revija fotografija

Če fotografija deluje kot vizualno uprizarjanje zamišljene družbene resničnosti in če jo je moč zamrzniti in upomeniti samo v smislu specifičnega dejanja, ki ga mora izvršiti, kako potem lahko vzpostavlja nove niti državljanskih odnosov?

Od družbenih in političnih bojev Pariške komune v devetnajstem stoletju pa do protikolonialnih in protiimperialističnih osvobodilnih gibanj dvajsetega stoletja, prek emancipatornih bojev (kot so gibanja za osvoboditev žensk in gibanja za delavske pravice) in osamosvojitvenih gibanj (kot je bilo slovensko) pa vse do dandanašnjih gibanj za emancipacijo in neodvisnost se je fotografijo uporabljalo kot sredstvo za zagovarjanje oziroma mobilizacijo podpore ter promocijo teh gibanj ali njihovih ciljev, pa tudi za historizacijo teh dogodkov in bojev. Fotografija je zabeležila in uokvirila tako ključne zgodovinske trenutke kot tudi na videz nepomembne malenkosti, da bi tako priobčila dramatičnost in kompleksnost kolektivnih akcij. Fotografije teh gibanj, naj gre za družbeni razred, etnično pripadnost, spol ali kaj drugega, so vedno spadale k idejam skupin subalternov, ki se borijo proti tokovom dominantnih družbeno-političnih oblasti in se prebijajo skoznje. Z leti so se s kroženjem po različnih družbenih in kulturnih sferah na te podobe nalagali novi pomeni in ker so v stanju nenehnega gibanja, se jih je pogosto rekonceptualiziralo v namene konstrukcije »vedno nove« ponovno izumljene sedanjosti.

Če fotografija deluje kot vizualno uprizarjanje zamišljene družbene resničnosti in če jo je moč zamrzniti in upomeniti samo v smislu specifičnega dejanja, ki ga mora izvršiti, kako potem lahko vzpostavlja nove niti državljanskih odnosov? Načini, na katere lahko bodisi okrepi ali spodkoplje geopolitična razmerja moči, dominantno družbeno stratifikacijo in porazdelitev družbeno politične oblasti, so znak določene moči fotografije, ki je odločilno politična. Natanko ta operativni neksus osvoboditeljskih fotografij v času osvobajanja je ključnega pomena. Naj imamo fotografije teh gibanj za osvobajajoče same po sebi? Ali bi jih morali ocenjevati samo po učinku in po tem, ali in do kakšne mere so bile zmožne sprožiti spremembe?

Ta vprašanja se izkažejo za še bolj pereča in zapletena v kontekstu širšega medijskega okolja, ki ga preobražajo digitalne tehnologije in prakse družabnih medijev. Utopične, osvoboditeljske obljube teh medijev so že zdavnaj prelomljene ravno z globalnim vzponom iliberalnega populizma, pa vendar umetniške kvalitete, prevladujoča demokratizacija proizvodnje in cirkulacije ter odnosi med skupnostmi in omrežji ponujajo tako izzive kot tudi priložnosti za osvobajajočo javno umetnost.

Vsaj od začetka 20. stoletja je postalo jasno, da lahko fotografija hkrati zajame še nekaj: nepričakovano, nenamerno, presežek, ki uhaja nadzoru.

