Ana Likar

Ana Likar (1996) je zaključila študij likovne umetnosti na dunajski Univerzi za uporabne umetnosti. Ustvarja intermedijsko, pri tem pa vselej izhaja iz vprašanj o pogojih produkcije narativov in podob ter poskuša nasloviti tisto, kar ostaja skrito. Do sedaj je razstavljala na Dunaju (Mauve, New Yörg, Fluc), v Ljubljani (Galerija 7.069, DobraVaga, P74), v Moskvi in Gyumriju, trenutno pa v Ljubljani opravlja pripravništvo pri Mestu žensk.

št. -
2022
28/11/2022

Članek

Umetnost med platnicami

O knjigah umetnika v Sloveniji in javnosti, ki jo dosežejo

Ana Likar

št. -
2022
28/11/2022

10 min.

Zdi se namreč, da je v srčiki vprašanja dostopnosti knjig ali zinov predvsem dostopnost in samoniklost produkcije, medtem ko so majhno občinstvo, še manjše naklade ali subkulturne vsebine pogosto njihov prvotni namen in končna destinacija, ne pa merilo (ne)uspeha.

Umetnost med platnicami je kratek pregled nekaterih aktualnejših knjig umetnika v Sloveniji, oblik in vsebin, ki jih posredujejo, in načinov, kako dosežejo javnost. Besedilo uvodoma nekoliko zameji oziroma opredeli medij (knjige umetnika), ki definicijam sicer ni naklonjen, v naboru izbranih del pa hitro postane jasna prav raznolikost, ki jo pojem zaobjema. Vse izbrane knjige so bile nagrajene s strani Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E., ki je eden redkih podpornikov tega medija pri nas, a besedilo se bolj kot o (ne)uspehih slednjega sprašuje o poskusih samoniklih pristopov in dostopnejši produkciji, ki jo, denimo, lahko prepoznamo v tradiciji zina.

Ključne besede: avtonomni prostori, knjiga umetnika, neodvisno založništvo, zini

Ana Likar (1996) je vizualna umetnica, ki je študij zaključila na Dunaju, trenutno pa živi in dela v Ljubljani. Ustvarja intermedijsko, v svojem delu pa se ukvarja predvsem z vprašanji o pogojih produkcije narativov in podob ter poskuša nasloviti tisto, kar ostaja skrito. Do sedaj je razstavljala na Dunaju (mumok, Mauve, New Yörg, Fluc), v Ljubljani (MSUM, Galerija P74, SCCA, Prirodoslovni muzej), v Beogradu in Moskvi.

Drucker, Johanna. 1995. The century of artists’ books. New York: Granary Books.
Lippard, Lucy. 1984. The Artist’s Book Goes Public v Artist’s Book: A Critical Anthology and Sourcebook, ed. Joan Lyons. New York: Peregrine Smith Books.
Pogačar, Tadej. »Tadej Pogačar, ustanovitelj Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E.: Knjiga umetnika je umetnina.« Intervjuvala Tanja Lesničar Pučko. Dnevnik. 9. marec 2022. Dostopno tukaj.
Pevec, Izidora. 2013. Knjiga umetnika in njen razvoj s poudarkom na Sloveniji. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

št. -
2022
21/10/2022

Intervju

Vsi potrebujemo slike iz preteklosti

Intervju z Maxom Pinckersom

Ana Likar, Max Pinckers

št. -
2022
21/10/2022

19 min.

Fotografije največkrat ne moreš kritično preizpraševati, ne da bi odmislil to, kar poskuša reprezentirati. Velja pa tudi obratno, da je težko vzpostaviti intimno in emocionalno človeško vez s tem, kar je prikazano na sliki, ne da bi pri tem pozabil, da gledaš sliko.

