revija fotografija
- št. 95/96
- 2021
Če fotografija deluje kot vizualno uprizarjanje zamišljene družbene resničnosti in če jo je moč zamrzniti in upomeniti samo v smislu specifičnega dejanja, ki ga mora izvršiti, kako potem lahko vzpostavlja nove niti državljanskih odnosov?
Uvodnik
Bio
Umetniki in projekti
Zapri
Od družbenih in političnih bojev Pariške komune v devetnajstem stoletju pa do protikolonialnih in protiimperialističnih osvobodilnih gibanj dvajsetega stoletja, prek emancipatornih bojev (kot so gibanja za osvoboditev žensk in gibanja za delavske pravice) in osamosvojitvenih gibanj (kot je bilo slovensko) pa vse do dandanašnjih gibanj za emancipacijo in neodvisnost se je fotografijo uporabljalo kot sredstvo za zagovarjanje oziroma mobilizacijo podpore ter promocijo teh gibanj ali njihovih ciljev, pa tudi za historizacijo teh dogodkov in bojev. Fotografija je zabeležila in uokvirila tako ključne zgodovinske trenutke kot tudi na videz nepomembne malenkosti, da bi tako priobčila dramatičnost in kompleksnost kolektivnih akcij. Fotografije teh gibanj, naj gre za družbeni razred, etnično pripadnost, spol ali kaj drugega, so vedno spadale k idejam skupin subalternov, ki se borijo proti tokovom dominantnih družbeno-političnih oblasti in se prebijajo skoznje. Z leti so se s kroženjem po različnih družbenih in kulturnih sferah na te podobe nalagali novi pomeni in ker so v stanju nenehnega gibanja, se jih je pogosto rekonceptualiziralo v namene konstrukcije »vedno nove« ponovno izumljene sedanjosti.
Če fotografija deluje kot vizualno uprizarjanje zamišljene družbene resničnosti in če jo je moč zamrzniti in upomeniti samo v smislu specifičnega dejanja, ki ga mora izvršiti, kako potem lahko vzpostavlja nove niti državljanskih odnosov? Načini, na katere lahko bodisi okrepi ali spodkoplje geopolitična razmerja moči, dominantno družbeno stratifikacijo in porazdelitev družbeno politične oblasti, so znak določene moči fotografije, ki je odločilno politična. Natanko ta operativni neksus osvoboditeljskih fotografij v času osvobajanja je ključnega pomena. Naj imamo fotografije teh gibanj za osvobajajoče same po sebi? Ali bi jih morali ocenjevati samo po učinku in po tem, ali in do kakšne mere so bile zmožne sprožiti spremembe?
Ta vprašanja se izkažejo za še bolj pereča in zapletena v kontekstu širšega medijskega okolja, ki ga preobražajo digitalne tehnologije in prakse družabnih medijev. Utopične, osvoboditeljske obljube teh medijev so že zdavnaj prelomljene ravno z globalnim vzponom iliberalnega populizma, pa vendar umetniške kvalitete, prevladujoča demokratizacija proizvodnje in cirkulacije ter odnosi med skupnostmi in omrežji ponujajo tako izzive kot tudi priložnosti za osvobajajočo javno umetnost.
- št. 93/94
- 2020
Vsaj od začetka 20. stoletja je postalo jasno, da lahko fotografija hkrati zajame še nekaj: nepričakovano, nenamerno, presežek, ki uhaja nadzoru.
