Recenzija Archives

arhiv

št. -
2022
27/12/2022

Možne resničnosti, Recenzija

Zgodovina biva v sivinah

Indrė Šerpetytė, Urška Savič

št. -
2022
27/12/2022

8 min.

H kolektivni travmi Šerpetytė pristopi tako, da s prstom pokaže nanjo, z osamitvijo in sivino opozori na zatiskanje oči in z repetitivnostjo ponudi čas in prostor za refleksijo.

Ob menjavi političnega sistema v državah za železno zaveso, so se nekateri arhivi odprli, medtem ko vsebina drugih ni nikoli postala del javnega spomina. Indrė Šerpetytė je v avtorski knjigi (1944 – 1991) Bivše stavbe NKVD – MVD – MGB – KGB nadgradila obstoječ, a neobjavljen seznam stavb, ki jih je v času hladne vojne uporabljala tajna policija Sovjetske zveze. Poleg terenskih ter zgodovinskih posnetkov obravnavanih stavb, objavljenih v obliki avtoričinih zapiskov, je glavni del knjige namenjen studijskih fotografijam lesenih miniatur, katerih večina je že izginila iz njihovih dejanskih lokacij. Miniatura ustvarjena po fotografiji in fotografija ustvarjena po miniaturi, gledalčevo pozornost preusmeri na vlogo večkratne interpretacije posameznikov znotraj formiranja skupne zgodovine.

Ključne besede: arhitektura, fotografija, KGB, pozaba, Sovjetska zveza, spomin, tajna policija, travma

Urška Savič (1992) je predvsem piska, včasih fotografinja, sicer pa kritičarka in novinarka na področju kulture ter ustvarjalka radijskih oddaj. Leta 2014 je diplomirala je iz fotografije na praškem FAMU, kjer se je ukvarjala s tematikami kolaža in fotomontaže, magistrirala pa na ljubljanskem ALUO (2020), kjer se je na oddelku za kiparstvo osredotočala na obsesivno dokumentacijo in arhivarsko prakso v sodobni umetnosti. Kot samozaposlena v kulturi sodeluje z različnimi publikacijami ter soustvarja večmedijske projekte.

Indrė Šerpetytė (1983) je umetnica, ki prihaja iz Litve in živi ter ustvarja v Londonu. V Angliji je tudi končala študij fotografije na Univerzi v Brightonu ter magistrirala na Royal College of Art. V svojem delu se posveča raziskovanju zgodovine in spomina ter njunega prepleta med osebno in družbeno obliko. Iz distance nagovarja vpliv politike in interpretacije zgodovine na osebne zgodbe posameznikov. Poleg medija fotografije uporablja tudi instalacijo in kiparske elemente ter zvočne in video posnetke. Do sedaj je izdala tri avtorske monografije.

št. -
2022
06/12/2022

Možne resničnosti, Recenzija

Stephen Shore

Modern Instances: The Craft of Photography

Maša Žekš

št. -
2022
06/12/2022

10 min.

Kot impresionistična skicirka spominov navdušuje predvsem zato, ker ilustrira prvoosebno retrospektivo z vsemi dvomi, lastnimi transformacijami in neodgovorjenimi vprašanji, kako misliti fotografijo in kako jo gledati pri sebi in drugih.

Prispevek obravnava najnovejšo knjigo ameriškega fotografa Stephena Shora z naslovom Modern Instances: The Craft of Photography, ki sestoji iz kratke avtobiografije, spominov na otroštvo in predstavitev začetkov njegove fotografske kariere. Vključuje številne zgodbe, pripetljaje, asociacije in navezave na druge ustvarjalce, vzornike, literarna in likovna dela, glasbo in gledališče. Sproščeno in izjemno intimno pisanje spremljajo njegove avtorske fotografije, fotografije njegovih kolegov in reprodukcije umetnostnozgodovinskih vzorcev, notnih zapisov, izsekov iz filmov in animacij, športnih dogodkov in rokopisov. Tok misli o različnih vrstah fotoaparatov in pristopov h kadriranju ter motrenju medija dopolnjujeta korespondenca s prijateljem fotografom Georgeem Milesom in zapisovanje nostalgičnih spominov o newyorškemu druženju s tedanjo umetniško elito, preminulih hišnih ljubljenčkih, družinskih dramah in uživanju psihedeličnih drog.

