- št. 88/89
- 2019
- 09/12/2020
Čas branja: 16 min.
Iza Pevec je zaključila študij umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti. Že dlje piše o umetnosti in kulturi, bila je sodelavka Radia Študent, od leta 2014 pa je tudi honorarna sodelavka Radia Ars. Kot mladi kurator je sodelovala v projektu galerije Škuc ZAGON in programu Centra in Galerije P74 Inkubator za mlade kustose. Od leta 2013 sodeluje tudi z revijo Fotografija.
Javni prostor narekuje, kako živimo in kako se obnašamo, kako se socializiramo in celo kako se upiramo. Če ni skupnosti in solidarnosti, ni mesta niti civilizacije; obstaja lahko le »mestna državica« kot sodobna različica imperija, pravi Murat Germen, fotograf, najbolj znan po kritičnem pogledu na svoje rodno mesto Istanbul. V svoji verjetno najbolj znani seriji Muta-morfoze (Muta-morphosis) uporablja digitalno manipulacijo, s katero želi prikazati temačno vizijo mest v prihodnosti: stavbe, narinjene skupaj kot rezultat neprijetnega in nevarnega procesa mutacije, skoraj kot stapljanje objektov na Dalíjevi sliki. Murat Germen v svoji umetniški praksi, besedilih in predavanjih kritično obravnava čezmerno urbanizacijo, ki jo motivira kapital, ne pa človeška potreba. Med drugim je dokumentiral proteste za park Gezi, ki so razkrili očitni politični vidik upravljanja mest. Njegove fotografije je moč razumeti kot vizualni protest. Murat Germen meni, da bodo nekatere morda služile kot slikovno gradivo in dokaz urbanih zločinov, ki jih je od leta 2002, odkar je prišla na oblast, zagrešila trenutna turška vlada.
Iza Pevec je zaključila študij umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti. Že dlje piše o umetnosti in kulturi, bila je sodelavka Radia Študent, od leta 2014 pa je tudi honorarna sodelavka Radia Ars. Kot mladi kurator je sodelovala v projektu galerije Škuc ZAGON in programu Centra in Galerije P74 Inkubator za mlade kustose. Od leta 2013 sodeluje tudi z revijo Fotografija.
Murat Germen je umetnik, profesor in arhivar, ki za ustvarjalno in raziskovalno orodje uporablja fotografijo. Rodil se je leta 1965 in trenutno živi in dela med Istanbulom in Londonom. Na Inštitutu za tehnologijo Massachusetts je kot Fulbrightov štipendist magistriral iz arhitekture in prejel zlato medaljo AIA Henry Adams, nagrado za akademsko odličnost. Deluje kot profesor umetnosti, fotografije in novih medijev na Univerzi Sabanci v Istanbulu. Poleg mnogih tekstov in fotografskih serij o arhitekturi, fotografiji, umetnosti in novih medijih, objavljenih v različnih publikacijah, je predaval več deset mednarodnih konferencah. Njegov opus se osredotoča na: vplive čezmerne urbanizacije in gentrifikacije, raz/lastninjenje, nove načine orodij in metod imperializma, državljanske pravice, participatorno državljanstvo, trajnost lokalnih kultur, človekovo uničevanja narave, podnebne spremembe, globalno segrevanje in pravico do vode.
