Good Hope
Carla Liesching
MACK Books, 2021
Velikost: 153 x 203 mm
192 strani
ISBN 978-1-913620-42-4
oktober 2021
- št. -
- 2022
- 07/06/2022
Good Hope
Carla Liesching
MACK Books, 2021
Velikost: 153 x 203 mm
192 strani
ISBN 978-1-913620-42-4
oktober 2021
- št. -
- 2022
- 07/06/2022
prispevki
- št. 95/96
- 2021
- 14/02/2022
Staroselski futurizem je v staroselski sodobni kulturi prisoten vse intenzivneje: v glasbi, umetnosti in na festivalih. Kadu Xukuru je multimedijski umetnik, ki ustvarja kolaže; v njih združuje grafično oblikovanje in fotografsko prakso ter ilustrira svoj pogled na prihodnost staroselcev. Kadu je v pogovoru izpostavil pomembne simbole, vidne v njegovih delih, in pojasnil, kako njegova umetniška praksa vzajemno deluje z odporniškimi gibanji, v katerih je aktiven, zlasti z retomado, gibanjem za ponovno prilastitev tradicionalnih ozemelj staroselcev.
- Ključne besede: dekolonizacija, futurismo indígena, kolaž, retomada, staroselski futurizem
Louise M. Hisayasu je neodvisna raziskovalka in projektna koordinatorka, ki deluje v Berlinu. Njene raziskave in interdisciplinarna praksa so zlasti usmerjene v razumevanje, kako kolektivni spomin oblikuje, ustvarja in določa kulturo. V Berlinu raziskuje staroselsko sodobno kulturo, predvsem sodobno glasbo, staroselski futurizem in medijske umetnosti.
Kadu Xukuru je multimedijski umetnik, ki združuje fotografsko, digitalno in videoperformativno umetniško prakso. Na Katoliški univerzi v Pernambucu je magistriral iz zgodovine; danes je aktivni član organizacije Mata Sul Indígena.
- Mirim, Katú. 2021. Futurismo Indígena. Online. Dostopno tukaj.
- Oliveira, Kelly. N. d. »Os Brasis E Suas Memórias.« V Xicão Xukuru: Biografia. Dostopno tukaj.
- Povos Indígenas no Brasil, Xukuru. Dostopno tukaj.
- Rabben, Linda. 2003. Brazil’s Indians and the Onslaught of Civilization: The Yanomami and the Kayapo. University of Washington Press.
- Xukuru, Kadu in conversation with Louise Hisayasu. 2021.
- Ze, Antonio. 2020. »Conheca a diversidade e o ativismo da música indígena contemporânea.« Sim São Paulo. Online. 10. september 2020. Dostopno tukaj.
- št. 95/96
- 2021
- 13/02/2022
Opus del Yannisa Karpouzisa, naslovljenih Paralelna kriza (Parallel Crisis), gledalca popelje v rahlo prikrito in nejasno vzporedno vesolje, v katerem je ekonomija skoraj nepomembna, saj so v ospredju človeške vrednote. Karpouzis s ponovnim vračanjem v atensko pokrajino in premislekom o sociopolitičnem položaju, ki ga je prinesla grška finančna kriza leta 2010, poskuša z vizualnimi namigi (in ne z neposrednim soočenjem) prikazati revščino, potrtost in čustveno otopelost državljanov, ki se trudijo ohranjati dostojanstvo. Karpouzis z vpeljavo počasnega pristopa k fotografiji in uporabo mnogih tehnik fotografiranja dokumentira vsakodnevno urbano življenje, katerega podobe imajo na trenutke udarnost tempirane bombe, po drugi strani pa zastrupljenemu načinu življenja predstavljajo morebitni protistrup, saj zagovarjajo politiko prekinitve znotraj samih omrežij moči.
- Ključne besede: alegorija, izgred, kriza, sociopolitično, tančica, urbano, vrzel
Vasileios Kantas je študiral fotografijo, kritično teorijo in pedagogiko umetnosti in oblikovanja. V doktorski dizertaciji Razkritje geste fotografiranja (Unfolding the Act of Photography) je predlagal holistični pristop k razumevanju podob. Njegova raziskovalna monografija Dvoumnost fotografije (Photo Ambiguity) je poskus kognitivne razlage gledalčevega razumevanja podob, ki nihajo med resničnim in uprizorjenim. Od leta 2001 sodeluje pri fotografskih projektih, predstavlja svoje raziskave in razstavlja lastna fotografska dela. Njegove fotografije so del zbirk, med katerimi je tudi KMoPA (Muzej fotografskih umetnosti Kiyosato). Trenutno predava fotografijo na Univerzi v zahodni Atiki, na Narodni in Kapodistrijski univerzi v Atenah pa poučuje predmet fotografija: teoretski pristopi in
osebni slogi.
- Block, Ned Joel. 2003. »Mental Paint.« V Reflections and Replies: Essays on the Philosophy of Tyler Burge, uredila Martin Hahn in Bjorn Ramberg. Cambridge, Mass: MIT Press.
- Ducasse, Curt John. 1942. »Moore’s Refutation of Idealism.« V Philosophy of G. E. Moore, uredil Paul Arthur Schilpp. Chicago: Northwestern University Press.
- Karpouzis, Yannis. 2021. Parallel Crisis. Atene: Empty Square.
- Karpouzis, Yannis. B. d. »The Parallel Crisis by Yannis Karpouzis.« V The Greek Foundation. Dostopno tukaj.
- Kocijančič, Gorazd, ur. 2012. Fragmenti predsokratikov. Prevedli Daša Benko, idr. Ljubljana: Beletrina.
- Tokyo 2020 Shooting Results. b. d. Dostopno tukaj.
- št. 95/96
- 2021
- 12/02/2022
Mark Curran in Rune Peitersen v intervjuju govorita o tematikah umetnikovega vizualnega raziskovanja, ki se je v njegovih preteklih projektih o uporabi vojaških brezpilotnih letalnikov (Varna razdalja [Safe Distance] in Operatorji in tarče [The Operators and The Targets]) vrtel okrog fizične razdalje in občutka nemoči tako operatorjev kot tarč teh zračnih plovil; ali ima vizualna reprezentacija vojskovanja z brezpilotniki moč, da v gledalcu vzbudi empatijo? V množici sistemov nadzora se v nekem drugem primeru fizična razdalja in razmerje do gledalca vzpostavita v součinkovanju človeškega interesa za naravo in poseganja v naravo. O tem govori Peitersenov zadnji projekt RAABJERG, v katerem znova preizprašuje sistematizacijo, a se tokrat ne ukvarja z umetno algoritemsko inteligenco, temveč s človekovim sistemom poskušanja, da bi si prilastil naravo.
