Simon Menner
Fotografa Simona Mennerja vse manj in manj zanima ustvarjanje novih fotografij, v svoji praksi se že dlje posveča predvsem razmisleku o tem mediju – zanima ga, s čim so pogojeni načini razumevanja podobe, v kakšnih funkcijah se ta lahko znajde in kako jih izpolnjuje. Našo vero v verodostojnost in resnicoljubnost fotografije je pod vprašaj postavil s serijo Kamuflaža (Camouflage), ki prikazuje snajperje, skrite v naravi. Snajperji seveda niso zares prikazani – na fotografiji na neki način so in niso, saj jih je v veliki večini primerov nemogoče videti, kar pa ni preprečilo internetnemu občinstvu, da jih v maniri »Kje je Waldo« ne bi zagnano iskalo in vedno znova »uzrlo«. V sklopu del Nadzorni ustroj (Surveillance Complex) izpostavi drugi vidik fotografije – fotografije arhiva STASI so potencialno dokazno gradivo, in njihova . V zadnjem času pa Simon Menner predvsem obsesivno zbira in analizira propagandno gradivo ISIS, ki ga v tej analizi razkosa, razdrobi na podrobnosti kot so geste, brada ali objemi in s tem pokaže na pogosto absurdne načine grajenja propagandne naracije. Mennerjevi projekti so raznoliki, a se vrtijo predvsem okoli (ne)moči fotografije. Pogovor sva zato začela z vprašanjem vloge umetnika v današnjem svetu.
- Ključne besede: camouflage, evidence, surveillance, truthfulness, understanding images
Iza Pevec (1987) je končala študij umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti. Že dlje piše o umetnosti in kulturi, bila je sodelavka Radia Študent, od leta 2014 pa je tudi honorarna sodelavka Radia Ars. Kot mlada kuratorka je sodelovala v projektu galerije Škuc ZAGON in programu Centra in Galerije P74 Inkubator za mlade kustose. Od leta 2013 sodeluje tudi z revijo Fotografija.
Simon Menner (1978) se je rodil v južni Nemčiji. Diplomiral je na Berlinski akademiji za umetnost (Universität der Künste) leta 2007. Od leta 200 Menner živi in dela v Berlinu. Kot umetnika ga fascinira način, kako lahko slike in zaznavanje kot orodje uporabimo za vplivanje na ljudi. V svetu, ki je vse bolj prežet s podobami, je ključnega pomena razumevanje in poudarjanje tega mehanizma in s tem omogočanje javnih ali zasebnih odzivov.
KUPI PDF: I. Pevec & S. Menner: Fotografija na robu – PDF
PRENESI PDF:
Dolga stoletja so bile vojaške uniforme barvite, saj so služile razločevanju med prijateljem in sovražnikom na bojišču, pa tudi zato, da so nosilce razlikovale od civilistov. S tehnološkim napredkom in razvojem letalstva ter izboljšav v fotografiji pred stoletjem pa je kamuflaža postala nuja. Pri razvoju kamuflažnih vzorcev so umetniki in zoologi odigrali pomembno vlogo. Danes večina držav uporablja svojo, drugačno nacionalno kamuflažo, posebni oddelki oziroma enote pa imajo tudi drugačne, razločevalne uniforme. Veliko teh vzorcev kljub temu izhaja iz tridesetih in štiridesetih let 20. stoletja. Čeprav je osrednja naloga vojaške kamuflaže preslepiti nasprotnika, je njena uporaba še vedno ambivalentna, saj njene vloge segajo od omogočanja nevidnega ogrinjala do kazalca moči in zmogljivosti. V zadnjih desetletjih je kamuflaža postala sinonim za vojsko, hkrati pa, osamosvojena, tudi globalna ikona, odraz politike ali sloga.
- Ključne besede: kamuflaža, plašč nevidnosti, vojska
Martin Bayer (rojen 1971) dela na področjih državljanske vzgoje in kulturne dimenzije vojne. Poklicno izobrazbo v fotografiji si je pridobil na Lette Verein Berlin, ima pa tudi diplomo iz vojnih študij s King’s Collegea v Londonu in magisterij iz mirovnih in varnostnopolitičnih študij z Inštituta za mirovne in varnostnopolitične študije Univerze v Hamburgu. Eno njegovih prednostnih področij delovanja je prva svetovna vojna, o kateri je ob stoletnici njenega začetka napisal študijo za nemško zunanje ministrstvo. Njegov projekt Wartist (prekrivanka iz besed war ‘vojna’ in artist ‘umetnik’, op. prev.), ki ga najdemo na spletnem naslovu www.wartist.org, prinaša dvojezični blog o umetnosti v vojni, njegov del pa je tudi kuriranje raznih umetnostnih razstav. Njegovi lastni fotografski projekti med drugim vključujejo seriji o odrabljeni vojaški opremi in podatkih s potopljenih vojnih ladij. Živi in dela v Berlinu.