Max Pinckers v svoji umetniški praksi in raziskovanju prevprašuje zlasti strukture, ki oblikujejo dokumentarno fotografijo in ustvarjajo njene realizme. Dokumentarizem pri tem naslavlja večslojno in vanj ne vključuje le fotografij, temveč tudi besedila, intervjuje, objekte, najdene posnetke, arhivsko gradiva, kompleksnost pristopa, ki ga uporablja, pa se pogosto materializira skozi knjige umetnika, izdane v samozaložbi. Pogovor z Ano Likar za osrednjo temo jemlje predvsem umetnikov aktualni projekt Nezgodovine (Unhistories), ki poskuša pokazati na slepe pege kolonialnih arhivov upora Mau Mau proti britanskim oblastem v Keniji in nastaja v sodelovanju s tamkajšnjimi vojnimi veterani. Poleg konkretnega projekta pogovor teče tudi okontekstu umetnikovega ustvarjanja, njegovih pristopih in spekulativnem dokumentarizmu širše.

Ključne besede: dejstva, fikcija, reprezentacija, spekulativna dokumentaristika

Ana Likar (1996) je umetnica, ki je študirala na Dunaju, trenutno pa živi in dela v Ljubljani. Ustvarja intermedijsko, v svojem delu pa se ukvarja predvsem z vprašanji o pogojih produkcije pripovedi in podob ter poskuša nasloviti tisto, kar ostaja skrito. Do sedaj je razstavljala na Dunaju (mumok, Mauve, New Yörg, Fluc), v Ljubljani (MSUM, Galerija P74, SCCA, Prirodoslovni muzej), v Beogradu in Moskvi.

Max Pinckers (1988) je belgijski fotograf, ki v svoji praksi raziskuje predvsem ustvarjanje in percepcijo dokumentarnih podob ter ideološke in tehnološke strukture, ki jih sooblikujejo. Odraščal je v Indoneziji, Indiji, Avstraliji in Singapurju, študiral pa na Kraljevi akademiji za likovno umetnost (KASK) v Gentu, kjer je leta 2021 zagovarjal tudi doktorsko disertacijo – v kontekstu slednje je soustanovil Šolo spekulativnega dokumentarizma (The School of Speculative Documentary). V samozaložbi je izdal več knjig umetnika, leta 2015 pa ustanovil tudi neodvisno založniško hišo Lyre Press. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad – med drugim nagrado Edward Steichen Luksemburg (leta 2015) in Leica Oskar Barnack (leta 2018).

št. -
2021
27/12/2021

Recenzija

Rdeče, črno in zeleno

O Belindi Kazeem-Kamiński, letošnji prejemnici nagrade camera Austria

Ana Likar

št. -
2021
27/12/2021

10 min.

Prostor, ki razstave, kot je ta, omogoča, in tisti, v katerem se umetniki izobražujejo, ne izvaja lepodušniških korektivov, pač pa mora vztrajno in aktivno preizpraševati lastne, notranje dinamike in razmerja moči.

Belinda Kazeem-Kamiński, dobitnica letošnje nagrade za sodobno fotografijo Camera Austria, večji del svojega umetniškega raziskovanja posveča odsotnostim in reprezentacijam temnopoltih v javnih arhivih. V svojih delih opominja na kolonialno zgodovino in vzpostavlja nove dialoge s preteklostjo ter ustvarja prostor za radikalno črnsko tradicijo na mestu rasističnih reprezentacij. V besedilu analiziramo umetničin formalni jezik in obravnavamo nekaj del z njene samostojne razstave v dunajski Kunsthalle, predvsem pa se posvečamo zgodbam posameznikov, ki jih v delih Belinde Kazeem-Kamiński srečamo.