- Ključne besede: finančni kapital, fotografija, globalizacija, vizualizacija podatkov, vizualna antropologija, vizualni aktivizem
Mark Curran (1964) je aktivistični raziskovalec in pedagog, ki deluje med Berlinom in Dublinom. V poznih devetdesetih letih je v svoje delo, sicer osrednje utemeljeno z vizualno antropologijo, začel vnašati multimedijske instalacije, iz česar so sledili štirje dolgotrajni raziskovalni projekti, ki kritično naslavljajo predatorske okvirje, izhajajoče iz migracije in pretoka globalnega kapitala. Ti projekti so bili obširno razstavljani, publicirani pa tudi predstavljeni na številnih mednarodnih konferencah in simpozijih. Njegov zadnji razširjeni transnacionalni projekt THE MARKET (2020–) se osredotoča na delovanje in pogoje globalnih trgov in osrednjo vlogo finančnega kapitala. Med zadnjimi predstavitvami so instalacije v Centru Culturel Irlandais v Parizu (Francija, 2014), v Noorderlichtu v Gröningenu (Nizozemska, 2015 in 2019), v galeriji Blackwood Univerze v Torontu (Kanada, 2016), na Athens Biennalu (Grčija, 2017), v galeriji Bleu du Ciel – Centre de Photographie Contemporaine v Lyonu (Francija, 2017), na krakovskem festivalu Krakow Photomonth (Poljska, 2018), na Ballarat Biennalu v Avstraliji (2019) in v ameriškem Muzeju kapitalizma v Oaklandu (2017) in New Yorku (2019).
markcurran.org , themarket.blog
Rune Peitersen (1971), rojen na Danskem, je umetnik, ki deluje med Amsterdamom in Brusljem. Leta 1999 je diplomiral na Royal Academy v Haagu, 2001 pa magistriral na Frank Mohr Institutu v Gröningenu. Peitersenova dela so bila mednarodno razstavljana in je prejemnik več nagrad Mondrianove fundacije. Peitersen poleg umetniške prakse poučuje na umetniški akademiji St. Joost, redno predava o svojem delu in je soustanovitelj več umetniških iniciativ, med katerimi je tudi Platforma za vizualne umetnosti (Platform Beeldende Kunst). V svojem delu poskuša prepoznati in problematizirati nekatere globoko zakoreninjene (vizualne) pripovedi in sisteme mišljenj, ki izvirajo iz temeljev konstrukcije naših sodobnih družbenih struktur. V zadnjih letih njegovi izhodiščni premisleki pogosto vključujejo dve nasprotni si poziciji znotraj določenega sistema; razmerje med njima pa nato služi za opis sistema samega.
runepeitersen.com
KUPI PDF: M. Curran & R. Peitersen: Ujeti v sistem – PDF
PRENESI PDF:
Razstave
Koža – organ, meja, ščit, medij, metafora. Ta prepustna površina našega telesa predstavlja oviro »zunanjemu« svetu, tvori vidno teksturo naše javne osebnosti, hkrati pa je varovalka zaznavajočega notranjega jaza, ki posreduje in konstruira naše okolje. Klešeta jo prostor in čas; je (živo) tkivo, ki ga oblikuje dleto časa in nanj vrisuje konture posameznikove avtobiografije. Je mesena, intimna, zasebna, čuječa. Pripada čutom in je hkrati odtujena, poželjiva, všečna, tudi srhljiva – pripada nam, drugim … vsem – a prav zares nikomur. Je del širšega družbenega tkiva, obdaja jo pogled drugih, a zdi se, da diha predvsem sama. Je membrana sveta in posameznika – iz nje z enako silo seva in se vanjo vpisuje identiteta.
Razstava Koža razkriva različne fotografske prakse, ki se dotikajo kože, pa naj bo to nežno ali grobo, vse od njene površinske čuječnosti, mikroskopskih gradnikov pa do njene družbene utelešenosti – v ekonomiji pogleda nihajoče med želenim in zahtevanim koža razkriva telesnost, razmerje med resničnim in ustvarjenim, poglobljenim in dekonstruiranim. Kot fotografija.
Nataša Ilec Kralj (1992) je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje pridobila naziv magistrice oblikovanja vizualnih komunikacij – smer fotografija, diplomirala pa na oddelku za fotografijo VIST. Zanimajo jo teoretski in filozofski aspekti fotografskega medija; kot fotografinja je sodelovala tudi na nekaj skupinskih razstavah (πr2 – razstava sodobne kinetične keramike: Layerjeva hiša, Kranj, 2021; Cianotipično: Ljubljana, 2019; Svaka čast: Ljubljana, 2019; Ustvari delo, ki ni tvoje: Ljubljana, 2019; FUGA – UL ALUO+FA: Ljubljana, 2019; Stičišče: Ljubljana, 2019; 25 Images: Berlin, 2017; ISO0: Photonic Moments, Ljubljana, 2016; Flâneur: Ljubljana, 2015; Spregled: Photonic Moments, Ljubljana, 2014; NovaF: Maribor, 2013). Ilec Kralj je leta 2017 tudi prvič kurirala razstavo, Mejniki, razstavljeno v sklopu Photonic moments: 2017. Z Membrano sodeluje, kontribuira in prevaja od leta 2017. Njena strast je knjigoveštvo.
Kristina Ferk (1992) je študirala umetnostno zgodovino in latinski jezik, književnost in kulturo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Z letom 2020 je končala izobraževanje Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje SCCA. V sklopu tega izobraževanja je leta 2019 sodelovala pri postavljanju razstave nadzor < kultivacija > razvoj v Galeriji Škuc. V novembru 2020 je pod okriljem šole Svet umetnosti sokurirala končno razstavo Pod pritiskom v galeriji Škuc; januarja 2021 v isti galeriji pa kurirala razstavo Tadej Vaukman: Vendar ne kažite tega mojemu otroku. V okviru programa Mladi kurator mladi umetnik v galeriji DLUL je kurirala razstavo Maja Bojanić: narisno vsak lahkotno dovolj dovolj izbrisano izbrisano. Novembra 2021 je v Galeriji Kresiji, kjer je zaposlena od leta 2019, kurirala tudi razstavo Nemogoče se je vrniti v nemogočo deželo.
