- št. 93/94
- 2020
- 20/12/2020
Čas branja: 7 min.
Esej opisuje raziskavo družinskega fotografskega arhiva, ki je pripadal mojim starim staršem in predstavlja obdobje portugalske preteklosti (1940–1975), ki ga je zaznamovala ena najdaljših diktatur v zgodovini. Raziskava izvede »ikonografsko« analizo fotografij v družinskih albumih ter preišče, kako je nanje vplivala konsistentna in skrajno vizualna propaganda režima Nove države (1933–1974). Tako prikaže, kako se je ikonografija te vizualne propagande vtisnila v družinski album, posebno v primeru njene propagandne strategije ter njene ideologije in politike, ki zadevajo ženske. Pozneje so bila ta dognanja raziskana z uprizoritveno fotografijo, s čimer je nastal fotografski korpus. Ta se osredotoča pretežno na lik moje babice ter raziskuje držo in kretnjo, ki sta bili nato na novo uprizorjeni za fotoaparat. Informacija, ki jo vsebujejo arhivske podobe, se na novo napiše znotraj uprizoritvenih podob.
Ana Janeiro je doktorirala na Westminstrski univerzi (2019) in magistrirala iz fotografije na KIAD (trenutno UCA) v Rochestru v Združenem kraljestvu. Študirala je likovno umetnost na Lizbonski univerzi v Lizboni. Že petnajst let redno razstavlja. Posebej omembe vredni sta naslednji solo razstavi: The Archive is Present, London Gallery West, London, Združeno kraljestvo (2019); ALBUM, Índia Portuguesa 1951-1961, Laboratório das Artes, Guimarães, Portugalska (2010). Nedavno je sodelovala pri naslednjih skupinskih razstavah: GoaPhoto, Revisiting the Album, Aldona, Goa, Indija (2019); hyphen- an exposition between art and research, AmbikaP3, London, Združeno kraljestvo (2019); Beyond the mirror, Muzej Calouste Gulbenkian, Lizbona, Portugalska (2017/18). Je gostujoča izredna profesorica na Šoli za komunikacijske in medijske vede na Politehničnem inštitutu v Lizboni. Predstavljena je v več umetniških zbirkah.
Nakupi posamičnih PDF-jev so trenutno onemogočeni.
Med medijsko-arheološko raziskavo optičnih iluzij, fotografskih trikov in odpisanih spominkov sva odkrila tehniko fotografske multigrafije, ki je odprla vrata v čarobni svet kloniranih videzov, ki krožijo v orbitah lastnih odsevov. Ko sva jo spremenila v nama ljubši umetniški medij, je fotografska tehnika s preloma stoletja postala video multigrafija. Kot bizarno zanimivost naj omeniva, da je samoizolacija postala ne le tema tega članka, ampak – zaradi nepredvidenega razmaha nedavno mutiranega virusa – tudi prevladujoča lastnost razmer, v katerih sva delo dokončala. Verfünfungseffekt pomeni uporabo medija videa tako, da ustvarimo kalejdoskopski gibljivi portret, kjer črepinje ega, ki menjajo vidike, posnamemo v sinhroniziran performans solipsistične intersubjektivnosti. Video multigrafija omogoča sestavljanje drobnih odmikov v časovnih zamikih, ki jih apliciramo na enega ali več odsevov jaza – s tem pa raztreščimo klonirano popolnost in konformizem večkratne prezence. Takšna optična iluzija kar kliče po refleksiji o tem, kako mediji spreminjajo naše zaznavanje časa in prostora, s tem pa vzbuja začudenje glede tega, kje je naše mesto v obstajanju.
