(odlomek iz knjige Postdigital Arcadia, v pripravi)

Selfiji ne služijo samo tradicionalni vlogi fotografskega (samo)beleženja, temveč tudi manevriranju prostora za lastnim hrbtom. Na žalost pa prihaja do številnih nesreč snemalcev selfijev zaradi zadenjske hoje pri delanju posnetkov, ker se obe resničnosti, neposredovana in posredovana, človeški in strojni vid, ne ujemata. Tako fotografska tehnologija, ki temelji na vzvratnem ogledalu (v katerem se predmeti v ogledalu zdijo bližje kot v resnici), dokončno rešuje eno največjih tragedij človeškega zaznavanja samega sebe – nezmožnost, da bi videli in nadzorovali svet za lastnim hrbtom.

Računalniki in fotografija imajo že leta dolgo in težavno razmerje. Medtem ko sta obdelava podob in možnost manipulacije napredovala na področju računalništva, je fotografija doživela preporod z digitalnimi aparati in s tehnikami digitalnega zajema. Razvoj medsebojno povezanih socialnih omrežij, kot sta Instagram in Twitter, je potešil žejo fotografov/uporabnikov po takojšnjem razkazovanju »bil tam/videl to – ujemi trenutek/deli trenutek« instinktov. V eno izmed nepričakovanih področij, ki se je razvilo med izboljšavo grafičnih procesorjev v uporabniški elektroniki, spadajo »svetovi videoiger«, v katerih lahko telematični popotniki zajemajo fotografije v konstruiranih fantazijskih svetovih, kakor da bi potovali v resničnem življenju. Medtem ko zelo realistične grafike, ki jih izdelujejo računalniki, porajajo vprašanja o avtentičnosti in iskrenosti podobe, je prihodnost fotografije kot socialno zadostno vizualno znanje v nenehni negotovosti. Namen pričujočega članka je refleksija o današnjih trendih v fotografiranju znotraj videoiger in poskus predvidevanja, kako bodo ta vzhajajoči žanr in njegove konstruirane realnosti v post-resničnem stanju premestile stare fotografske podatke za nove in kako bo to vplivalo na prevrednotenje resničnostne vrednosti fotografije.

V članku je predstavljen pregled zgodovine, načel in trenutnega razvoja na medijskotehnološkem področju fotogrametrije. Z opisom izomorfnih sprememb, ki se dogajajo na področju zajema slik, želimo prikazati vodilno vlogo, ki jo je imela fotogrametrija pri tem, da tehničnih slik ne razumemo več kot zgolj dvodimenzionalnih projekcij, temveč kot modelno zasnovane tridimenzionalne podobe. Fotogrametrija je bila prvič uporabljena sredi 19. stoletja za dokumentiranje arhitekturnih objektov, kasneje pa je postala standardna tehnika na področju aerofotografiranja. Čeprav se fotogrametrija uporablja na vse več področjih, se njeno osnovno načelo ni bistveno spremenilo: še vedno je definirana kot tridimenzionalna geometrična rekonstrukcija dvodimenzionalnih fotografij s pomočjo merjenja referenčnih točk. Z digitalnimi tehnološkimi standardi in napredkom na področju fotografske tehnologije se danes fotogrametrično slikanje intenzivno uporablja za prepoznavanje objektov pri strojnem vidu in robotiki. Poleg tega fotogrametrija odpira nove možnosti za dokumentiranje na področjih raziskovalnih umetnosti, kar je v članku predstavljeno na primeru projekta Ground Truth skupine Forensic Architecture.

Kritični pogled in preiskovalna preobleka sta potrebna v času, kjer so neenakomerne meje med »resničnim« in varljivim zabrisane v našem dojemanju resničnosti. Obkroženi smo z vmesniki, ekrani, virtualnimi prostori in neskončnimi omrežji. Oddaljevanje tehnoloških napredkov od fotografskega medija ima potencial, da spremeni naše odnose do našega okolja in naših dojemanj samih sebe s pomočjo podob. Nič več nismo zgolj prejemniki podob, sedaj jih tudi aktivno proizvajamo; v 1980-ih, sta bila filozof Vilém Flusser in filmar Harun Farocki že vpeta v vprašanja, ki se dotikajo razumevanja našega odnosa do podob in naše odgovornosti do produkcije podob. Oba sta pozivala svoje bralce in gledalce naj se vključijo v dialog, da bodo razumeli fenomen fotografije in njegovo neposredno korelacijo z masovnimi komunikacijskimi strukturami.