Ewa Doroszenko (1983) je intermedijska umetnica, ki deluje v Varšavi. Doktorirala je iz umetnosti na Univerzi Nikolaja Kopernika v Torunju. Njeno umetniško prakso zaznamuje neobičajna uporaba digitalne manipulacije, ki jo združuje s klasičnim medijem fotografije in slikarstvom. Je zmagovalka več mednarodnih tekmovanj in prejemnica nagrad, med drugimi Fait Gallery Preview (2016), DEBUTS – doc! fotografske revije (2018) in debut Litovske fotografske zveze (2018); je prejemnica štipendij Ministrstva za kulturo in nacionalno dediščino Republike Poljske (2019) in mesta Torunj za kulturno dejavnost (2013 in 2011) ter prejemnica več mednarodnih rezidenčnih programov. Doroszenko je tudi finalistka več mednarodnih fotografskih festivalov, med katerimi so Noorderlicht – mednarodni fotografski festival (2021), Kranj Foto Fest (2021), FIF-BH – Mednarodni festival fotografije Belo Horizonte (2020), Atens Digital Arts Festival (2020) in drugi. Njena dela so bila razstavljena v Centru za sodobno umetnost Torunj, Fotografski galeriji v Vilni, MAH – portugalskem muzeju Angra do Heroismo, v galerijah Propaganda v Varšavi, Fait v Brnu, Kasia Michalski v Varšavi in Exgirlfriend v Berlinu. https://ewa-doroszenko.com
Görkem Ergün (1981) je umetnik, zaposlen v Fotografskem arhivu v Carigradu. Pri svojem fotografskem in videografskem delu se iz telesno naravnanega gledišča/stališča osredotoča na razmerja med kulturo, oblikovanjem in nasiljem. Razvoj znanosti, nove tehnologije, velika uničenja in rituali mu omogočajo ustvarjanje novih pomenov posledic in sprememb teh razmerij. Njegova dela so bila razstavljena v različnih galerijah, muzejih in sejmih.
Karina-Sirkku Kurz je finsko-nemška fotografinja in vizualna umetnica, ki trenutno živi v Berlinu. Študirala je v Bremnu, Lahtiju in v Helsinkih, kjer je magistrirala na oddelku za fotografijo Fakultete za umetnost, oblikovanje in arhitekturo Univerze v Aaltu. Za delo Ungleichgewicht (Imbalance) je Kurzeva osvojila več nagrad in nominacij, istoimenska knjiga pa je zmagala na natečaju Nordic Dummy 2015; pozneje jo je izdala založba Kehrer Verlag. Knjigo je leta 2017 Alec Soth, član žirije Finnish Photobook, izbral kot zmagovalno delo. Karina-Sirkku Kurz je članica finskega Združenja umetniških fotografov in Nemške fotografske akademije. Prejela je več štipendij, med njimi berlinske Umetnostne galerije Haus am Kleistpark, Finske kulturne fundacije, finskega Centra za promocijo umetnosti in FRAME Contemporary Art, Norveškega odbora za umetnost in Švedske kulturne fundacije na Finskem. Njena dela so del Finske narodne umetniške zbirke, Finskega muzeja fotografije in zasebnih zbirk.
Anne Lysbeth Noble (1954) je ena najbolj cenjenih novozelandskih sodobnih umetnic, katere fotografiranje je v ospredju vizualne kulture na Novi Zelandiji že od osemdesetih. Ustvarja umetniška dela, ki vsebujejo trajno vključenost določenih prostorov, prizorišč, zgodovine, tematike in v zadnjih delih tudi (bioloških) vrst. Podobe, ki nastajajo, so znane po estetiki, večpomenskosti in konceptualni doslednosti, pa tudi po nenehnem prevpraševanju o človekovem načinu zaznavanja in razumevanja naravnega sveta. Anne Noble je odlikovana profesorica lepih umetnosti (fotografije) na Univerzi v Masseyju v Wellingtonu in večkratna nagrajenka, med drugimi je prejela nagrado 31. Higašikave za prekomorsko fotografinjo (2015), Fulbrightovo štipendijo kolumbijske fakultete v Chicagu (2014), nagrado Novozelandske umetniške fundacije (2009) ter nagrade za umetnike in pisatelje ameriške Narodne znanstvene fundacije (2008). Razstavljala je tako v narodnem kot mednarodnem obsegu, njena dela pa so del zbirk po vsem svetu.
Goran Bertok (1963) je študiral novinarstvo in primerjalno književnost ter 1989 diplomiral na katedri za novinarstvo na FSPN (zdaj FDV). Leta 1990 je v galeriji ŠKUC postavil svojo prvo samostojno razstavo z osrednjim motivom človeškega telesa z znaki nasilja. V naslednjih ciklih je Bertok raziskoval prehajanje vseh stopenj nasilja; od zaigranega in prostovoljnega nasilja nad lastnim telesom in/ali telesom drugega do organiziranega nasilja družbe nad telesom posameznika ter vse do fizične smrti in popolnega uničenja trupla.
Špela Šivic (1998) je mlada slovenska fotografinja. Ob šolanju na VIST v Ljubljani svoje znanje fotokemije in različnih procesov v temnici izpopolnjuje pri fotografu Petru Fettichu, ki v zadnjem letu deluje v okviru kolektiva Kela. Tretji letnik študija se je odločila preživeti v Bariju na tamkajšnji Akademiji lepih umetnosti. Ustvarja v analogni tehniki, svoja dela pa občasno dopolnjuje še z drugimi likovnimi izraznimi sredstvi ter tako vsebinsko kot oblikovno raziskuje, kako trenutek, ki se je zgodil pred objektivom, čim bolj pristno upodobiti v končni obliki. Februarja 2021 je izdala svojo prvo fotografsko knjigo z naslovom Brugnon, septembra pa sta skupaj z Jakom Mojškercem na ogled postavila razstavo MOMCI and some other more or less related things.
