Miha Colner se v pričujočem prispevku posveča izbranim fotografom iz Slovenije, ki v svojih profesionalnih in ustvarjalnih praksah vzporedno delujejo na področjih fotoreporterstva in »avtorske fotografije«, medtem ko slednji segment svojega dela pogosto predstavljajo v obliki fotoknjige. V članku avtor poskuša analizirati razloge, zakaj je fotoknjiga tako pomemben medij v ustvarjalnih praksah fotografov, kot so Borut Krajnc, Jože Suhadolnik, Tone Stojko, Nik Erik Neubauer in Jaka Gasar, in kako se podajanje vsebine in naracije v fotoknjigi, kjer avtor-fotograf v največji meri nadzoruje vse elemente podajanja konteksta, razlikuje od njihovega profesionalnega fotografskega delovanja v množičnih medijih. Fotoknjiga ali knjiga umetnika se je tako v preteklih desetletjih namreč izkazala kot ultimativni avtorski izdelek, ki je podobno kot sleherna knjiga namenjen uživanju v intimnem okolju, poleg tega pa je v nasprotju z večino umetniških del dostopna širšemu krogu potencialnih odjemalcev, hkrati pa trajen izdelek, ki ostane zabeležen kot neke vrste zgodovinski dokument. 

Pogovor Mihe Colnerja s fotografom, umetnikom in piscem Davorjem Konjikušićem iz Zagreba je posvečen predstavitvi in analizi njegove umetniške prakse v preteklih desetih letih ter njegovi obravnavi družbeno aktualnih tem in različnih zgodovinskih diskurzov z umetniškimi sredstvi. Konjikušić fotografijo dojema kot družboslovno kategorijo in v svojih izrazito interdisciplinarnih delih pogosto predstavlja obrobne, pozabljene in politično občutljive teme. V pogovoru je zato osvetlil svoj pogled na fotografsko in umetniško ustvarjanje, obravnavanje zgodovinskih tem s pomočjo vizualnih in drugih sredstev, na procese lokalne in globalne družbenopolitične transformacije, prav tako pa je izpostavil pomen ohranjanja ostrine, jasnosti in odprtosti v polju umetnosti in pojasnil ozadja nekaterih svojih ključnih umetniških del. Ker je v preteklosti deloval kot novinar, fotograf in umetnik, je njegova ustvarjalna praksa zelo raznovrstna in usmerjena v kritično obravnavo vsakdanjih družbenih pojavov.

Pogovor Mihe Colnerja s fotografom Jožetom Suhadolnikom predstavlja vpogled iz prve roke v številne procese in spremembe, ki so doletele medij fotografije v preteklih štiridesetih letih. Suhadolnik se je na svoji dolgi ustvarjalni poti ukvarjal s številnimi načini in rabami fotografije; pretežen del svoje kariere, ki se je začela v njegovi rosni mladosti v zgodnjih 80. letih, se je ukvarjal z dokumentarno in časopisno fotografijo, prav tako pa je deloval tudi na področjih reklamne fotografije, portretne fotografije in fotografije kot umetnosti. V obsežnem pogovoru je predstavil svoje izkušnje z delom v tiskanih medijih, o spremembah statusa fotografije v družbi in industriji, o degradaciji fotografskega medija zavoljo tehnoloških sprememb, o njegovem dokumentiranju prelomnih zgodovinskih dogodkov, o verodostojnosti fotografske podobe, o družbenih fenomenih preteklih desetletij in njegovem usodnem razmerju do ustvarjanja fotoknjig. Suhadolnik je ustvaril obsežen in izjemen opus fotografskih del, ki so bila ustvarjena, uporabljena in razumljena in v najrazličnejših družbenih kontekstih.

Umetnik Igor Grubić je z delom East Side Story (2006-2008) v presunljivo eksplicitni luči predstavil poskuse prvih dveh parad istospolno usmerjenih v Zagrebu in Beogradu, s tem pa je želel na kar se da neposreden način javnost soočiti s sovraštvom in nasiljem do Drugega. Pričujoče delo obravnava protestno akcijo istospolno usmerjenih, ki se niso želeli več skrivati, in posledično protestno akcijo tistih, ki nasprotujejo kakršnim koli odstopanjem od normativov. Z izjemno bogatim vizualnim jezikom je tako pokazal na anomalije družb, ki niso uspele vzpostaviti mehanizmov pravne države in zaščite svobode izražanja. Na podobno neposreden, a še vedno ambivalenten način pa se je Grubić v preteklosti loteval najrazličnejših družbenih anomalij in situacij v svoji neposredni okolici. V svojih delih in akcijah je dosledno spremljal in komentiral pojave frustracije ljudstva, ki se v obdobju t.i. tranzicije v demokracijo počuti opeharjenega za svojo prihodnost, status in življenjski standard.

Maja Smrekar je vizualna ustvarjalka, ki v svoji umetniški praksi naslavlja aktualne pojave sodobne družbe. V zgodnejših delih se je pogosto dotikala ljudske prežetosti s stereotipi popularne kulture in razumevanja prihodnosti skozi fikcijo pa tudi etičnih vidikov človekovih intervencij v naravo in naravne procese. Leta 2014 je začela izvajati kontinuirano delo K-9_topologija, v katerem analizira vzroke in posledice človeške prevlade na planetu in pod vprašaj postavlja samoumevnost antropogene miselnosti. V sklopu te umetniške raziskave in akcije se je v nadaljnjih štirih letih izrazito interdisciplinarno posvetila poglobljeni raziskavi odnosa med človekom in psom. Posamični elementi projekta so bili predstavljeni kot performans, instalacija, knjiga umetnika in fotografija. Pogovor se osredotoča na ta segment njenega dela, na razmišljanja o odnosu med človekom in živaljo in na nekatere pomembne družbene kontekste, ki definirajo njeno delo.

V članku je analizirana avtorska praksa v Berlinu delujoče fotografinje Vanje Bučan, ki v svojih delih kljub raznolikim prijemom vselej ohranja kanček prepoznavne izraznosti. Njena dela so vizualno razkošna, pomensko kompleksna, a hkrati asociativna. Avtorica se ne usmerja v neposredno refleksijo kolektivnega in intimnega vsakdana, ampak upodablja univerzalne eksistenčne motive, kjer je družbeni vidik običajno predstavljen z metaforami in alegorijami. V središče svojega dela postavlja predvsem odnos med kulturo in naravo, razmerje med človekom in njegovim okoljem ter ontologijo podobe v množični medijski cirkulaciji. Njene fotografije pa zahtevajo dobršno mero cerebralne aktivnosti in intuitivnosti, da bi lahko v njih nemara prepoznali nekatera temeljna vprašanja človeške vrste v obdobju antropocena.