Jasna Jernejšek

Jasna Jernejšek deluje kot neodvisna kuratorka, vodja projektov, avtorica in recenzentka na področju sodobnih vizualnih umetnosti. Posebej se osredotoča na sodobne avtorske prakse, teorijo in zgodovino fotografije ter vizualne komunikacije, ki jih interdisciplinarno prepleta z družboslovnimi vedami. Diplomirala je iz kulturologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani (2007), kjer je končala tudi znanstveni magisterij komunikologije (2013). Poleg vodenja zavoda za povezovanje, raziskovanje in promocijo medijskih umetnosti Zavod Sektor projektno sodeluje z različnimi razstavišči in nevladnimi organizacijami s področja kulture, kot so SCCA–Ljubljana, Zavod Membrana, Zavod Fokus in drugimi.

št. 88/89
2019
09/12/2020

Članek

Humor kot konceptualno orožje

Humor kot oblika protesta proti ustaljenim družbenim normam

Jasna Jernejšek

št. 88/89
2019
09/12/2020

21 min.

Humor tako deloma temelji na značilnostih našega odziva in deloma na lastnostih humornih objektov, ki izzovejo učinek humornega.

Čeprav je humor nekaj, kar domnevno vsi razumemo, se ob poizkusu natančnejše opredelitve kaj točno zajema, izkaže za precej bolj kompleksen pojav. Varira glede na družbeno skupino, status ter v času in prostoru. Humor se v različnih oblikah pojavlja v vseh kulturah in v vseh obdobjih. Da bo neka stvar imela humorni ali komični učinek je odvisno od prepleta več dejavnikov, ki jih različne teorije humorja, komičnega in smeha tolmačijo različno. Humor deloma temelji na značilnostih našega odziva in deloma na lastnostih humornih objektov, ki izzovejo učinek humornega. V sodobni umetnosti (npr. z uporabo ironije, parodije, burleske, satire, karikature, groteske, šale ali vica, komedije, duhovitosti, sarkazma in hudomušnosti) se humor pogosto pojavlja kot mehanizem, ki vzbuja razmislek o nesmiselnosti vsakodnevnega obstoja in kot sredstvo kritičnega angažmaja. Uporablja se za razbijanje okvirjev okusa, družbenih pravil, norm in avtoritete. Humor je mehanizem premeščanja nekega temeljnega nelagodja in se loteva loti vrzeli, oddaljenosti od kod, družbenih konvencij in vnaprej zasnovanih idej. Članek analizira kako se humor manifestira v delih nekaterih slovenskih ustvarjalcev, ki delujejo v polju sodobne fotografije, in razčlenjuje zakaj njihove fotografije lahko razumemo tudi kot obliko protesta proti ne/smiselnosti ustaljenih družbenih norm in simbolne konstrukcije pomenov.

Ključne besede: družbena kritika, humor, protest in sodobna umetnost, slovenska fotografija, vizualna komunikacija