Delo avstrijskega umetnika Lukasa Birka je mogoče navezati na nekatere dileme dokumentarne fotografije. Medtem ko kritike klasične dokumentarne fotografije poudarjajo odgovornost do fotografiranega subjekta in problem eksotizacije za zahodni pogled, se Birkovo delo pogosto razvija, razstavlja in distribuira tam, kjer njegovi projekti nastanejo. Torej je prvo občinstvo njegovih projektov lokalno in tako morda bližje povezano s projektom samim. Birk je soustanovil Austro Sino Arts Program na Kitajskem in ustanovil rezidenčni program SewonArtSpace v Yogyakarti v Indoneziji. Projekt Afghan Box Camera, ki ga je razvil z etnografom Seanom Foleyjem, se osredotoča na fotografsko prakso v Afganistanu, v glavnem na tip preprostega instantnega fotoaparata, ki so ga tam tradicionalno uporabljali, zdaj pa je njegova raba v zatonu. Raziskovala sta izvire, tehnike in številne osebne zgodbe fotografov, ki uporabljajo ali so uporabljali ta tip fotoaparata, in ustvarila tudi učne videe z navodili, kako ga sestaviti in uporabljati. Pozornost do spregledanih fotografskih praks, zgodovine in kontekstov zaznamuje tudi njegov trenutni projekt The Myanmar Photo Archive, pri katerem gre za rastočo zbirko mjanmarskih fotografij, nastalih med kolonialno dobo in po njej – delo lokalnih fotografov tega obdobja je namreč ostalo neznano do danes.
Iza Pevec (1987) je zaključila študij umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti. Že dlje piše o umetnosti in kulturi, bila je sodelavka Radia Študent, od leta 2014 pa je tudi honorarna sodelavka Radia Ars. Kot mlada kuratorka je sodelovala v projektu galerije Škuc ZAGON in programu Centra in Galerije P74 Inkubator za mlade kustose. Od leta 2013 sodeluje tudi z revijo Fotografija.
Lukas Birk je umetnik, pripovednik in konservator. Njegovi multidisciplinarni projekti so bili pretvorjeni v filme, kronike in knjige. Velik delež Birkovega dela se nanaša na arhivski material, ki ga zbira med potovanji ali ob preiskovanju lastne zgodovine. Njegovo raziskovanje vključuje podrobne raziskave in preiskave podob in je pogosto osredotočeno na konfliktna območja, ki še niso imela priložnosti, da bi predstavila obstoječi material v umetniški obliki. Njegove pripovedi se spoprijemajo z zapisano zgodovino, tako da ustvarjajo alternativne zgodbe in izmišljene elemente vzporedno s splošno sprejetimi dejstvi. »Arhivska umetniška dela«, ki jih ustvarja, imajo le malo opraviti z institucionalnimi procesi, pač pa se sukajo okrog osebnih zgodb, okrog želje po ohranitvi njihovega mesta v zgodovini in Birkove lastne čustvene navezanosti nanje.
Fotografa Simona Mennerja vse manj in manj zanima ustvarjanje novih fotografij, v svoji praksi se že dlje posveča predvsem razmisleku o tem mediju – zanima ga, s čim so pogojeni načini razumevanja podobe, v kakšnih funkcijah se ta lahko znajde in kako jih izpolnjuje. Našo vero v verodostojnost in resnicoljubnost fotografije je pod vprašaj postavil s serijo Kamuflaža (Camouflage), ki prikazuje snajperje, skrite v naravi. Snajperji seveda niso zares prikazani – na fotografiji na neki način so in niso, saj jih je v veliki večini primerov nemogoče videti, kar pa ni preprečilo internetnemu občinstvu, da jih v maniri »Kje je Waldo« ne bi zagnano iskalo in vedno znova »uzrlo«. V sklopu del Nadzorni ustroj (Surveillance Complex) izpostavi drugi vidik fotografije – fotografije arhiva STASI so potencialno dokazno gradivo, in njihova . V zadnjem času pa Simon Menner predvsem obsesivno zbira in analizira propagandno gradivo ISIS, ki ga v tej analizi razkosa, razdrobi na podrobnosti kot so geste, brada ali objemi in s tem pokaže na pogosto absurdne načine grajenja propagandne naracije. Mennerjevi projekti so raznoliki, a se vrtijo predvsem okoli (ne)moči fotografije. Pogovor sva zato začela z vprašanjem vloge umetnika v današnjem svetu.