KUPI PDF: Martin Bayer: Zaznavanje kameleonov – PDF
PRENESI PDF:
Od zgodnjega prepričanja v njeno zmožnost »kraje duš« do sodobnega prepričanja v njeno moč »kraje podatkov« se je naše razumevanje izvora te moči spreminjalo in razvijalo. V preteklosti je izviralo iz dojemanja fotografije kot čarobne emanacije stvarnosti, danes pa vse bolj nastaja iz njene vpetosti v podatkovne sisteme (in njene zmožnosti manipulacije) znotraj vseprisotnega aparata družbenega nadzora. V tako različnih praksah, kot sta na primer fotoreporterstvo in spiritualistična fotografija, ji je bila zadana naloga, da lahko razkrije več kot človeški pogled, da kot puščica prestreli resničnost, da nevidno naredi vidno, odsotno prisotno, daljne bližnje ter da nas popelje onkraj omejitev človeške zaznave in onkraj fizičnih omejitev prostora in časa. Da gradi iluzorne in fantastične krajine ter hkrati razbija iluzorične predstave o svetu. Fotografija nam je dala novo – izrazito fotografsko – razsežnost videnja in nikoli ni nehala vznemirjati našega raziskovalnega duha pri odkrivanju vsega neznanega, nevidnega, nerazumljivega, pretiranega, začaranega – čarobnosti sveta, torej.
Ta posebna moč fotografije danes še vedno vztraja, le da je njeno nekdanjo »analogno« magijo nadomestila nova, veliko bolj izmuzljiva, neobvladljiva in nedojemljiva magija algoritemskih enačb, strojnega vida, virtualne in obogatene resničnosti – magija naše distopične prihodnosti. Fotografiji nikoli nismo odrekli njenih izvornih mističnih lastnosti – in tako ostaja ena izmed najbolj magičnih tehnologij današnjega časa.
Jan Babnik (1977) živi in dela v Ljubljani kot urednik, kurator, pisec in učitelj. Je glavni in odgovorni urednik revije Fotografija in direktor zavoda Membrana, izdajatelja revij Fotografija in Membrana, knjig o fotografiji in fotografski teoriji ter organizatorja izobraževalnih delavnic (Šola kritike fotografije). Od leta 2005 član Slovenskega društva za estetiko. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture, kasneje pa na isti fakulteti pridobil naziv magister znanosti s področja zgodovine filozofije in fenomenologije. Trenutno je doktorski kandidat na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem – smer Filozofija in teorija vizualne kulture.
Jasna Jernejšek deluje kot neodvisna kuratorka, vodja projektov, avtorica in recenzentka na področju sodobnih vizualnih umetnosti. Posebej se osredotoča na sodobne avtorske prakse, teorijo in zgodovino fotografije ter vizualne komunikacije, ki jih interdisciplinarno prepleta z družboslovnimi vedami. Diplomirala je iz kulturologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani (2007), kjer je končala tudi znanstveni magisterij komunikologije (2013). Poleg vodenja zavoda za povezovanje, raziskovanje in promocijo medijskih umetnosti Zavod Sektor projektno sodeluje z različnimi razstavišči in nevladnimi organizacijami s področja kulture, kot so SCCA–Ljubljana, Zavod Membrana, Zavod Fokus in drugimi.
Marion Balac deluje kot umetnica in raziskovalka na francoski akademiji za lepe umetnosti ESACM. V svojem delu raziskuje vzgibe in interakcije med čustvi in tehnologijo ter za proučevanje napetosti in povezav med vedenjem posameznikov in množice uporablja raznovrstne medije. Predstavila se je na skupinskih razstavah in projekcijah v Galeriji Thaddaeusa Ropaca (Pariz) v okviru ustvarjalnosti mladih Jeune Création, Fabra i Coats – Centre d’Art Contemporani (Barcelona), LOOP Barcelona, Galeriji Annka Kultys (London), Cité Internationale des Arts (Pariz), Enclave Projects (London), Paradise Works (Manchester), Bandits-Mages (Bourges), Espace des Blancs-Manteaux (Pariz), l’Abbaye (Annecy-le-Vieux), Galerie Neuf (Nancy), Hectoliter Gallery (Bruselj) in Musée Saint-Raymond (Toulouse).
