Umetnik Igor Grubić je z delom East Side Story (2006-2008) v presunljivo eksplicitni luči predstavil poskuse prvih dveh parad istospolno usmerjenih v Zagrebu in Beogradu, s tem pa je želel na kar se da neposreden način javnost soočiti s sovraštvom in nasiljem do Drugega. Pričujoče delo obravnava protestno akcijo istospolno usmerjenih, ki se niso želeli več skrivati, in posledično protestno akcijo tistih, ki nasprotujejo kakršnim koli odstopanjem od normativov. Z izjemno bogatim vizualnim jezikom je tako pokazal na anomalije družb, ki niso uspele vzpostaviti mehanizmov pravne države in zaščite svobode izražanja. Na podobno neposreden, a še vedno ambivalenten način pa se je Grubić v preteklosti loteval najrazličnejših družbenih anomalij in situacij v svoji neposredni okolici. V svojih delih in akcijah je dosledno spremljal in komentiral pojave frustracije ljudstva, ki se v obdobju t.i. tranzicije v demokracijo počuti opeharjenega za svojo prihodnost, status in življenjski standard.

Maja Smrekar je vizualna ustvarjalka, ki v svoji umetniški praksi naslavlja aktualne pojave sodobne družbe. V zgodnejših delih se je pogosto dotikala ljudske prežetosti s stereotipi popularne kulture in razumevanja prihodnosti skozi fikcijo pa tudi etičnih vidikov človekovih intervencij v naravo in naravne procese. Leta 2014 je začela izvajati kontinuirano delo K-9_topologija, v katerem analizira vzroke in posledice človeške prevlade na planetu in pod vprašaj postavlja samoumevnost antropogene miselnosti. V sklopu te umetniške raziskave in akcije se je v nadaljnjih štirih letih izrazito interdisciplinarno posvetila poglobljeni raziskavi odnosa med človekom in psom. Posamični elementi projekta so bili predstavljeni kot performans, instalacija, knjiga umetnika in fotografija. Pogovor se osredotoča na ta segment njenega dela, na razmišljanja o odnosu med človekom in živaljo in na nekatere pomembne družbene kontekste, ki definirajo njeno delo.

V članku je analizirana avtorska praksa v Berlinu delujoče fotografinje Vanje Bučan, ki v svojih delih kljub raznolikim prijemom vselej ohranja kanček prepoznavne izraznosti. Njena dela so vizualno razkošna, pomensko kompleksna, a hkrati asociativna. Avtorica se ne usmerja v neposredno refleksijo kolektivnega in intimnega vsakdana, ampak upodablja univerzalne eksistenčne motive, kjer je družbeni vidik običajno predstavljen z metaforami in alegorijami. V središče svojega dela postavlja predvsem odnos med kulturo in naravo, razmerje med človekom in njegovim okoljem ter ontologijo podobe v množični medijski cirkulaciji. Njene fotografije pa zahtevajo dobršno mero cerebralne aktivnosti in intuitivnosti, da bi lahko v njih nemara prepoznali nekatera temeljna vprašanja človeške vrste v obdobju antropocena.

Ivan Petrović (1973) že 20 let deluje v svetu fotografije in umetnosti kot raziskovalec, ustvarjalec in zbiralec. Od leta 1997 redno ustvarja in objavlja fotografske projekte, ki odsevajo duh prostora in časa, v katerem so nastali. V delih uporablja dokumentarne pristope in skoraj študijske principe. Leta 2011 je s fotografom Mihailom Vasiljevićem ustanovil para-institucijo Center za fotografijo (CEF), ki se ukvarja z iskanjem, ohranjanjem, zbiranjem in analiziranjem lokalnega fotografskega gradiva iz nedavne zgodovine, čeprav nima prostorov, infrastrukture in sredstev za opravljanje dejavnosti. V preteklih desetih letih je Petrović tudi lastno avtorsko prakso premaknil onkraj zgolj umetniškega izraza, saj se fenomenov fotografije vselej loteva z analitično-teoretskega stališča. Pri tem ga zanima narava fotografske podobe ter njena vloga v družbi in zgodovinopisju. V tem duhu so nastajali dolgoročni projekti, kot so Dokumenti (1997–2008), Slike (2002–), Portfolio Beograd (2015–) in najnovejša filmska produkcija. Pogovor z Ivanom Petrovićem je potekal 1. septembra 2017 v Beogradu. Pogovarjala sva se o vlogi fotografije v dominantni zgodovini, meji med lastno prakso in arhivskim delom, fotografiji kot umetnost in še marsikaj.