Jaka Gerčar

Jaka Gerčar (1995, Ljubljana) je mladi raziskovalec na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalno se posveča zlasti analizi bralnih praks v humanistiki, založniškim študijam in vplivu digitalnih medijev na družbo. Piše tudi esejistiko in kritiko na področjih filozofije, literature in umetnosti. Skrbi za založništvo pri zavodu Membrana in ima vlogo glavnega urednika nizozemske revije za fotografsko teorijo, Depth of Field (Leiden University Press).

št. 93/94
2020
23/12/2020

Recenzija razstave

Mojster in njegov fotoaparat

Joco Žnidaršič: Tito in fotoaparat

Jaka Gerčar

št. 93/94
2020
23/12/2020

5 min.

Titovo sproščeno vedenje pred objektivom lahko razumemo kot odkrito priznanje vladajočega režima, da gre pri fotografiji za izdelovanje in konstruiranje, ne pa za nevtralno dokumentiranje resničnosti.

Tito in fotoaparat v Galeriji Fotografija predstavlja skrbno kuriran izbor del, ki jih je v poznih sedemdesetih letih posnel fotograf Josipa Broza Tita Joco Žnidaršič. Podobe prikazujejo Tita kot politično osebnost, ki se je globoko zavedala potenciala fotografskega medija; poleg tega tudi fotografije, na katerih je moč videti Tita pri fotografiranju (med drugim tudi samega Joca Žnidaršiča). Slednje kažejo, da se je polarizirajoči jugoslovanski predsednik le malo trudil, da bi prikril zabavo z medijem. Besedilo obravnava dinamiko moči med maršalom in Žnidaršičem, ki niha med fotografijo in politiko.

Jaka Gerčar (r. 1995, Ljubljana) je mladi raziskovalec na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalno se posveča zlasti analizi bralnih praks v humanistiki, založniškim študijam in vplivu digitalnih medijev na družbo. Piše tudi esejistiko in kritiko na področjih filozofije, literature in umetnosti. Skrbi za založništvo pri zavodu Membrana in ima vlogo glavnega urednika nizozemske revije za fotografsko teorijo Depth of Field (Leiden University Press).

Joco Žnidaršič (r. 1938, Šoštanj) je slovenski fotograf. Leta 1963 je absolviral na ljubljanski medicinski fakulteti. Delal je kot fotoreporter pri Študentski tribuni in Tovarišu, od leta 1974 pa do upokojitve kot urednik fotografije pri časopisnem podjetju Delo. Poleg novinarskega dela je ustvaril številne fotomonografije, ki so mu prinesle sloves enega najvidnejših slovenskih umetniških in reporterskih fotografov. Prejel je več kot petdeset domačih in tujih nagrad in priznanj za svoje delo. Nekatere najpomembnejše med njimi so: nagrada Prešernovega sklada, Župančičeva nagrada, Puharjeva plaketa za življenjsko delo, nagrada Consortium veritatis – najvišje slovensko priznanje za novinarsko delo. Je prvi prejemnik nagrade World Press Photo na Slovenskem. Leta 2009 ga je predsednik republike Slovenije Danilo Türk odlikoval z zlatim redom za zasluge za življenjsko delo na fotografskem področju in za velik prispevek k prepoznavnosti Slovenije. Leta 2013 je prejel nagrado glavnega mesta Ljubljane, leta 2017 pa ga je predsednik države Borut Pahor odlikoval z redom za zasluge, ki ga je prejel kot soavtor v skupini ustvarjalcev akcije Slovenija, moja dežela. Deluje kot svobodni fotoreporter na področju reportaže in umetniške fotografije in je solastnik založbe Veduta AŽ, d.o.o., ki izdaja fotomonografije.

št. 93/94
2020
23/12/2020

Recenzija razstave

O daru in še zlasti o obvezi, da darila vrnemo

Fundus prizadevanja Jasmine Cibic

Jaka Gerčar

št. 93/94
2020
23/12/2020

10 min.

Presunilo me je, kako lahko minljivost (in celo že sama misel na možni neuspeh) politične ideje občasno deluje bolj komično in bolj tragično kot inherentna minljivost človeškega življenja.

Fundus prizadevanja se osredotoča na tekočo raziskavo Jasmine Cibic o ideji političnih daril kulture, o njihovi vlogi v nacionalnih in političnih strukturah v trenutkih evropske krize v 20. stoletju. Razstava v Muzeju sodobne umetnosti v Ljubljani (MSUM), ki jo je postavil Igor Španjol, zajema več Cibičevih zadnjih del: Vsa moč, ki se stopi v hrup, Fundus prizadevanja, Duh naših potreb in 20-letni umetniški projekt, film Darilo. Avtorica trdi, da večdelni razstavi uspe strašansko dobro prikazati pogosto spregledane manifestacije »mehke moči«, s čimer osvetli zgodovinske, antropološke in sociološke vidike političnih daril in predlaga ustrezne premisleke o pomenu pojmov, kot so »javna umetnost«, »Internacionalizem« in »nacionalna kultura«.

Ključne besede: Fundus prizadevanja, kulturna politika, multimedialnost, nacionalizem, politična darila kulture, politika, še malo in, umetnost in družbena moč

Jasmina Cibic (r.1979, Ljubljana) je v Londonu delujoča umetnica na področjih performansa, instalacije in filma, ki posega po različnih dejavnostih, medijih in gledaliških taktikah, da bi redefinirala ali na novo premislila neko specifično ideološko formacijo in okvire (kot npr. umetnost in arhitekturo), ki jih ta uporablja. V svojem delu vzporeja konstrukcijo nacionalne kulture in njeno rabo za politične cilje ter pri tem obravnava brezčasnost psiholoških in mehkih mehanizmov moči, ki jih avtoritarne strukture uporabljajo pri svojem vračanju in ponovnem iznajdevanju. Jasmina Cibic je predstavljala Slovenijo na 55. beneškem bienalu s projektom »Za naše gospodarstvo in kulturo«. Nominirana je bila za Jarman Award (2018) in je prejemnica MAC International Ulster Bank Prize ter nagrade Charlottenborg Fonden (2016). V bližnji prihodnosti pripravlja samostojne razstave v Muzeju sodobne umetnosti v Lyonu, Umetnostnem muzeju v Lodžu in Museum der Moderne v Salzburgu. Nedavno monografijo Jasmine Cibic Spielraum sta izdala BALTIC in Distanz, monografijo NADA pa založba Kerber in Kunstmuseen Krefeld.
Splet: http://jasminacibic.org/

Jaka Gerčar

Avtorji

Umetniki & Projekti

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke

izdaje

za avtorje

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke

novice