Instinkt
- Fotografija št. 84/85
- 2019
uvodnik
uvodnik
Razumevanje tega, kar pomeni biti človek, se vrti okoli predstave o tem, kaj pomeni biti žival ali zver – in to razmerje je predstavljeno in skonstruirano tudi skozi fotografijo. Odnos človek-žival je ali ideološko poudarjen ali prikrit s podobami – pojem instinkta definira tako fotografski proces kot tudi fotografsko reprezentacijo. Skozi celotno zgodovino medija so bile fotografije živali vedno močno prisotne, kar priča o določeni fascinaciji in pripisovanju pomena ali želji po dekodiranju ne-človeškega. Sama številčnost in raznolikost fotografskih reprezentacij živali (in ne-fotografske piktorialne tradicije upodabljanja domišljijskih bitij) priča o soodvisnosti odnosa. Ne glede na to, ali jih uporabljamo kot blago za izmenjavo, marketinška orodja za komercializacijo, kot orodja znanstvenih raziskav ali znamenja domačnosti, kot neme trofeje iz eksotičnih krajev ali živalskih vrtov, slike živali govorijo o določenem postopku udomačevanja tako znaka kot referenta. Danes je mogoče opaziti premik stran od stare foto-humanistične pripadnosti Družine človeštva k vedno večjemu razočaranju antropocena. Pojavlja se zahteva po novi vrsti odgovornosti, po novi vrsti pripadnosti. Medkulturni in medvrstni.
umetniki in projekti
- Aleksandrija Ajduković, Alexandra Soldatova, Anja Carr, Anže Sekelj & Hana Jošić, Artur Kucharczak, Bojan Mijatović, Borut Peterlin, Clare Benson, Dagmar Kolatschny, Daniel Szalai, Domestic Research Society, Hendrik Zeitler, Hiroshi Sugimoto, Joan Fontcuberta, Klaus Pichler, Lenart J. Kučić, Maja Smrekar, Manca Jevšček, Manuel Vason, Marko Stojanović, Michael Ackerman, Montse Morcate, Nezaket Tekin, Nobuyoshi Araki, Rob Macinnis, Sandra Odgaard, Vanja Bučan
vsebina
“Zakaj gledamo živali?” se sprašuje kritik John Berger. Na to vprašanja bi se rada navezala z drugim vprašanjem: “Zakaj gledamo mrtve živali?” Izumrle ali redke živali so najzanimivejši predmeti kabinetov čudes in naravoslovnih muzejev. Hiroshi Sugimoto se posveča dioramam, ki prikazujejo živali v naravnem okolju. Lynn Savarese oživlja nagačene živali kot junake zgodbe. Na fotografijah Michaela Ackermana so ljudje in živali enakovredni. Vizualni dnevniki Nobuyoshija Arakija vsebujejo zgodbe o življenju in smrti. Nezaket Tekin ustvarja utopična prizorišča z žuželkami. Tudi v drugih delih dokumentira svoje mrtve živali.
- Ključne besede: fotografija duhov, fotografije mrtvih živali, kadavri, mrtveci, posmrtna fotografija
Nezaket Tekin (Hamburg, 1972) dela kot asistentka na oddelku za fotografijo na Fakulteti za umetnost Univerze Dokuz Eylül. V doktoratu je obravnavala teorijo ‘namišljenega muzeja’ Andréa Malrauxa. Med drugim predava zgodovino fotografije, fotografske projekte, umetnostni menedžment in komemorativne kraje. Raziskuje študije spomina, ekologijo in sodobno fotografijo. V zadnjem desetletju se posveča fotografiranju narave in živali.
http://nezakettekinportfolyo.blogspot.com/
- Ackerman, M. 1999. End Time City. Italy: Scalo.
- Batukan, C. 2016. Anima-lizm. İnsan, Hayvan ve Bitkilerde Ruh Üzerine. Istanbul: Altıkırkbeş.
- Berger, J. 1992. “Why Look at Animals?” In: About Looking. Vintage.
- Burnett, R. 2012. İmgeler Nasıl Düşünür?. Istanbul: Metis.
- Çüçen, A. 2011. Derin Ekoloji. Accessed June 2, 2019. Available online here.
- Devall, B. 1990. Simple in Means, Rich in Ends: Deep Ecology in Theory and Practice. Green Print.
- Koriyama, S. 2014. Apartments of Lonely Deaths in Tokyo. Accessed March 30, 2019. Available online here.
- Picq, P., Digard, J.P. 2015. Hayvanların En Güzel Tarihi. Istanbul: İş Bankası Kültür Yayınları.
- Savarese, L. n.d. “Still Life Aviary.” In: Lensculture. Accessed January 9, 2019. Available online here.
- Simanek, D. E. 2019. Arthur Conan Doyle. Accessed March 19, 2019. Available online here.
- Sugimoto, H. 2019. Accessed June 2, 2019. Available online here.
- Topçuoğlu, N. 2000. Fotoğraf Ölmedi Ama Tuhaf Kokuyor. Istanbul: YKY.