Gospodar je bil s svojo podobo povezan že pred izumom fotografskega aparata – v kovancih, kipih, na slikah in v drugih medijih –, a zdi se, da je fotografija tako nadaljevala kot zapletla odnos med gospodarjem in podobo. Kot prej lahko gospodar uprizarja portrete in javne performanse, da si zagotovi dominacijo preko javnega kroženja svoje podobe ali podob. A »prispevek« fotografije v odnosu med gospodarjem in podobo ni bil le v večjem prepletu gospodarja s podobo. Vsaj od začetka 20. stoletja je postalo jasno, da lahko fotografija hkrati zajame še nekaj: nepričakovano, nenamerno, presežek, ki uhaja nadzoru. Poleg tega so množično širjenje delanja podob v začetku 21. stoletja ter spremenjena ekosistema informacij in komunikacij pomenili, da je postal nadzor nad lastno javno podobo negotov postopek, ki ga v veliki meri narekujeta širši družbeni »aparat«, ki generira slike, in algoritmična logika. Starodavna dialektika med gospodarjem in služabnikom se zdi v veliki meri obrnjena na glavo – gospodar je čedalje večji služabnik svoje lastne reprezentacije, svojega najbolj deljivega skupnega javnega vizualnega imenovalca, pa najsi ga obožujejo, sovražijo ali kritizirajo. Ali gospodar postaja vse večji služabnik lastne reprezentacije? Je ta reprezentacija izpraznjena, je postala »zgolj« abstraktna vizualizacija moči, ločena od katerekoli značilnosti gospodarja? Ali smo vstopili v novo dobo figure gospodarja brez mogočnosti ali karizme, gospodarja, ki nima nobenega znaka dostojanstva – gospodarja, ki je gospodar le še v smislu politične moči, nima pa nobenih »velikih« vizualnih znakov zgodovinskih oseb iz preteklosti? Pričujoča številka revije Fotografija poskuša odgovoriti na vprašanja: Kakšno vlogo igrajo fotografije v ustvarjanju, utrjevanju ali subvertiranju (podob) gospodarja? Ali fotografije zavedno ali nezavedno legitimizirajo moč ali pa moč na novo razdelijo v širšem družbenem omrežju znakov? Kakšna je njihova vloga pri subjektovem spoštovanju oblasti, pri uboganju gospodarjevih pravil? Je dominacija preko vizualnih znakov danes nujen pogoj za družbeno dominacijo ali pa je to le stranski spektakel?

Ne preseneča, da Tretjakov »novi« način reprezentacije primerja s tekočim trakom – predmeti se po njem premikajo počasi, na obeh straneh jih izmenjaje obdajajo posamezniki – in tako med svojim potovanjem vzpostavljajo nove (tudi nepričakovane) odnose med predmeti in med posamezniki.

Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja se je v Sovjetski zvezi v času prve Stalinove petletke, programa množične kolektivizacije in industrializacije Sovjetske zveze, med oblikovalcem in fotografom Aleksandrom Rodčenkom ter urednikom konstruktivistične revije Novi Lef Borisom Kušnerjem razvila živahna in borbena razprava o pravilni rabi fotografije. Objavljena je bila izmenično v revijah Novi Lef in Sovjetsko foto. Aleksandra Rodčenka je anonimni fotograf obtožil posnemanja buržoaznega sloga fotografiranja »od spodaj navzgor« v slogu Moholyja- Nagyja. Kar se sprva zdi kot spopad stilizma, bolj zaradi ustreznega načina fotografiranja, se razvije v politični boj za naravo fotografske podobe nasploh (in politični boj zaradi narave umetnosti je bil v tedanjem času v Sovjetski zvezi zastavek, ki te je lahko stal življenja – in mnoge avantgardiste, tudi samega Tretjakova, tudi je). K debati med Rodčenkom in Kušnerjem v sintetični maniri v zaključku svoje prida tudi Sergej Tretjakov, prav tako član uredništva Novi Lef. Po njegovo je vprašanje, ali fotografirati »od spodaj navzgor« ali »od zgoraj navzdol«, brezplodno, če razmislek temelji na razliki med formo in vsebino, med »kako« in »kaj« – pomembnejše in predvsem za obe predhodni vprašanji merodajno je zanj namreč vprašanje »zakaj«.

Čarobni element fotografije se pojavlja v Benjaminovem razlikovanju med šamanizmom in kirurgijo, v Barthesovem vztrajanju pri fotografiji kot magiji in ne umetnosti, v Peirceovi istočasnosti ikoničnosti in indeksikalnosti, v marksističnih in psihoanalitičnih konceptih fetišizma fotografije itd.

