Prispevek obravnava odnos med kamufliranjem in nadzorom v kontekstu spremenjenih tehnologij (vizualnega) nadzora, predvsem v povezavi z digitalizacijo podobe in njeno integracijo v sodobno vojaško in nadzorstveno tehnologijo. Avtor preizprašuje igro prikrivanja in razkrivanja, ki je implicirana v tradicionalnem razumevanju kamuflaže, v okoliščinah spremenjenih odnosov vidnosti in referencialnosti z raznovrstnimi primeri – od nadzorstvenih projektov za zaščito človekovih pravic do uporabe dronov in umetniških projektov, ki nove oblike nadzora (in ubijanja) problematizirajo ali pa posamezniku omogočajo minimalne možnosti upora.

Fotografija tradicionalno obljublja resničnost, hkrati pa svojo obljubo spodkopava s podleganjem spreminjanju ali insceniranju. Od vzpona digitalnih tehnik se soočamo z različnimi (in lažjimi) načini manipulacije fotografij, zaradi česar obravnavamo digitalno fotografijo kot splošno spremenljivo in zato neverodostojno. S številnejšimi in lažjimi načini »manipuliranja« s fotografijami pa prihaja tudi vse več načinov za razkrivanje manipulacij. To danes digitalno forenziko postavlja na položaj vnovične utemeljevalke »resničnosti« kot referenčne točke, ki po korakih sledi procesu spreminjanja fotografskega posnetka, s čimer sumljivo fotografijo pretvarja v takšno, ki po analizi njenih metapodatkov ne pušča več dvomov. Na podlagi primera prakse digitalne forenzike, kot je bila uporabljena pri preiskavi mučilnega škandala v Abu Grajbu, razkrivam, da lahko skrito pripoved produkcije fotografij izkopljemo s forenzičnimi metodami, a ob tem nujno ustvarimo novo pripoved.