Ključne besede: fotografija, korespondenca, LSD, New York, spomini

Maša Žekš (1993) je diplomirana kulturologinja Vzhodne Azije, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaključuje magistrski študij na katedri za umetnostno zgodovino na temo geneze čebelje emblematike ljubljanskih operozov. Od leta 2016 je sodelavka spletne platforme Koridor, za katero piše kritike razstav, intervjuje in reportaže s področja sodobne likovne produkcije. Sodelovala je pri kuriranju razstav v Miklovi hiši v Ribnici, butičnem festivalu FOTO VIST 2021 in je sodelavka v ljubljanski galeriji DobraVaga in Galeriji Y. Je tudi soavtorica para-umetniškega projekta Kritiški pose(la)dek, ki se ukvarja s pisanjem in urejanjem likovne kritike.

št. -
2022
22/11/2022

Recenzija

V iskanju podob nezgodovine

Podobe konca zgodovine. Češka vizualna kultura 1985–1995

Pavel Vančát, Urška Savič

št. -
2022
22/11/2022

10 min.

Ob praznovanju 30. obletnice žametne revolucije na Češkem je komemoracija tega pomembnega zgodovinskega dogodka potekala na mnogih frontah. Projekt Podobe konca zgodovine. Češka vizualna kultura 1985–1995 se ga loteva s perspektive prepleta vizualnih podob, ki so tedaj napolnjevale javni prostor, se gledale v gospodinjstvih in nastajale na umetniški sceni. Spremembe na medijskem področju umešča v kontekst političnih in družbenih sprememb tistega časa ter hkrati postavlja tezo, da prehod iz enega političnega sistema v drugega ni bil nenadna sprememba, temveč daljši proces. Zato kot delovno časovno obdobje zajame nenavadno desetletje, ki posega tako v osemdeseta in devetdeseta leta, ter izpostavlja vizualne kontinuitete, ki so prečile pomembno prelomnico in tako imenovani konec zgodovine.

Ključne besede: Češka, Češkoslovaška, fotografija, grafično oblikovanje, normalizacija, podoba, prelomnice, protidesetletje, televizija, video, vizualna zgodovina, vizualni mediji, žametna revolucija, zgodovina, zgodovinjenje

Urška Savič (1992) je predvsem piska, včasih fotografinja, kritičarka in novinarka na področju kulture ter ustvarjalka radijskih oddaj. Leta 2014 je diplomirala iz fotografije na praškem FAMU, kjer se je ukvarjala s tematikami kolaža in fotomontaže, magistrirala pa na ljubljanskem ALUO (2020), kjer se je na oddelku za kiparstvo osredotočala na obsesivno dokumentacijo in arhivarsko prakso v sodobni umetnosti. Kot samozaposlena v kulturi sodeluje z različnimi publikacijami in mediji ter soustvarja večmedijske projekte. Na Radiu Študent od leta 2019 skrbi za odprto radijsko umetniško-teoretsko raziskovalno platformo R A D A R.

Pavel Vančát (1976) je zgodovinar in kurator, ki se pri delu osredotoča na češko fotografijo in vizualno kulturo druge polovice 20. stoletja ter na sodobno fotografsko produkcijo. Pripravil je že mnoge avtorske, tematske in retrospektivne razstave v lokalnem in mednarodnem okolju ter ob njih urejal kataloge in monografije. Leta 2002 je bil med ustanovitelji revije Fotograf in je še dolgo časa ostal član njenega uredniškega odbora. Istega leta je v češčino prevedel tudi kultno fotografsko čtivo Susan Sontag: O fotografiji

št. -
2022
10/11/2022

Možne resničnosti, Recenzija

Odvečna telesa

Martin Justin

št. -
2022
10/11/2022

8 min.

