- 2022
- 17/01/2022
< 1 min.
Koža – organ, meja, ščit, medij, metafora. Ta prepustna površina našega telesa predstavlja oviro »zunanjemu« svetu, tvori vidno teksturo naše javne osebnosti, hkrati pa je varovalka zaznavajočega notranjega jaza, ki posreduje in konstruira naše okolje. Klešeta jo prostor in čas; je (živo) tkivo, ki ga oblikuje dleto časa in nanj vrisuje konture posameznikove avtobiografije. Je mesena, intimna, zasebna, čuječa. Pripada čutom in je hkrati odtujena, poželjiva, všečna, tudi srhljiva – pripada nam, drugim … vsem – a prav zares nikomur. Je del širšega družbenega tkiva, obdaja jo pogled drugih, a zdi se, da diha predvsem sama. Je membrana sveta in posameznika – iz nje z enako silo seva in se vanjo vpisuje identiteta.
Razstava Koža razkriva različne fotografske prakse, ki se dotikajo kože, pa naj bo to nežno ali grobo, vse od njene površinske čuječnosti, mikroskopskih gradnikov pa do njene družbene utelešenosti – v ekonomiji pogleda nihajoče med želenim in zahtevanim koža razkriva telesnost, razmerje med resničnim in ustvarjenim, poglobljenim in dekonstruiranim. Kot fotografija.
Nataša Ilec Kralj (1992) je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje pridobila naziv magistrice oblikovanja vizualnih komunikacij – smer fotografija, diplomirala pa na oddelku za fotografijo VIST. Zanimajo jo teoretski in filozofski aspekti fotografskega medija; kot fotografinja je sodelovala tudi na nekaj skupinskih razstavah (πr2 – razstava sodobne kinetične keramike: Layerjeva hiša, Kranj, 2021; Cianotipično: Ljubljana, 2019; Svaka čast: Ljubljana, 2019; Ustvari delo, ki ni tvoje: Ljubljana, 2019; FUGA – UL ALUO+FA: Ljubljana, 2019; Stičišče: Ljubljana, 2019; 25 Images: Berlin, 2017; ISO0: Photonic Moments, Ljubljana, 2016; Flâneur: Ljubljana, 2015; Spregled: Photonic Moments, Ljubljana, 2014; NovaF: Maribor, 2013). Ilec Kralj je leta 2017 tudi prvič kurirala razstavo, Mejniki, razstavljeno v sklopu Photonic moments: 2017. Z Membrano sodeluje, kontribuira in prevaja od leta 2017. Njena strast je knjigoveštvo.
Kristina Ferk (1992) je študirala umetnostno zgodovino in latinski jezik, književnost in kulturo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Z letom 2020 je končala izobraževanje Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje SCCA. V sklopu tega izobraževanja je leta 2019 sodelovala pri postavljanju razstave nadzor < kultivacija > razvoj v Galeriji Škuc. V novembru 2020 je pod okriljem šole Svet umetnosti sokurirala končno razstavo Pod pritiskom v galeriji Škuc; januarja 2021 v isti galeriji pa kurirala razstavo Tadej Vaukman: Vendar ne kažite tega mojemu otroku. V okviru programa Mladi kurator mladi umetnik v galeriji DLUL je kurirala razstavo Maja Bojanić: narisno vsak lahkotno dovolj dovolj izbrisano izbrisano. Novembra 2021 je v Galeriji Kresiji, kjer je zaposlena od leta 2019, kurirala tudi razstavo Nemogoče se je vrniti v nemogočo deželo.
Ewa Doroszenko (1983) je intermedijska umetnica, ki deluje v Varšavi. Doktorirala je iz umetnosti na Univerzi Nikolaja Kopernika v Torunju. Njeno umetniško prakso zaznamuje neobičajna uporaba digitalne manipulacije, ki jo združuje s klasičnim medijem fotografije in slikarstvom. Je zmagovalka več mednarodnih tekmovanj in prejemnica nagrad, med drugimi Fait Gallery Preview (2016), DEBUTS – doc! fotografske revije (2018) in debut Litovske fotografske zveze (2018); je prejemnica štipendij Ministrstva za kulturo in nacionalno dediščino Republike Poljske (2019) in mesta Torunj za kulturno dejavnost (2013 in 2011) ter prejemnica več mednarodnih rezidenčnih programov. Doroszenko je tudi finalistka več mednarodnih fotografskih festivalov, med katerimi so Noorderlicht – mednarodni fotografski festival (2021), Kranj Foto Fest (2021), FIF-BH – Mednarodni festival fotografije Belo Horizonte (2020), Atens Digital Arts Festival (2020) in drugi. Njena dela so bila razstavljena v Centru za sodobno umetnost Torunj, Fotografski galeriji v Vilni, MAH – portugalskem muzeju Angra do Heroismo, v galerijah Propaganda v Varšavi, Fait v Brnu, Kasia Michalski v Varšavi in Exgirlfriend v Berlinu. https://ewa-doroszenko.com
Görkem Ergün (1981) je umetnik, zaposlen v Fotografskem arhivu v Carigradu. Pri svojem fotografskem in videografskem delu se iz telesno naravnanega gledišča/stališča osredotoča na razmerja med kulturo, oblikovanjem in nasiljem. Razvoj znanosti, nove tehnologije, velika uničenja in rituali mu omogočajo ustvarjanje novih pomenov posledic in sprememb teh razmerij. Njegova dela so bila razstavljena v različnih galerijah, muzejih in sejmih.
Karina-Sirkku Kurz je finsko-nemška fotografinja in vizualna umetnica, ki trenutno živi v Berlinu. Študirala je v Bremnu, Lahtiju in v Helsinkih, kjer je magistrirala na oddelku za fotografijo Fakultete za umetnost, oblikovanje in arhitekturo Univerze v Aaltu. Za delo Ungleichgewicht (Imbalance) je Kurzeva osvojila več nagrad in nominacij, istoimenska knjiga pa je zmagala na natečaju Nordic Dummy 2015; pozneje jo je izdala založba Kehrer Verlag. Knjigo je leta 2017 Alec Soth, član žirije Finnish Photobook, izbral kot zmagovalno delo. Karina-Sirkku Kurz je članica finskega Združenja umetniških fotografov in Nemške fotografske akademije. Prejela je več štipendij, med njimi berlinske Umetnostne galerije Haus am Kleistpark, Finske kulturne fundacije, finskega Centra za promocijo umetnosti in FRAME Contemporary Art, Norveškega odbora za umetnost in Švedske kulturne fundacije na Finskem. Njena dela so del Finske narodne umetniške zbirke, Finskega muzeja fotografije in zasebnih zbirk.
