Magija
- Fotografija št. 90/91
- 2020
uvodnik
uvodnik
Vse od izuma je bila fotografija – tako v smislu fotografskega posnetka kot njenega širšega družbenega aparata – vedno prežeta z vero v ekscesno, prodorno, skoraj čarobno moč. Od zgodnjega prepričanja v njeno zmožnost »kraje duš« do sodobnega prepričanja v njeno moč »kraje podatkov« se je naše razumevanje izvora te moči spreminjalo in razvijalo. V preteklosti je izviralo iz dojemanja fotografije kot čarobne emanacije stvarnosti, danes pa vse bolj nastaja iz njene vpetosti v podatkovne sisteme (in njene zmožnosti manipulacije) znotraj vseprisotnega aparata družbenega nadzora. Fotografiji nikoli nismo odrekli njenih izvornih mističnih lastnosti – in tako ostaja ena izmed najbolj magičnih tehnologij današnjega časa.
Ta vera presega tako vsakodnevno fotografijo (pri kateri velja prepričanje, da so fotografije ljubljenih nekaj več kot le njihove slikovne predstavitve) kot tudi profesionalne in institucionalne okvire in se zasidra v same temelje fotografske teorije. Čarobni element fotografije se pojavlja v Benjaminovem razlikovanju med šamanizmom in kirurgijo, v Barthesovem vztrajanju pri fotografiji kot magiji in ne umetnosti, v Peirceovi istočasnosti ikoničnosti in indeksikalnosti, v marksističnih in psihoanalitičnih konceptih fetišizma fotografije itd. V tako različnih praksah, kot sta na primer fotoreporterstvo in spiritualistična fotografija, ji je bila zadana naloga, da lahko razkrije več kot človeški pogled, da kot puščica prestreli resničnost, da nevidno naredi vidno, odsotno prisotno, daljne bližnje ter da nas popelje onkraj omejitev človeške zaznave ter onkraj fizičnih omejitev prostora in časa. Ni presenetljivo, da se je in se intenzivno uporablja za dojemanje sveta, ki je še najbolj oddaljen od naših lastnih čutov, hkrati pa nikoli ne more biti razumljena kot zgolj razširitev naših čutil.
Fotografija nam je dala novo – izrazito fotografsko – razsežnost videnja in nikoli ni nehala vznemirjati našega raziskovalnega duha pri odkrivanju vsega neznanega, nevidnega, nerazumljivega, pretiranega, začaranega – čarobnosti sveta, torej (pa najsi bo to s fotografijami duhov, NLP-jev, kriptozoologijo ali celo »miselno fotografijo«. V takšnem »pretiranem« pomenu se je fotografija začela uporabljati kot predmet družbenih magičnih ritualov – bodisi izrecno, kot v voodoo praksah, ritualih zdravljenja, spiritističnih ritualih ali okultizmu, ali pa implicitno v svojih vsakdanjih rabah (družinski fotografiji, pri dokumentiranju obredov ali posmrtni fotografiji).
umetniki in projekti
- Amandine Freyd, Andreas Angelidakis, Bruno Caracol, David Bate, Dirk Schlottmann, Dorothea Lange, Jason Fulford, Jojakim Cortis & Adrian Sonderegger, Jules Bréchet, Laura Chen, Lene Hald, Lewis Bush, Lia Villevielle, Man Ray, Marion Balac, Michał Grochowiak, Miha Godec, Nicolas Grospierre, Roger Fenton, Sibi - Bogdan Teodorescu, Simon Menner, Špela Škulj, Valerie Wolf Gang, Victoria Halford, William Mumler, Yannick Cormier
vsebina
Projekt prikazuje korejske šamane severnokorejske tradicije hwanghaedo v mejnih trenutkih. To so trenutki, ko šamani doživljajo ekstazo in trans, ker hočejo vzpostaviti stik z duhovnimi entitetami ali ker jih obsedajo bogovi, duhovi ali predniki. Takrat so v vmesnem stanju, »ne eno ne drugo«, položaju, ki ga je zelo težko opisati in ga ljudje dejansko izkušajo na mnogotere načine. Tradicijo hwanghaedo so v Južno Korejo uvozili šamani, ki so po korejski vojni iz Severne Koreje prišli tja kot begunci. Ta ekstatična in divja obredna praksa je v Južni Koreji preživela zato, ker so številni begunci to tradicijo dojemali kot del svoje kulture in identitete. Medtem ko se v Južni Koreji danes prakticira več regionalnih tradicij šamanizma, šamanizem hwanghaedo v širokih krogih velja za tisto tradicijo, ki ohranja magijsko-religiozne poteze; te tvorijo duhovno bistvo verovanja in prakse korejskega šamanizma.
