Tip prispevka: Recenzija

Podobe protestov predstavljajo nemoč posameznika v boju proti institucijam in hkrati njegovo odločenost, da z majhnimi akcijami sporoči svoje videnje nikdar črno-belih družbenih procesov.

Umetnik Igor Grubić je z delom East Side Story (2006-2008) v presunljivo eksplicitni luči predstavil poskuse prvih dveh parad istospolno usmerjenih v Zagrebu in Beogradu, s tem pa je želel na kar se da neposreden način javnost soočiti s sovraštvom in nasiljem do Drugega. Pričujoče delo obravnava protestno akcijo istospolno usmerjenih, ki se niso želeli več skrivati, in posledično protestno akcijo tistih, ki nasprotujejo kakršnim koli odstopanjem od normativov. Z izjemno bogatim vizualnim jezikom je tako pokazal na anomalije družb, ki niso uspele vzpostaviti mehanizmov pravne države in zaščite svobode izražanja. Na podobno neposreden, a še vedno ambivalenten način pa se je Grubić v preteklosti loteval najrazličnejših družbenih anomalij in situacij v svoji neposredni okolici. V svojih delih in akcijah je dosledno spremljal in komentiral pojave frustracije ljudstva, ki se v obdobju t.i. tranzicije v demokracijo počuti opeharjenega za svojo prihodnost, status in življenjski standard.

ang

Čas branja: 3 min.
Med lovom in fotografijo ni le metaforična povezava. Obema je skupna težnja po zbiranju in ohranjanju ter po nadzoru nad bivajočim.
Med lovom in fotografijo ni le metaforična povezava. Obema je skupna težnja po zbiranju in ohranjanju ter po nadzoru nad bivajočim.

ang

ang

Čas branja: 3 min.
Za umetnika je značilen tudi pripis besed k vizualnemu materialu, s čimer v kompozicijo vključi naslov ali vrstni red gledanja fotografij.
Za umetnika je značilen tudi pripis besed k vizualnemu materialu, s čimer v kompozicijo vključi naslov ali vrstni red gledanja fotografij.

ang

ang

Čas branja: 3 min.
Tovrstna prehode med človeškim in živalskim umetnica vidi kot potencialno subverzivne v tem, da zmotijo običajen ali logičen red stvari in tako osvobodijo zoomorfno in instinktivno.
Tovrstna prehode med človeškim in živalskim umetnica vidi kot potencialno subverzivne v tem, da zmotijo običajen ali logičen red stvari in tako osvobodijo zoomorfno in instinktivno.

ang

Po pravici povedano sem sramežljiv in ljudje so me strašili. Živali pa so se samo podelale na čevlje.

ang

Macinnisove fotografije različnih skupin živali so tako osupljive, ker se zdi, da so vse živali, zbrane pred fotoaparatom, kar najbolj pripravljene sprejeti strmenje v objektiv in razmerja moči, ki jih to prinaša s sabo. Običajno je živali težko fotografirati, saj ne sodelujejo preveč rade, gibljejo se nepredvidljivo in pogosto se izmuznejo iz dosega objektiva. Macinnisovi protagonisti pozirajo in zrejo naravnost v objektiv. Videti so krotki, umirjeni, ‘civilizirani,’ potrpežljivo čakajo na svojo fotografsko upodobitev. Kot na vseh dobro zastavljenih in reprezentativnih skupinskih fotografijah ni nobenih znakov nereda ali potencialne subverzije. Macinnisove pisane družine so videti prijazne ter izžarevajo enotnost in občutek estetskega reda. Macinnisove fotografije omogočajo razmislek o skupinskih fotografijah in njihovih specifičnih postavitvah. Obenem pa se zaradi njih človek boleče zave, kako disciplinirano početje je fotografiranje. Poziranje in mirovanje pred fotoaparatom je kulturna praksa, ki se je je bilo treba priučiti in jo ponotranjiti. Izjave iz zgodbe iz začetnega obdobja fotografije to dokazujejo. Ko gledamo Macinnisove popolnoma disciplinirane živalske modele, spoznamo, kako velikemu delu svoje lastne neukrotljivosti smo se morali odreči za to, da smo se prilagodili sistemu fotografiranja.

ang

Čas branja: 9 min.
Umetnica na svojih fotografijah pogosto prikazuje komercializacijo narave, ki vse bolj postaja stvar kulture.

V članku je analizirana avtorska praksa v Berlinu delujoče fotografinje Vanje Bučan, ki v svojih delih kljub raznolikim prijemom vselej ohranja kanček prepoznavne izraznosti. Njena dela so vizualno razkošna, pomensko kompleksna, a hkrati asociativna. Avtorica se ne usmerja v neposredno refleksijo kolektivnega in intimnega vsakdana, ampak upodablja univerzalne eksistenčne motive, kjer je družbeni vidik običajno predstavljen z metaforami in alegorijami. V središče svojega dela postavlja predvsem odnos med kulturo in naravo, razmerje med človekom in njegovim okoljem ter ontologijo podobe v množični medijski cirkulaciji. Njene fotografije pa zahtevajo dobršno mero cerebralne aktivnosti in intuitivnosti, da bi lahko v njih nemara prepoznali nekatera temeljna vprašanja človeške vrste v obdobju antropocena.

Biografija umetnice
Vanja Bučan (1973) je fotografinja, ki v svoji praksi nenehno prehaja med dokumentarno pogojeno naracijo in režiranimi podobami, s čemer odpira univerzalna vprašanja o odnosu med človekom in naravo. Leta 2010 je diplomirala na kraljevski akademiji likovnih umetnosti v Den Haagu, Nizozemska, in od tedaj deluje kot samostojna ustvarjalka, ki se redno pojavlja na mednarodnih fotografskih festivalih in institucijah. Živi in deluje v Berlinu.
www.vanjabucan.com

ang

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.

prijavi se

in začni prejemati zadnje novice in informacije o pozivih za prispevke in projekte