Anne Lysbeth Noble (1954) je ena najbolj cenjenih novozelandskih sodobnih umetnic, katere fotografiranje je v ospredju vizualne kulture na Novi Zelandiji že od osemdesetih. Ustvarja umetniška dela, ki vsebujejo trajno vključenost določenih prostorov, prizorišč, zgodovine, tematike in v zadnjih delih tudi (bioloških) vrst. Podobe, ki nastajajo, so znane po estetiki, večpomenskosti in konceptualni doslednosti, pa tudi po nenehnem prevpraševanju o človekovem načinu zaznavanja in razumevanja naravnega sveta. Anne Noble je odlikovana profesorica lepih umetnosti (fotografije) na Univerzi v Masseyju v Wellingtonu in večkratna nagrajenka, med drugimi je prejela nagrado 31. Higašikave za prekomorsko fotografinjo (2015), Fulbrightovo štipendijo kolumbijske fakultete v Chicagu (2014), nagrado Novozelandske umetniške fundacije (2009) ter nagrade za umetnike in pisatelje ameriške Narodne znanstvene fundacije (2008). Razstavljala je tako v narodnem kot mednarodnem obsegu, njena dela pa so del zbirk po vsem svetu.
Goran Bertok (1963) je študiral novinarstvo in primerjalno književnost ter 1989 diplomiral na katedri za novinarstvo na FSPN (zdaj FDV). Leta 1990 je v galeriji ŠKUC postavil svojo prvo samostojno razstavo z osrednjim motivom človeškega telesa z znaki nasilja. V naslednjih ciklih je Bertok raziskoval prehajanje vseh stopenj nasilja; od zaigranega in prostovoljnega nasilja nad lastnim telesom in/ali telesom drugega do organiziranega nasilja družbe nad telesom posameznika ter vse do fizične smrti in popolnega uničenja trupla.
Špela Šivic (1998) je mlada slovenska fotografinja. Ob šolanju na VIST v Ljubljani svoje znanje fotokemije in različnih procesov v temnici izpopolnjuje pri fotografu Petru Fettichu, ki v zadnjem letu deluje v okviru kolektiva Kela. Tretji letnik študija se je odločila preživeti v Bariju na tamkajšnji Akademiji lepih umetnosti. Ustvarja v analogni tehniki, svoja dela pa občasno dopolnjuje še z drugimi likovnimi izraznimi sredstvi ter tako vsebinsko kot oblikovno raziskuje, kako trenutek, ki se je zgodil pred objektivom, čim bolj pristno upodobiti v končni obliki. Februarja 2021 je izdala svojo prvo fotografsko knjigo z naslovom Brugnon, septembra pa sta skupaj z Jakom Mojškercem na ogled postavila razstavo MOMCI and some other more or less related things.
Od zgodnjega prepričanja v njeno zmožnost »kraje duš« do sodobnega prepričanja v njeno moč »kraje podatkov« se je naše razumevanje izvora te moči spreminjalo in razvijalo. V preteklosti je izviralo iz dojemanja fotografije kot čarobne emanacije stvarnosti, danes pa vse bolj nastaja iz njene vpetosti v podatkovne sisteme (in njene zmožnosti manipulacije) znotraj vseprisotnega aparata družbenega nadzora. V tako različnih praksah, kot sta na primer fotoreporterstvo in spiritualistična fotografija, ji je bila zadana naloga, da lahko razkrije več kot človeški pogled, da kot puščica prestreli resničnost, da nevidno naredi vidno, odsotno prisotno, daljne bližnje ter da nas popelje onkraj omejitev človeške zaznave in onkraj fizičnih omejitev prostora in časa. Da gradi iluzorne in fantastične krajine ter hkrati razbija iluzorične predstave o svetu. Fotografija nam je dala novo – izrazito fotografsko – razsežnost videnja in nikoli ni nehala vznemirjati našega raziskovalnega duha pri odkrivanju vsega neznanega, nevidnega, nerazumljivega, pretiranega, začaranega – čarobnosti sveta, torej.
Ta posebna moč fotografije danes še vedno vztraja, le da je njeno nekdanjo »analogno« magijo nadomestila nova, veliko bolj izmuzljiva, neobvladljiva in nedojemljiva magija algoritemskih enačb, strojnega vida, virtualne in obogatene resničnosti – magija naše distopične prihodnosti. Fotografiji nikoli nismo odrekli njenih izvornih mističnih lastnosti – in tako ostaja ena izmed najbolj magičnih tehnologij današnjega časa.
Jan Babnik (1977) živi in dela v Ljubljani kot urednik, kurator, pisec in učitelj. Je glavni in odgovorni urednik revije Fotografija in direktor zavoda Membrana, izdajatelja revij Fotografija in Membrana, knjig o fotografiji in fotografski teoriji ter organizatorja izobraževalnih delavnic (Šola kritike fotografije). Od leta 2005 član Slovenskega društva za estetiko. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture, kasneje pa na isti fakulteti pridobil naziv magister znanosti s področja zgodovine filozofije in fenomenologije. Trenutno je doktorski kandidat na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem – smer Filozofija in teorija vizualne kulture.
Jasna Jernejšek deluje kot neodvisna kuratorka, vodja projektov, avtorica in recenzentka na področju sodobnih vizualnih umetnosti. Posebej se osredotoča na sodobne avtorske prakse, teorijo in zgodovino fotografije ter vizualne komunikacije, ki jih interdisciplinarno prepleta z družboslovnimi vedami. Diplomirala je iz kulturologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani (2007), kjer je končala tudi znanstveni magisterij komunikologije (2013). Poleg vodenja zavoda za povezovanje, raziskovanje in promocijo medijskih umetnosti Zavod Sektor projektno sodeluje z različnimi razstavišči in nevladnimi organizacijami s področja kulture, kot so SCCA–Ljubljana, Zavod Membrana, Zavod Fokus in drugimi.
Marion Balac deluje kot umetnica in raziskovalka na francoski akademiji za lepe umetnosti ESACM. V svojem delu raziskuje vzgibe in interakcije med čustvi in tehnologijo ter za proučevanje napetosti in povezav med vedenjem posameznikov in množice uporablja raznovrstne medije. Predstavila se je na skupinskih razstavah in projekcijah v Galeriji Thaddaeusa Ropaca (Pariz) v okviru ustvarjalnosti mladih Jeune Création, Fabra i Coats – Centre d’Art Contemporani (Barcelona), LOOP Barcelona, Galeriji Annka Kultys (London), Cité Internationale des Arts (Pariz), Enclave Projects (London), Paradise Works (Manchester), Bandits-Mages (Bourges), Espace des Blancs-Manteaux (Pariz), l’Abbaye (Annecy-le-Vieux), Galerie Neuf (Nancy), Hectoliter Gallery (Bruselj) in Musée Saint-Raymond (Toulouse).
