Meta Krese je v svojem zadnjem projektu Čakamo zaman dokumentirala zgodbe begunk iz Srebrenice, ki so se v prvi polovici devetdesetih let preteklega stoletja zatekle v od mest bolj ali manj odrezane begunske centre. Ti zbirni centri naj bi bili začasna rešitev, a številne vdove še danes živijo v njih, pa tudi njihovi otroci in vnuki. Novinarka in fotografinja ob fotografijah predstavi zgodbe žensk, ki se ne zmorejo vrniti v svoje nekdanje bivališče in ostajajo ujete v tem vmesnem, začasnem prostoru. Vojne travme se ne znebiš nikoli, pravi avtorica, ki je prepričana, da je naloga umetnosti prav celjenje. 

Izhodišče pogovora je Knjiga o Velesu (The Book of Veles), s katero je priznani norveški fotograf Jonas Bendiksen presenetil javnost. Če sicer velja za precej klasičnega fotoreporterja, ki sodeluje z uglednimi publikacijami in je član agencije Magnum, to knjigo določa konceptualni obrat. V ospredju je zgodba mesta Veles, ki je v času ameriških volitev leta 2016 postalo epicenter tovarne lažnih novic, kljub temu da je Bendiksen tja res odpotoval, pa so fotografije oseb in medvedov v njej generirane računalniško, torej lažne. Avtor tako zastavlja vprašanje, kako zlahka je pretentati tudi vizualno pismene strokovnjake, v pogovoru pa razmišlja o tem, kako se bomo s produkcijo lažnih vsebin soočali v prihodnje, zakaj verjamemo lažnim vsebinam, katerim stereotipom je sledil pri snovanju knjige in zakaj ta karikatura njegovega dela in dokumentarne fotografije.

Javni prostor narekuje, kako živimo in kako se obnašamo, kako se socializiramo in celo kako se upiramo. Če ni skupnosti in solidarnosti, ni mesta niti civilizacije; obstaja lahko le »mestna državica« kot sodobna različica imperija, pravi Murat Germen, fotograf, najbolj znan po kritičnem pogledu na svoje rodno mesto Istanbul. V svoji verjetno najbolj znani seriji Muta-morfoze (Muta-morphosis) uporablja digitalno manipulacijo, s katero želi prikazati temačno vizijo mest v prihodnosti: stavbe, narinjene skupaj kot rezultat neprijetnega in nevarnega procesa mutacije, skoraj kot stapljanje objektov na Dalíjevi sliki. Murat Germen v svoji umetniški praksi, besedilih in predavanjih kritično obravnava čezmerno urbanizacijo, ki jo motivira kapital, ne pa človeška potreba. Med drugim je dokumentiral proteste za park Gezi, ki so razkrili očitni politični vidik upravljanja mest. Njegove fotografije je moč razumeti kot vizualni protest. Murat Germen meni, da bodo nekatere morda služile kot slikovno gradivo in dokaz urbanih zločinov, ki jih je od leta 2002, odkar je prišla na oblast, zagrešila trenutna turška vlada.

Delo avstrijskega umetnika Lukasa Birka je mogoče navezati na nekatere dileme dokumentarne fotografije. Medtem ko kritike klasične dokumentarne fotografije poudarjajo odgovornost do fotografiranega subjekta in problem eksotizacije za zahodni pogled, se Birkovo delo pogosto razvija, razstavlja in distribuira tam, kjer njegovi projekti nastanejo. Torej je prvo občinstvo njegovih projektov lokalno in tako morda bližje povezano s projektom samim. Birk je soustanovil Austro Sino Arts Program na Kitajskem in ustanovil rezidenčni program SewonArtSpace v Yogyakarti v Indoneziji. Projekt Afghan Box Camera, ki ga je razvil z etnografom Seanom Foleyjem, se osredotoča na fotografsko prakso v Afganistanu, v glavnem na tip preprostega instantnega fotoaparata, ki so ga tam tradicionalno uporabljali, zdaj pa je njegova raba v zatonu. Raziskovala sta izvire, tehnike in številne osebne zgodbe fotografov, ki uporabljajo ali so uporabljali ta tip fotoaparata, in ustvarila tudi učne videe z navodili, kako ga sestaviti in uporabljati. Pozornost do spregledanih fotografskih praks, zgodovine in kontekstov zaznamuje tudi njegov trenutni projekt The Myanmar Photo Archive, pri katerem gre za rastočo zbirko mjanmarskih fotografij, nastalih med kolonialno dobo in po njej – delo lokalnih fotografov tega obdobja je namreč ostalo neznano do danes.