Jojakim Cortis, rojen leta 1978 v Nemčiji, in Adrian Sonderegger, rojen leta 1980 v Švici, sta se spoznala na Univerzi za umetnost v Zürichu. Oba sta študirala fotografijo, njuno umetniško partnerstvo, porojeno med obiskovanjem predavanj, pa traja še danes. Od diplome leta 2006 delujeta kot svobodna fotografa in pedagoga na različnih šolah za umetnost. Predstavila sta se na raznih fotografskih razstavah v Švici in na tujem, mdr. na festivalu Images v Veveyju (Švica), muzeju Folkwang v Essnu (Nemčija), fotografski fundaciji Fotostiftung Schweiz (Švica) in muzeju C/O Berlin (Nemčija) ter festivalih v Franciji, na Poljskem, Švedskem in Kitajskem. Njuna knjiga Double Take iz leta 2018 je v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike izšla v angleškem prevodu pri založbi Thames & Hudson, v nemškem prevodu pri Lars Müller Publishers (Švica) in v japonščini pri založbi Seigensha (Japonska).
Miha Godec (1988, Slovenija) je leta 2014 diplomiral na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici (UNG AU) in začel svojo profesionalno pot kot fotograf. Med študijem je izpopolnjeval svoje znanje na portugalski šoli ESAD (kolidž za umetnost in dizajn). Za seboj ima veliko skupinskih in samostojnih fotografskih in intermedijskih razstav. Poleg umetniškega ustvarjanja tudi poučuje fotografijo in virtualno resničnost. Prav tako samostojno izvaja izobraževalne znanstvene in umetniške delavnice. Godec posveča veliko pozornosti razvoju novih projektov, v okviru katerih raziskuje posledice antropogenega vpliva na vodne ekosisteme.
Valerie Wolf Gang (1990, Ljubljana) je slovenska intermedijska umetnica, videastka, režiserka in pedagoginja. V svojih delih pogosto raziskuje razmerje med človekom in tehnologijo, redno sodeluje z različnimi strokovnjaki in umetniškimi kolektivi, njena dela pa so razstavljena v številnih mednarodnih galerijah. Je ustanoviteljica UV Arthouse, ki producira eksperimentalne filme in videoinstalacije ter raziskuje novomedijske tehnologije in interaktivna multimedijska dela. Njeni filmi so predstavljeni na številnih mednarodnih festivalih, pripravlja doktorat iz obogatene resničnosti in je strokovna sodelavka Inštituta za upodabljajočo umetnost na Dunaju.
Simon Menner je diplomiral (2006) in pozneje magistriral (2007) na Univerzi za umetnost v Berlinu, obakrat pod mentorstvom Stana Douglasa. Med študijem se je izpopolnjeval na akademiji za umetnosti in oblikovanje School of the Art Institute Chicago. Svoje fotografske stvaritve predstavlja na skupinskih ali samostojnih razstavah mednarodnih prizorišč. Njegovo delo je bilo obsežno predstavljeno v medijih, kot so Arte, Guardian, Der Spiegel, BBC, New York Times, Independent, CNN, Frieze, Vice, Wired ipd. Prejel je več štipendij in nagrad, mdr. delovno štipendijo Berlinskega senata 2015 in nemškega umetnostnega sklada Stiftung Kunstfonds 2014 ter rektorsko nagrado Univerze za umetnost v Berlinu za najboljšo diplomo leta 2007.
Špela Škulj (1982) je vizualna umetnica, ki deluje v polju sodobne fotografije, videa in svetlobe. Tematiko za svoja dela zajema iz kulturnih študij, njen izraz pa je najbližje osebnemu dokumentarizmu. Večkrat naslavlja temo ekologije in nepovratnega vpliva človeka na okolje, pri čemer zastopa posthumanistični pogled, s katerim raziskuje vprašanje samote in nesmiselnosti človeškega obstoja v sodobnem svetu. Svoja dela je predstavila na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Leta 2019 je bila nominirana za nagrado skupine OHO, njena fotografska knjiga Premiki pa je osvojila glavno nagrado na drugem Natečaju za fotoknjigo Galerije Photon.