Jojakim Cortis, rojen leta 1978 v Nemčiji, in Adrian Sonderegger, rojen leta 1980 v Švici, sta se spoznala na Univerzi za umetnost v Zürichu. Oba sta študirala fotografijo, njuno umetniško partnerstvo, porojeno med obiskovanjem predavanj, pa traja še danes. Od diplome leta 2006 delujeta kot svobodna fotografa in pedagoga na različnih šolah za umetnost. Predstavila sta se na raznih fotografskih razstavah v Švici in na tujem, mdr. na festivalu Images v Veveyju (Švica), muzeju Folkwang v Essnu (Nemčija), fotografski fundaciji Fotostiftung Schweiz (Švica) in muzeju C/O Berlin (Nemčija) ter festivalih v Franciji, na Poljskem, Švedskem in Kitajskem. Njuna knjiga Double Take iz leta 2018 je v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike izšla v angleškem prevodu pri založbi Thames & Hudson, v nemškem prevodu pri Lars Müller Publishers (Švica) in v japonščini pri založbi Seigensha (Japonska).
Miha Godec (1988, Slovenija) je leta 2014 diplomiral na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici (UNG AU) in začel svojo profesionalno pot kot fotograf. Med študijem je izpopolnjeval svoje znanje na portugalski šoli ESAD (kolidž za umetnost in dizajn). Za seboj ima veliko skupinskih in samostojnih fotografskih in intermedijskih razstav. Poleg umetniškega ustvarjanja tudi poučuje fotografijo in virtualno resničnost. Prav tako samostojno izvaja izobraževalne znanstvene in umetniške delavnice. Godec posveča veliko pozornosti razvoju novih projektov, v okviru katerih raziskuje posledice antropogenega vpliva na vodne ekosisteme.
Valerie Wolf Gang (1990, Ljubljana) je slovenska intermedijska umetnica, videastka, režiserka in pedagoginja. V svojih delih pogosto raziskuje razmerje med človekom in tehnologijo, redno sodeluje z različnimi strokovnjaki in umetniškimi kolektivi, njena dela pa so razstavljena v številnih mednarodnih galerijah. Je ustanoviteljica UV Arthouse, ki producira eksperimentalne filme in videoinstalacije ter raziskuje novomedijske tehnologije in interaktivna multimedijska dela. Njeni filmi so predstavljeni na številnih mednarodnih festivalih, pripravlja doktorat iz obogatene resničnosti in je strokovna sodelavka Inštituta za upodabljajočo umetnost na Dunaju.
Simon Menner je diplomiral (2006) in pozneje magistriral (2007) na Univerzi za umetnost v Berlinu, obakrat pod mentorstvom Stana Douglasa. Med študijem se je izpopolnjeval na akademiji za umetnosti in oblikovanje School of the Art Institute Chicago. Svoje fotografske stvaritve predstavlja na skupinskih ali samostojnih razstavah mednarodnih prizorišč. Njegovo delo je bilo obsežno predstavljeno v medijih, kot so Arte, Guardian, Der Spiegel, BBC, New York Times, Independent, CNN, Frieze, Vice, Wired ipd. Prejel je več štipendij in nagrad, mdr. delovno štipendijo Berlinskega senata 2015 in nemškega umetnostnega sklada Stiftung Kunstfonds 2014 ter rektorsko nagrado Univerze za umetnost v Berlinu za najboljšo diplomo leta 2007.
Špela Škulj (1982) je vizualna umetnica, ki deluje v polju sodobne fotografije, videa in svetlobe. Tematiko za svoja dela zajema iz kulturnih študij, njen izraz pa je najbližje osebnemu dokumentarizmu. Večkrat naslavlja temo ekologije in nepovratnega vpliva človeka na okolje, pri čemer zastopa posthumanistični pogled, s katerim raziskuje vprašanje samote in nesmiselnosti človeškega obstoja v sodobnem svetu. Svoja dela je predstavila na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Leta 2019 je bila nominirana za nagrado skupine OHO, njena fotografska knjiga Premiki pa je osvojila glavno nagrado na drugem Natečaju za fotoknjigo Galerije Photon.
Skupinska razstava Instinkt predstavlja dela mednarodne zasedbe ustvarjalk in ustvarjalcev (Vanja Bučan, Anja Carr, Klaus Pichler, Alexandra Soldatova, Daniel Szalai), ki raziskujejo, kako je odnos med živaljo in človekom ideološko poudarjen ali prikrit s podobami ter kako pojem instinkta definira tako fotografski proces kot tudi fotografsko reprezentacijo.
S kulturno marginalizacijo živali, kot poimenuje odnos sodobnega človeka do živali John Berger, ki se je dogajala skozi vse 20. stoletje, so živali postale predvsem potrošno blago. Sobivanje in magično verovanje, ki sta nekoč v temelju oblikovala človekov odnos do živali, sta se umaknili kapitalističnemu proizvodnemu procesu. Danes človek živali potrebuje predvsem za hrano, jih uporablja za zabavo in razvaja kot hišne ljubljenčke. Naš vsakdan je preplavljen z živalskimi podobami, ki sooblikujejo naš pogled na živali, od nepreštevnih fotografij domačih in eksotičnih živali na družbenih omrežjih do modnih dodatkov z živalskimi vzorci. Obdajamo se z antropomorfnimi živalskimi igračami, živalim pripisujemo človeške značilnosti (in obratno), sprejemamo jih kot enakopravne člane družine, z njimi se identificiramo. Živali vodijo naše potrošniške navade in izbire življenjskega sloga ali predstavljajo nacionalne in državne simbole ter ideologije.
Ne glede na to, ali podobe živali uporabljamo kot blago za izmenjavo, marketinško orodje, kot orodje znanstvenih raziskav ali znamenja domačnosti, kot neme trofeje iz eksotičnih krajev ali živalskih vrtov, le-te govorijo o določenem postopku udomačevanja tako znaka kot referenta. V obdobju antropocena je človek obveljal za najbolj invazivno vrsto, ki je s procesom domestifikacije in kulturacije živali izoblikovala naravo po svoji meri in popolnoma predrugačila pomen instinktivnega in naravnega. Z nadvlado pa je prišlo tudi razočaranje in danes se vzvišeni odnos do živali umika ideji postspecizma (človek kot ena izmed živečih vrst). Novi načini reprezentacije živali so posledica predrugačenega odnosa do živali, ki se na določen način vračajo k svojim totemističnim koreninam. Ob vse večjem zavedanju o alarmantnosti okoljskih in podnebnih sprememb, ki jih je človek povzročil s posegi v naravna okolja in habitate, se vse glasneje pojavlja tudi zahteva po novi vrsti odgovornosti, empatiji in solidarnosti, tako medkulturni kot medvrstni.