Dr. Dirk Schlottmann je fotograf, vizualni antropolog in etnolog. Po desetih letih življenja, dela in raziskovanja v Koreji zdaj živi v Berlinu, kjer je ustanovil Inštitut za korejski šamanizem. Dr. Dirk Schlottmann je opravljal terensko delo in raziskave v Južni Koreji, na Tajskem, v Indiji, Indoneziji in na Filipinih. Njegovo zanimanje sega od specifičnih raziskav duhovnosti Vzhodne Azije, obredov in teorije do raziskovanja kulturnega razvoja in sprememb v sodobnosti. Pri fotografskem delu se posveča azijski duhovnosti, religiozni kulturi in spremenjenim stanjem zavesti (trans, ekstaza in obsedenost z duhovi) ter se v svojem bistvu osredotoča na razmerje med človekom in svetim. Korejski šamanizem je dolgoročen projekt, ki traja že od začetka tega tisočletja. Cilj projekta je gledalcu dati vtis o ekstatičnih obredih, ceremonijah s prvinami transa in šamanskih praksah.
PRENESI PDF:
- št. 90/91
- 2020
- 04/01/2021
Karen Smith (1966–2017) se je dolgo zanimala za spremenjena stanja zavesti. Ko je iskala pomoč za svojo duševno bolezen, se je srečala z Agripovimi deli o okultni filozofiji in rabi govorjenih formul za vstop v in izstop iz različnih stanj bivanja. Te korake čez fizičen prag poznamo kot adorcizem in eksorcizem – priklic in izganjanje demonov ali duhov. Leta 1999 je v teku enega tedna preizkusila nekaj Agripovih tehnik. Odločila se je, da bo vase najprej povabila in nato iz sebe izgnala sedem duhov, povezanih s planeti antike. Vsak dan je zabeležila en ritual. Za vsako akcijo je uporabila iste pripomočke: kad, polno vode, svetilko in kasetni predvajalnik, na katerem je predvajala zaklinjanja, ki jih je predhodno posnel obredni čarovnik. Tu objavljamo rezultate teh ontoloških eksperimentov.
Arhiv Karen Smith zbira dela umetnice Karen Smith (1966–2017). O njenem zgodnjem življenju ne vemo veliko. V devetdesetih letih je v Londonu kratek čas skušala ustvariti umetniško kariero, medtem ko je delala kot čistilka. Številni živčni zlomi so prispevali k njeni izolaciji in razočaranjem nad umetniško industrijo. Preselila se je v Hastings na južni obali Anglije, kjer je še naprej ustvarjala, vendar brez namena razstavljati ali objavljati. Po njenem samomoru je bila odkrita velika zbirka del, ki je obsegala beleženja performansov, fotografije, zapiske in kolaže. Arhiv kurira in nadzoruje njena nekdanja ljubimka Victoria Halford.
PRENESI PDF:
Delo Renáte Liszi ustvarja vizualne znake, ki izvirajo iz sferičnih oblik svete geometrije na fotogramih. Njene podobe, posnete brez kamere, se osredotočajo na Enost – vesolje in mi – ter temeljijo na Luči duše. Dela s svojim glasom, ki ustvarja rahlo valovanje na vodi. Njeno eksperimentiranje se je začelo z raziskovanjem bija manter Aum, RaMaDaSa in SaTaNaMa ki opisuje večni življenjski cikel: rojstvo, življenje, smrt, ponovno rojstvo. Raziskovanje jo je vodilo od mantra vibracij v mirni vodi (življenjski simbol) do vibracije svetlobe (življenjski simbol) kot nosilke informacij. Temeljna povezava med vodnimi in svetlobnimi valovi je v njeno eksperimentalno delo vnesla dodatno vzpodbudo. Količina vode, oblika posod, barve svetlobe, koti svetlobe – to so različne raziskovalne poti. Sveti geometrični koti in raznolikost valovnih dolžin elektromagnetnega valovanja so ustvarili intimen, meditativen prostor, ki poraja unikatne fotograme. V začetku je eksperimentirala s pozitivnim ČB papirjem, nato s ČB negativnimi filmi dimenzij 5 × 4˝ in 10 × 8˝. Ortokromatski negativi so ji omogočili, da dela v temnični svetlobi, kar jo je vodilo v ustvarjanje povečanih podob, pomešanih z drugimi valovnimi dolžinami. Tako se je skozi barvo ponovno rodil monokromat.