Bergson, H. 1977. Esej o smehu. Ljubljana: Slovenska matica.
Colner, M. 2016. Borut Krajnc: Praznine/Politika, besedilo ob razstavi, 15.–25. 9. 2016. Zagreb: Galerija PM, HDLU.
Colner, M. 2017. Jaka Babnik: Why So Serious?/Zakaj tako resnobno?, besedilo ob razstavi, 12. 4.–14. 5. 2017. Ribnica: Galerija Miklova hiša.
Critchley, S. 2002. On Humour. Thinking in Action. London, New York: Routledge.
Diack, H. 2012. »The Gravity of Levity: Humour as Conceptual Critique.« RACAR: revue d’art canadienne/Canadian Art Review,37 (1). Canada: AAUC/UAAC (Association des universités d’art du Canada / Universities Art Association of Canada). Dostopno tukaj.
Eco, U. 1984. »The Frames of Comic Freedom.« V Carnival!, uredil U. Eco, V. Ivanov M. Rector, in Thomas A. Sebeok, str. 1–10. Berlin, New York, Amsterdam: Mouton.
Hart, M. C. 2007. Humour and Social Protest: An Introduction. IRSH 52, 1–20. Amsterdam: Internationaal Instituut voor Sociale Geschiedenis. Dostopno tukaj.
Južnič, S. 1998. »Antropologija humorja.« Teorija in praksa 33 (4): 545–557.
Milivojević, Z. 2006. »O občutenju smešnega.« Emzin: Humor 16 (1–2): 71–73.
Morreall, J. (2012) 2016. Philosophy of Humor. Dostopno tukaj.
Musek, J. 2006. »Humor, zdravje in duševno blagostanje.« Emzin: Humor 16 (1–2): 43–45.
Pentzold, C. 2010. »‘Make Truth Laugh.’ The Novels of Umberto Eco in the Context of his Thought.« V Le rire européen, str. 401–420. Presses universitaires de Perpignan. Dostopno tukaj.
Smuts, A. 2019. Humor. Dostopno tukaj.
Sosič, S. 2015. »Smeh in ustvarjalnost«, besedilo ob razstavi Primeri smeha v umetnosti, 16. 4.–7. 6. 2015, str. 5–33. Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, Mestna galerija Ljubljana.
Šprah, J. 2006. »Ali so lahko učinki humorja in smeha uporabni tudi z medicinskega vidika?« Emzin: Humor 16 (1–2): 43–45.
Štefančič, M., jr. 2010. »In ne pošiljajte rož!« Mladina 25, 23. 6. 2010. Dostopno tukaj.
Zupančič, A. 2004. »Logika in dialektika komične sekvence.« V Poetika, druga knjiga, 163–185. Ljubljana: Analecta.

št. 84/85
2019
08/12/2020

eng

Intervju

Homo fotografikus

Intervju z Joanom Fontcuberto

Emina Djukić, Jasna Jernejšek, Joan Fontcuberta

št. 84/85
2019
08/12/2020
https://doi.org/10.47659/m6.004.int

15 min.

Verofikcija je fikcija, ki prikriva svojo iluzorno naravo ter je, dokler ni razkrinkana, sprejeta in obravnavana kot dejansko realna.

V intervjuju španski fotograf Joan Fontcuberta spregovori o svoji raznoliki fotografski praksi in neprestanem poigravanju z idejo o različnih prostorih fotografije. Trdi, da ‘fotografija sama po sebi ne pomeni nič’, pomembna je njena uporaba. Razpravlja o preoblikovanju pojma avtorstva, o tem, kako ponaredke lahko dojemamo kot del umetniške metodologije in političnega aktivizma, o parodiji in humorju kot sestavnih delih dolge tradicije mediteranske misli ter o zavračanju užitka kot hegemonizma v sodobni umetnosti. Joan spregovori tudi o svojem preiskovanju odnosov med naravno fotografijo in naravo fotografije, rajem Adama in Eve kot prvim botaničnim vrtom in dejstvom, da je danes narava postala kulturni, ideološki, ekonomski in politični konstrukt. Na koncu se dotakne tudi fenomena interneta, idej post-resnice in svojega koncepta Homo fotograficus.

Ključne besede: fikcija, humor in umetnost, Joan Fontcuberta, post-resnica, prevara, sodobna fotografija

Jasna Jernejšek (1982) deluje kot neodvisna kuratorka, vodja projektov, avtorica in recenzentka na področju sodobnih vizualnih umetnosti. Posebej se osredotoča na sodobne avtorske prakse, teorijo in zgodovino fotografije ter vizualne komunikacije, ki jih interdisciplinarno prepleta z družboslovnimi vedami. Diplomirala je iz kulturologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani (2007), kjer je končala tudi znanstveni magisterij komunikologije (2013). Poleg vodenja zavoda za povezovanje, raziskovanje in promocijo medijskih umetnosti Zavod Sektor projektno sodeluje z različnimi razstavišči in nevladnimi organizacijami s področja kulture, kot so SCCA–Ljubljana, Zavod Membrana, Zavod Fokus in drugimi.