Avtorice in avtorji tematizirajo različne aspekte reprezentacije živali in iz različnih perspektiv naslavljajo kompleksen odnos človeka do živali, njunega sobivanja in pomene, ki iz tega izhajajo: od konceptualne obravnave hišnih ljubljenčkov in z njimi povezanih mitologij (Alexandra Soldatova), antropomorfnih reprezentacij živali v popularni kulturi in pojava medvrstnih subkultur (Anja Carr), komercializacije in estetizacije živali, živalskosti in naravnega (Vanja Bučan), tehnoloških modifikacij živalskih ekstraktov v farmacevtski industriji in strategij njihovega oglaševanja (Daniel Szalai) do taksidermije kot običajne prakse ohranjanja živalskih trupel in njihove klasifikacije z namenom raziskovanja in razstavljanja (Klaus Pichler).
Jasna Jernejšek deluje kot neodvisna kuratorka, vodja projektov, avtorica in recenzentka na področju sodobnih vizualnih umetnosti. Posebej se osredotoča na sodobne avtorske prakse, teorijo in zgodovino fotografije ter vizualne komunikacije, ki jih interdisciplinarno prepleta z družboslovnimi vedami. Diplomirala je iz kulturologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani (2007), kjer je končala tudi znanstveni magisterij komunikologije (2013). Poleg vodenja zavoda za povezovanje, raziskovanje in promocijo medijskih umetnosti Zavod Sektor projektno sodeluje z različnimi razstavišči in nevladnimi organizacijami s področja kulture, kot so SCCA–Ljubljana, Zavod Membrana, Zavod Fokus in drugimi.
Vanja Bučan (1973) je fotografinja, ki v svoji praksi nenehno prehaja med dokumentarno pogojeno naracijo in režiranimi podobami, s čimer odpira univerzalna vprašanja o odnosu med človekom in naravo. Leta 2010 je diplomirala na Kraljevski akademiji likovnih umetnosti v nizozemskem Den Haagu in od tedaj deluje kot samostojna ustvarjalka, ki redno sodeluje na mednarodnih fotografskih festivalih in v institucijah. Živi in deluje v Berlinu.
vanjabucan.com
Anja Carr (1985) je magistrirala iz likovne umetnosti na Narodni akademiji za umetnost v Oslu. Ukvarja se s fotografijo, kiparstvom, kostumografijo, performansom, instalacijo in videom. V svojem delu transformira živali in igralne figurice v teatraličen, odrasel svet, pri čemer pogosto raziskuje pojem abjektnega Julie Kristeve. L. 2011 je v Oslu ustanovila galerijo PINK CUBE.
anjacarr.com
Klaus Pichler (1977) od leta 2005 deluje kot neodvisni fotograf, ki se v svojih raznolikih avtorskih projektih osredotoča na skrite aspekte vsakdanjega življenja. V ospredje postavlja marginalizirane subkulture ali naslavlja absurde sodobne potrošniško naravnane družbe. Pichlerjeva dela prežema pronicljivi humor, ki izvira iz njegovega smisla za samoironijo in tragikomično.
klauspichler.net
Alexandra Soldatova (1983) je vizualna umetnica, ki živi in dela v Minsku v Belorusiji. Dela na dolgoročnih projektih iz dokumentarne in konceptualne fotografije ter eksperimentira z video umetnostjo in multimedijskimi projekti. Njeno glavno področje zanimanja sta dnevna rutina in ideja ustvarjanja povezav: med nami in našimi odločitvami, med zgodovino in načini, kako gradimo sedanjost, med telesom in njegovim odzivom na dogodek.
alexandrasoldatova.com
Dániel Szalai (1991) je umetnik, ki živi in dela v Budimpešti. Trenutno dela magisterij iz fotografije na Univerzi za umetnost in oblikovanje Moholy-Nagyja. Kot diplomant iz teorije umetnosti in oblikovanja z večletnimi izkušnjami v filmski produkciji dela na velikopoteznih, na fotografiji osnovanih projektih, ki se ukvarjajo z globalnimi problemi. V svojih najnovejših delih se osredotoča na zoopolitiko in razmerja med ljudmi in živalmi.
danielszalai.com
Realizem naj bi bil zavezan zvestemu opisovanju resničnosti, dokumentarizem pa ustvarjalni obravnavi resničnosti. Čeprav je mogoče za vse vojne zatrditi, da so vedno tudi vojne podob, se je ravno to v sodobnosti intenziviralo skorajda do skrajnosti. Danes so spletna družbena omrežja stare reprezentacije paradigme dodobra postavila na glavo. Sodobne vojne vse bolj postajajo vojne reprezentacij – in za razliko od prejšnjih te nastajajo dozdevno samoniklo »Od spodaj«, pri samih udeležencih. Številni blogi, Youtube kanali, Flickr, Pinterest in lnstagram arhivi tvorijo niz vizualnih ikon, simbolov, toposov – tako rekoč spletno vojno »krajino«, s katero se tako ustvarjalci kot gledalci tako ali drugače identificiramo.
Vojna in WWW je projekt spletnih reprezentacij vojne, natančneje o trenutno potekajoči vojni v Siriji ter kurdskih frakcijah, vpetih v boje. Pri iskanju gradiva so ustvarjalci razstave uporabljali predvsem iskalne besede Rojava, YPG, YPJ in PYD – besede, ki označujejo kurdsko območje ter kratice največjih kurdskih političnih in vojaških frakcij v Siriji. Projekt je nastal kot dosežek prepuščanja spletnemu povezovanju, navezovanju, prepletanju in spletanju informacij. Razstava je večinoma omejena na gradivo, ki je nastalo s strani predstavnikov kurdskih frakcij v Siriji, objavljeno na družbenih omrežjih in na uradnih spletnih straneh.
