Ewa Doroszenko (1983) je intermedijska umetnica, ki deluje v Varšavi. Doktorirala je iz umetnosti na Univerzi Nikolaja Kopernika v Torunju. Njeno umetniško prakso zaznamuje neobičajna uporaba digitalne manipulacije, ki jo združuje s klasičnim medijem fotografije in slikarstvom. Je zmagovalka več mednarodnih tekmovanj in prejemnica nagrad, med drugimi Fait Gallery Preview (2016), DEBUTS – doc! fotografske revije (2018) in debut Litovske fotografske zveze (2018); je prejemnica štipendij Ministrstva za kulturo in nacionalno dediščino Republike Poljske (2019) in mesta Torunj za kulturno dejavnost (2013 in 2011) ter prejemnica več mednarodnih rezidenčnih programov. Doroszenko je tudi finalistka več mednarodnih fotografskih festivalov, med katerimi so Noorderlicht – mednarodni fotografski festival (2021), Kranj Foto Fest (2021), FIF-BH – Mednarodni festival fotografije Belo Horizonte (2020), Atens Digital Arts Festival (2020) in drugi. Njena dela so bila razstavljena v Centru za sodobno umetnost Torunj, Fotografski galeriji v Vilni, MAH – portugalskem muzeju Angra do Heroismo, v galerijah Propaganda v Varšavi, Fait v Brnu, Kasia Michalski v Varšavi in Exgirlfriend v Berlinu. https://ewa-doroszenko.com

Görkem Ergün (1981) je umetnik, zaposlen v Fotografskem arhivu v Carigradu. Pri svojem fotografskem in videografskem delu se iz telesno naravnanega gledišča/stališča osredotoča na razmerja med kulturo, oblikovanjem in nasiljem. Razvoj znanosti, nove tehnologije, velika uničenja in rituali mu omogočajo ustvarjanje novih pomenov posledic in sprememb teh razmerij. Njegova dela so bila razstavljena v različnih galerijah, muzejih in sejmih.

Karina-Sirkku Kurz je finsko-nemška fotografinja in vizualna umetnica, ki trenutno živi v Berlinu. Študirala je v Bremnu, Lahtiju in v Helsinkih, kjer je magistrirala na oddelku za fotografijo Fakultete za umetnost, oblikovanje in arhitekturo Univerze v Aaltu. Za delo Ungleichgewicht (Imbalance) je Kurzeva osvojila več nagrad in nominacij, istoimenska knjiga pa je zmagala na natečaju Nordic Dummy 2015; pozneje jo je izdala založba Kehrer Verlag. Knjigo je leta 2017 Alec Soth, član žirije Finnish Photobook, izbral kot zmagovalno delo. Karina-Sirkku Kurz je članica finskega Združenja umetniških fotografov in Nemške fotografske akademije. Prejela je več štipendij, med njimi berlinske Umetnostne galerije Haus am Kleistpark, Finske kulturne fundacije, finskega Centra za promocijo umetnosti in FRAME Contemporary Art, Norveškega odbora za umetnost in Švedske kulturne fundacije na Finskem. Njena dela so del Finske narodne umetniške zbirke, Finskega muzeja fotografije in zasebnih zbirk.

Anne Lysbeth Noble (1954) je ena najbolj cenjenih novozelandskih sodobnih umetnic, katere fotografiranje je v ospredju vizualne kulture na Novi Zelandiji že od osemdesetih. Ustvarja umetniška dela, ki vsebujejo trajno vključenost določenih prostorov, prizorišč, zgodovine, tematike in v zadnjih delih tudi (bioloških) vrst. Podobe, ki nastajajo, so znane po estetiki, večpomenskosti in konceptualni doslednosti, pa tudi po nenehnem prevpraševanju o človekovem načinu zaznavanja in razumevanja naravnega sveta. Anne Noble je odlikovana profesorica lepih umetnosti (fotografije) na Univerzi v Masseyju v Wellingtonu in večkratna nagrajenka, med drugimi je prejela nagrado 31. Higašikave za prekomorsko fotografinjo (2015), Fulbrightovo štipendijo kolumbijske fakultete v Chicagu (2014), nagrado Novozelandske umetniške fundacije (2009) ter nagrade za umetnike in pisatelje ameriške Narodne znanstvene fundacije (2008). Razstavljala je tako v narodnem kot mednarodnem obsegu, njena dela pa so del zbirk po vsem svetu.