Renáta Liszi je fotografska umetnica, ki se je rodila leta 1981 in odraščala v Budimpešti na Madžarskem. Med študijem programiranja na Specialistični računalniški šoli John von Neumann je sanjarila o analogni fotografiji in temnicah. Odrekla se je pisanju algoritmov in leta 2003 postala fotografinja. Tehnični razvoj jo je vodil do digitalnih portretov in arhitekturnih podob, ki jih je objavljala v uredniških in marketinških publikacijah. Od leta 2014 pa se osredotoča na umetnost in raziskovalne projekte. Slednji so jo popeljali v študij fotografskih umetnosti na Univerzi v Westminstru, London, Anglija, kjer je leta 2020 tudi magistrirala. Umetnost Renáte Liszi odseva njenemu iskanju spiritualnega v vizualni umetnosti. Zadnji dve leti se ukvarja s koalescenco svetlobnih snopov, vibracij in skrivnih geometričnih znakov. Dela z analognimi in digitalnimi aparati, tehnikami brez kamere in z mešanimi mediji. Razstave: One way (2016), 7th Chakra & Turban, Budimpešta (2017), Inner light (2018), Oneness, London (2019), Dimensions, ZiggY Art Fair, Budimpešta (2019).
PRENESI PDF:
impressum
FOTOGRAFIJA 90, 91 / 2020 • ISSN 1408-3566 •
izdajatelj revije Fotografija: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana • tel.: +386 (0) 31 777 959
urednika: Jan Babnik (gl. in odg. urednik), Ilija T. Tomanić
uredniški odbor: Mark Curran (Dublin Institute of Technology, Irska; Freie Universität Berlin, Nemčija), Ana Peraica (neodvisna raziskovalka, poučevalka, Hrvaška), Witold Kanicki (UAP Poznań, Poljska), Miha Colner (Mednarodni grafični likovni center, MGLC, Ljubljana, Slovenija), Lenart Kučić (neodvisni novinar, Pod črto, Slovenija), Emina Djukić (Univerza v Ljubljani, Slovenija), Jasna Jernejšek (neodvisna raziskovalka, kuratorka, Slovenija), Asko Lehmuskallio (Univerza Tampere, Finska), Devon Schiller (neodvisni raziskovalec, ZDA), Robert Hariman (Univerza Northwestern, ZDA), dr. Murat Germen (Sabanci University, Istanbul), Alisha Sett (Jnanapravaha Mumbai, India), dr. Andreia Alves De Oliveira
avtorji prispevkov: Jan Babnik, Geoffrey Batchen, David Bate, Emina Djukić, Geska Brečević and Robert Brečević, Peter Burleigh, Lewis Bush, Laura Chen, Hana Čeferin, Jason Fulford, Ferdinando Gizzi, John Hillman, Witold Kanicki, Marianna Michałowska, Peter Rauch, John S. Seberger and R. Aubrey Slaughter
projekti in fotografije: Andreas Angelidakis, Marion Balac, David Bate, Lewis Bush, Bruno Caracol, Yannick Cormier, Jojakim Cortis & Adrian Sonderegger, Laura Chen, Roger Fenton, Amandine Freyd, Jason Fulford, Miha Godec, Miha Godec & Valerie Wolf Gang, Michał Grochowiak, Nicolas Grospierre, Lene Hald, Victoria Halford, Dorothea Lange, Renata Liszli, Simon Menner, Man Ray, Dirk Schlottmann, Špela Škulj, Sibi Bogdan Teodorescu, Lia Villevielle
prevodi: Sonja Benčina, Tadej Turnšek, Jaka Andrej Vojevec, Miha Marek • jezikovni pregled slovenščine: Nina Pucer Žitko, Sonja Benčina • jezikovni pregled angleščine: Sonja Benčina, Sunčan Patric Stone
oblikovanje: Primož Pislak, LUKS Studio
priprava za tisk in tisk: Cicero • naklada: 400 izvodov
izid revije je finančno podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije • vse fotografije in besedila © Membrana, razen tam, kjer je navedeno drugače • fotografija na naslovnici: Yannick Cormier, »Zarramaco«, Merjasec, karneval »del gallo« v vasi Mecerreyes, Španija, 2019. © 2020 Yannick Cormier • fotografija na zadnji strani: Lia Villevieille, Votos, 2019. © Lia Villevieille