Geska Helena Brečević (rojena 1975) in Robert Brečević (rojen 1971) tvorita umetniški duet Performing Pictures, ki sta ga ustanovila leta 2004. Par prebiva v Stockholmu na Švedskem in na otoku Rabu na Hrvaškem. Pri delu se osredotočata na spomin in gibanje, pri tem povezujeta jezik in gibljive slike na način, ki pogosto terja gledalčev odziv. Vse bogatejši korpus njunih videov, animacij s camero obscuro, kinematografskih prikazni (ciné-apparitions) in naključnih snepšotov briše meje med različnimi mediji, med negibnimi in gibljivimi slikami ter med bežnostjo in obstojnostjo. Leta 2020 bo izšla njuna knjiga z naslovom A postliminal script and explanatory notes on a film called Dreaming the Memories of Now (Postliminalni scenarij in pojasnjevalne opombe k filmu Sanjanje spominov na zdaj). www.performingpictures.se
Nakupi posamičnih PDF-jev so trenutno onemogočeni.
Fotografijo so njeno celotno zgodovino dojemali kot nekaj, kar je prežeto z magičnimi lastnostmi, kar lahko zazna nadnaravno ali ujame del identitete tistih, ki jih upodobi. Tudi v bolj razsvetljenih časih ta prepričanja vztrajajo, tako da varnostniki in policisti fotografiji pogosto pripisujejo, da je zmožna zajeti in posneti podrobnosti do nevarne stopnje. V odziv na niz srečanj s tovrstnimi uslužbenci sem začel popotovanje po lokacijah londonskega Cityja, opremljen s camero obscuro, ki sem jo uporabil za risanje skrajno občutljivih lokacij v najmanjših podrobnostih, čakajoč na odziv. Moj namen je bil, da varnostnike in policiste pritegnem v razpravo o njihovih strahovih glede fotografije ter ponazorim, da zmožnosti, ki jih pogosto povezujemo s fotografijo, sploh niso značilne zgolj zanjo.
Lewis Bush z delovanjem v različne medijih in platformah vizualizira sodobne oblike oblasti. Po študiju zgodovine in delu na področju mednarodnega razvoja je leta 2012 začel razvijati lastne projekte. Pri svojem delu je raziskoval različne probleme, od agresivnega novega razvoja Londona do sistemskih neenakosti v umetnostnem svetu. Med njegovimi nedavnimi deli sta Sence države (Shadows of the State), v katerem preučuje pomanjkanje demokratičnosti pri zbiranju informacij, in Trgovinska območja (Trading Zones), ki se osredotoča na mednarodne finance. Bush je obširno pisal o fotografiji, od leta 2011 pa ustvarja blog Disphotic. Poleg tega kurira razstave in je predavatelj dokumentarne fotografije na London College of Communication.
Nakupi posamičnih PDF-jev so trenutno onemogočeni.
Panos Kompatsiaris je docent za umetnost in medije na Visoki šoli za ekonomijo v Moskvi, Rusija. Doktoriral je iz teorije umetnosti na Univerzi v Edinburgu (2015), njegovi prispevki o teoriji umetnosti in medijev, etnografiji in kulturnih študijah so objavljeni v številnih revijah in zbornikih.
Nakupi posamičnih PDF-jev so trenutno onemogočeni.
Lenart J. Kučić je novinar, predavatelj in raziskovalec množičnih medijev. Za Sobotno prilogo Dela je deset let spremljal presečišče medijev, tehnologije in družbe, lani pa se je pridružil mediju za preiskovalno novinarstvo Pod črto. Je tudi ustanovitelj mreže podkastov Marsowci ter soavtor več raziskav in strokovnih člankov o medijskem lastništvu.
Nakupi posamičnih PDF-jev so trenutno onemogočeni.
Naomi Kritzer je pisateljica znanstvene fantastike in fantazijskega leposlovja, ki živi v St. Paulu v Minnesoti. Znanstveno fantastično in fantazijsko leposlovje ustvarja že dvajset let. Njena kratka zgodba Fotografije mačk, prosim (Cat Pictures Please) je osvojila nagradi Hugo in Locus za leto 2016 in je bila nominirana za nagrado Nebula.
Nakupi posamičnih PDF-jev so trenutno onemogočeni.
Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.
Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.
Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.