KUPI PDF: Nezaket Tekin: Fotografije mrtvih zivali – PDF
PRENESI PDF:
Marko Stojanović (1982) je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Novem Sadu. Samostojno je razstavljal v Beogradu (galerija Remont, U10 Art Space, DOB in galerija O3on), Skopju (Muzej sodobne umetnosti), Ljubljani (Kino Šiška, Art.si), Xalapi v Mehiki (galerija Akademije za likovno umetnost), Tirani (DeStil) … Sodeloval je na 48. Oktobrskem salonu v Beogradu, na festivalu Terminal00 v Ljubljani, na Bienalu mladih umetnikov iz Evrope in Mediterana v Bariju, na razstavah Micronaratives v Muzeju sodobne umetnosti v Saint-Etienneu, na razstavi Giovani Artisti Serbi v Galeriji sodobne umetnosti Palazzo Forti v Veroni, na Second hand v paviljonu Cvijete Zuzorić vBeogradu in mnogih drugih razstavah. Njegova dela so vključena v zbirke mesta Beograd, fundacije Telenor, Muzeja sodobne umetnosti v Skopju, Fakultete za umetnost Lasalle-Sia v Singapurju in drugih.
Artur Kucharczak se je rodil leta 1989 na zahodu Poljske. Živi in deluje v Poznanju. Dokončal je Tehnično gozdarsko šolo v Rogoziniecu. Študij je nadaljeval na Wielkopolski šoli za fotografijo, diplomiral pa na Fakulteti za multimedijsko komunikacijo Univerze za likovno umetnost v Poznanju. Kucharczak je avtor treh samostojnih razstav, sodeloval pa je tudi na številnih skupinskih razstavah. Je štirikratni zmagovalec poljskega natečaja Press Photo in nagrajenec festivala DEBUTS 2016. Navdih črpa predvsem iz tesnega razmerja do okoliške narave in preteklih izkušenj. Dokumentira vsakdanje življenje in dogodke, povezane z regijo, iz katere izhaja. V svojem zadnjem projektu se je posvetil prikazovanju človeškega učinka na okolje in na svoj odnos do obkrožujočega sveta.
impressum
FOTOGRAFIJA 84, 85 / 2019 • ISSN 1408-3566 • https://doi.org/10.47659/8485
izdajatelj revije Fotografija: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana • tel.: +386 (0) 31 777 959
urednika: Jan Babnik (gl. In odg. urednik), Ilija T. Tomanić
uredniški odbor: Mark Curran (Dublin Institute of Technology, Irska; Freie Universität Berlin, Nemčija), Ana Peraica (neodvisna raziskovalka, poučevalka, Hrvaška), Witold Kanicki (UAP Poznań, Poljska), Miha Colner (Mednarodni grafični likovni center, MGLC, Ljubljana, Slovenija), Lenart Kučić (neodvisni novinar, Pod črto, Slovenija), Emina Djukić (Univerza v Ljubljani, Slovenija), Jasna Jernejšek (neodvisna raziskovalka, kuratorka, Slovenija), Asko Lehmuskallio (Univerza Tampere, Finska), Devon Schiller (neodvisni raziskovalec, ZDA), Robert Hariman (Univerza Northwestern, ZDA) • posvetovalni odbor: Alisha Sett, Andreia Alves de Oliveira, Iza Pevec, Matej Sitar
avtorji prispevkov: Carole Baker, David Bate, Emina Djukić, Miha Colner, Naomi Kritzer, Joan Fontcuberta, Jasna Jernejšek, Panos Kompatsiaris, Lenart J. Kučić, Montse Morcate, Andreia Alves de Oliveira, Jani Pirnat, Urška Savič, Monika Schwärzler, Maja Smrekar, Nezaket Tekin
prevodi: Sonja Benčina, Tadej Turnšek, Jaka Andrej Vojevec, Miha Marek, Nataša Ilec, Tom Smith • jezikovni pregled slovenščine: Nina Pucer Žitko, Anja Cerar • jezikovni pregled angleščine: Tom Smith
projekti in fotografije: Joan Fontcuberta, Lenart J. Kučić, Nataša Ilec, Aleksandrija Ajduković, Bojan Mijatović, Clare Benson, Vanja Bučan, Borut Peterlin, Manuel Vason, Anže Sekelj in Hana Jošić, Sandra Odgaard, Manca Jevšček, Dagmar Kolatschny, Artur Kucharczak, Marko Stojanović, Hendrik Zeitler, Rob Macinnis, Montse Morcate, Nobuyoshi Araki, Michael Ackerman, Nezaket Tekin, Anja Carr, Klaus Pichler, Alexandra Soldatova, Daniel Szalai, Maja Smrekar
oblikovanje: Primož Pislak
priprava za tisk in tisk: Cicero • naklada: 400 izvodov
izid revije je finančno podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije • vse fotografije in besedila © Membrana, razen tam, kjer je navedeno drugače • fotografija na naslovnici: Marko Stojanović, Oaze XI, Amsterdam, 2016, objavljena z dovoljenjem avtorja • slika na zadnji strani: Central News Photo Service, Oprema za jarke (Equipt [sic] for the trenches), (1914–1918), z dovoljenjem Library of Congress Prints and Photographs Division Washington.