Uvodnik
Bio
Umetniki in projekti
Zapri
Gospodar je bil s svojo podobo povezan že pred izumom fotografskega aparata – v kovancih, kipih, na slikah in v drugih medijih –, a zdi se, da je fotografija tako nadaljevala kot zapletla odnos med gospodarjem in podobo. Kot prej lahko gospodar uprizarja portrete in javne performanse, da si zagotovi dominacijo preko javnega kroženja svoje podobe ali podob. A »prispevek« fotografije v odnosu med gospodarjem in podobo ni bil le v večjem prepletu gospodarja s podobo. Vsaj od začetka 20. stoletja je postalo jasno, da lahko fotografija hkrati zajame še nekaj: nepričakovano, nenamerno, presežek, ki uhaja nadzoru. Poleg tega so množično širjenje delanja podob v začetku 21. stoletja ter spremenjena ekosistema informacij in komunikacij pomenili, da je postal nadzor nad lastno javno podobo negotov postopek, ki ga v veliki meri narekujeta širši družbeni »aparat«, ki generira slike, in algoritmična logika. Starodavna dialektika med gospodarjem in služabnikom se zdi v veliki meri obrnjena na glavo – gospodar je čedalje večji služabnik svoje lastne reprezentacije, svojega najbolj deljivega skupnega javnega vizualnega imenovalca, pa najsi ga obožujejo, sovražijo ali kritizirajo. Ali gospodar postaja vse večji služabnik lastne reprezentacije? Je ta reprezentacija izpraznjena, je postala »zgolj« abstraktna vizualizacija moči, ločena od katerekoli značilnosti gospodarja? Ali smo vstopili v novo dobo figure gospodarja brez mogočnosti ali karizme, gospodarja, ki nima nobenega znaka dostojanstva – gospodarja, ki je gospodar le še v smislu politične moči, nima pa nobenih »velikih« vizualnih znakov zgodovinskih oseb iz preteklosti? Pričujoča številka revije Fotografija poskuša odgovoriti na vprašanja: Kakšno vlogo igrajo fotografije v ustvarjanju, utrjevanju ali subvertiranju (podob) gospodarja? Ali fotografije zavedno ali nezavedno legitimizirajo moč ali pa moč na novo razdelijo v širšem družbenem omrežju znakov? Kakšna je njihova vloga pri subjektovem spoštovanju oblasti, pri uboganju gospodarjevih pravil? Je dominacija preko vizualnih znakov danes nujen pogoj za družbeno dominacijo ali pa je to le stranski spektakel?
- št. 92
- 2020
Ne preseneča, da Tretjakov »novi« način reprezentacije primerja s tekočim trakom – predmeti se po njem premikajo počasi, na obeh straneh jih izmenjaje obdajajo posamezniki – in tako med svojim potovanjem vzpostavljajo nove (tudi nepričakovane) odnose med predmeti in med posamezniki.
O knjigi
Bio
Zapri
Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja se je v Sovjetski zvezi v času prve Stalinove petletke, programa množične kolektivizacije in industrializacije Sovjetske zveze, med oblikovalcem in fotografom Aleksandrom Rodčenkom ter urednikom konstruktivistične revije Novi Lef Borisom Kušnerjem razvila živahna in borbena razprava o pravilni rabi fotografije. Objavljena je bila izmenično v revijah Novi Lef in Sovjetsko foto. Aleksandra Rodčenka je anonimni fotograf obtožil posnemanja buržoaznega sloga fotografiranja »od spodaj navzgor« v slogu Moholyja- Nagyja. Kar se sprva zdi kot spopad stilizma, bolj zaradi ustreznega načina fotografiranja, se razvije v politični boj za naravo fotografske podobe nasploh (in politični boj zaradi narave umetnosti je bil v tedanjem času v Sovjetski zvezi zastavek, ki te je lahko stal življenja – in mnoge avantgardiste, tudi samega Tretjakova, tudi je). K debati med Rodčenkom in Kušnerjem v sintetični maniri v zaključku svoje prida tudi Sergej Tretjakov, prav tako član uredništva Novi Lef. Po njegovo je vprašanje, ali fotografirati »od spodaj navzgor« ali »od zgoraj navzdol«, brezplodno, če razmislek temelji na razliki med formo in vsebino, med »kako« in »kaj« – pomembnejše in predvsem za obe predhodni vprašanji merodajno je zanj namreč vprašanje »zakaj«.