Emina Djukić (1982) je vizualna ustvarjalka in pedagoginja. Magisterij iz fotografije je opravila na VŠVU v Bratislavi, trenutno pa kot docentka predava na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer fotografija. Od 2005 do 2010 je sodelovala z Zavodom Mladinski kulturni center Medvode, kjer je bila nekaj časa tudi programska direktorica. Več let je kot mentorica sodelovala na poletni delavnici Celje Fokus in bila leta 2013 njena umetniška vodja. Od 2015 je sodelavka uredniškega odbora revije Fotografija. Medij fotografije raziskuje že dolgo; trenutno se ukvarja predvsem z narativnimi možnostmi fotografije in njenim odnosom do preteklosti.

Joan Fontcuberta (1955), španski umetnik, zase pravi, da je “konceptualni umetnik, ki se poslužuje fotografije”. V svojih delih pod drobnogled postavlja resničnost fotografije in raziskuje njeno avtoriteto ter človekov vzgib, da verjame v to, kar vidi. Njegova dela so zasnovana na kontradikciji, igrivosti, konfliktu in predstavljivosti. Slovi po projektih, kot so Herbarium (1984), Favna (Fauna, 1987), Sputnik (1997), Sirene (Sirens, 2000), Gastropoda (2013) in Travma (Trauma, 2016). Fontcuberta se ima za fotografskega samouka, ki ga navdihujejo dadaisti in situacionisti. Je tudi učitelj, urednik, kurator in pisatelj.

št. 82/83
2018
07/12/2020

eng

Intervju

Fotografija je edina zvrst umetnosti, ki jo ustvarjamo vsi

Intervju z Martinom Parrom

Jasna Jernejšek, Martin Parr

št. 82/83
2018
07/12/2020
https://doi.org/10.47659/m5.024.int

11 min.

Težava je v tem, da je fotografija zelo glamurozna in ljudje mislijo, da je bližnjica k izdelavi avtorskega dela.

Intervju z Martinom Parrom (1952), ki velja za enega najbolj ikoničnih in vplivnih fotografov svoje generacije. Preboj na svetovno fotografsko sceno (in tržišče) pa mu je uspel v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Takrat je, navdušen nad ameriško barvno fotografijo, tudi sam začel fotografirati v barvah. Nastalo je Zadnje letovišče (The Last Resort, 1983–1985), serija fotografij britanskega delavskega razreda med preživljanjem počitnic v obmorskem letovišču New Brighton, ki do danes ostaja eno izmed njegovih najbolj prepoznavnih del. Prva predstavitev projekta v londonski galeriji Serpentine leta 1986 je sprožila burne reakcije in delitev mnenj tako strokovne kot splošne javnosti. Polarizacija mnenj je postala stalnica Parrove nadaljnje kariere. Po mnenju zagovornikov je Parr kronist našega časa, pronicljiv opazovalec in komentator sodobne družbe, satirik s suhim smislom za humor, ki je pod drobnogled vzel ekscentričnost vsakdanjega življenja. Osredotočenost na absurdnosti vsakdana in na detajle, ki zgovorno pričajo o statusu in okusu, močne nasičene barve in fotografiranje z uporabo makro leč in vgrajeno bliskavico so postali njegov »modus operandi«. Tako je ustvaril serije, kot so Cena življenja (The Cost of Living, 1987–1989), Mali svet (Small World, 1987–1994), Zdrava pamet (Common Sense, 1995–1999), Avtoportret (Autoportrait, 1995–2000 / 1995–2015), Življenje je plaža (Life’s A Beach, 2013) in Prava hrana (Real Food, 2016).

