arhiv

Članek
»Naš dom je majhen ... a zanj se je vredno boriti.« Katherine

Pri poročanju o socialnih stanovanjih na Novi Zelandiji se mediji osredinjajo predvsem na pomanjkanje, motnje v delovanju in nedostopnosti storitev. Ko te Reo ō Ngā Tāngata / Glas ljudstva je družbeno angažiran umetniški projekt, ki s posredovanjem in vizualizacijo vsebine neposredno s strani najemnikov socialnih stanovanj mestnega sveta Wellingtona, predstavlja protizgodbo medijskemu poročanju. David Cook (fotograf), Anna Brown (oblikovalka) in Mark Amery (novinar, kustos) so na podlagi metod, ki se uporabljajo v novinarstvu in etnografiji, sodelovali s tridesetimi najemniki pri soustvarjanju ulične razstave in časopisa. Kulturno raznolika ekipa je kot vodilno načelo uporabila manākitanga (opolnomočenje) in ustvarila vrsto zgodb, ki so vključevale teme protesta, trajnosti, duševnega zdravja, izkušenj migrantov in beguncev ter ustvarjalnosti. Projekt je bil predstavljen v obliki priloge tabloida, ki je bil distribuiran kot priloga regionalnega časopisa. Časopis so najemniki uporabljali tudi kot obliko aktivizma, saj so brezplačne izvode delili na ulici in, nenazadnje, tistim na položajih moči.

Cilj participativnih fotografskih metod je odpraviti pristranskost in privilegije raziskovalcev tako, da v proces raziskovanja vključijo tudi osebe, ki niso raziskovalci. Tovrstne pristope je težko oceniti in replicirati glede na predanost raziskovalcev in velikodušnost drugih udeležencev. Še več, pričakovanje strogega izvajanja lahko pomeni dodaten pritisk, še posebej če so raziskovalci podvrženi strožjemu nadzoru pri porabi proračuna, spoštovanju ekološke ozaveščenosti in etičnih smernic, pri upravljanju časa in pri administrativnih zahtevah. Fotografom, ki razmišljajo, da bi uporabili participativne metode, se priporoča, naj dobro premislijo, če je tak pristop zares primeren, manj pa se govori o vrednosti spodletele ali kaotične fotografske prakse. Pričujoči članek ponuja kritičen razmislek o participativnih elementih praktično vodenega raziskovanja na Japonskem v obdobju desetih let. Natančneje povedano, prispevek problematizira dva raziskovalna fotografska projekta, kjer je participativni pristop privedel do metodoloških premikov v avtorjevi ustvarjalni praksi. Pri tem odkriva napetost med učenjem vsakdanjih uporabnikov fotoaparatov in njihovim emancipiranjem z različnimi fotografskimi programi in pretrese, kako jasneje izpostaviti – kar sicer ni privlačno – negotovosti in časovno revščino, ki pestijo skupno raziskovanje.

Prevladujoči red si prizadeva, da mladi ne bi dobili priložnosti za razvijanje znanj in orodij (to zajema tudi radost in upanje), ki so nujna za oblikovanje radikalno sodelovalne prihodnosti, kakršno terjajo njihovi gmotni interesi.

V prispevku razpravljava o tem, kako dragocene so sodelovalne prakse pri ustvarjanju podob, še posebej v povezavi s tehnološkimi spremembami in načinom kapitalistične reprodukcije. Razpravo o sodelovanju umestiva v kontekst tradicije radikalnega antikapitalističnega ustvarjanja podob in tega, kakšne oblike kontinuitete in nadgradnje te tradicije se lahko porodijo v sodobnih medijskih in izobraževalnih praksah. Izhodišče za najino razpravo je provokativno stališče, da fotografija ne more več delovati kot progresivni politični medij, ker danes za privzeti medij podobe velja omrežno računalništvo, kar podrobno pretreseva v nadaljevanju. V nasprotju s tem so nedavni »sodelovalni obrat« v umetniški praksi in praksi kot raziskavi večkrat navajali kot pozitivno kritično usmeritev v fotografiji. V prispevku obravnavava sodelovanje v smislu vključevanja v neoliberalne institucije, a tudi kot sredstvo upora; prvo spodbuja komodifikacijo znanja, drugo pa nakazuje možnost za razvoj osvobojene paradigme znanja, prenovo učnih načrtov in reorganizacijo univerz. V ta namen v prispevku predstaviva tudi osnutek manifesta za sodelovanje.

Prevladujoči red si prizadeva, da mladi ne bi dobili priložnosti za razvijanje znanj in orodij (to zajema tudi radost in upanje), ki so nujna za oblikovanje radikalno sodelovalne prihodnosti, kakršno terjajo njihovi gmotni interesi.

V prispevku razpravljava o tem, kako dragocene so sodelovalne prakse pri ustvarjanju podob, še posebej v povezavi s tehnološkimi spremembami in načinom kapitalistične reprodukcije. Razpravo o sodelovanju umestiva v kontekst tradicije radikalnega antikapitalističnega ustvarjanja podob in tega, kakšne oblike kontinuitete in nadgradnje te tradicije se lahko porodijo v sodobnih medijskih in izobraževalnih praksah. Izhodišče za najino razpravo je provokativno stališče, da fotografija ne more več delovati kot progresivni politični medij, ker danes za privzeti medij podobe velja omrežno računalništvo, kar podrobno pretreseva v nadaljevanju. V nasprotju s tem so nedavni »sodelovalni obrat« v umetniški praksi in praksi kot raziskavi večkrat navajali kot pozitivno kritično usmeritev v fotografiji. V prispevku obravnavava sodelovanje v smislu vključevanja v neoliberalne institucije, a tudi kot sredstvo upora; prvo spodbuja komodifikacijo znanja, drugo pa nakazuje možnost za razvoj osvobojene paradigme znanja, prenovo učnih načrtov in reorganizacijo univerz. V ta namen v prispevku predstaviva tudi osnutek manifesta za sodelovanje.

