Val demonstracij, ki se je razvil iz sedečih stavk v parku Gezi, je pokazal obliko estetske ustvarjalnosti, ki je uporabila prevrednotenje in premestitev na način, ki te demonstracije ločuje od drugih protestov v Turčiji in arabskem svetu. Prevrednotenje in premestitev sta bila, lahko trdimo, med primarnimi silami, ki so gnale proteste, ki so sledili nasilni razpustitvi sedečih stavk v parku Gezi. Protesti so se začeli, ko je policija iz parka Gezi na silo odstranila speče protestnike. Večini opazovalcev se je nasilje, ki ga je uporabila policija za izpraznitev parka, zdelo nesorazmerno, medtem pa se je odporniško gibanje na solzivec, pendreke, vodne topove in pridržanja odzvalo z ravnjo estetske intenzivnosti, ki je presenetila tako kritike kot podpornike. Primarni cilj gibanja je bil zaščititi park v središču Istanbula, vendar je odporniško gibanje predstavljalo široko koalicijo vseh, ki so nasprotovali slogu vladanja tedanjega premierja Recepa Tayyipa Erdogana, ki so ga imeli za avtokratskega. Koalicija se je raztezala od antikapitalističnih muslimanov pa do študentov, ki so preprosto nasprotovali premierjevi islamizaciji turške javne sfere. Če preučimo način, kako so prevrednotenje in premestitev uporabili kot odziv na silo, ki jo je uporabila protiizgredna policija po navodilu turške vlade, vidimo, da je šlo pri protestih v parku Gezi za učinkovito rabo politične umetnosti.