Iza Pevec (1987) je končala študij umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti. Že dlje piše o umetnosti in kulturi, bila je sodelavka Radia Študent, od leta 2014 pa je tudi honorarna sodelavka Radia Ars. Kot mlada kuratorka je sodelovala v projektu galerije Škuc ZAGON in programu Centra in Galerije P74 Inkubator za mlade kustose. Od leta 2013 sodeluje tudi z revijo Fotografija.
Simon Menner (1978) se je rodil v južni Nemčiji. Diplomiral je na Berlinski akademiji za umetnost (Universität der Künste) leta 2007. Od leta 200 Menner živi in dela v Berlinu. Kot umetnika ga fascinira način, kako lahko slike in zaznavanje kot orodje uporabimo za vplivanje na ljudi. V svetu, ki je vse bolj prežet s podobami, je ključnega pomena razumevanje in poudarjanje tega mehanizma in s tem omogočanje javnih ali zasebnih odzivov.
Vse od začetkov fotografije je portretno fotografijo obdajala posebna avra – opazovanje svoje lastne obrazne mimike in mimike drugih je konec koncev v človeški naravi. V projektu Zatopljenost (Immersion) britanski umetnik Robbie Cooper predstavlja posebno vrsto portreta: portret ljudi kot uporabnikov medijev. Vsi smo seznanjeni s strašljivimi statistikami o povprečnem številu ur, ki jih preživimo pred zasloni, vendar Cooperjev namen ni bil moralizirati. Raznolik spekter izrazov ljudi, zazrtih v razne medijske vsebine, ki jih je ujel, pove le del zgodbe o človeštvu. V Zatopljenosti zaslon postane nekakšno ogledalo, ki beleži intenzivne izraze portretirancev z vgrajeno kamero. Iz zvočne spremljave lahko uganemo, kaj gledajo: vse od video igric pa do pornografije in snuff filmov. Filmski fotogrami imajo manj dokumentarne vrednosti. Ob pomoči visokokakovostnih fotografij postanejo zamrznjene grimase nenavadno podobne klasičnim portretom iz zgodovine umetnosti. Skoraj ekscentrične grimase ogledovalca zmedejo in ga hkrati opomnijo, kako realističen občutek daje navidezna resničnost. Cooper je naš odnos do navidezne resničnosti raziskoval že v svojem projektu Alter Ego, v katerem postavlja igralce virtualnih iger ob njihove avatarje. Zanimal ga je človeški element virtualnih svetov, oziroma kaj nam imaginarni liki lahko povedo o njihovih ustvariteljih. Celoten pogovor pa je prepreden z vprašanji človeške duševnosti.
Iza Pevec (roj. 1987) je diplomirala iz umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti. Že dlje piše o umetnosti in kulturi, bila je sodelavka Radia Študent, od leta 2014 pa je tudi honorarna sodelavka Radia Ars. Kot mlada kuratorka je sodelovala v projektu galerije Škuc ZAGON in programu Centra in Galerije P74 Inkubator za mlade kustose. Od leta 2013 sodeluje tudi z revijama Fotografija in Membrana.
Robbie Cooper (roj. 1969) je britanski umetnik, ki se v ustvarjanju giblje med različnimi mediji, med drugim fotografijo, videom in modifikacijami video iger. Pred študijem medijske produkcije na College of Art v Bournemouthu se je izobraževal v Keniji in Veliki Britaniji. Leta 2002 je začel dolgoročni projekt Alter Ego, v katerem je raziskoval virtualne internetne svetove in identitete, ki si jih ljudje ustvarjajo v njih. Fotografije iz serije Alter Ego so bile mednarodno razstavljane in leta 2007 objavljene v knjigi. Leta 2008 je začel s prav tako dolgoročnim projektom Zatopljenost (Immersion), v katerem beleži izraze ljudi, ki gledajo televizijo, igrajo video igre ali uporabljajo internet.
Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.
Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.
Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.