Bolj kot za zvestobo reprezentaciji in zvestemu opisovanju resničnosti gre podobam, objavljenim na spletnih omrežjih, za zvestobo določenim ideološkim, političnim in nenazadnje tudi vojnim ciljem. Realizem teh podob je tako vedno že ustvarjalen – namenjen določenemu občestvu. Rečemo lahko, da je izrazito dokumentaren. Projekt se fokusira na male, spregledane vizualne zgodbe, ustvarjene s fotografijo, videom, simboli in diagrami. Je svojevrsten poskus uvida in predstavitve aktualnega političnega in vojnega dogajanja na trenutno enem izmed medijsko najbolj izpostavljenih delov sveta – in to skozi spletne arhive podob. In pri tem poskusu projektu pomaga ravno temeljna neukročenost aparata fotografije – nekaj je namreč na fotografski podobi, kar pove hkrati več in hkrati manj, kot si želijo ustvarjalci podob, nekaj je na fotografiji, kar govori hkrati o tistem, kar je v njih vključeno, in tudi o tistem, kar je iz njih izključeno. Vojna in WWW je razstava o posameznikih, zgodovini, verodostojnosti, realizmu podobe v času spletnih družbenih omrežij, ki skuša pozornost usmeriti na posameznike, vpete v »zgodovino« – v aktualno politično in vojno vihro – in na njihovo (ne)moč predstavljanja lastnih zgodb.
– Jan Babnik
Jan Babnik (roj. 1977) živi in dela v Ljubljani kot urednik, kurator, pisec in učitelj. Je glavni in odgovorni urednik revije Fotografija in direktor zavoda Membrana, izdajatelja revij Fotografija in Membrana, knjig o fotografiji in fotografski teoriji ter organizatorja izobraževalnih delavnic (Šola kritike fotografije). Od leta 2005 član Slovenskega društva za estetiko. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture, kasneje pa na isti fakulteti pridobil naziv magister znanosti s področja zgodovine filozofije in fenomenologije. Trenutno je doktorski kandidat na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem – smer Filozofija in teorija vizualne kulture.
Iza Pevec je zaključila študij umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti. Že dlje piše o umetnosti in kulturi, bila je sodelavka Radia Študent, od leta 2014 pa je tudi honorarna sodelavka Radia Ars. Kot mladi kurator je sodelovala v projektu galerije Škuc ZAGON in programu Centra in Galerije P74 Inkubator za mlade kustose. Od leta 2013 sodeluje tudi z revijo Fotografija.
Uroš Abram (1982) je leta 2010 diplomiral na Akademiji lepih umetnosti (FAMU) v Pragi. Od leta 2013 dela za tednik Mladina, kjer objave pospremi s svojimi fotografskimi portreti, med drugim leta 2017 razstavljenimi tudi v Narodni galeriji. Izdal je dve knjigi – leta 2011 Telo. Made in Me, v kateri je predstavil serijo fotografij posnetih s camero oralis, izumom avtorja, ki z lastnimi usti formira camero obscuro. Knjiga Dialoški portreti (2017) pa predstavlja serijo inovativnih portretov slovenskih ustvarjalcev, ki jih je fotograf posnel v okviru svojega fotografskega projekta za tednik Mladina. Še vedno ustvarja tako na področju reportažne kot umetniške fotografije.
Razstava Kamuflaža predstavlja avtorska dela, ki so nastala s pozivom revije Fotografija / Membrana na temo kamuflaže. Rezultat so dela, ki izrabljajo trajno napetost med skritim in razkritim, prisotnim in dozdevnim, prikazanim in nakazanim. Razstavljena dela s preigravanjem oblikovnih pravil vidnosti in s preigravanjem zmožnosti razkrivanja in prikrivanja – kamuflaže, kakor tudi s samo prostorsko umestitvijo v razstavni prostor, snujejo enigmatično, zamotano in zagonetno kamuflažno tvorbo. Se jo da razvozlati?
V odnosu med fotografijo in kamuflažo imamo opravka z vprašanji odstiranja in zastiranja, dostopnostjo do stvarnosti in zmožnostjo njenega zakrivanja, torej z vprašanji produkcije vedenja in resnice. V sodobnem svetu, ki je prežet z vseprisotnimi podobami, preizpraševanje odnosa med kamuflažo in fotografijo ne odpira zgolj teme moči in nadzora – in njune korporatizacije in komercializacije – temveč tudi temeljna vprašanja svobode človeka kot posameznika in državljana. Vprašanja pravice biti (ne)viden in pravice nadzirati upodabljanje samega sebe, ki jih vse bolj zaznamuje prav nezmožnost upiranja fotografski reprezentaciji. Ta (ne)zmožnost upiranju fotografski reprezentaciji pa ni zgolj izvedbene narave, tako v fotografiji kot v kamuflaži je nekaj mističnega, magičnega, ki nas neustavljivo privlači. Tako politično kot estetsko.
(povzeto iz poziva avtorjem)
Emina Djukić (1982) je vizualna ustvarjalka in pedagoginja. Magisterij iz fotografije je opravila na VŠVU v Bratislavi, trenutno pa kot docentka predava na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer fotografija. Od 2005 do 2010 je sodelovala z Zavodom Mladinski kulturni center Medvode, kjer je bila nekaj časa tudi programska direktorica. Več let je kot mentorica sodelovala na poletni delavnici Celje Fokus in bila leta 2013 njena umetniška vodja. Od 2015 je sodelavka uredniškega odbora revije Fotografija. Medij fotografije raziskuje že dolgo; trenutno se ukvarja predvsem z narativnimi možnostmi fotografije in njenim odnosom do preteklosti.
Jan Babnik (1977) živi in dela v Ljubljani kot urednik, kurator, pisec in učitelj. Je glavni in odgovorni urednik revije Fotografija in direktor zavoda Membrana, izdajatelja revij Fotografija in Membrana, knjig o fotografiji in fotografski teoriji ter organizatorja izobraževalnih delavnic (Šola kritike fotografije). Od leta 2005 član Slovenskega društva za estetiko. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture, kasneje pa na isti fakulteti pridobil naziv magister znanosti s področja zgodovine filozofije in fenomenologije. Trenutno je doktorski kandidat na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem – smer Filozofija in teorija vizualne kulture.
Peter Hermans (1987) je diplomirani politolog. Trenutno študira pri prof. Petru Pillerju na Akademiji za vizualne umetnosti v Leipzigu. Dela na področju fotografije, besedil, videa, performansa in instalacij.
