Zgodovini fotografije in kamuflaže sta že dolgo prepleteni in vprašanje je, do katere mere je o njiju smiselno razmišljati ločeno. Gre namreč za zgodovino medsebojnega prilagajanja, kjer je razvoj ene nujno sprožil razvoj in spremembe v drugi. Uporabo fotografije za izpolnjevanje nadzorstvenih fantazij represivnih institucij države in boljše delovanje njenega vojnega aparata je spremljal razvoj vse bolj inovativnih tehnik kamufliranja, mimikrije, izstopanja in maskiranja. Vendar je kamufliranje pred fotografijo le en vidik njunega odnosa. Drugi je kamufliranje fotografiranja – ali s prikrivanjem akta fotografiranja ali fotografove prisotnosti ali z maskiranjem samih fotoaparatov. Pri obeh vidikih imamo v odnosu med fotografijo in kamuflažo opravka z vprašanji odstiranja in zastiranja, dostopnostjo do stvarnosti in zmožnostjo njenega zakrivanja, torej z vprašanji produkcije vedenja in resnice. V sodobnem svetu, ki je prežet z vseprisotnimi podobami, preizpraševanje odnosa med kamuflažo in fotografijo ne odpira zgolj teme moči in nadzora – in njune korporatizacije in komercializacije – temveč tudi temeljna vprašanja svobode človeka kot posameznika in državljana. Vprašanja pravice biti (ne)viden in pravice nadzirati upodabljanje samega sebe, ki jih vse bolj zaznamuje prav nezmožnost upiranja fotografski reprezentaciji. Ta (ne)zmožnost upiranju fotografski reprezentaciji pa ni zgolj izvedbene narave, tako v fotografiji kot v kamuflaži je nekaj mističnega, magičnega, ki nas neustavljivo privlači. Tako politično kot estetsko.