Sergej Tretjakov (1892–1937), ki je po Vladimirju Majakovskem prevzel uredniško delo pri reviji Novi Lef za zadnjih pet izdaj v letu 1928, je bil tudi sam fotograf pa tudi zelo cenjen pisec gledaliških iger, pesnik, novinar, prevajalec, scenarist in literarni kritik. Zelo so ga zanimala kritična vprašanja v povezavi s filmom in fotografijo in leta 1936 je v soavtorstvu s Solomonom Telingaterjem napisal prvo monografijo o Johnu Heartfieldu. Objavljati je začel leta 1913 in tik pred rusko revolucijo se je povezal s futuristi, kasneje je bil ena izmed vodilnih oseb sovjetske avantgarde. Bil eden od ustanoviteljev konstruktivistične revije Lef (1923–1925) in njene naslednice Novi Lef (1927–1928) ter z njim povezanega umetniškega gibanja, katerega glavna gonilna sila je bil pesnik Vladimir Majakovski. Razglasili so vojno »meščanski« kulturi in trdili, da so eksperimentalna avantgardna dela, ki so jih ustvarili, umetniški glas boljševiške revolucije. Napisal je scenarij za kontroverzno igro Želim otroka (1926), za katero je sceno pripravil El Lisicki, poleg njega pa je sodeloval še s Sergejem Eisensteinom; kot urednik Novi Lef je bil v stiku z večino aktivnih avantgardistov (Aleksander Rodčenko, Boris Kušner, Osip Birk, Varvara Stepanova idr.) Leta 1931 je imel v Berlinu predavanje na podlagi katerega je nastal spis »Pisec in socialistična vas«, ki je močno odmeval na tedanji Weimarski intelektualni sceni, nanj se je odzval Siegfried Kracauer in tri leta kasneje Walter Benjamin z nagovorom »Avtor kot producent«. Leta 1937 je bil zaradi svojih stikov s tujimi pisatelji in svojih stališč obsojen na smrt; leta 1956 posmrtno rehabilitiran.
- št. 90/91
- 2020
Čarobni element fotografije se pojavlja v Benjaminovem razlikovanju med šamanizmom in kirurgijo, v Barthesovem vztrajanju pri fotografiji kot magiji in ne umetnosti, v Peirceovi istočasnosti ikoničnosti in indeksikalnosti, v marksističnih in psihoanalitičnih konceptih fetišizma fotografije itd.
Uvodnik
Bio
Umetniki in projekti
Zapri
Vse od izuma je bila fotografija – tako v smislu fotografskega posnetka kot njenega širšega družbenega aparata – vedno prežeta z vero v ekscesno, prodorno, skoraj čarobno moč. Od zgodnjega prepričanja v njeno zmožnost »kraje duš« do sodobnega prepričanja v njeno moč »kraje podatkov« se je naše razumevanje izvora te moči spreminjalo in razvijalo. V preteklosti je izviralo iz dojemanja fotografije kot čarobne emanacije stvarnosti, danes pa vse bolj nastaja iz njene vpetosti v podatkovne sisteme (in njene zmožnosti manipulacije) znotraj vseprisotnega aparata družbenega nadzora. Fotografiji nikoli nismo odrekli njenih izvornih mističnih lastnosti – in tako ostaja ena izmed najbolj magičnih tehnologij današnjega časa.
Ta vera presega tako vsakodnevno fotografijo (pri kateri velja prepričanje, da so fotografije ljubljenih nekaj več kot le njihove slikovne predstavitve) kot tudi profesionalne in institucionalne okvire in se zasidra v same temelje fotografske teorije. Čarobni element fotografije se pojavlja v Benjaminovem razlikovanju med šamanizmom in kirurgijo, v Barthesovem vztrajanju pri fotografiji kot magiji in ne umetnosti, v Peirceovi istočasnosti ikoničnosti in indeksikalnosti, v marksističnih in psihoanalitičnih konceptih fetišizma fotografije itd. V tako različnih praksah, kot sta na primer fotoreporterstvo in spiritualistična fotografija, ji je bila zadana naloga, da lahko razkrije več kot človeški pogled, da kot puščica prestreli resničnost, da nevidno naredi vidno, odsotno prisotno, daljne bližnje ter da nas popelje onkraj omejitev človeške zaznave ter onkraj fizičnih omejitev prostora in časa. Ni presenetljivo, da se je in se intenzivno uporablja za dojemanje sveta, ki je še najbolj oddaljen od naših lastnih čutov, hkrati pa nikoli ne more biti razumljena kot zgolj razširitev naših čutil.