Goran Bertok (1963) je študiral novinarstvo in primerjalno književnost ter 1989 diplomiral na katedri za novinarstvo na FSPN (zdaj FDV). Leta 1990 je v galeriji ŠKUC postavil svojo prvo samostojno razstavo z osrednjim motivom človeškega telesa z znaki nasilja. V naslednjih ciklih je Bertok raziskoval prehajanje vseh stopenj nasilja; od zaigranega in prostovoljnega nasilja nad lastnim telesom in/ali telesom drugega do organiziranega nasilja družbe nad telesom posameznika ter vse do fizične smrti in popolnega uničenja trupla.

Špela Šivic (1998) je mlada slovenska fotografinja. Ob šolanju na VIST v Ljubljani svoje znanje fotokemije in različnih procesov v temnici izpopolnjuje pri fotografu Petru Fettichu, ki v zadnjem letu deluje v okviru kolektiva Kela. Tretji letnik študija se je odločila preživeti v Bariju na tamkajšnji Akademiji lepih umetnosti. Ustvarja v analogni tehniki, svoja dela pa občasno dopolnjuje še z drugimi likovnimi izraznimi sredstvi ter tako vsebinsko kot oblikovno raziskuje, kako trenutek, ki se je zgodil pred objektivom, čim bolj pristno upodobiti v končni obliki. Februarja 2021 je izdala svojo prvo fotografsko knjigo z naslovom Brugnon, septembra pa sta skupaj z Jakom Mojškercem na ogled postavila razstavo MOMCI and some other more or less related things. 

Marion Balac deluje kot umetnica in raziskovalka na francoski akademiji za lepe umetnosti ESACM. V svojem delu raziskuje vzgibe in interakcije med čustvi in tehnologijo ter za proučevanje napetosti in povezav med vedenjem posameznikov in množice uporablja raznovrstne medije. Predstavila se je na skupinskih razstavah in projekcijah v Galeriji Thaddaeusa Ropaca (Pariz) v okviru ustvarjalnosti mladih Jeune Création, Fabra i Coats – Centre d’Art Contemporani (Barcelona), LOOP Barcelona, Galeriji Annka Kultys (London), Cité Internationale des Arts (Pariz), Enclave Projects (London), Paradise Works (Manchester), Bandits-Mages (Bourges), Espace des Blancs-Manteaux (Pariz), l’Abbaye (Annecy-le-Vieux), Galerie Neuf (Nancy), Hectoliter Gallery (Bruselj) in Musée Saint-Raymond (Toulouse).

Jojakim Cortis, rojen leta 1978 v Nemčiji, in Adrian Sonderegger, rojen leta 1980 v Švici, sta se spoznala na Univerzi za umetnost v Zürichu. Oba sta študirala fotografijo, njuno umetniško partnerstvo, porojeno med obiskovanjem predavanj, pa traja še danes. Od diplome leta 2006 delujeta kot svobodna fotografa in pedagoga na različnih šolah za umetnost. Predstavila sta se na raznih fotografskih razstavah v Švici in na tujem, mdr. na festivalu Images v Veveyju (Švica), muzeju Folkwang v Essnu (Nemčija), fotografski fundaciji Fotostiftung Schweiz (Švica) in muzeju C/O Berlin (Nemčija) ter festivalih v Franciji, na Poljskem, Švedskem in Kitajskem. Njuna knjiga Double Take iz leta 2018 je v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike izšla v angleškem prevodu pri založbi Thames & Hudson, v nemškem prevodu pri Lars Müller Publishers (Švica) in v japonščini pri založbi Seigensha (Japonska).