Fotografa Simona Mennerja vse manj in manj zanima ustvarjanje novih fotografij, v svoji praksi se že dlje posveča predvsem razmisleku o tem mediju – zanima ga, s čim so pogojeni načini razumevanja podobe, v kakšnih funkcijah se ta lahko znajde in kako jih izpolnjuje. Našo vero v verodostojnost in resnicoljubnost fotografije je pod vprašaj postavil s serijo Kamuflaža (Camouflage), ki prikazuje snajperje, skrite v naravi. Snajperji seveda niso zares prikazani – na fotografiji na neki način so in niso, saj jih je v veliki večini primerov nemogoče videti, kar pa ni preprečilo internetnemu občinstvu, da jih v maniri »Kje je Waldo« ne bi zagnano iskalo in vedno znova »uzrlo«. V sklopu del Nadzorni ustroj (Surveillance Complex) izpostavi drugi vidik fotografije – fotografije arhiva STASI so potencialno dokazno gradivo, in njihova . V zadnjem času pa Simon Menner predvsem obsesivno zbira in analizira propagandno gradivo ISIS, ki ga v tej analizi razkosa, razdrobi na podrobnosti kot so geste, brada ali objemi in s tem pokaže na pogosto absurdne načine grajenja propagandne naracije. Mennerjevi projekti so raznoliki, a se vrtijo predvsem okoli (ne)moči fotografije. Pogovor sva zato začela z vprašanjem vloge umetnika v današnjem svetu.

Vse od začetkov fotografije je portretno fotografijo obdajala posebna avra – opazovanje svoje lastne obrazne mimike in mimike drugih je konec koncev v človeški naravi. V projektu Zatopljenost (Immersion) britanski umetnik Robbie Cooper predstavlja posebno vrsto portreta: portret ljudi kot uporabnikov medijev. Vsi smo seznanjeni s strašljivimi statistikami o povprečnem številu ur, ki jih preživimo pred zasloni, vendar Cooperjev namen ni bil moralizirati. Raznolik spekter izrazov ljudi, zazrtih v razne medijske vsebine, ki jih je ujel, pove le del zgodbe o človeštvu. V Zatopljenosti zaslon postane nekakšno ogledalo, ki beleži intenzivne izraze portretirancev z vgrajeno kamero. Iz zvočne spremljave lahko uganemo, kaj gledajo: vse od video igric pa do pornografije in snuff filmov. Filmski fotogrami imajo manj dokumentarne vrednosti. Ob pomoči visokokakovostnih fotografij postanejo zamrznjene grimase nenavadno podobne klasičnim portretom iz zgodovine umetnosti. Skoraj ekscentrične grimase ogledovalca zmedejo in ga hkrati opomnijo, kako realističen občutek daje navidezna resničnost. Cooper je naš odnos do navidezne resničnosti raziskoval že v svojem projektu Alter Ego, v katerem postavlja igralce virtualnih iger ob njihove avatarje. Zanimal ga je človeški element virtualnih svetov, oziroma kaj nam imaginarni liki lahko povedo o njihovih ustvariteljih. Celoten pogovor pa je prepreden z vprašanji človeške duševnosti.