- št. -
- 2025
- 30/12/2025
prispevki
- št. -
- 2025
- 30/12/2025
- Članek
Besedilo raziskuje prezrto poglavje slovenske sodobne umetnosti iz sedemdesetih let, ki se je oblikovalo v študentskem naselju v Ljubljani. Predstavlja manj znana umetniška gibanja in skupine, ki so delovali zunaj institucij in zavračali tradicionalne modele razstavljanja, kritike in kuratorskega nadzora. Poseben poudarek je namenjen projektu Hidrogizma, gledališkim in performativnim praksam, glasbenim eksperimentom in samozaložniškim publikacijam Iztoka Osojnika. Avtor opozori na zgodovinski spregled teh praks in na vzporednice z gibanjem OHO, s čimer pokaže, kako so lokalni konflikti, institucionalna nezaupljivost in pomanjkanje arhiviranja vplivali na to, da se ti fenomeni niso trajno zapisali v uradno umetnostno zgodovino. Besedilo tako razgrinja manjkajoči člen slovenske umetniške scene in poziva k ponovni obravnavi teh raznovrstnih, eksperimentalnih in pogosto pozabljenih ustvarjalnih praks.
- Ključne besede: alternativa, antiinstitucionalna praksa, Hidrogizma, OHO, sedemdeseta leta, študentsko naselje, umetniška gibanja
- št. -
- 2025
- 30/12/2025
- Intervju
- št. -
- 2025
- 30/12/2025
- št. -
- 2025
- 30/12/2025
- Članek
- št. -
- 2025
- 30/12/2025
Članek obravnava razmerje med arhivom, umetniškim delom in oblastjo po načelih biopolitične teorije. Izhodišče je vprašanje, kako se umetnost v pozni moderni in postkonceptualni dobi preoblikuje v polje, kjer dokument in arhiv pridobita ontološki status umetniškega dela. Na primeru britanskega institucionalnega modela (galerija Tate) in vzhodnoevropskih praks samo-arhiviranja avtor razpira napetost med biopolitičnim nadzorom in avtonomijo umetniškega subjekta. Analiza pokaže, da arhiv ni zgolj orodje spomina, temveč mehanizem, ki strukturira življenje umetnosti – od njenega ustvarjanja do kanonizacije. Vzhodnoevropske prakse, kot jih predstavlja skupina OHO, razkrivajo možnost drugačne uporabe arhiva: kot prostora samoorganizacije, samo-historizacije in odpora. S tem se vzpostavi konceptualni prehod od biopolitike kot tehnologije nadzora k biopolitični produkciji kot potencialu ustvarjalne skupnosti. Članek tako predlaga branje arhiva kot živega procesa, v katerem se umetnost ne ohranja zgolj zaradi preteklosti, temveč zaradi vztrajanja v prihodnosti – kot praksa, ki nenehno preizprašuje meje lastne zgodovine.
- Ključne besede: arhiv, biopolitika, multituda, postkonceptualizem, samo-historizacija, vzhodnoevropska neoavantgarda
Razstave
- 2023
- 16/03/2023
- Razstava
Razstava Okoljski odtisi predstavlja izbrana dela iz širšega opusa berlinskega umetnika Andreasa Mühlerja-Pohleja – Študije o vodi ter predstavlja fotografije projektov Donava in Hongkong, video hongkonške reke Shing Mun ter zvoka voda Hongkonga in Donave. Izbor fotografij in videa odzvanja avtorjev raziskovalni pristop ter njegovo »neuvrščenost« med estetsko, politično in tehnološko platjo vizualnega. Človeško okolje se v razstavljenih delih vzpostavlja z vmesnim prostorom zraka in vode – z nejasnimi obrisi, kompozicijsko razbitimi in delnimi strukturami je kopno v teh delih zgolj dozdevek, plod igrive domišljije med naravnima elementoma vodo in zrakom, ki se izkristalizira skorajda naključno kot svojevrsten estetski eksces njunega razmerja. Kot da bi bilo kopno v podobah mostov, nabrežij, ladij, mestnih obzorij in jezov – kopno v podobi človeka torej – zgolj ekscesni produkt razbijanja valov in rečnega toka; toka narave, ki ga na razstavi dopolnjuje njeno nezavedno, zvok njenih globin.