Miha Godec (1988, Slovenija) je leta 2014 diplomiral na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici (UNG AU) in začel svojo profesionalno pot kot fotograf. Med študijem je izpopolnjeval svoje znanje na portugalski šoli ESAD (kolidž za umetnost in dizajn). Za seboj ima veliko skupinskih in samostojnih fotografskih in intermedijskih razstav. Poleg umetniškega ustvarjanja tudi poučuje fotografijo in virtualno resničnost. Prav tako samostojno izvaja izobraževalne znanstvene in umetniške delavnice. Godec posveča veliko pozornosti razvoju novih projektov, v okviru katerih raziskuje posledice antropogenega vpliva na vodne ekosisteme.

Valerie Wolf Gang (1990, Ljubljana) je slovenska intermedijska umetnica, videastka, režiserka in pedagoginja. V svojih delih pogosto raziskuje razmerje med človekom in tehnologijo, redno sodeluje z različnimi strokovnjaki in umetniškimi kolektivi, njena dela pa so razstavljena v številnih mednarodnih galerijah. Je ustanoviteljica UV Arthouse, ki producira eksperimentalne filme in videoinstalacije ter raziskuje novomedijske tehnologije in interaktivna multimedijska dela. Njeni filmi so predstavljeni na številnih mednarodnih festivalih, pripravlja doktorat iz obogatene resničnosti in je strokovna sodelavka Inštituta za upodabljajočo umetnost na Dunaju.

Simon Menner je diplomiral (2006) in pozneje magistriral (2007) na Univerzi za umetnost v Berlinu, obakrat pod mentorstvom Stana Douglasa. Med študijem se je izpopolnjeval na akademiji za umetnosti in oblikovanje School of the Art Institute Chicago. Svoje fotografske stvaritve predstavlja na skupinskih ali samostojnih razstavah mednarodnih prizorišč. Njegovo delo je bilo obsežno predstavljeno v medijih, kot so Arte, Guardian, Der Spiegel, BBC, New York Times, Independent, CNN, Frieze, Vice, Wired ipd. Prejel je več štipendij in nagrad, mdr. delovno štipendijo Berlinskega senata 2015 in nemškega umetnostnega sklada Stiftung Kunstfonds 2014 ter rektorsko nagrado Univerze za umetnost v Berlinu za najboljšo diplomo leta 2007.

Špela Škulj (1982) je vizualna umetnica, ki deluje v polju sodobne fotografije, videa in svetlobe. Tematiko za svoja dela zajema iz kulturnih študij, njen izraz pa je najbližje osebnemu dokumentarizmu. Večkrat naslavlja temo ekologije in nepovratnega vpliva človeka na okolje, pri čemer zastopa posthumanistični pogled, s katerim raziskuje vprašanje samote in nesmiselnosti človeškega obstoja v sodobnem svetu. Svoja dela je predstavila na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Leta 2019 je bila nominirana za nagrado skupine OHO, njena fotografska knjiga Premiki pa je osvojila glavno nagrado na drugem Natečaju za fotoknjigo Galerije Photon.

Vanja Bučan (1973) je fotografinja, ki v svoji praksi nenehno prehaja med dokumentarno pogojeno naracijo in režiranimi podobami, s čimer odpira univerzalna vprašanja o odnosu med človekom in naravo. Leta 2010 je diplomirala na Kraljevski akademiji likovnih umetnosti v nizozemskem Den Haagu in od tedaj deluje kot samostojna ustvarjalka, ki redno sodeluje na mednarodnih fotografskih festivalih in v institucijah. Živi in deluje v Berlinu.
vanjabucan.com

Anja Carr (1985) je magistrirala iz likovne umetnosti na Narodni akademiji za umetnost v Oslu. Ukvarja se s fotografijo, kiparstvom, kostumografijo, performansom, instalacijo in videom. V svojem delu transformira živali in igralne figurice v teatraličen, odrasel svet, pri čemer pogosto raziskuje pojem abjektnega Julie Kristeve. L. 2011 je v Oslu ustanovila galerijo PINK CUBE.
anjacarr.com