Ključne besede: fotografska ozadja, fotografski portret, fotografski studio, fotoknjiga, Martin Parr

Martin Parr (1952) je britanski dokumentarni fotograf, fotoreporter in zbiratelj fotoknjig. Od leta 1994 je član Magnum Photos. Velja za kronista našega časa, poznan je po svojih fotografskih projektih kot so npr. Cena življenja (The Cost of Living, 1987–1989), Mali svet (Small World, 1987–1994), Zdrava pamet (Common Sense, 1995–1999), Avtoportret (Autoportrait, 1995–2000 / 1995–2015), Življenje je plaža (Life’s A Beach, 2013) in Prava hrana (Real Food, 2016), ki predstavljajo intimen, satiričen in antropološki pogled na vidike sodobnega življenja, prostega časa, potrošnje in bogastva zahodnega sveta. Objavljenih je približno 100 njegovih fotoknjig, vključen je bil tudi v številne razstave po celem svetu. Fundacija Martin Parr (Martin Parr Foundation), ki je bila ustanovljena leta 2014, je svoje prostore v njegovem domačem kraju Bristol odprla leta 2017. V teh prostorih se nahaja njegovo lastno delo in arhiv, kolekcija drugih britanskih in irskih fotografov ter galerija.

Cena posamičnega intervjuja v pdf formatu je 6.00 EUR. Če ste naročnik na spletno vsebino revije Fotografija lahko dokupite dostop do vseh prispevkov na strani v pdf formatu za 24.00 EUR: Fotografija PDF dostop (Imeti morate naročnino na spletno vsebino!)

KUPI PDF: J. Jernejsek & M. Parr: Fotografija je edina zvrst umetnosti, ki jo ustvarjamo vsi – PDF
PRENESI PDF:

J. Jernejsek, M. Parr: Fotografija je edina zvrst umetnosti, ki jo ustvarjamo vsi

št. 75/76
2017
04/12/2020

Recenzija

Laia Abril – feministka,

ki s tematizacijo ženskega telesa naslavlja nelagodne vidike skritih problemov sodobne družbe

Jasna Jernejšek, Laia Abril

št. 75/76
2017
04/12/2020

21 min.

Projekti Laie Abril so večplastne raziskave, ki z introspektivno vizualizacijo intimnih zgodb naslavljajo najbolj nelagodne vidike nevidnih, skritih in zamolčanih problemov sodobne družbe.

Prispevek, sestavljen iz intervjuja, refleksije razstave O splavu in predstavitve knjige Lobismuller iz različnih vidikov osvetljuje delo katalonske multidisciplinarna umetnice Laie Abril. Avtoričini projekti so večplastne raziskave, ki skozi introspektivno vizualizacijo intimnih zgodb naslavljajo najbolj nelagodne vidike nevidnih, skritih in zamolčanih problemov sodobne družbe. O splošnem pripoveduje skozi partikularno in ob tem nenehno vzporeja preteklost in sedanjost, s čimer opozarja na kontinuiteto določenih problematik in osvetljuje njihove sodobne različice. Da so pod drobnogledom predvsem ženske, ni naključje, temveč posledica (po potrebi spregledanega) dejstva, da navkljub stopnji emancipacije, ki s(m)o jo v 21. stoletju v določenih kulturah ženske dosegle v primerjavi s preteklimi obdobji, enakost spolov ni realizirana in pogosto (še vedno) ostaja zgolj na deklarativni ravni.

Ključne besede: nadzorovano telo, splav, ženska, zgodovina mizoginije

Jasna Jernejšek (1982) deluje kot neodvisna kuratorka in publicistka na področju sodobnih vizualnih umetnosti. Posebej se osredotoča na področje teorije in zgodovine fotografije, sodobnih avtorskih praks in vizualnih komunikacij. Diplomirala je iz kulturologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani (2007), kjer je končala tudi znanstveni magisterij komunikologije (2013). Zaključila je izobraževanje Svet umetnosti, šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje pri Zavodu za sodobno umetnost, SCCA-Ljubljana (2011–2013). Med leti 2012 in 2016 je bila sourednica oddaje Art-Area o sodobnih vizualnih in sorodnih umetnostih na Radiu Študent. Od leta 2013 sodeluje s Photonom – Centrom sodobne fotografije in s festivalom Fotonični trenutki – Mesec fotografije. Redno piše obrazstavna in kataložna besedila, prispevke pa objavlja tudi v revijah Fotografija in Membrana. Je članica Zavoda Sektor za povezovanje, raziskovanje in promocijo medijskih umetnosti. Živi in deluje v Ljubljani.