Vse od izuma je bila fotografija – tako v smislu fotografskega posnetka kot njenega širšega družbenega aparata – vedno prežeta z vero v ekscesno, prodorno, skoraj čarobno moč. Od zgodnjega prepričanja v njeno zmožnost »kraje duš« do sodobnega prepričanja v njeno moč »kraje podatkov« se je naše razumevanje izvora te moči spreminjalo in razvijalo. V preteklosti je izviralo iz dojemanja fotografije kot čarobne emanacije stvarnosti, danes pa vse bolj nastaja iz njene vpetosti v podatkovne sisteme (in njene zmožnosti manipulacije) znotraj vseprisotnega aparata družbenega nadzora. Fotografiji nikoli nismo odrekli njenih izvornih mističnih lastnosti – in tako ostaja ena izmed najbolj magičnih tehnologij današnjega časa.

Ta vera presega tako vsakodnevno fotografijo (pri kateri velja prepričanje, da so fotografije ljubljenih nekaj več kot le njihove slikovne predstavitve) kot tudi profesionalne in institucionalne okvire in se zasidra v same temelje fotografske teorije. Čarobni element fotografije se pojavlja v Benjaminovem razlikovanju med šamanizmom in kirurgijo, v Barthesovem vztrajanju pri fotografiji kot magiji in ne umetnosti, v Peirceovi istočasnosti ikoničnosti in indeksikalnosti, v marksističnih in psihoanalitičnih konceptih fetišizma fotografije itd. V tako različnih praksah, kot sta na primer fotoreporterstvo in spiritualistična fotografija, ji je bila zadana naloga, da lahko razkrije več kot človeški pogled, da kot puščica prestreli resničnost, da nevidno naredi vidno, odsotno prisotno, daljne bližnje ter da nas popelje onkraj omejitev človeške zaznave ter onkraj fizičnih omejitev prostora in časa. Ni presenetljivo, da se je in se intenzivno uporablja za dojemanje sveta, ki je še najbolj oddaljen od naših lastnih čutov, hkrati pa nikoli ne more biti razumljena kot zgolj razširitev naših čutil.

Fotografija nam je dala novo – izrazito fotografsko – razsežnost videnja in nikoli ni nehala vznemirjati našega raziskovalnega duha pri odkrivanju vsega neznanega, nevidnega, nerazumljivega, pretiranega, začaranega – čarobnosti sveta, torej (pa najsi bo to s fotografijami duhov, NLP-jev, kriptozoologijo ali celo »miselno fotografijo«. V takšnem »pretiranem« pomenu se je fotografija začela uporabljati kot predmet družbenih magičnih ritualov – bodisi izrecno, kot v voodoo praksah, ritualih zdravljenja, spiritističnih ritualih ali okultizmu, ali pa implicitno v svojih vsakdanjih rabah (družinski fotografiji, pri dokumentiranju obredov ali posmrtni fotografiji).

Vizualne zmožnosti novih komunikacijskih tehnologij so bistveno spremenile naravo in obseg dokumentacije ter izpodbijale institucionalizirano posredovanje in komunikacijo, hkrati pa so prispevale h kodifikaciji, celo standardizaciji vizualnih predstavitev protestov.

Politični in socialni protesti so v 20. stoletju postali ena najbolj razširjenih oblik političnih spopadov in kolektivnega družbenega delovanja in vse bolj oblikujejo obrise javne razprave od začetka novega tisočletja. Ni presenetljivo, da v sedanjem okolju razpadajočega družbenega soglasja, naraščajoče politične polarizacije in krize legitimnosti ključnih institucij moderne države rastejo različne oblike političnih in socialnih protestov. Vizualne zmožnosti novih komunikacijskih tehnologij so bistveno spremenile naravo in obseg dokumentacije ter izpodbijale institucionalizirano posredovanje in komunikacijo, hkrati pa so prispevale h kodifikaciji, celo standardizaciji vizualnih predstavitev protestov. Obremenjeni med simboli (npr. Človek s cisternami), metafore (npr. Protestniki, ki dajejo cvetje policiji in vojski) in vizualne klišeje (npr. Maskirani protestnik), slike protestov in protestnikov igrajo pomembno vlogo v boju za interpretacijo dogodkov, legitimnost zahtev prosilcev in njihovega statusa bodisi državljanov, množice, »ljudi« ali »drhali«. Poleg tega protestne vizualne podobe niso le del reprezentacije dogodkov; vse bolj postajajo orodja politične mobilizacije, odpornosti in celo načinov protestiranja s pomočjo slikovnega aktivizma, projektov dokumentiranja in arhiviranja ter še več.