Klaus Pichler (1977) od leta 2005 deluje kot neodvisni fotograf, ki se v svojih raznolikih avtorskih projektih osredotoča na skrite aspekte vsakdanjega življenja. V ospredje postavlja marginalizirane subkulture ali naslavlja absurde sodobne potrošniško naravnane družbe. Pichlerjeva dela prežema pronicljivi humor, ki izvira iz njegovega smisla za samoironijo in tragikomično.
klauspichler.net

Alexandra Soldatova (1983) je vizualna umetnica, ki živi in dela v Minsku v Belorusiji. Dela na dolgoročnih projektih iz dokumentarne in konceptualne fotografije ter eksperimentira z video umetnostjo in multimedijskimi projekti. Njeno glavno področje zanimanja sta dnevna rutina in ideja ustvarjanja povezav: med nami in našimi odločitvami, med zgodovino in načini, kako gradimo sedanjost, med telesom in njegovim odzivom na dogodek.
alexandrasoldatova.com

Dániel Szalai (1991) je umetnik, ki živi in dela v Budimpešti. Trenutno dela magisterij iz fotografije na Univerzi za umetnost in oblikovanje Moholy-Nagyja. Kot diplomant iz teorije umetnosti in oblikovanja z večletnimi izkušnjami v filmski produkciji dela na velikopoteznih, na fotografiji osnovanih projektih, ki se ukvarjajo z globalnimi problemi. V svojih najnovejših delih se osredotoča na zoopolitiko in razmerja med ljudmi in živalmi.
danielszalai.com

Peter Hermans (1987) je diplomirani politolog. Trenutno študira pri prof. Petru Pillerju na Akademiji za vizualne umetnosti v Leipzigu. Dela na področju fotografije, besedil, videa, performansa in instalacij.

Vanja Bučan (1973) je študij fotografije opravljala na Royal Academy of Fine Arts, The Hague na Nizozemskem. Leta 2008 je za svoje delo prejela glavno nagrado Emzin, fotografija leta. Trenutno živi in ustvarja v Berlinu.
vanjabucan.com

Small but dangers: Mateja Rojc (1977) in Simon Hudolin – Salči (1977) sta umetniški par, ki svoja razmišljanja artikulira v različnih medijih (fotografiji, inštalaciji, performansu …). Živita in ustvarjata v Cerknem, zastopa pa ju Center in galerija P74.
smallbutdangers.cerkno.net

Filip Beránek (1989) je fotograf mlajše generacije, ki je študij zaključil na Univerzi Thomaša Bate v Zlinu, na Češkem. Njegova dela odražajo zelo eksperimentalen odnos do medija in tehnično dovršenost hkrati. Je tudi soustanovitelj galerije Photogather v Zlinu.
filipberanek.com

Aleš Gregorič (Ljubljana, 1966) se je s fotografijo resneje spoprijel precej pozno, pri 30. letih, ko je od svojega brata, ki je odšel na študijsko izpopolnjevanje (fotografsko) v London, kupil srednjeformatno kamero in se s svojo prvo serijo črno-belih aktov učil iskati, pravilno postavljati, loviti svetlobo in narediti smiselno dobro fotografijo, ki bi imela svojo izrazno moč. Gregorič nima klasične fotografske izobrazbe, ima pa močan občutek za kompozicijo in kadriranje, tako da je s prakso in samoizobraževanjem postal odločen avtor s prepoznavnimi slogom. Ko je odkril možnosti lastnega izraza s pomočjo fotografije, je začel razstavljati.

Boštjan Pucelj (Novo mesto, 1979) je od leta 2007 je samozaposlen v kulturi. Sodeloval je na številnih skupinskih in več kot desetih samostojnih razstavah. Za svoje delo je bil že večkrat nagrajen: Emzin, Slovenska fotografija leta 2005 (2. nagrada); četrtkova nagrada, Festival Fotopub, 2006 (glavna nagrada); Knjiga umetnika, Center in galerija P74, 2007. Leta 2005 je izšla njegova fotomonografija Babi, album Človeško kraljestvo (2008), Osem taktov pavze (2009). Živi in ustvarja v Novem mestu.