- 2022
- 17/01/2022
- Razstava
Koža – organ, meja, ščit, medij, metafora. Ta prepustna površina našega telesa predstavlja oviro »zunanjemu« svetu, tvori vidno teksturo naše javne osebnosti, hkrati pa je varovalka zaznavajočega notranjega jaza, ki posreduje in konstruira naše okolje. Klešeta jo prostor in čas; je (živo) tkivo, ki ga oblikuje dleto časa in nanj vrisuje konture posameznikove avtobiografije. Je mesena, intimna, zasebna, čuječa. Pripada čutom in je hkrati odtujena, poželjiva, všečna, tudi srhljiva – pripada nam, drugim … vsem – a prav zares nikomur. Je del širšega družbenega tkiva, obdaja jo pogled drugih, a zdi se, da diha predvsem sama. Je membrana sveta in posameznika – iz nje z enako silo seva in se vanjo vpisuje identiteta.
Razstava Koža razkriva različne fotografske prakse, ki se dotikajo kože, pa naj bo to nežno ali grobo, vse od njene površinske čuječnosti, mikroskopskih gradnikov pa do njene družbene utelešenosti – v ekonomiji pogleda nihajoče med želenim in zahtevanim koža razkriva telesnost, razmerje med resničnim in ustvarjenim, poglobljenim in dekonstruiranim. Kot fotografija.
prost dostop
- št. -
- 2025
- 30/12/2025
- Recenzija
Razstava Paola Pellegrina Antologija v Galeriji Jakopič predstavi skoraj tri desetletja delovanja enega ključnih glasov dokumentarne fotografije, ki je z objektivom zabeležil nekatera najtemačnejša poglavja sodobne zgodovine – od Kosova, Palestine in Iraka do Darfurja, Sirije, Nigerije in Ukrajine. V črno-belih kontrastih Pellegrin raziskuje meje človeškega trpljenja, zasnovanega kot premik iz teme v svetlobo, ki gledalca postopoma vodi iz razdejane Gaze v belino polarnih ledenikov. Ob razstavi se odpirajo dileme, ki jih obravnavajo številni sodobni teoretiki umetnosti – kako prikazovati »podobe zla«, ne da bi jih estetizirali, in kakšna je naša odgovornost, ko jih gledamo? V času ko podob nasilja ne manjka, nas razstava sili v premislek, kaj pravzaprav pomeni gledati in ali smo to odgovornost pripravljeni sprejeti.
- Ključne besede: dokumentarna fotografija, Magnum Photos, razstava, vojna
- št. -
- 2023
- 15/12/2023
- y
- Recenzija razstave
Prispevek recenzira razstavo Susan Meiselas Mediacije, ki je bila v letu 2023 na ogled v ljubljanski Galeriji Jakopič. Natančneje se ukvarja s problemom spreminjajočih se vlog vojnih fotografij svetovno znane članice združenja Magnum Photos. V sklopu umetničine nikaraške serije razglablja o pomenih, ki jih fotografija prevzema znotraj različnih kontekstov in medijev objave. Slednji delujejo kot ključni oblikovalci narativa fotografij, ki se na neki točki odcepi od koncepta, ki ga oblikuje fotografinja sama.
- Ključne besede: fotoreportaža, Nikaragva, nikaraška revolucija, Susan Meiselas, vojna, vojna fotografija
- št. -
- 2023
- 06/12/2023
- y
- Recenzija razstave
Fotografska serija Daddy Issues Marija Županova, ki je bila letos poleti predstavljena na razstavi Pleasures, predstavlja danes redko prikazano kvirovsko erotično fotografijo. Serija je nastala tako, da je Županov svoje ljubimce pred spolnim občevanjem fotografiral, dejanje pa je postalo del predigre. Z erotičnimi podobami je prikazal prakso štrikanja, ki jo narekuje naključno srečanje dveh oseb, gledalca pa sooča z intimno subjektivnostjo in kvirovskim erotičnim pogledom.