Morda naša težava ne leži toliko v soočanju z dejstvom, da je človeško telo v postindustrijski, postpandemični družbi vedno bolj postavljeno na obrobje, ampak da ta proces nikoli ne bo mogel biti zaključen, da na koncu preprosto ne moremo brez njega.

Duo, ki ga sestavljata Danec Michael Elmgreen in Norvežan Ingar Dragset, je začel sodelovati leta 1995 in je verjetno najbolj znan po hiperrealističnih instalacijah in skulpturah, postavljenih – pogosto z družbenokritičnim, včasih pa predvsem s komičnim učinkom – na javnih mestih, eno njunih najnovejših razstav Useless Bodies? pa si je bilo mogoče ogledati med 31. marcem in 22. avgustom letos v milanski galeriji Fondazione Prada. Tam je zasedla štiri osrednje razstavne prostore in del dvorišča ter zajemala fascinanten nabor novih in že razstavljenih del dvojca pa tudi nekaj kipov z razstave Serial Classic, ki sta jo ob odprtju galerije leta 2015 pripravila Salvatore Settis in Rem Koolhaas.

Ključne besede: Fondazione Prada, instalacija, kiparstvo, telo

Martin Justin (1998) po končanem dodiplomskem študiju primerjalne književnosti in filozofije šolanje nadaljuje na drugostopenjskem programu filozofije. Deluje kot literarni kritik, svoje prispevke pa objavlja na portalih Airbeletrina in LUD Literatura ter v reviji Literatura. V svojih besedilih reflektira sodobno slovensko romaneskno produkcijo, prevodno leposlovje in humanistiko, raziskovalno pa ga zanima filozofija znanosti. Leta 2018 je izdal zbirko kratkih zgodb Črepinje.

št. -
2022
08/11/2022

Možne resničnosti, Recenzija

Enačenje pogledov

Recenzija Kranj Foto Festa

Valerija Intihar

št. -
2022
08/11/2022

9 min.

Organizatorji Kranj Foto Festa so letos prejeli 305 prijav – to ni le še enkrat več, kot jih je bilo leto prej, temveč je za festival, ki se odvija šele drugič, visoka številka. Slednja pa vseeno ne govori toliko o narasli prepoznavnosti, kot o dejstvu, da se mednarodna fotografska sfera intenzivno prijavlja na pozive lokalnih kontekstov vseh razsežnosti, tudi tistih najmanjših in najmanj poznanih. Vrsta fotografije, ki niha med dokumentarnim in umetniškim in se nato zakoliči v preširokem terminu sodobna fotografija, potrebuje svoj prostor.

Avgusta in septembra se je odvila druga izdaja fotografskega festivala Kranj Foto Fest, ki za epicenter dogajanja izbira gorenjsko prestolnico, pojmovano kot zibelko slovenske fotografije zaradi prvega fotografa Janeza Puharja. Umestitev ustreza tudi trenutno priljubljeni decentralizaciji kulture, da se ta iz prestolnice seli v butičnejše kraje. Dela mednarodnih fotografov so umestili v ulične niše, mestne trge in okoliško naravo. Med 305 avtorji, prijavljenimi na javni razpis, so jih izbrali nekaj več kot 40, ki so premišljevali tematiko doma kot prostora prehoda. Razvrstili so jih v formate treh samostojnih razstav in ene skupinske, dela preostalih pa so bila v različnih oblikah razpršena po mestnem jedru. Udeležila sem se pestrega programa javnih vodstev, pogovorov, pregleda portfeljev in večernih projekcij, ki ga je festival ponudil tokrat brez proticovidnih omejitev, zaradi česar je bil odziv mednarodnih obiskovalcev večji. Izpostavljenih je nekaj zanimivejših del in razstavnih prijemov ter premislili vlogo in prihodnost koncepta fotografskega festivala.