Vanja Bučan (1973) je študij fotografije opravljala na Royal Academy of Fine Arts, The Hague na Nizozemskem. Leta 2008 je za svoje delo prejela glavno nagrado Emzin, fotografija leta. Trenutno živi in ustvarja v Berlinu.
vanjabucan.com
Small but dangers: Mateja Rojc (1977) in Simon Hudolin – Salči (1977) sta umetniški par, ki svoja razmišljanja artikulira v različnih medijih (fotografiji, inštalaciji, performansu …). Živita in ustvarjata v Cerknem, zastopa pa ju Center in galerija P74.
smallbutdangers.cerkno.net
Filip Beránek (1989) je fotograf mlajše generacije, ki je študij zaključil na Univerzi Thomaša Bate v Zlinu, na Češkem. Njegova dela odražajo zelo eksperimentalen odnos do medija in tehnično dovršenost hkrati. Je tudi soustanovitelj galerije Photogather v Zlinu.
filipberanek.com
Razstava Filmogram sooča film in fotografijo na način, ki briše ustaljeno branje in razumevanje prvega skozi optiko pripovednega in drugega skozi optiko likovnega. Filmogram je srečanje filma, katerega zgodba temelji na podobi, in fotografije, katere podoba temelji na zgodbi. Podobe Filmograma so prek zamrznitve oživljeni fotogrami in z zgodbo odmrznjene fotografije. Filmogram opozarja na dela slovenskih filmskih in fotografskih ustvarjalcev, ki se tega vznemirljivega in nujnega prepleta filma in fotografije zavedajo, z njim bogatijo ali na njem celo gradijo svoj izraz.
Jan Babnik (1977) živi in dela v Ljubljani kot urednik, kurator, pisec in učitelj. Je glavni in odgovorni urednik revije Fotografija in direktor zavoda Membrana, izdajatelja revij Fotografija in Membrana, knjig o fotografiji in fotografski teoriji ter organizatorja izobraževalnih delavnic (Šola kritike fotografije). Od leta 2005 član Slovenskega društva za estetiko. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture, kasneje pa na isti fakulteti pridobil naziv magister znanosti s področja zgodovine filozofije in fenomenologije. Trenutno je doktorski kandidat na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem – smer Filozofija in teorija vizualne kulture.
Peter Rauch je arhitekt, fotograf in predavatelj. V ustvarjalni praksi secira materijo grajenih objektov in vztraja v nasprotju dokumenta in konstrukcije. Na področju teorije raziskuje vznik mišljenja, v konstituciji objekta in vprašanje preloma v poljih umetnosti, znanosti in politike. Predava na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Oddelku za fotografijo VIST v Ljubljani.
Aleš Gregorič (Ljubljana, 1966) se je s fotografijo resneje spoprijel precej pozno, pri 30. letih, ko je od svojega brata, ki je odšel na študijsko izpopolnjevanje (fotografsko) v London, kupil srednjeformatno kamero in se s svojo prvo serijo črno-belih aktov učil iskati, pravilno postavljati, loviti svetlobo in narediti smiselno dobro fotografijo, ki bi imela svojo izrazno moč. Gregorič nima klasične fotografske izobrazbe, ima pa močan občutek za kompozicijo in kadriranje, tako da je s prakso in samoizobraževanjem postal odločen avtor s prepoznavnimi slogom. Ko je odkril možnosti lastnega izraza s pomočjo fotografije, je začel razstavljati.
Boštjan Pucelj (Novo mesto, 1979) je od leta 2007 je samozaposlen v kulturi. Sodeloval je na številnih skupinskih in več kot desetih samostojnih razstavah. Za svoje delo je bil že večkrat nagrajen: Emzin, Slovenska fotografija leta 2005 (2. nagrada); četrtkova nagrada, Festival Fotopub, 2006 (glavna nagrada); Knjiga umetnika, Center in galerija P74, 2007. Leta 2005 je izšla njegova fotomonografija Babi, album Človeško kraljestvo (2008), Osem taktov pavze (2009). Živi in ustvarja v Novem mestu.
Stojan Kerbler (Ptujska Gora, 1938) je eden prepoznavnejših slovenskih fotografov. V času študija elektrotehnike je z nekaj kolegi ustanovil Fotogrupo ŠOLT. Po končanem študiju se je zaposlil v tovarni aluminija v Kidričevem in se včlanil v Fotoklub Maribor. Sodeloval je na znameniti skupinski razstavi Mariborski krog (1971), ki velja za prelomno v zgodovini slovenske fotografije. Kerblerjevi najbolj znani ciklusi fotografij so Portreti s ptujskih ulic, Haložani in Koline. Do sedaj je imel več kot 100 samostojnih razstav v Sloveniji, Avstriji, Bolgariji, Jugoslaviji, Nemčiji, na Poljskem, v Španiji, Sovjetski zvezi in ZDA. Skupaj je prejel več kot 500 nagrad in priznanj, od tega 120 na mednarodnih razstavah. Zastopa ga Galerija Fotografija.
Edi Šelhaus (Podkraj, 1919 – Medvode, 2011) je eden ključnih mož slovenskega vojnega in povojnega fotoreporterstva. Otroštvo je preživel v Trstu, nato pa se izselil v Jugoslavijo in se izučil za fotografa. Leta 1943 se je pridružil partizanom in posnel številne fotografije vojnih dogodkov. S fotoaparatom je kasneje dokumentiral tudi mnoga druga področja življenja na Slovenskem. Njegove neštete fotografije, reportaže in prispevki so bili objavljeni v številnih časopisih, revijah, monografijah in drugih publikacijah doma in po svetu. Za svoje delo je prejel več pomembnih nagrad, med njimi Petkovo (1973) in Tomšičevo nagrado za življenjsko delo (1979), za svoje filmsko delo, za prispevke na Tržaškem ter nagrado Darka Bratina v Gorici v Italiji (2005). Leta 2000 je za podaritev obsežnega fotografskega opusa (pribl. 80.000 fotografij, od katerih je 62.000 natančno obdelanih in popisanih) Muzeju novejše zgodovine prejel Valvasorjevo priznanje.
Franc Ferjan (Bled, 1885 – 1964) je bil intelektualno radovedna oseba po izobrazbi matematik in fizik ter velik ljubitelj umetnosti in narave. S fotografijo se je začel ukvarjati v prvih letih 20. stoletja do poznih 50. let, vendar je njegovo delo že takrat ostalo skrito pred očmi javnosti. V svojih delih je izoblikoval prepoznaven in oseben izraz. Njegove portrete lahko postavimo ob bok našim najboljšim portretistom, Avgustu Bertholdu, Frana Veselu, Venu Pilonu in Mihi Malešu, če se omejimo le na njegove sodobnike.