- Ključne besede: akt, cruising gaze, kvirovska umetnost, moškost, štrikanje
knjige
- št. 92
- 2020
- 14/12/2020
- Knjiga
Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja se je v Sovjetski zvezi v času prve Stalinove petletke, programa množične kolektivizacije in industrializacije Sovjetske zveze, med oblikovalcem in fotografom Aleksandrom Rodčenkom ter urednikom konstruktivistične revije Novi Lef Borisom Kušnerjem razvila živahna in borbena razprava o pravilni rabi fotografije. Objavljena je bila izmenično v revijah Novi Lef in Sovjetsko foto. Aleksandra Rodčenka je anonimni fotograf obtožil posnemanja buržoaznega sloga fotografiranja »od spodaj navzgor« v slogu Moholyja- Nagyja. Kar se sprva zdi kot spopad stilizma, bolj zaradi ustreznega načina fotografiranja, se razvije v politični boj za naravo fotografske podobe nasploh (in politični boj zaradi narave umetnosti je bil v tedanjem času v Sovjetski zvezi zastavek, ki te je lahko stal življenja – in mnoge avantgardiste, tudi samega Tretjakova, tudi je). K debati med Rodčenkom in Kušnerjem v sintetični maniri v zaključku svoje prida tudi Sergej Tretjakov, prav tako član uredništva Novi Lef. Po njegovo je vprašanje, ali fotografirati »od spodaj navzgor« ali »od zgoraj navzdol«, brezplodno, če razmislek temelji na razliki med formo in vsebino, med »kako« in »kaj« – pomembnejše in predvsem za obe predhodni vprašanji merodajno je zanj namreč vprašanje »zakaj«.
- št. 87
- 2019
- 08/12/2020
- Knjiga
Kronološko branje prevedenih besedil (spisi so v pričujoči številki predstavljeni kronološko z izjemo prvega prispevka »Uvod«) izboru in neizbežnim izpustitvam navkljub bolj kot radikalne miselne obrate razkriva Burginovo radikalno miselno kontinuiteto – vztrajanje pri zahtevi po nujnosti »gledanja fotografije« onstran fotografije kot objekta. In to tudi v času, ko se opeke fotografske teorije vse bolj uporabljajo za zidanje znanstvenih karier kot za obmetavanje institucionalnega reda, ki vzdržuje asimetrijo družbenih odnosov moči. Povedano drugače, Burginove eseje ne glede na letnico objave preveva ideja, da naj predmet fotografske teorije ne bi bila fotografija sama po sebi temveč prakse označevanja, ki fotografiji podeljujejo smisel. Pomen fotografije je namreč za Burgina vselej onstran, zunaj podobe. Fotografija je zanj tudi v dobi vseprisotne mobilne podobe »rdeči slanik«, ki prikriva pravi pomen. Ta se nahaja v kontekstih njene rabe, v institucionalnih diskurzih, v jeziku, ki jo obdaja in ki strukturira mišljenje ljudi, ki fotografije gledajo/berejo.
- št. 86
- 2019
- 08/12/2020
- Knjiga
V izboru esejev objavljenih v tej izdaji se odpirajo vprašanja razširjanja fotografskih podob, vpetosti fotografije v širše družbene sisteme in njene soudeleženosti pri pisanju njej lastne zgodovine. Batchen posebno pozornost posveča načinu umetnostne institucionalizacije »na novo« odkritih žanrov in kako ti poskusi historiziranja poenotijo in poenostavijo sicer raznovrsten repertoar posnetkov (njihove motive, barve, odtenke) na prepoznaven zbir elementov, ki tvorijo fotografijo v polju umetnosti. Batchen ugotavlja, da ne preseneča, če so tisti snepšoti, ki so danes vredni pozornosti (konec prejšnjega stoletja se je izrazito vzbudilo zanimanje muzejev, galerij in založb za »vsakodnevne« fotografske prakse), videti, kot da bi jih posnel kakšen izmed kanoniziranih fotografov. Tovrstna redukcija je večinoma v domeni širšega umetnostnega sistema in se širi z razstavami, katalogi, zgodovinskimi pregledi in kritiškimi zapisi. Batchen se sprašuje, ali je tovrstna zgodovina fotografije res primerna za obravnavo fotografije in njene preteklosti. Sam zagovarja načelo, da potrebujemo novo zgodovino, nov način preučevanja, ki bi bil bolj motiviran z lastnim predmetom preučevanja, in ne (tako kot do sedaj) z lastno metodo. Batchen išče nov pristop, ki bi po vzoru študij vizualne kulture »naslavljal določen predmet proučevanja in ga ne bi obravnaval« (Batchen 2019, 43).