Ključne besede: fotografski arhiv, rasizem, režimi pogleda, temnopolti, umetniško raziskovanje

Belinda Kazeem-Kamiński (1980) je avstrijska piska, umetnica in raziskovalka. Njena umetniška praksa izhaja iz črnske feministične teorije ter je izrazito raziskovalno in procesualno osnovana. Pogosto se ukvarja z arhivskim materialom, vezanim zlasti na zgodovino temnopoltih in v svojem delu vzpostavlja prostor za radikalno črnsko tradicijo na mestu, kjer stojijo praznine rasistične reprezentacije. S prepletom dokumentarnega in fiktivnega se njena dela materializirajo z raznovrstnim naborom medijev in analizirajo kolonialno preteklost. Njeni filmi so bili med drugim predvajani na Mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu in Vancouvru, na Festivalu avstrijskega filma Diagonale, poleg nagrade camera Austria pa je v zadnjih letih prejela tudi nagrado Theodorja Körnerja za projekt Naming what was once unnamable, nagrado Cathrin Pichler in štipendijo Avstrijske akademije znanosti za svojo doktorsko študijo.

št. -
2021
25/12/2021

Recenzija

Lee alias E

O izstopu Lee Lozano iz sveta umetnosti

Ana Likar

št. -
2021
25/12/2021

11 min.

Fotografija torej najbolj jasno prikazuje prav tisto, česar na njej ni – je podoba dela, orisanega v odsotnosti.

Lee Lozano je bila ena pomembnejših akterk konceptualne umetnosti na newyorški umetniški sceni šestdesetih let. Prakso spajanja življenja in umetnosti je jemala resno in jo pripeljala do skrajnosti. V beležke je zapisovala naslove in navodila za umetniška dela, ki jih je izvajala (ali pa tudi ne) v vsakdanjem življenju; najbolj radikalno izmed njih je bilo eno zadnjih, naslovljeno Izstop delo, s katerim je udejanjila umik iz sveta umetnosti in med katerim je postopoma prenehala ustvarjati. V besedilu se posvečamo predvsem sklepu njene kariere ter se poskušamo približati odsotnosti, ki jo je z Izstopom uokvirila, in implikacijam, ki jih to delo ima.

Ključne besede: delo, izstop, konceptualna umetnost, odsotnost, zavračanje

Lee Lozano je bila rojena leta 1930 v New Jerseyju kot Lenora Knaster – v najstniških letih je svoje ime Lenora nadomestila z Lee, pozneje je ob poroki z oblikovalcem in arhitektom Adrianom Lozanom prevzela njegov priimek. Med študijem v Chicagu se je sprva posvetila znanosti in filozofiji, se po diplomi kot oblikovalka zaposlila v Container Corporation of America, sredi petdesetih let pa se je vrnila na univerzo in na Art Institute of Chicago diplomirala še iz likovne umetnosti. V začetku šestdesetih let se je preselila v New York, kjer se je spoprijateljila z Richardom Bellamyjem in seznanila z avantgardnimi gibanji v umetnosti pa tudi z umetniki, ki so pozneje pomembno zaznamovali njeno življenje – med drugimi s Carlom Andrejem in Hollisom Framptonom. Njena slikarska praksa je bila na začetku ekspresionistična, polna seksualne ikonografije in motivov nefunkcionalnega orodja, sčasoma pa vse bolj rafinirana in minimalistična. Poleg slik je ustvarila še več kot tisoč strani beležk, kamor je zapisovala t. i. življenje-umetnost, med drugim tudi Izstop delo, s katerim je sklenila svojo umetniško kariero in se zapisala kot ena pomembnejših konceptualnih umetnic svojega časa. Umrla je leta 1999 zaradi raka na materničnem vratu.

št. -
2021
17/12/2021

Recenzija

Nevedna umetnica

O razstavi Prikriti kurikulum Annette Krauss

Ana Likar

št. -
2021
17/12/2021

11 min.

Kaj pa vi mislite, kaj je to opolnomočenje? – In sledi tišina.

Prikriti kurikulum je dolgoletni participativni projekt, ki ga je zasnovala umetnica, piska in pedagoginja Annette Krauss. Skupaj z dijaki na delavnicah preiskuje nevidne in nenamerne oblike znanja, ki ga osvojimo v šoli, nastale performanse, intervencije, intervjuje pa sodelujoči dokumentirajo s kamero. V njeni zadnji razstavi, ki je bila na ogled v Škucu, so bili predstavljeni izbrani primeri z delavnic, v besedilu pa ocenjujemo, kako povezovanje pedagogike in umetnosti vzajemno bogati oziroma vpliva na obe področji.