Igor Šterk (Ljubljana, 1968) je diplomiral iz filmske režije na AGRFT v Ljubljani. Za študentski film Razglednice (1989) je prejel nagrado za najboljši scenarij in posebno nagrado za uporabo trik kamere na Jugoslovanskem festivalu kratkega in dokumentarnega filma v Beogradu (1991), za film One way ticket (1992) pa študentsko Prešernovo nagrado. S svojim prvim celovečernim filmom Ekspres, ekspres (1997) je osvojil večino glavnih nagrad na 6. slovenskem filmskem maratonu v Portorožu, pozneje tudi nagrado Prešernovega sklada ter 15 mednarodnih nagrad. Šterkov drugi celovečerec, Ljubljana (2002) je bil premierno predstavljen v tekmovalnem sporedu rotterdamskega festivala, film Uglaševanje (2005) pa na mednarodnem filmskem festivalu v Karlovih Varih. Leta 2008 je bil njegov kratki film Every breath you take (2007) uvrščen v tekmovalni program filmskega festivala v Benetkah. Njegov četrti celovečerec z naslovom 9:06 (2009) je doživel svetovno premiero na mednarodnem filmskem festivalu v Montrealu, na 12. slovenskem festivalu pa je prejel kar 11 nagrad, med drugim za najboljši celovečerni film in režijo.
Simon Tanšek (Hrastnik, 1973) je direktor fotografije, snemalec in fotograf. Po končani naravoslovno-matematični gimnaziji se je odpravil na študij v Prago (FAMU), kjer je diplomiral iz filmske in televizijske kamere. Kot direktor fotografije mlajše generacije je ključno sooblikoval podobo slovenske kinematografije v zadnjem desetletju, od filma V leru (Janez Burger, 1999), Vladimir (Zoran Živulovič , 2002), Odgrobadogroba (Jan Cvitkovič, 2005), Ruševine (Janez Burger , 2004; nagrada vesna za najboljšo fotografijo na 7. festivalu slovenskega film), Love and other crimes (Ljubav i ostali zločini, Stafan Arsenijevič, 2008; Kodakova nagrada za najboljšo fotografijo), Låt mig sova (Noč, Miha Knific, 2006), 9:06 (Igor Šterk, 2009, nagrada vesna za najboljšo fotografijo, Kodakova nagrada za najboljšo fotografijo), Gremo mi po svoje (Miha Hočevar, 2010). Poleg celovečernih filmov je bil direktor fotografije tudi pri številnih kratkih filmih ter reklamnih in glasbenih spotih. Živi in dela med Slovenijo in Češko.
Vasko Pregelj (Ljubljana, 1948 – 1985) cineast, fotograf, slikar, grafik in filmski publicist. S svojo bogato ustvarjalnostjo je napolnil že gimnazijska leta, ko je skupaj s sošolci in prijatelji sodeloval v Skupini 441. Kasneje se je posvetil predvsem filmu, se ukvarjal s filmsko publicistiko ter bil sodelavec in glavni urednik revije Ekran. V Pregljevih najzgodnejših amaterskih eksperimentalnih filmih iz 60. let je moč zaznati vplive prvih zgodovinskih avantgard, usmerjenih v širjenje in raziskovanje formalnih zmožnosti medija. Takrat so nastali Nocturno (1965), Rekvijem (1966), Marginalije (1968), De Profundis (1968), Variacije (1968) in Staro dvorišče (1967), V mlinu (1979), Romanca ali Anatomija sanj (1982). Od leta 1965 je sodeloval na številnih domačih in tujih festivalih amaterskega filma in prejel več nagrad.
Živojin Pavlović (Šabac, 1933 – Ljubljana, 1998), pisatelj, scenarist in eden ključnih režiserjev novega jugoslovanskega filma. Diplomiral je iz slikarstva na Akademiji za uporabne umetnosti v Beogradu. Poučeval je na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Leta 1962 je dokončal svoj prvi igrani film Žive vode iz omnibusa Kapi, vode, ratnici (Kaplje, vode, bojevniki), prejel je posebno nagrado žirije na filmskem festivalu v Puli. Nato je posnel svoj prvi celovečerec Neprijatelj (Sovražnik, 1965) po literarni predlogi F. M. Dostojevskega. Dve leti kasneje je nastal film Buđenje pacova (Bujenje podgan, 1967), ki mu je prinesel srebrno areno za režijo na 12. festivalu jugoslovanskega filma v Puli in srebrnega medveda na Berlinskem festivalu. Prav tako mu je dve pomembni nagradi prinesel Kad budem mrtav i beo (Ko bom mrtev in bel, 1967): zlato areno v Pulju in nagrado za najboljši film na mednarodnem festivalu v Karlovih Varih. Sledili so: Zaseda (1967; zlati lev na filmskem festivalu v Benetkah), Rdeče klasje (1970), Let mrtve ptice (1973), Hajka (1977), Nasvidenje v naslednji vojni (1980), Zadah tela (Vonj telesa, 1983), Na putu za Katangu (Na poti za Katango, 1988), Dezerter (1992) ter nedokončan Država mrtvih (1998).
Milorad Jakšić (Bileća, 1936), režiser in snemalec. Diplomant na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu, kjer je študiral filmsko in televizijsko režijo. Njegovi začetki so povezani s Kino klubom Beograd, kjer je posnel svoj prvi kratki film Romanca (1962). Več kot polovico filmov je posnel z Ž. Pavlovićem. Kot direktor fotografije je sodeloval med drugim pri filmih: Buđenje pacova (Bujenje podgan, 1967), ki je dobil srebrno areno za režijo na 12. festivalu jugoslovanskega filma v Puli in srebrnega medveda na Berlinskem festivalu; Kad budem mrtav i beo (Ko bom mrtev in bel, 1967), ki je dobil dve pomembni nagradi, zlato areno v Pulju in nagrado za najboljši film na mednarodnem festivalu v Karlovih Varih; Zaseda (1967; zlati lev na filmskem festivalu v Benetkah); Rdeče klasje (1970), Hajka (1977), Piknik u Topoli (Piknik v Topoli, 1981) in Šmeker (1989). Z večjim številom reklamnih in dokumentarnih filmov pa se izkaže tudi kot režiser.
France Štiglic (Kranj, 1919 – Ljubljana, 1993) je do začetka II. svetovne vojne študiral pravo v Ljubljani, med NOB je bil partizan in novinar. Po vojni je začel svojo ustvarjalno pot kot režiser za Filmski obzornik. Režiral je kratke dokumentarne filme ter kasneje celovečerce. V slednje se uvršča prvi slovenski zvočni dolgometražni film Na svoji zemlji (1948). Sledijo mu še drugi: Trst (1951), Svet na Kajžarju (1956), Dolina miru (1956; ki se uvrsti v tekmovalni program filmskega festivala v Cannesu), Volča nok´ (Volčja noč, 1955), Viza na zloto (Viza zla, 1959), Deveti krug (Deveti krog, 1960; zlata arena za režijo na 7. filmskem festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju, nominacija za oskarja za najboljši tujejezični film), Balada o trobenti in oblaku (1961; zlata arena za režijo na 8. filmskem festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju), Tistega lepega dne (1962), Ne joči, Peter (1964; zlata arena za režijo na 11. filmskem festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju), Amandus (1966), Pastirci (1973), Povest o dobrih ljudeh (1975), Praznovanje pomladi (1978; zlata plaketa Metod Badjura za režijo na Tednu domačega filma v Celju), Veselo gostivanje (1984). Režira tudi za televizijo, na primer Bratovščina Sinjega galeba (1970), Mladost na stopnicah (1973), Strici so mi povedali (1983). Dolgo let je poučeval filmsko režijo na AGRFT. Leta 1962 je za režijo filmov Dolina miru, Deveti krog in Balada o trobenti in oblaku prejel Prešernovo nagrado.