11 min.
Skupnost ustvarjajo žive kvasovke in bakterije domačih droži, ki se, če jih redno hranimo, razmnožujejo in skupaj rastejo, predstavljajo jo flora in favna v akvariju, v katerem bi ribe brez rastlin na površju vode hlastale za kisikom, ter sosedje v ljubljanski šišenski četrti, ki se vsakodnevno pomenkujejo in izmenjujejo manjše medsosedske usluge.

Prispevek je posvečen predstavitvi dveh projektov, to sta Skupnost (Aksioma, 2012–2013) in Paviljon (MSUM, 2017), ki ju je izpeljal slovenski vizualni umetnik, fotograf in teoretik Peter Rauch. Avtor je z mnogoplastnima projektoma raziskoval nove oblike in pomene kuriranih in naključno oblikovanih skupnosti, ki so se pojavile v participativnih projektih, vključno z njihovo interakcijo s širšo javnostjo. S sodelovanjem z vrsto umetnikov in širšim občinstvom je Rauch presegel okvire umetniškega medija, saj so projekti s konceptualnimi razsežnostmi spodbudili globlji angažma. Komunikacija se je zgodila onkraj institucionalnega okvira, ki pa je bil večkrat subtilno izzvan v premislek o lastni vlogi. Projekti so že med izvajanjem akcij sprožili nepričakovane dialoge, zdaj pa odpirajo abstraktno razpravo, ki preizprašuje umetniško delo kot objekt, dejanje, situacije, ki jih spodbuja, in kompleksen odnos neločljivega dvojca: skupnost-umetnost.

Filozofijo kuharskega mojstra bodo doumeli le posvečeni. Drugim bo zadostovalo, da bodo prebrali njegov jedilni list. Kot smo videli v filmu Neskončna lepota (2013) Paola Sorrentina – da je jedilnik edina knjiga, vredna branja od začetka do konca.

Fotografija hrane je med najbolj konzumiranimi podvrstami fotografije. Kot fotografija z večjo umetniško vrednostjo je izpostavljena fotografija v vlogi ilustriranja knjig kuharskih mojstrov (chefov). V svojem motivu predstavlja tihožitja, slikarski žanr, ki je bil zgodovinsko zaznamovan kot manjvreden. Pri razmisleku, zakaj ni zapisa podrobnejše analize ali pa vsaj zglednejšega pregleda razvoja t. i. “food photography”, torej tega, na kakšen način se je pristopalo do fotografiranja hrane, se prispevek vrača k umetnostnozgodovinskim žanrom in njihovi kategorizaciji. Kuhar ali chef z izrazitim poudarkom na vizualnem ali prezentaciji privzema pristope, ki so lastne vizualnim umetnikom. S tem jedi dobivajo status umetniških objektov, pri čemer je fotografija sredstvo, ki vodi v njihovo fetišizacijo.

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

avtor: Andreas Müller-Pohle
produkcija: Cankarjev dom, kulturni in kongresni center, Ljubljana in zavod Membrana
kuratorstvo in postavitev: Jan Babnik in Nataša Ilec Kralj
kustosinja razstavnega programa Cankarjevega doma: Katja Ogrin
22. marec–14. maj 2023, Mala galerija Cankarjevega doma
Otvoritev: 22. marec ob 20. uri.

VODENI OGLEDI:

10. maj 2023 ob 13. uri, Mala galerija Cankarjevega dom (vodi Jan Babnik)
14. maj 2023, ob 11. uri (zaključek razstave), Mala galerija Cankarjevega dom (vodi Jan Babnik)

razstavljoči avtorji: Anne Noble, Ewa Doroszenko, Goran Bertok, Gorkem Ergun, Karina-Sirkku Kurz, Špela Šivic
produkcija: Cankarjev dom, kulturni in kongresni center, Ljubljana in zavod Membrana
zasnova: zavod Membrana (Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj)
kuratorstvo in postavitev: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kustosinja razstavnega programa Cankarjevega doma: Katarina Hergouth
19. januar–1. marec 2022, Prvo preddverje Cankarjevega doma
Otvoritev: 19. januarja ob 19. uri.

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

20. januar–1. marec 2020 / Prvo preddverje Cankarjevega doma
Otvoritev: Predstavitev na strani CD 
ČE, 30. jan 2020, ob 18.00 // Vodstvo po razstavi z Jasno Jernejšek, sokuratorko razstave, in Špelo Škulj, vizualno umetnico
ČE, 6. feb 2020, ob 18.00 // Vodstvo po razstavi z Janom Babnikom, sokuratorjem razstave, in Miho Godcem, vizualnim umetnikom
ČE, 20. feb 2020, ob 18.00 // Vodstvo po razstavi z Jasno Jernejšek, sokuratorko razstave, Miho Godcem in Valerie Wolf Gang, vizualnima umetnikoma
ČE, 27. feb 2020, ob 18.00 // Pogovor z Marion Balac, vizualno umetnico, in Jožetom Guno, docentom na Fakulteti za elektrotehniko UL

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.