Od zgodnjega prepričanja v njeno zmožnost »kraje duš« do sodobnega prepričanja v njeno moč »kraje podatkov« se je naše razumevanje izvora te moči spreminjalo in razvijalo. V preteklosti je izviralo iz dojemanja fotografije kot čarobne emanacije stvarnosti, danes pa vse bolj nastaja iz njene vpetosti v podatkovne sisteme (in njene zmožnosti manipulacije) znotraj vseprisotnega aparata družbenega nadzora. V tako različnih praksah, kot sta na primer fotoreporterstvo in spiritualistična fotografija, ji je bila zadana naloga, da lahko razkrije več kot človeški pogled, da kot puščica prestreli resničnost, da nevidno naredi vidno, odsotno prisotno, daljne bližnje ter da nas popelje onkraj omejitev človeške zaznave in onkraj fizičnih omejitev prostora in časa. Da gradi iluzorne in fantastične krajine ter hkrati razbija iluzorične predstave o svetu. Fotografija nam je dala novo – izrazito fotografsko – razsežnost videnja in nikoli ni nehala vznemirjati našega raziskovalnega duha pri odkrivanju vsega neznanega, nevidnega, nerazumljivega, pretiranega, začaranega – čarobnosti sveta, torej.
Ta posebna moč fotografije danes še vedno vztraja, le da je njeno nekdanjo »analogno« magijo nadomestila nova, veliko bolj izmuzljiva, neobvladljiva in nedojemljiva magija algoritemskih enačb, strojnega vida, virtualne in obogatene resničnosti – magija naše distopične prihodnosti. Fotografiji nikoli nismo odrekli njenih izvornih mističnih lastnosti – in tako ostaja ena izmed najbolj magičnih tehnologij današnjega časa.
Jan Babnik (1977) živi in dela v Ljubljani kot urednik, kurator, pisec in učitelj. Je glavni in odgovorni urednik revije Fotografija in direktor zavoda Membrana, izdajatelja revij Fotografija in Membrana, knjig o fotografiji in fotografski teoriji ter organizatorja izobraževalnih delavnic (Šola kritike fotografije). Od leta 2005 član Slovenskega društva za estetiko. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture, kasneje pa na isti fakulteti pridobil naziv magister znanosti s področja zgodovine filozofije in fenomenologije. Trenutno je doktorski kandidat na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem – smer Filozofija in teorija vizualne kulture.
Jasna Jernejšek deluje kot neodvisna kuratorka, vodja projektov, avtorica in recenzentka na področju sodobnih vizualnih umetnosti. Posebej se osredotoča na sodobne avtorske prakse, teorijo in zgodovino fotografije ter vizualne komunikacije, ki jih interdisciplinarno prepleta z družboslovnimi vedami. Diplomirala je iz kulturologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani (2007), kjer je končala tudi znanstveni magisterij komunikologije (2013). Poleg vodenja zavoda za povezovanje, raziskovanje in promocijo medijskih umetnosti Zavod Sektor projektno sodeluje z različnimi razstavišči in nevladnimi organizacijami s področja kulture, kot so SCCA–Ljubljana, Zavod Membrana, Zavod Fokus in drugimi.
Marion Balac deluje kot umetnica in raziskovalka na francoski akademiji za lepe umetnosti ESACM. V svojem delu raziskuje vzgibe in interakcije med čustvi in tehnologijo ter za proučevanje napetosti in povezav med vedenjem posameznikov in množice uporablja raznovrstne medije. Predstavila se je na skupinskih razstavah in projekcijah v Galeriji Thaddaeusa Ropaca (Pariz) v okviru ustvarjalnosti mladih Jeune Création, Fabra i Coats – Centre d’Art Contemporani (Barcelona), LOOP Barcelona, Galeriji Annka Kultys (London), Cité Internationale des Arts (Pariz), Enclave Projects (London), Paradise Works (Manchester), Bandits-Mages (Bourges), Espace des Blancs-Manteaux (Pariz), l’Abbaye (Annecy-le-Vieux), Galerie Neuf (Nancy), Hectoliter Gallery (Bruselj) in Musée Saint-Raymond (Toulouse).
Jojakim Cortis, rojen leta 1978 v Nemčiji, in Adrian Sonderegger, rojen leta 1980 v Švici, sta se spoznala na Univerzi za umetnost v Zürichu. Oba sta študirala fotografijo, njuno umetniško partnerstvo, porojeno med obiskovanjem predavanj, pa traja še danes. Od diplome leta 2006 delujeta kot svobodna fotografa in pedagoga na različnih šolah za umetnost. Predstavila sta se na raznih fotografskih razstavah v Švici in na tujem, mdr. na festivalu Images v Veveyju (Švica), muzeju Folkwang v Essnu (Nemčija), fotografski fundaciji Fotostiftung Schweiz (Švica) in muzeju C/O Berlin (Nemčija) ter festivalih v Franciji, na Poljskem, Švedskem in Kitajskem. Njuna knjiga Double Take iz leta 2018 je v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike izšla v angleškem prevodu pri založbi Thames & Hudson, v nemškem prevodu pri Lars Müller Publishers (Švica) in v japonščini pri založbi Seigensha (Japonska).
Miha Godec (1988, Slovenija) je leta 2014 diplomiral na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici (UNG AU) in začel svojo profesionalno pot kot fotograf. Med študijem je izpopolnjeval svoje znanje na portugalski šoli ESAD (kolidž za umetnost in dizajn). Za seboj ima veliko skupinskih in samostojnih fotografskih in intermedijskih razstav. Poleg umetniškega ustvarjanja tudi poučuje fotografijo in virtualno resničnost. Prav tako samostojno izvaja izobraževalne znanstvene in umetniške delavnice. Godec posveča veliko pozornosti razvoju novih projektov, v okviru katerih raziskuje posledice antropogenega vpliva na vodne ekosisteme.
Valerie Wolf Gang (1990, Ljubljana) je slovenska intermedijska umetnica, videastka, režiserka in pedagoginja. V svojih delih pogosto raziskuje razmerje med človekom in tehnologijo, redno sodeluje z različnimi strokovnjaki in umetniškimi kolektivi, njena dela pa so razstavljena v številnih mednarodnih galerijah. Je ustanoviteljica UV Arthouse, ki producira eksperimentalne filme in videoinstalacije ter raziskuje novomedijske tehnologije in interaktivna multimedijska dela. Njeni filmi so predstavljeni na številnih mednarodnih festivalih, pripravlja doktorat iz obogatene resničnosti in je strokovna sodelavka Inštituta za upodabljajočo umetnost na Dunaju.