Rudi Vavpotič (Maribor 1919 – Ljubljana, 2003), fotograf, filmski snemalec in direktor fotografije. Med letoma 1945–46 je bil fotograf pri Slovenija filmu, od leta 1947 filmski snemalec pri Triglav filmu, od leta 1951 pa je svobodni umetnik. Posnel je številne kratke, umetniške in propagandne filme ter celovečerce. Posnel je Trst, Dolino miru, Balado o trobenti in oblaku (zlata arena na 8. filmskem festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju), Povest o dobrih ljudeh Franceta Štiglica, Na papirnatih avionih (1967), Zgodba, ki je ni (1967, nagrada Prešernovega sklada) Sedmino (1969) in Oxygen (1970; zlata arena na 8. filmskem festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju) Matjaža Klopčiča ter Tri četrtine sonca (1859) in Poslednjo postajo (1971) Jožeta Babiča. Na Festivalu kratkega in dokumentarnega filma v Beogradu so nagradili njegovo fotografijo v filmih Strup (1964), Kras (1975) in Razstava gotske plastike (1975). Prešernovo nagrado je dobil tudi za film Podobe iz sanj (1967) Vojka Duletića.
Janko Ravnik (Bohinjska Bistrica, 1891 – Ljubljana, 1982) je znan kot pianist, skladatelj, pedagog na akademski ravni, dolgoletni občasni organist v Bohinju, varstvenik narave, umetniški fotograf, filmski snemalec in režiser prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu Zlatoroga (1931). Končal je šolo Glasbene matice v Ljubljani in študij klavirja na Konservatoriju v Pragi. Po vrnitvi v Ljubljano je bil najprej korepetitor in dirigent ljubljanske Opere, nato je deloval je kot profesor klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani in kot dekan te ustanove.
“Različne verzije duhologije, kakor poljska duchologia ali ostalgija, opisujejo stanje duha, v katerem pogled na preteklost in njen materialni objekt trčijo s sedanjostjo. Ti fantomi živijo v vsakdanjem življenju in niso nič neobičajnega.”
Ⓒ 2021 Membrana - Vse pravice pridržane
razstavljoči avtorji: Anne Noble, Ewa Doroszenko, Goran Bertok, Gorkem Ergun, Karina-Sirkku Kurz, Špela Šivic
produkcija: Cankarjev dom, kulturni in kongresni center, Ljubljana in zavod Membrana
zasnova: zavod Membrana (Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj)
kuratorstvo in postavitev: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kustosinja razstavnega programa Cankarjevega doma: Katarina Hergouth
19. januar–1. marec 2022, Prvo preddverje Cankarjevega doma
Otvoritev: 19. januarja ob 19. uri.
Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje
otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00
avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana
Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.
Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.
Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana
Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.
kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri
20. januar–1. marec 2020 / Prvo preddverje Cankarjevega doma
Otvoritev: Predstavitev na strani CD
ČE, 30. jan 2020, ob 18.00 // Vodstvo po razstavi z Jasno Jernejšek, sokuratorko razstave, in Špelo Škulj, vizualno umetnico
ČE, 6. feb 2020, ob 18.00 // Vodstvo po razstavi z Janom Babnikom, sokuratorjem razstave, in Miho Godcem, vizualnim umetnikom
ČE, 20. feb 2020, ob 18.00 // Vodstvo po razstavi z Jasno Jernejšek, sokuratorko razstave, Miho Godcem in Valerie Wolf Gang, vizualnima umetnikoma
ČE, 27. feb 2020, ob 18.00 // Pogovor z Marion Balac, vizualno umetnico, in Jožetom Guno, docentom na Fakulteti za elektrotehniko UL
kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik
Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.
Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje: 90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik
Cankarjev dom – prvo preddverje, 20. 6.–25. 8. 2019
Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana
Spremljevalni program
Razstavo spremlja diskurzivno-izobraževalni program in izid nove številke revije Fotografija, ki tematiko instinkta in (fotografske) reprezentacije živali razširja ter interdisciplinarno povezuje z drugimi področji.
Otvoritveni dogodki: četrtek, 20. junij 2019
17.00 // Pogovor z Majo Smrekar, intermedijsko umetnico, prof. dr. Alenko Dovč, doktorico veterinarske medicine in diplomatko Evropskega kolidža za dobrobit, in dr. Blažem Mazijem, filozofom (namesto slednjega se nam bo pridružil Lenart Kučić, novinar); moderira Jasna Jernejšek, kuratorka razstave.
18.00 // Predstavitev nove številke revije Fotografija z Janom Babnikom in Ilijo T. Tomanićem urednikoma revije.
18.30 // Vodstvo po razstavi z Jasno Jernejšek, kuratorko razstave, in Danielom Szalaijem, fotografom.
19.00 // Odprtje razstave
Delavnice in vodstva:
27. junij 2019 ob 10.00 // Delavnica interpretacije fotografije za seniorje (trajanje 90 min, Prvo preddverje Cankarjevega doma).
4. julij 2019 ob 15.00 // Vodstvo po razstavi
11. julij ob 17.00 2019 // Vodstvo po razstavi
18. julij 2019 ob 10.00 // Delavnica interpretacije fotografije za otroke (trajanje 90 min, začetek ob 10.00 v Prirodoslovnem muzeju z ogledom dioram, nadaljevanje ob 11.00 v Prvem preddverju Cankarjevega doma). V sodelovanju s Prirodoslovnim muzejem Slovenije.
Obrazstavni program se izvaja v okviru javnega razpisa Projektno delo z negospodarskim in neprofitnim sektorjem – Študentski inovativni projekti za družbeno korist, ki je namenjen vključevanju študentov različnih študijskih smeri v organizacijo in izvedbo večjega družbenoangažiranega kulturnega dogodka ter njihovemu povezovanju tako z večjimi kulturnimi institucijami (Cankarjev dom) kot z manjšimi nevladnimi organizacijami (zavod Membrana). Projekt financirata Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije ter Evropski socialni sklad Evropske unije.
Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.
Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.
Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.