Stojan Kerbler (Ptujska Gora, 1938) je eden prepoznavnejših slovenskih fotografov. V času študija elektrotehnike je z nekaj kolegi ustanovil Fotogrupo ŠOLT. Po končanem študiju se je zaposlil v tovarni aluminija v Kidričevem in se včlanil v Fotoklub Maribor. Sodeloval je na znameniti skupinski razstavi Mariborski krog (1971), ki velja za prelomno v zgodovini slovenske fotografije. Kerblerjevi najbolj znani ciklusi fotografij so Portreti s ptujskih ulic, Haložani in Koline. Do sedaj je imel več kot 100 samostojnih razstav v Sloveniji, Avstriji, Bolgariji, Jugoslaviji, Nemčiji, na Poljskem, v Španiji, Sovjetski zvezi in ZDA. Skupaj je prejel več kot 500 nagrad in priznanj, od tega 120 na mednarodnih razstavah. Zastopa ga Galerija Fotografija.

Edi Šelhaus (Podkraj, 1919 – Medvode, 2011) je eden ključnih mož slovenskega vojnega in povojnega fotoreporterstva. Otroštvo je preživel v Trstu, nato pa se izselil v Jugoslavijo in se izučil za fotografa. Leta 1943 se je pridružil partizanom in posnel številne fotografije vojnih dogodkov. S fotoaparatom je kasneje dokumentiral tudi mnoga druga področja življenja na Slovenskem. Njegove neštete fotografije, reportaže in prispevki so bili objavljeni v številnih časopisih, revijah, monografijah in drugih publikacijah doma in po svetu. Za svoje delo je prejel več pomembnih nagrad, med njimi Petkovo (1973) in Tomšičevo nagrado za življenjsko delo (1979), za svoje filmsko delo, za prispevke na Tržaškem ter nagrado Darka Bratina v Gorici v Italiji (2005). Leta 2000 je za podaritev obsežnega fotografskega opusa (pribl. 80.000 fotografij, od katerih je 62.000 natančno obdelanih in popisanih) Muzeju novejše zgodovine prejel Valvasorjevo priznanje.

Franc Ferjan (Bled, 1885 – 1964) je bil intelektualno radovedna oseba po izobrazbi matematik in fizik ter velik ljubitelj umetnosti in narave. S fotografijo se je začel ukvarjati v prvih letih 20. stoletja do poznih 50. let, vendar je njegovo delo že takrat ostalo skrito pred očmi javnosti. V svojih delih je izoblikoval prepoznaven in oseben izraz. Njegove portrete lahko postavimo ob bok našim najboljšim portretistom, Avgustu Bertholdu, Frana Veselu, Venu Pilonu in Mihi Malešu, če se omejimo le na njegove sodobnike.

Igor Šterk (Ljubljana, 1968) je diplomiral iz filmske režije na AGRFT v Ljubljani. Za študentski film Razglednice (1989) je prejel nagrado za najboljši scenarij in posebno nagrado za uporabo trik kamere na Jugoslovanskem festivalu kratkega in dokumentarnega filma v Beogradu (1991), za film One way ticket (1992) pa študentsko Prešernovo nagrado. S svojim prvim celovečernim filmom Ekspres, ekspres (1997) je osvojil večino glavnih nagrad na 6. slovenskem filmskem maratonu v Portorožu, pozneje tudi nagrado Prešernovega sklada ter 15 mednarodnih nagrad. Šterkov drugi celovečerec, Ljubljana (2002) je bil premierno predstavljen v tekmovalnem sporedu rotterdamskega festivala, film Uglaševanje (2005) pa na mednarodnem filmskem festivalu v Karlovih Varih. Leta 2008 je bil njegov kratki film Every breath you take (2007) uvrščen v tekmovalni program filmskega festivala v Benetkah. Njegov četrti celovečerec z naslovom 9:06 (2009) je doživel svetovno premiero na mednarodnem filmskem festivalu v Montrealu, na 12. slovenskem festivalu pa je prejel kar 11 nagrad, med drugim za najboljši celovečerni film in režijo.