Simon Menner je diplomiral (2006) in pozneje magistriral (2007) na Univerzi za umetnost v Berlinu, obakrat pod mentorstvom Stana Douglasa. Med študijem se je izpopolnjeval na akademiji za umetnosti in oblikovanje School of the Art Institute Chicago. Svoje fotografske stvaritve predstavlja na skupinskih ali samostojnih razstavah mednarodnih prizorišč. Njegovo delo je bilo obsežno predstavljeno v medijih, kot so Arte, Guardian, Der Spiegel, BBC, New York Times, Independent, CNN, Frieze, Vice, Wired ipd. Prejel je več štipendij in nagrad, mdr. delovno štipendijo Berlinskega senata 2015 in nemškega umetnostnega sklada Stiftung Kunstfonds 2014 ter rektorsko nagrado Univerze za umetnost v Berlinu za najboljšo diplomo leta 2007.
Špela Škulj (1982) je vizualna umetnica, ki deluje v polju sodobne fotografije, videa in svetlobe. Tematiko za svoja dela zajema iz kulturnih študij, njen izraz pa je najbližje osebnemu dokumentarizmu. Večkrat naslavlja temo ekologije in nepovratnega vpliva človeka na okolje, pri čemer zastopa posthumanistični pogled, s katerim raziskuje vprašanje samote in nesmiselnosti človeškega obstoja v sodobnem svetu. Svoja dela je predstavila na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Leta 2019 je bila nominirana za nagrado skupine OHO, njena fotografska knjiga Premiki pa je osvojila glavno nagrado na drugem Natečaju za fotoknjigo Galerije Photon.
Avtorski dialogi:
Lin Gerkman – Prvi sneg & Jakub Stanek – V pričakovanju sonca
Galerija Photon, Ljubljana
od 20. januarja 2022
- št. -
- 2022
- 08/06/2022
Avtorski dialogi:
Lin Gerkman – Prvi sneg & Jakub Stanek – V pričakovanju sonca
Galerija Photon, Ljubljana
od 20. januarja 2022
- št. -
- 2022
- 08/06/2022
The Book of Veles
Jonas Bendiksen
GOST Books, 2021
Velikost: 22 x 16.5 mm
148 strani
€40
ISBN 978-1-910401-61-3
junij 2021
- št. -
- 2021
- 31/12/2021
The Book of Veles
Jonas Bendiksen
GOST Books, 2021
Velikost: 22 x 16.5 mm
148 strani
€40
ISBN 978-1-910401-61-3
junij 2021
- št. -
- 2021
- 31/12/2021
See/Saw: Looking at Photographs
Geoff Dyer
Canongate, 2021
Velikost: 18.7 × 24 cm
330 strani
ISBN 9781838852092
- št. -
- 2021
- 30/12/2021
See/Saw: Looking at Photographs
Geoff Dyer
Canongate, 2021
Velikost: 18.7 × 24 cm
330 strani
ISBN 9781838852092
- št. -
- 2021
- 30/12/2021
- št. -
- 2021
- 30/12/2021
Podelitev nagrade Camera Austria 2021
10. december 2021
razstavišče Camera Austria
v okviru otvoritve razstave Sandre Schäfer
govornica: Nora Sternfeld
- št. -
- 2021
- 27/12/2021
Podelitev nagrade Camera Austria 2021
10. december 2021
razstavišče Camera Austria
v okviru otvoritve razstave Sandre Schäfer
govornica: Nora Sternfeld
- št. -
- 2021
- 27/12/2021
- št. -
- 2021
- 27/12/2021
- št. -
- 2021
- 25/12/2021
Golden Apple of the Sun
Teju Cole
MACK books, 2021
Število strani: 136
Velikost: 19,3 × 25,3 cm
ISBN 978-1-913620-21-9
julij 2021
- št. -
- 2021
- 17/12/2021
Golden Apple of the Sun
Teju Cole
MACK books, 2021
Število strani: 136
Velikost: 19,3 × 25,3 cm
ISBN 978-1-913620-21-9
julij 2021
- št. -
- 2021
- 17/12/2021
Dream is Wonderful, Yet Unclear
Maria Kapajeva
Milda Books, 2020
Število strani: 304
Število podob: 244
Velikost: 17 × 24 cm
ISBN: 978-9934-8748-2-6
april 2020
- št. -
- 2021
- 30/11/2021
Dream is Wonderful, Yet Unclear
Maria Kapajeva
Milda Books, 2020
Število strani: 304
Število podob: 244
Velikost: 17 × 24 cm
ISBN: 978-9934-8748-2-6
april 2020
- št. -
- 2021
- 30/11/2021
Nik Erik Neubauer: samozaložba, 2021
dimenzija: 23 × 16 cm
trda vezava
jezik: SLO-ITA / ENG-SLO
- št. -
- 2021
- 15/10/2021
Nik Erik Neubauer: samozaložba, 2021
dimenzija: 23 × 16 cm
trda vezava
jezik: SLO-ITA / ENG-SLO
- št. -
- 2021
- 15/10/2021
Ho Rui An: The Ends of a Long Boom
Kunsthalle Wien Karlsplatz
17. julij – 10. oktober 2021
kuratorka: Anne Faucheret
- št. 95/96
- 2021
- 30/09/2021
Ho Rui An: The Ends of a Long Boom
Kunsthalle Wien Karlsplatz
17. julij – 10. oktober 2021
kuratorka: Anne Faucheret
- št. 95/96
- 2021
- 30/09/2021
Ko ste v dvomu, pojdite v muzej
Mestni muzej Ljubljana
26. 1. 2021–16. 5. 2021
kurator: Tevž Logar
Collection Laurent Fiévet
Helena Almeida, Carl Andre, Diane Arbus, Mercedes Azpilicueta, Oliver Beer, Anna Betbeze, Etienne Chambaud, Jean Cocteau, Daniel Gustav Cramer, Rodolphe Delaunay, Dominique Gonzalez-Foerster, Laurent Grasso, Richard Hamilton, Pierre Huyghe, Jean-Louis Igout, Alexandre Lavet, Henri Matisse, Wilfredo Prieto, Anri Sala, neznani amaterski fotograf, Andy Warhol, Ian Whittlesea
Lah Contemporary
Joseph Beuys, Sophie Calle, Ištvan Išt Huzjan, William Kentridge, Robert Mapplethorpe, Shirin Neshat, Marjetica Potrč, Hito Steyerl
Ovidiu Șandor Collection
