Ewa Doroszenko (1983) je intermedijska umetnica, ki deluje v Varšavi. Doktorirala je iz umetnosti na Univerzi Nikolaja Kopernika v Torunju. Njeno umetniško prakso zaznamuje neobičajna uporaba digitalne manipulacije, ki jo združuje s klasičnim medijem fotografije in slikarstvom. Je zmagovalka več mednarodnih tekmovanj in prejemnica nagrad, med drugimi Fait Gallery Preview (2016), DEBUTS – doc! fotografske revije (2018) in debut Litovske fotografske zveze (2018); je prejemnica štipendij Ministrstva za kulturo in nacionalno dediščino Republike Poljske (2019) in mesta Torunj za kulturno dejavnost (2013 in 2011) ter prejemnica več mednarodnih rezidenčnih programov. Doroszenko je tudi finalistka več mednarodnih fotografskih festivalov, med katerimi so Noorderlicht – mednarodni fotografski festival (2021), Kranj Foto Fest (2021), FIF-BH – Mednarodni festival fotografije Belo Horizonte (2020), Atens Digital Arts Festival (2020) in drugi. Njena dela so bila razstavljena v Centru za sodobno umetnost Torunj, Fotografski galeriji v Vilni, MAH – portugalskem muzeju Angra do Heroismo, v galerijah Propaganda v Varšavi, Fait v Brnu, Kasia Michalski v Varšavi in Exgirlfriend v Berlinu. https://ewa-doroszenko.com

Görkem Ergün (1981) je umetnik, zaposlen v Fotografskem arhivu v Carigradu. Pri svojem fotografskem in videografskem delu se iz telesno naravnanega gledišča/stališča osredotoča na razmerja med kulturo, oblikovanjem in nasiljem. Razvoj znanosti, nove tehnologije, velika uničenja in rituali mu omogočajo ustvarjanje novih pomenov posledic in sprememb teh razmerij. Njegova dela so bila razstavljena v različnih galerijah, muzejih in sejmih.

Karina-Sirkku Kurz je finsko-nemška fotografinja in vizualna umetnica, ki trenutno živi v Berlinu. Študirala je v Bremnu, Lahtiju in v Helsinkih, kjer je magistrirala na oddelku za fotografijo Fakultete za umetnost, oblikovanje in arhitekturo Univerze v Aaltu. Za delo Ungleichgewicht (Imbalance) je Kurzeva osvojila več nagrad in nominacij, istoimenska knjiga pa je zmagala na natečaju Nordic Dummy 2015; pozneje jo je izdala založba Kehrer Verlag. Knjigo je leta 2017 Alec Soth, član žirije Finnish Photobook, izbral kot zmagovalno delo. Karina-Sirkku Kurz je članica finskega Združenja umetniških fotografov in Nemške fotografske akademije. Prejela je več štipendij, med njimi berlinske Umetnostne galerije Haus am Kleistpark, Finske kulturne fundacije, finskega Centra za promocijo umetnosti in FRAME Contemporary Art, Norveškega odbora za umetnost in Švedske kulturne fundacije na Finskem. Njena dela so del Finske narodne umetniške zbirke, Finskega muzeja fotografije in zasebnih zbirk.

Anne Lysbeth Noble (1954) je ena najbolj cenjenih novozelandskih sodobnih umetnic, katere fotografiranje je v ospredju vizualne kulture na Novi Zelandiji že od osemdesetih. Ustvarja umetniška dela, ki vsebujejo trajno vključenost določenih prostorov, prizorišč, zgodovine, tematike in v zadnjih delih tudi (bioloških) vrst. Podobe, ki nastajajo, so znane po estetiki, večpomenskosti in konceptualni doslednosti, pa tudi po nenehnem prevpraševanju o človekovem načinu zaznavanja in razumevanja naravnega sveta. Anne Noble je odlikovana profesorica lepih umetnosti (fotografije) na Univerzi v Masseyju v Wellingtonu in večkratna nagrajenka, med drugimi je prejela nagrado 31. Higašikave za prekomorsko fotografinjo (2015), Fulbrightovo štipendijo kolumbijske fakultete v Chicagu (2014), nagrado Novozelandske umetniške fundacije (2009) ter nagrade za umetnike in pisatelje ameriške Narodne znanstvene fundacije (2008). Razstavljala je tako v narodnem kot mednarodnem obsegu, njena dela pa so del zbirk po vsem svetu.

Goran Bertok (1963) je študiral novinarstvo in primerjalno književnost ter 1989 diplomiral na katedri za novinarstvo na FSPN (zdaj FDV). Leta 1990 je v galeriji ŠKUC postavil svojo prvo samostojno razstavo z osrednjim motivom človeškega telesa z znaki nasilja. V naslednjih ciklih je Bertok raziskoval prehajanje vseh stopenj nasilja; od zaigranega in prostovoljnega nasilja nad lastnim telesom in/ali telesom drugega do organiziranega nasilja družbe nad telesom posameznika ter vse do fizične smrti in popolnega uničenja trupla.

Špela Šivic (1998) je mlada slovenska fotografinja. Ob šolanju na VIST v Ljubljani svoje znanje fotokemije in različnih procesov v temnici izpopolnjuje pri fotografu Petru Fettichu, ki v zadnjem letu deluje v okviru kolektiva Kela. Tretji letnik študija se je odločila preživeti v Bariju na tamkajšnji Akademiji lepih umetnosti. Ustvarja v analogni tehniki, svoja dela pa občasno dopolnjuje še z drugimi likovnimi izraznimi sredstvi ter tako vsebinsko kot oblikovno raziskuje, kako trenutek, ki se je zgodil pred objektivom, čim bolj pristno upodobiti v končni obliki. Februarja 2021 je izdala svojo prvo fotografsko knjigo z naslovom Brugnon, septembra pa sta skupaj z Jakom Mojškercem na ogled postavila razstavo MOMCI and some other more or less related things. 