Simon Tanšek (Hrastnik, 1973) je direktor fotografije, snemalec in fotograf. Po končani naravoslovno-matematični gimnaziji se je odpravil na študij v Prago (FAMU), kjer je diplomiral iz filmske in televizijske kamere. Kot direktor fotografije mlajše generacije je ključno sooblikoval podobo slovenske kinematografije v zadnjem desetletju, od filma V leru (Janez Burger, 1999), Vladimir (Zoran Živulovič , 2002), Odgrobadogroba (Jan Cvitkovič, 2005), Ruševine (Janez Burger , 2004; nagrada vesna za najboljšo fotografijo na 7. festivalu slovenskega film), Love and other crimes (Ljubav i ostali zločini, Stafan Arsenijevič, 2008; Kodakova nagrada za najboljšo fotografijo), Låt mig sova (Noč, Miha Knific, 2006), 9:06 (Igor Šterk, 2009, nagrada vesna za najboljšo fotografijo, Kodakova nagrada za najboljšo fotografijo), Gremo mi po svoje (Miha Hočevar, 2010). Poleg celovečernih filmov je bil direktor fotografije tudi pri številnih kratkih filmih ter reklamnih in glasbenih spotih. Živi in dela med Slovenijo in Češko.

Vasko Pregelj (Ljubljana, 1948 – 1985) cineast, fotograf, slikar, grafik in filmski publicist. S svojo bogato ustvarjalnostjo je napolnil že gimnazijska leta, ko je skupaj s sošolci in prijatelji sodeloval v Skupini 441. Kasneje se je posvetil predvsem filmu, se ukvarjal s filmsko publicistiko ter bil sodelavec in glavni urednik revije Ekran. V Pregljevih najzgodnejših amaterskih eksperimentalnih filmih iz 60. let je moč zaznati vplive prvih zgodovinskih avantgard, usmerjenih v širjenje in raziskovanje formalnih zmožnosti medija. Takrat so nastali Nocturno (1965), Rekvijem (1966), Marginalije (1968), De Profundis (1968), Variacije (1968) in Staro dvorišče (1967), V mlinu (1979), Romanca ali Anatomija sanj (1982). Od leta 1965 je sodeloval na številnih domačih in tujih festivalih amaterskega filma in prejel več nagrad.

Živojin Pavlović (Šabac, 1933 – Ljubljana, 1998), pisatelj, scenarist in eden ključnih režiserjev novega jugoslovanskega filma. Diplomiral je iz slikarstva na Akademiji za uporabne umetnosti v Beogradu. Poučeval je na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Leta 1962 je dokončal svoj prvi igrani film Žive vode iz omnibusa Kapi, vode, ratnici (Kaplje, vode, bojevniki), prejel je posebno nagrado žirije na filmskem festivalu v Puli. Nato je posnel svoj prvi celovečerec Neprijatelj (Sovražnik, 1965) po literarni predlogi F. M. Dostojevskega. Dve leti kasneje je nastal film Buđenje pacova (Bujenje podgan, 1967), ki mu je prinesel srebrno areno za režijo na 12. festivalu jugoslovanskega filma v Puli in srebrnega medveda na Berlinskem festivalu. Prav tako mu je dve pomembni nagradi prinesel Kad budem mrtav i beo (Ko bom mrtev in bel, 1967): zlato areno v Pulju in nagrado za najboljši film na mednarodnem festivalu v Karlovih Varih. Sledili so: Zaseda (1967; zlati lev na filmskem festivalu v Benetkah), Rdeče klasje (1970), Let mrtve ptice (1973), Hajka (1977), Nasvidenje v naslednji vojni (1980), Zadah tela (Vonj telesa, 1983), Na putu za Katangu (Na poti za Katango, 1988), Dezerter (1992) ter nedokončan Država mrtvih (1998).