Dragos Alexandrescu, Jean Arp, Ştefan Bertalan, Constantin Brâncuși, Brassaï, Geta Brătescu, Victor Brauner, André Cadere, Ion Călugăru, Constantin Flondor, F. Brunea-Fox, Harun Farocki & Andrei Ujică, Ion Grigorescu, Marcel Iancu, Wassily Kandinsky, Gherasim Luca, Ana Lupaș, Victor Man, Max Hermann Maxy, Alex Mirutziu, Ciprian Muresan, Vlad Nanca, Paul Neagu, Ioana Nemes, Mihai Olos, Sașa Pană, Paul Păun, Jules Perahim, Eugen Rosca, Arthur Segal, Doru Tulcan, Tristan Tzara, Andra Ursuţa, Ilarie Voronca
Fondazione Sandretto Re Rebaudengo
Maurizio Cattelan, Nan Goldin, Mona Hatoum, Josh Kline, Barbara Kruger, Yong-Baek Lee, Eva Marisaldi, Paulina Olowska, Raymond Pettibon
Thyssen-Bornemisza Art Contemporary Collection (TBA21)
Dana Awartani, Christian Salablanca Díaz, freq_wave kuratorja Carla Michaela von Hausswolffa, Yeo Siew Hua, Eduardo Navarro
- št. -
- 2021
- 06/09/2021
Ko ste v dvomu, pojdite v muzej
Mestni muzej Ljubljana
26. 1. 2021–16. 5. 2021
kurator: Tevž Logar
Collection Laurent Fiévet
Helena Almeida, Carl Andre, Diane Arbus, Mercedes Azpilicueta, Oliver Beer, Anna Betbeze, Etienne Chambaud, Jean Cocteau, Daniel Gustav Cramer, Rodolphe Delaunay, Dominique Gonzalez-Foerster, Laurent Grasso, Richard Hamilton, Pierre Huyghe, Jean-Louis Igout, Alexandre Lavet, Henri Matisse, Wilfredo Prieto, Anri Sala, neznani amaterski fotograf, Andy Warhol, Ian Whittlesea
Lah Contemporary
Joseph Beuys, Sophie Calle, Ištvan Išt Huzjan, William Kentridge, Robert Mapplethorpe, Shirin Neshat, Marjetica Potrč, Hito Steyerl
Ovidiu Șandor Collection
Dragos Alexandrescu, Jean Arp, Ştefan Bertalan, Constantin Brâncuși, Brassaï, Geta Brătescu, Victor Brauner, André Cadere, Ion Călugăru, Constantin Flondor, F. Brunea-Fox, Harun Farocki & Andrei Ujică, Ion Grigorescu, Marcel Iancu, Wassily Kandinsky, Gherasim Luca, Ana Lupaș, Victor Man, Max Hermann Maxy, Alex Mirutziu, Ciprian Muresan, Vlad Nanca, Paul Neagu, Ioana Nemes, Mihai Olos, Sașa Pană, Paul Păun, Jules Perahim, Eugen Rosca, Arthur Segal, Doru Tulcan, Tristan Tzara, Andra Ursuţa, Ilarie Voronca
Fondazione Sandretto Re Rebaudengo
Maurizio Cattelan, Nan Goldin, Mona Hatoum, Josh Kline, Barbara Kruger, Yong-Baek Lee, Eva Marisaldi, Paulina Olowska, Raymond Pettibon
Thyssen-Bornemisza Art Contemporary Collection (TBA21)
Dana Awartani, Christian Salablanca Díaz, freq_wave kuratorja Carla Michaela von Hausswolffa, Yeo Siew Hua, Eduardo Navarro
- št. -
- 2021
- 06/09/2021
prost dostop
Urška Savič (1992) je fotografinja, kritičarka in novinarka na področju kulture ter ustvarjalka radijskih oddaj. Diplomirala je leta 2014 na praškem FAMU, kjer se je ukvarjala s tematikami kolaža in fotomontaže, magistrirala pa na ljubljanskem ALUO (2020), kjer se je na Oddelku za kiparstvo osredotočala na prekomerno dokumentacijo in arhivarsko prakso v sodobni umetnosti. Med študijsko izmenjavo je delovala na lokalni sceni v Portu, Portugalska (2017–18), kot rezidenčna umetnica KC Tobačna je bila povabljena v Centre for Digital Arts in Holon, Izrael (2015), in opravila pripravništvo v muzeju Peggy Guggenheim v Benetkah, Italija (2015). Med letoma 2015 in 2019 je bila del kolektiva Modri kot v Avtonomni tovarni Rog v Ljubljani. Od leta 2017 dalje je sodelavka redakcije za kulturo in humanistične vede na Radiu Študent, kjer je z letom 2019 pričela voditi odprto radijsko umetniško-teoretsko raziskovalno platformo R A D A R. V raziskovalnem delu se trenutno ukvarja s konceptom arhiva, obsesivnega kopičenja in izvori sodobne obdelave podatkov.
PRENESI PDF:
BIND je odprta platforma za fotografijo, primarno se osredotoča na fotoknjige. PhotoCircle je platforma za fotografijo v Nepalu in organizator PhotoKathamanduja. Leta 2011 je PhotoCircle ustanovil Nepal Picture Library (Nepalsko knjižnico slik), digitalni foto arhiv, ki želi prispevati k preučevanju nepalske fotografije, združevati znanje in zastavljati vprašanja o tem, kako lahko s pomočjo slik raziskujemo probleme spomina, identitete in zgodovine.
PRENESI PDF:
Razstava v Mestnem muzeju z naslovom Ko ste v dvomu, pojdite v muzej obravnava pet različnih umetniških zbirk. A čeprav ima vsaka svoj značaj, imajo vse skupen namen – javno dobro. Kurator Tevž Logar je z razstavo poleg linearnega pregleda umetnosti od začetka 20. stoletja do danes opozoril tudi na pomembnost zbirateljstva v lokalnem in mednarodnem prostoru. Razstava ima vsaj tri poudarke, ključne pri umetniški produkciji. Prvi – umetniški je viden v logiki posameznih del, drugi – kuratorski se kaže tako v posameznih prostorih kot tudi v celotni razstavi, tretji pa govori o zbirateljskem pogledu. Refleksija osvetli kontekste posameznih zbirk, jih razširi s poudarkom na širšem delovanju zbirk/fundacij in se podrobneje dotakne posameznih reprezentativnih umetniških del na razstavi.