Marion Balac deluje kot umetnica in raziskovalka na francoski akademiji za lepe umetnosti ESACM. V svojem delu raziskuje vzgibe in interakcije med čustvi in tehnologijo ter za proučevanje napetosti in povezav med vedenjem posameznikov in množice uporablja raznovrstne medije. Predstavila se je na skupinskih razstavah in projekcijah v Galeriji Thaddaeusa Ropaca (Pariz) v okviru ustvarjalnosti mladih Jeune Création, Fabra i Coats – Centre d’Art Contemporani (Barcelona), LOOP Barcelona, Galeriji Annka Kultys (London), Cité Internationale des Arts (Pariz), Enclave Projects (London), Paradise Works (Manchester), Bandits-Mages (Bourges), Espace des Blancs-Manteaux (Pariz), l’Abbaye (Annecy-le-Vieux), Galerie Neuf (Nancy), Hectoliter Gallery (Bruselj) in Musée Saint-Raymond (Toulouse).

Jojakim Cortis, rojen leta 1978 v Nemčiji, in Adrian Sonderegger, rojen leta 1980 v Švici, sta se spoznala na Univerzi za umetnost v Zürichu. Oba sta študirala fotografijo, njuno umetniško partnerstvo, porojeno med obiskovanjem predavanj, pa traja še danes. Od diplome leta 2006 delujeta kot svobodna fotografa in pedagoga na različnih šolah za umetnost. Predstavila sta se na raznih fotografskih razstavah v Švici in na tujem, mdr. na festivalu Images v Veveyju (Švica), muzeju Folkwang v Essnu (Nemčija), fotografski fundaciji Fotostiftung Schweiz (Švica) in muzeju C/O Berlin (Nemčija) ter festivalih v Franciji, na Poljskem, Švedskem in Kitajskem. Njuna knjiga Double Take iz leta 2018 je v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike izšla v angleškem prevodu pri založbi Thames & Hudson, v nemškem prevodu pri Lars Müller Publishers (Švica) in v japonščini pri založbi Seigensha (Japonska).

Miha Godec (1988, Slovenija) je leta 2014 diplomiral na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici (UNG AU) in začel svojo profesionalno pot kot fotograf. Med študijem je izpopolnjeval svoje znanje na portugalski šoli ESAD (kolidž za umetnost in dizajn). Za seboj ima veliko skupinskih in samostojnih fotografskih in intermedijskih razstav. Poleg umetniškega ustvarjanja tudi poučuje fotografijo in virtualno resničnost. Prav tako samostojno izvaja izobraževalne znanstvene in umetniške delavnice. Godec posveča veliko pozornosti razvoju novih projektov, v okviru katerih raziskuje posledice antropogenega vpliva na vodne ekosisteme.

Valerie Wolf Gang (1990, Ljubljana) je slovenska intermedijska umetnica, videastka, režiserka in pedagoginja. V svojih delih pogosto raziskuje razmerje med človekom in tehnologijo, redno sodeluje z različnimi strokovnjaki in umetniškimi kolektivi, njena dela pa so razstavljena v številnih mednarodnih galerijah. Je ustanoviteljica UV Arthouse, ki producira eksperimentalne filme in videoinstalacije ter raziskuje novomedijske tehnologije in interaktivna multimedijska dela. Njeni filmi so predstavljeni na številnih mednarodnih festivalih, pripravlja doktorat iz obogatene resničnosti in je strokovna sodelavka Inštituta za upodabljajočo umetnost na Dunaju.

Simon Menner je diplomiral (2006) in pozneje magistriral (2007) na Univerzi za umetnost v Berlinu, obakrat pod mentorstvom Stana Douglasa. Med študijem se je izpopolnjeval na akademiji za umetnosti in oblikovanje School of the Art Institute Chicago. Svoje fotografske stvaritve predstavlja na skupinskih ali samostojnih razstavah mednarodnih prizorišč. Njegovo delo je bilo obsežno predstavljeno v medijih, kot so Arte, Guardian, Der Spiegel, BBC, New York Times, Independent, CNN, Frieze, Vice, Wired ipd. Prejel je več štipendij in nagrad, mdr. delovno štipendijo Berlinskega senata 2015 in nemškega umetnostnega sklada Stiftung Kunstfonds 2014 ter rektorsko nagrado Univerze za umetnost v Berlinu za najboljšo diplomo leta 2007.

Špela Škulj (1982) je vizualna umetnica, ki deluje v polju sodobne fotografije, videa in svetlobe. Tematiko za svoja dela zajema iz kulturnih študij, njen izraz pa je najbližje osebnemu dokumentarizmu. Večkrat naslavlja temo ekologije in nepovratnega vpliva človeka na okolje, pri čemer zastopa posthumanistični pogled, s katerim raziskuje vprašanje samote in nesmiselnosti človeškega obstoja v sodobnem svetu. Svoja dela je predstavila na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Leta 2019 je bila nominirana za nagrado skupine OHO, njena fotografska knjiga Premiki pa je osvojila glavno nagrado na drugem Natečaju za fotoknjigo Galerije Photon.