Milorad Jakšić (Bileća, 1936), režiser in snemalec. Diplomant na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu, kjer je študiral filmsko in televizijsko režijo. Njegovi začetki so povezani s Kino klubom Beograd, kjer je posnel svoj prvi kratki film Romanca (1962). Več kot polovico filmov je posnel z Ž. Pavlovićem. Kot direktor fotografije je sodeloval med drugim pri filmih: Buđenje pacova (Bujenje podgan, 1967), ki je dobil srebrno areno za režijo na 12. festivalu jugoslovanskega filma v Puli in srebrnega medveda na Berlinskem festivalu; Kad budem mrtav i beo (Ko bom mrtev in bel, 1967), ki je dobil dve pomembni nagradi, zlato areno v Pulju in nagrado za najboljši film na mednarodnem festivalu v Karlovih Varih; Zaseda (1967; zlati lev na filmskem festivalu v Benetkah); Rdeče klasje (1970), Hajka (1977), Piknik u Topoli (Piknik v Topoli, 1981) in Šmeker (1989). Z večjim številom reklamnih in dokumentarnih filmov pa se izkaže tudi kot režiser.

France Štiglic (Kranj, 1919 – Ljubljana, 1993) je do začetka II. svetovne vojne študiral pravo v Ljubljani, med NOB je bil partizan in novinar. Po vojni je začel svojo ustvarjalno pot kot režiser za Filmski obzornik. Režiral je kratke dokumentarne filme ter kasneje celovečerce. V slednje se uvršča prvi slovenski zvočni dolgometražni film Na svoji zemlji (1948). Sledijo mu še drugi: Trst (1951), Svet na Kajžarju (1956), Dolina miru (1956; ki se uvrsti v tekmovalni program filmskega festivala v Cannesu), Volča nok´ (Volčja noč, 1955), Viza na zloto (Viza zla, 1959), Deveti krug (Deveti krog, 1960; zlata arena za režijo na 7. filmskem festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju, nominacija za oskarja za najboljši tujejezični film), Balada o trobenti in oblaku (1961; zlata arena za režijo na 8. filmskem festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju), Tistega lepega dne (1962), Ne joči, Peter (1964; zlata arena za režijo na 11. filmskem festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju), Amandus (1966), Pastirci (1973), Povest o dobrih ljudeh (1975), Praznovanje pomladi (1978; zlata plaketa Metod Badjura za režijo na Tednu domačega filma v Celju), Veselo gostivanje (1984). Režira tudi za televizijo, na primer Bratovščina Sinjega galeba (1970), Mladost na stopnicah (1973), Strici so mi povedali (1983). Dolgo let je poučeval filmsko režijo na AGRFT. Leta 1962 je za režijo filmov Dolina miru, Deveti krog in Balada o trobenti in oblaku prejel Prešernovo nagrado.

Rudi Vavpotič (Maribor 1919 – Ljubljana, 2003), fotograf, filmski snemalec in direktor fotografije. Med letoma 1945–46 je bil fotograf pri Slovenija filmu, od leta 1947 filmski snemalec pri Triglav filmu, od leta 1951 pa je svobodni umetnik. Posnel je številne kratke, umetniške in propagandne filme ter celovečerce. Posnel je Trst, Dolino miru, Balado o trobenti in oblaku (zlata arena na 8. filmskem festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju), Povest o dobrih ljudeh Franceta Štiglica, Na papirnatih avionih (1967), Zgodba, ki je ni (1967, nagrada Prešernovega sklada) Sedmino (1969) in Oxygen (1970; zlata arena na 8. filmskem festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju) Matjaža Klopčiča ter Tri četrtine sonca (1859) in Poslednjo postajo (1971) Jožeta Babiča. Na Festivalu kratkega in dokumentarnega filma v Beogradu so nagradili njegovo fotografijo v filmih Strup (1964), Kras (1975) in Razstava gotske plastike (1975). Prešernovo nagrado je dobil tudi za film Podobe iz sanj (1967) Vojka Duletića.

Janko Ravnik (Bohinjska Bistrica, 1891 – Ljubljana, 1982) je znan kot pianist, skladatelj, pedagog na akademski ravni, dolgoletni občasni organist v Bohinju, varstvenik narave, umetniški fotograf, filmski snemalec in režiser prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu Zlatoroga (1931). Končal je šolo Glasbene matice v Ljubljani in študij klavirja na Konservatoriju v Pragi. Po vrnitvi v Ljubljano je bil najprej korepetitor in dirigent ljubljanske Opere, nato je deloval je kot profesor klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani in kot dekan te ustanove.