- Ključne besede: javno, sodobna umetnost, umetnostni trg, zasebno, zbirateljstvo
Luka Savić (1990) je umetnik in filozof, rojen v Ljubljani. Pred študijem filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral vizualno umetnost na Akademiji za vizualne umetnosti (AVA) v istem mestu. Njegova dela so bila razstavljena po vsej Evropi, nazadnje v: Vienna Contemporary, Dunaj, Avstrija; Galeriji ŠKUC, Ljubljana, Slovenija; Skopje Light Art District, Skopje, Makedonija; Vilnius Light festival, Vilna, Litva; Mahler & LeWitt Studios, Spoleto, Italija; Arte Fiera Polis, Bologna, Italija; 31. Grafični bienale, Ljubljana, Slovenija in Galerija DLUL, Ljubljana, Slovenija. Od leta 2011 do 2017 je bil asistent Mirana Moharja, člana skupine IRWIN. Od leta 2017 je sodelavec Studijskega arhiva Davida Gotharda, delujoč med Ljubljano, Londonom in Gorico. Nedavno je v akademskih zbornikih objavil dva članka, ki raziskujeta pedagoške principe na umetniških akademijah Bauhaus in Black Mountain College. Trenutno zaključuje magistrski študij na dunajski univerzi Angewandte Kunst na Oddelku za transdisciplinarne umetnosti.
- Logar, Tevž. 2021. Ko ste v dvomu, pojdite v muzej. Ljubljana: Mestni muzej, Muzej in galerije mesta Ljubljana.
- Peršin, Blaž. 2018. »Veš, zbiratelj, svoj dolg?« Dnevnik. 12. december.
- Şandor, Ovidiu. B. d. »Establishing Roots and Creating Links.« BMW Art Guide. Dostopno tukaj.
Pdf formati recenzij so dostopni samo naročnikom na vse Pdf-je ( Fotografija PDF dostop ). Online vsebina je pa prosto dostopna.
knjige
Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja se je v Sovjetski zvezi v času prve Stalinove petletke, programa množične kolektivizacije in industrializacije Sovjetske zveze, med oblikovalcem in fotografom Aleksandrom Rodčenkom ter urednikom konstruktivistične revije Novi Lef Borisom Kušnerjem razvila živahna in borbena razprava o pravilni rabi fotografije. Objavljena je bila izmenično v revijah Novi Lef in Sovjetsko foto. Aleksandra Rodčenka je anonimni fotograf obtožil posnemanja buržoaznega sloga fotografiranja »od spodaj navzgor« v slogu Moholyja- Nagyja. Kar se sprva zdi kot spopad stilizma, bolj zaradi ustreznega načina fotografiranja, se razvije v politični boj za naravo fotografske podobe nasploh (in politični boj zaradi narave umetnosti je bil v tedanjem času v Sovjetski zvezi zastavek, ki te je lahko stal življenja – in mnoge avantgardiste, tudi samega Tretjakova, tudi je). K debati med Rodčenkom in Kušnerjem v sintetični maniri v zaključku svoje prida tudi Sergej Tretjakov, prav tako član uredništva Novi Lef. Po njegovo je vprašanje, ali fotografirati »od spodaj navzgor« ali »od zgoraj navzdol«, brezplodno, če razmislek temelji na razliki med formo in vsebino, med »kako« in »kaj« – pomembnejše in predvsem za obe predhodni vprašanji merodajno je zanj namreč vprašanje »zakaj«.
Sergej Tretjakov (1892–1937), ki je po Vladimirju Majakovskem prevzel uredniško delo pri reviji Novi Lef za zadnjih pet izdaj v letu 1928, je bil tudi sam fotograf pa tudi zelo cenjen pisec gledaliških iger, pesnik, novinar, prevajalec, scenarist in literarni kritik. Zelo so ga zanimala kritična vprašanja v povezavi s filmom in fotografijo in leta 1936 je v soavtorstvu s Solomonom Telingaterjem napisal prvo monografijo o Johnu Heartfieldu. Objavljati je začel leta 1913 in tik pred rusko revolucijo se je povezal s futuristi, kasneje je bil ena izmed vodilnih oseb sovjetske avantgarde. Bil eden od ustanoviteljev konstruktivistične revije Lef (1923–1925) in njene naslednice Novi Lef (1927–1928) ter z njim povezanega umetniškega gibanja, katerega glavna gonilna sila je bil pesnik Vladimir Majakovski. Razglasili so vojno »meščanski« kulturi in trdili, da so eksperimentalna avantgardna dela, ki so jih ustvarili, umetniški glas boljševiške revolucije. Napisal je scenarij za kontroverzno igro Želim otroka (1926), za katero je sceno pripravil El Lisicki, poleg njega pa je sodeloval še s Sergejem Eisensteinom; kot urednik Novi Lef je bil v stiku z večino aktivnih avantgardistov (Aleksander Rodčenko, Boris Kušner, Osip Birk, Varvara Stepanova idr.) Leta 1931 je imel v Berlinu predavanje na podlagi katerega je nastal spis »Pisec in socialistična vas«, ki je močno odmeval na tedanji Weimarski intelektualni sceni, nanj se je odzval Siegfried Kracauer in tri leta kasneje Walter Benjamin z nagovorom »Avtor kot producent«. Leta 1937 je bil zaradi svojih stikov s tujimi pisatelji in svojih stališč obsojen na smrt; leta 1956 posmrtno rehabilitiran.