Ključne besede: dialog, fotografski festival, Kranj Foto Fest, razstavni prostori

Valerija Intihar (1995) deluje kot samostojna modna in tekstilna oblikovalka, ter kot umetnostna kritičarka in kulturna novinarka na radijski platformi Radio Študent. Študij trenutno zaključuje na Katedri za fotografijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, pod mentorstvom Petra Raucha. V analogni in digitalni fotografski tehniki raziskuje pozicije objektov v sodobnem materialno nasičenem svetu, skozi dokumentacije procesov in kiparske instalacije ter manipulacije v postopkih v temnici. Sodelovala je na več skupinskih razstavah, februarja letos je v Galeriji P74 samostojno predstavila fotografsko serijo ‘Low res images.

št. -
2022
08/11/2022

Recenzija

Razstava, razbita na delce

Fotoknjiga Bora Cvetka

Bor Cvetko, Hana Čeferin

št. -
2022
08/11/2022

9 min.

Kako gledati razstavo, kako jo misliti in razumeti, da lahko v njej uživamo?

Fotoknjiga Razstava avtorja Bora Cvetka je nastala kot zaključno diplomsko delo na Katedri za fotografijo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V njej je predstavil svoj odziv na občutke nelagodja ob razstavah sodobne umetnosti, saj se mu je pogosto zdelo, da jih ne razume ali da do njih nikoli ne pristopa pravilno. Zato je razstavo razbil na tri ključne sestavne dele: umetniška dela, prostor in obiskovalce, ter poskušal v večplastnem projektu pokazati, da kot razstavo lahko razumemo praktično karkoli, tudi izseke iz vsakdanjega življenja. Knjiga je mešanica fotografij, analognih in digitalnih, obenem pa množice spremnih elementov, kot so renderji klasičnih galerijskih prostorov – belih kock ter fotogrametrije naravnih prizorišč. Cvetko s knjigo predlaga preprostejši način razumevanja razstav, za katere ne potrebujemo pravil ali širokega znanja, pač pa kvečjemu sproščenost in malo smisla za humor. Recenzija njegove fotoknjige je nastala kot produkt pregleda knjige, obiska razstave Ponjava 2 (2022, Tobačna, Ljubljana) in pogovora z umetnikom.

Ključne besede: ALUO, diplomsko delo, fotoknjiga, obiskovalec, prostor, razstava, teorija razstav

Hana Čeferin (1995) je diplomirana anglistka in umetnostna zgodovinarka ter magistra umetnostne zgodovine. Od leta 2015 je sodelavka Galerije Fotografije v Ljubljani, kjer dela s slovenskimi in tujimi umetniki. Od leta 2021 je urednica revije za sodobno umetnost ETC. in direktorica istoimenskega zavoda. Kot samostojna kuratorka je doslej sodelovala med drugim z Galerijo Prešernovih nagrajencev Kranj, Cankarjevim domom, Galerijo Škuc in Narodno galerijo. Je ena izmed treh izbranih kuratorjev sedme edicije švicarskega fotografskega festivala Alt.+1000, ki se bo odvil jeseni 2023. Kritiške in umetnostnozgodovinske prispevke redno objavlja v zbornikih in revijah, kot sta Likovne besede in Membrana/Fotografija. Med letoma 2020 in 2022 je bila udeleženka šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti, ki poteka v okviru SCCA Ljubljana. Živi na Dunaju, kjer dela v kuratorskem oddelku Kunsthalle Wien.

Bor Cvetko (1998) je vizualni umetnik in fotograf. Dodiplomski študij oblikovanja vizualnih komunikacij, smer fotografija, je zaključil na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (2021) ter za diplomsko delo Razstava in njen odnos do fotografije prejel priznanje Univerze v Ljubljani. Leta 2022 je začel magistrski študij fotografije v Lozani na Ecole cantonale d’art de Lausanne (ECAL). Kot nadaljevanje diplomskega dela je v samozaložbi izdal fotoknjigo Razstava (2022). Njegova dela so bila predstavljena na skupinskih razstavah v ljubljanskih galerijah Aksioma in DobraVaga ter na razstavah Ponjava (2021) in Ponjava 2 (2022).

arhiv

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke

izdaje

za avtorje

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke

novice