Fotografija nam je dala novo – izrazito fotografsko – razsežnost videnja in nikoli ni nehala vznemirjati našega raziskovalnega duha pri odkrivanju vsega neznanega, nevidnega, nerazumljivega, pretiranega, začaranega – čarobnosti sveta, torej (pa najsi bo to s fotografijami duhov, NLP-jev, kriptozoologijo ali celo »miselno fotografijo«. V takšnem »pretiranem« pomenu se je fotografija začela uporabljati kot predmet družbenih magičnih ritualov – bodisi izrecno, kot v voodoo praksah, ritualih zdravljenja, spiritističnih ritualih ali okultizmu, ali pa implicitno v svojih vsakdanjih rabah (družinski fotografiji, pri dokumentiranju obredov ali posmrtni fotografiji).
Aubrey Slaughter, David Bate, Emina Djukić, Ferdinando Gizzi, Geoffrey Batchen, Geska Helena & Robert Brečević, Hana Čeferin, Jan Babnik, Jason Fulford, John Hillman, John S. Seberger, Laura Chen, Lewis Bush, Marianna Michałowska, Peter Burleigh, Peter Rauch, Witold Kanicki
Amandine Freyd, Andreas Angelidakis, Bruno Caracol, David Bate, Dirk Schlottmann, Dorothea Lange, Jason Fulford, Jojakim Cortis & Adrian Sonderegger, Jules Bréchet, Laura Chen, Lene Hald, Lewis Bush, Lia Villevielle, Man Ray, Marion Balac, Michał Grochowiak, Miha Godec, Nicolas Grospierre, Roger Fenton, Sibi – Bogdan Teodorescu, Simon Menner, Špela Škulj, Valerie Wolf Gang, Victoria Halford, William Mumler, Yannick Cormier
- št. 88/89
- 2019
Vizualne zmožnosti novih komunikacijskih tehnologij so bistveno spremenile naravo in obseg dokumentacije ter izpodbijale institucionalizirano posredovanje in komunikacijo, hkrati pa so prispevale h kodifikaciji, celo standardizaciji vizualnih predstavitev protestov.
Uvodnik
Bio
Umetniki in projekti
Zapri
Politični in socialni protesti so v 20. stoletju postali ena najbolj razširjenih oblik političnih spopadov in kolektivnega družbenega delovanja in vse bolj oblikujejo obrise javne razprave od začetka novega tisočletja. Ni presenetljivo, da v sedanjem okolju razpadajočega družbenega soglasja, naraščajoče politične polarizacije in krize legitimnosti ključnih institucij moderne države rastejo različne oblike političnih in socialnih protestov. Vizualne zmožnosti novih komunikacijskih tehnologij so bistveno spremenile naravo in obseg dokumentacije ter izpodbijale institucionalizirano posredovanje in komunikacijo, hkrati pa so prispevale h kodifikaciji, celo standardizaciji vizualnih predstavitev protestov. Obremenjeni med simboli (npr. Človek s cisternami), metafore (npr. Protestniki, ki dajejo cvetje policiji in vojski) in vizualne klišeje (npr. Maskirani protestnik), slike protestov in protestnikov igrajo pomembno vlogo v boju za interpretacijo dogodkov, legitimnost zahtev prosilcev in njihovega statusa bodisi državljanov, množice, »ljudi« ali »drhali«. Poleg tega protestne vizualne podobe niso le del reprezentacije dogodkov; vse bolj postajajo orodja politične mobilizacije, odpornosti in celo načinov protestiranja s pomočjo slikovnega aktivizma, projektov dokumentiranja in arhiviranja ter še več.