Kronološko branje prevedenih besedil (spisi so v pričujoči številki predstavljeni kronološko z izjemo prvega prispevka »Uvod«) izboru in neizbežnim izpustitvam navkljub bolj kot radikalne miselne obrate razkriva Burginovo radikalno miselno kontinuiteto – vztrajanje pri zahtevi po nujnosti »gledanja fotografije« onstran fotografije kot objekta. In to tudi v času, ko se opeke fotografske teorije vse bolj uporabljajo za zidanje znanstvenih karier kot za obmetavanje institucionalnega reda, ki vzdržuje asimetrijo družbenih odnosov moči. Povedano drugače, Burginove eseje ne glede na letnico objave preveva ideja, da naj predmet fotografske teorije ne bi bila fotografija sama po sebi temveč prakse označevanja, ki fotografiji podeljujejo smisel. Pomen fotografije je namreč za Burgina vselej onstran, zunaj podobe. Fotografija je zanj tudi v dobi vseprisotne mobilne podobe »rdeči slanik«, ki prikriva pravi pomen. Ta se nahaja v kontekstih njene rabe, v institucionalnih diskurzih, v jeziku, ki jo obdaja in ki strukturira mišljenje ljudi, ki fotografije gledajo/berejo.
Victor Burgin (1941) se je rodil v Sheffieldu v Angliji in trenutno živi in ustvarja v Parizu v Franciji. Doštudiral je na Kraljevi akademiji za umetnost v Londonu 1965, pozneje pa je leta 1967 magistriral na univerzi Yale. V poznih šestdesetih letih je postal vse bolj priznan kot konceptualni umetnik in poznan kot politični fotograf levice. Leta 1986 je bil nominiran za Turnerjevo nagrado. Njegovo zanimanje tako za konceptualno kot materialno plat projektov ga je privedlo do edinstvenega in inovativnega pristopa k fotografiji, s kombiniranjem besedila in podobe, digitalnim videom in tudi 3D-modeliranjem. Vse te različne forme so v njegovih delih sredstvo za raziskovanje materialnosti samega medija. Kot »politični fotograf« se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začel osredotočati na medsebojno delovanje podob in besedila, v devetdesetih letih pa se je usmeril k digitalnim sredstvom, da bi nadaljeval svoje raziskave politike, filozofije in psihoanalize. Leta 1982 je uredil Thinking Photography, prelomno knjigo za razumevanje fotografije, v kateri so poleg njegovih člankov med drugimi objavljeni tudi spisi Allana Sekule in Johna Tagga. Je avtor številnih člankov o umetnosti (filmu, fotografiji in arhitekturi), napisanih skozi prizmo semiotike in psihoanalitske teorije (velika večina jih je objavljena v leta 2018 izdani knjigi The Camera: Essence and Apparatus). Dejaven je na teoretskem in umetnostnem področju – svoja dela je predstavil na številnih razstavah. Nekatere izmed njegovih nedavnih samostojnih razstav so: Some Cities, Galerie Thomas Zander, Köln (2017); Voyage to Italy, Kaiser Wilhelm Museum, Krefeld (2017–18) in Prairie, Neubauer Collegium for Culture and Society, Chicago. Sodeloval je tudi na številnih skupinskih razstavah: Conceptual Art in Britain 1964–1979, Tate Britain, London (2016); Trapping Lions in the Scottish Highlights, Aspen Art Museum, Aspen (2013); Spirits of Internationalism: 6 European Collections, 1956–1986, Van Abbemuseum, Eindhoven (2012). Njegovo delo je vključeno v zbirke Muzeja sodobne umetnosti v New Yorku, britanske galerije Tate, Walkerjevega centra za umetnost in v Umetniško zbirko British Council.
V izboru esejev objavljenih v tej izdaji se odpirajo vprašanja razširjanja fotografskih podob, vpetosti fotografije v širše družbene sisteme in njene soudeleženosti pri pisanju njej lastne zgodovine. Batchen posebno pozornost posveča načinu umetnostne institucionalizacije »na novo« odkritih žanrov in kako ti poskusi historiziranja poenotijo in poenostavijo sicer raznovrsten repertoar posnetkov (njihove motive, barve, odtenke) na prepoznaven zbir elementov, ki tvorijo fotografijo v polju umetnosti. Batchen ugotavlja, da ne preseneča, če so tisti snepšoti, ki so danes vredni pozornosti (konec prejšnjega stoletja se je izrazito vzbudilo zanimanje muzejev, galerij in založb za »vsakodnevne« fotografske prakse), videti, kot da bi jih posnel kakšen izmed kanoniziranih fotografov. Tovrstna redukcija je večinoma v domeni širšega umetnostnega sistema in se širi z razstavami, katalogi, zgodovinskimi pregledi in kritiškimi zapisi. Batchen se sprašuje, ali je tovrstna zgodovina fotografije res primerna za obravnavo fotografije in njene preteklosti. Sam zagovarja načelo, da potrebujemo novo zgodovino, nov način preučevanja, ki bi bil bolj motiviran z lastnim predmetom preučevanja, in ne (tako kot do sedaj) z lastno metodo. Batchen išče nov pristop, ki bi po vzoru študij vizualne kulture »naslavljal določen predmet proučevanja in ga ne bi obravnaval« (Batchen 2019, 43).
Geoffrey Batchen (1956) je po poučevanju v Avstraliji, ZDA in Novi Zelandiji pred kratkim zasedel mesto profesorja zgodovine umetnosti na Univerzi v Oxfordu. Je avtor knjig Goreč od želje: Zasnovanje fotografije (Studia humanitatis, 2010); Each Wild Idea: Writing, Photography, History (MIT Press, 2001); Forget Me Not: Photography and Remembrance (Princeton Architectural Press, 2004); William Henry Fox Talbot (Phaidon, 2008); What of Shoes: Van Gogh and Art History (Seemann Henschel, 2009); Suspending Time: Life, Photography, Death (Izu Photo Museum, 2010); Emanations: The Art of the Cameraless Photograph (Prestel, 2016); in Obraz a diseminace: Za novou historii pro fotografii (NAMU, 2016). Nova zbirka njegovih esejev 更多的疯狂念头 (Več divjih idej: zgodovina, fotografija, pisanje) je bila objavljena v kitajščini leta 2017. Uredil je tudi knjigo Photography Degree Zero: Reflections on the Camera Rolanda Barthesa Lucida (MIT Press, 2009) in souredil knjigo Picturing Atrocity: Photography in Crisis (Reaction, 2012). Njegova zadnja publikacija je Apparitions: Photography and Dissemination (Power Publications, 2018). Batchen je kuriral tudi številne razstave, ki so bile predstavljene v Braziliji, Avstraliji, ZDA, na Nizozemskem, Islandiji, Veliki Britaniji, Nemčiji, na Japonskem in Novi Zelandiji.