Med medijsko-arheološko raziskavo optičnih iluzij, fotografskih trikov in odpisanih spominkov sva odkrila tehniko fotografske multigrafije, ki je odprla vrata v čarobni svet kloniranih videzov, ki krožijo v orbitah lastnih odsevov. Ko sva jo spremenila v nama ljubši umetniški medij, je fotografska tehnika s preloma stoletja postala video multigrafija. Kot bizarno zanimivost naj omeniva, da je samoizolacija postala ne le tema tega članka, ampak – zaradi nepredvidenega razmaha nedavno mutiranega virusa – tudi prevladujoča lastnost razmer, v katerih sva delo dokončala. Verfünfungseffekt pomeni uporabo medija videa tako, da ustvarimo kalejdoskopski gibljivi portret, kjer črepinje ega, ki menjajo vidike, posnamemo v sinhroniziran performans solipsistične intersubjektivnosti. Video multigrafija omogoča sestavljanje drobnih odmikov v časovnih zamikih, ki jih apliciramo na enega ali več odsevov jaza – s tem pa raztreščimo klonirano popolnost in konformizem večkratne prezence. Takšna optična iluzija kar kliče po refleksiji o tem, kako mediji spreminjajo naše zaznavanje časa in prostora, s tem pa vzbuja začudenje glede tega, kje je naše mesto v obstajanju.