Ključne besede: delavnice, participatorna umetnost, pedagogika, performans, pouk, prikriti kurikulum

Annette Krauss je na Nizozemskem živeča umetnica, pedagoginja in piska, ki se v svoji umetniški praksi ukvarja predvsem z neformalnimi oblikami znanja, (od)učenja in prilagajanja družbenim institucijam. Na presečišču umetnosti, feminizma in pedagogike je poleg Prikritega kurikuluma zasnovala že več dolgoletnih participativnih projektov, med drugim Sites of Unlearning in Read-in, pa tudi ASK!, Read the Masks. Tradition is Not Given in School of Temporalities. V zadnjem času je razstavljala v galerijah Tranzit v Bratislavi (Hidden Curriculum, 2020), Exhibit na Dunaju (Dark Energy, 2019), muzeju Monash v Melbournu (Shapes of Knowledge, 2019).

št. 95/96
2021
30/09/2021

Recenzija

Zgodovina neke prihodnosti

O razstavi Konci dolgega razcveta

Ana Likar

št. 95/96
2021
30/09/2021

10 min.

Tako se ob podobah, ki razglašajo svobodo, odprtost, napredek, hkrati pa vzdržujejo dinamike dominacije in nadzora, vseskozi odpirajo alternativna branja.

Ho Rui An je v Singapurju živeči umetnik, čigar prva evropska samostojna razstava Konci dolgega razcveta je na ogled v dunajski Kunsthalle. Avtor v svojih delih (videih, instalacijah, performansu) izpostavlja načine, na katere so s podobami posredovana razmerja moči ter odnosi med Vzhodom in Zahodom. Razstavo tematsko uokvirja esej iz leta 1997 Dolgi razcvet: Zgodovina prihodnosti, 1980–2020, ki je (tragikomično) predvidel 25 let blaginje in svetovnega razcveta, a je njegove teze že kmalu za objavo spodnesla azijska finančna kriza. V pričujočem besedilu se sprehodimo skozi razstavo in analiziramo, kako so v razstavljenih delih pod vprašaj postavljeni prevladujoči diskurzi.

Ho Rui An je vizualni umetnik in pisec, ki deluje na preseku sodobne umetnosti (predvsem v medijih filma, performansa, instalacije) in teorije. Med 17. 7. in 10. 10. 2021 je bila v dunajski Kunsthalle na Karlsplatzu na ogled njegova samostojna razstava Konci dolgega razcveta (The Ends of a Long Boom). Poleg tega je svoja dela predstavljal tudi v okviru Bangkoškega umetnostnega bienala (2020), Azijskega umetnostnega bienala (2019), Gwangju bienala (2018), Džakarta bienala (2017), Sharjah bienala (2017), Kochi-Muziris bienala (2014), v Musée du quai Branly – Jacques Chirac v Parizu (2020), Van Abbemuseumu v Eindhovnu (2018), Haus der Kulturen der Welt v Berlinu (2017), NTU Centru za sodobno umetnost v Singapurju (2017) in Para Situ v Hongkongu (2015).

An, Ho Rui. B. d. »Published Work.«Dostopno tukaj.
———. B. d. »Biography.« Dostopno tukaj.
Holert, Tom. 2020. Knowledge Beside Itself. Berlin: Sternberg Press.
Leyden, Peter in Peter Schwartz. 1997. »The Long Boom: A History of the Future, 1980-2020.« Wired, 1. julij. Dostopno tukaj.
Meadows, Donella, idr. 1974. Meje rasti: poročilo za raziskavo Rimskega kluba o težavnem položaju človeštva. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Ana Likar

Avtorji

Umetniki & Projekti

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke

izdaje

za avtorje

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke

novice