- št. 87
- 2019
Brecht je zavzel stališče, da je treba bistva, ki se skrivajo za zunanjim videzom, doseči z raziskovanjem, ne pa z intuicijo. Fotografija nam je pogosto nudila brezkrajno retoriko »človečnosti – njenih radosti in tegob«.
O knjigi
Bio
Zapri
Kronološko branje prevedenih besedil (spisi so v pričujoči številki predstavljeni kronološko z izjemo prvega prispevka »Uvod«) izboru in neizbežnim izpustitvam navkljub bolj kot radikalne miselne obrate razkriva Burginovo radikalno miselno kontinuiteto – vztrajanje pri zahtevi po nujnosti »gledanja fotografije« onstran fotografije kot objekta. In to tudi v času, ko se opeke fotografske teorije vse bolj uporabljajo za zidanje znanstvenih karier kot za obmetavanje institucionalnega reda, ki vzdržuje asimetrijo družbenih odnosov moči. Povedano drugače, Burginove eseje ne glede na letnico objave preveva ideja, da naj predmet fotografske teorije ne bi bila fotografija sama po sebi temveč prakse označevanja, ki fotografiji podeljujejo smisel. Pomen fotografije je namreč za Burgina vselej onstran, zunaj podobe. Fotografija je zanj tudi v dobi vseprisotne mobilne podobe »rdeči slanik«, ki prikriva pravi pomen. Ta se nahaja v kontekstih njene rabe, v institucionalnih diskurzih, v jeziku, ki jo obdaja in ki strukturira mišljenje ljudi, ki fotografije gledajo/berejo.
Victor Burgin (1941) se je rodil v Sheffieldu v Angliji in trenutno živi in ustvarja v Parizu v Franciji. Doštudiral je na Kraljevi akademiji za umetnost v Londonu 1965, pozneje pa je leta 1967 magistriral na univerzi Yale. V poznih šestdesetih letih je postal vse bolj priznan kot konceptualni umetnik in poznan kot politični fotograf levice. Leta 1986 je bil nominiran za Turnerjevo nagrado. Njegovo zanimanje tako za konceptualno kot materialno plat projektov ga je privedlo do edinstvenega in inovativnega pristopa k fotografiji, s kombiniranjem besedila in podobe, digitalnim videom in tudi 3D-modeliranjem. Vse te različne forme so v njegovih delih sredstvo za raziskovanje materialnosti samega medija. Kot »politični fotograf« se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začel osredotočati na medsebojno delovanje podob in besedila, v devetdesetih letih pa se je usmeril k digitalnim sredstvom, da bi nadaljeval svoje raziskave politike, filozofije in psihoanalize. Leta 1982 je uredil Thinking Photography, prelomno knjigo za razumevanje fotografije, v kateri so poleg njegovih člankov med drugimi objavljeni tudi spisi Allana Sekule in Johna Tagga. Je avtor številnih člankov o umetnosti (filmu, fotografiji in arhitekturi), napisanih skozi prizmo semiotike in psihoanalitske teorije (velika večina jih je objavljena v leta 2018 izdani knjigi The Camera: Essence and Apparatus). Dejaven je na teoretskem in umetnostnem področju – svoja dela je predstavil na številnih razstavah. Nekatere izmed njegovih nedavnih samostojnih razstav so: Some Cities, Galerie Thomas Zander, Köln (2017); Voyage to Italy, Kaiser Wilhelm Museum, Krefeld (2017–18) in Prairie, Neubauer Collegium for Culture and Society, Chicago. Sodeloval je tudi na številnih skupinskih razstavah: Conceptual Art in Britain 1964–1979, Tate Britain, London (2016); Trapping Lions in the Scottish Highlights, Aspen Art Museum, Aspen (2013); Spirits of Internationalism: 6 European Collections, 1956–1986, Van Abbemuseum, Eindhoven (2012). Njegovo delo je vključeno v zbirke Muzeja sodobne umetnosti v New Yorku, britanske galerije Tate, Walkerjevega centra za umetnost in v Umetniško zbirko British Council.