Brecht je zavzel stališče, da je treba bistva, ki se skrivajo za zunanjim videzom, doseči z raziskovanjem, ne pa z intuicijo. Fotografija nam je pogosto nudila brezkrajno retoriko »človečnosti – njenih radosti in tegob«.

Kronološko branje prevedenih besedil (spisi so v pričujoči številki predstavljeni kronološko z izjemo prvega prispevka »Uvod«) izboru in neizbežnim izpustitvam navkljub bolj kot radikalne miselne obrate razkriva Burginovo radikalno miselno kontinuiteto – vztrajanje pri zahtevi po nujnosti »gledanja fotografije« onstran fotografije kot objekta. In to tudi v času, ko se opeke fotografske teorije vse bolj uporabljajo za zidanje znanstvenih karier kot za obmetavanje institucionalnega reda, ki vzdržuje asimetrijo družbenih odnosov moči. Povedano drugače, Burginove eseje ne glede na letnico objave preveva ideja, da naj predmet fotografske teorije ne bi bila fotografija sama po sebi temveč prakse označevanja, ki fotografiji podeljujejo smisel. Pomen fotografije je namreč za Burgina vselej onstran, zunaj podobe. Fotografija je zanj tudi v dobi vseprisotne mobilne podobe »rdeči slanik«, ki prikriva pravi pomen. Ta se nahaja v kontekstih njene rabe, v institucionalnih diskurzih, v jeziku, ki jo obdaja in ki strukturira mišljenje ljudi, ki fotografije gledajo/berejo.

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

avtor: Andreas Müller-Pohle
produkcija: Cankarjev dom, kulturni in kongresni center, Ljubljana in zavod Membrana
kuratorstvo in postavitev: Jan Babnik in Nataša Ilec Kralj
kustosinja razstavnega programa Cankarjevega doma: Katja Ogrin
22. marec–14. maj 2023, Mala galerija Cankarjevega doma
Otvoritev: 22. marec ob 20. uri.

VODENI OGLEDI:

10. maj 2023 ob 13. uri, Mala galerija Cankarjevega dom (vodi Jan Babnik)
14. maj 2023, ob 11. uri (zaključek razstave), Mala galerija Cankarjevega dom (vodi Jan Babnik)

razstavljoči avtorji: Anne Noble, Ewa Doroszenko, Goran Bertok, Gorkem Ergun, Karina-Sirkku Kurz, Špela Šivic
produkcija: Cankarjev dom, kulturni in kongresni center, Ljubljana in zavod Membrana
zasnova: zavod Membrana (Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj)
kuratorstvo in postavitev: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kustosinja razstavnega programa Cankarjevega doma: Katarina Hergouth
19. januar–1. marec 2022, Prvo preddverje Cankarjevega doma
Otvoritev: 19. januarja ob 19. uri.

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

20. januar–1. marec 2020 / Prvo preddverje Cankarjevega doma
Otvoritev: Predstavitev na strani CD 
ČE, 30. jan 2020, ob 18.00 // Vodstvo po razstavi z Jasno Jernejšek, sokuratorko razstave, in Špelo Škulj, vizualno umetnico
ČE, 6. feb 2020, ob 18.00 // Vodstvo po razstavi z Janom Babnikom, sokuratorjem razstave, in Miho Godcem, vizualnim umetnikom
ČE, 20. feb 2020, ob 18.00 // Vodstvo po razstavi z Jasno Jernejšek, sokuratorko razstave, Miho Godcem in Valerie Wolf Gang, vizualnima umetnikoma
ČE, 27. feb 2020, ob 18.00 // Pogovor z Marion Balac, vizualno umetnico, in Jožetom Guno, docentom na Fakulteti za elektrotehniko UL

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.