Ponjava 2
Tobačna / Objekt 2, Ljubljana
10. junij – 14. junij 2022
Študentke in študenti: Tjaša Bon, Bor Cvetko, Rok Černezel, Tina Dernovšek, Nataša Ilec Kralj, Valerija Intihar, Oskar Kandare, Tine Lisjak, Tilyen Mucik, Hana Podvršič, Lana Požlep, Markus Röder, Lana Soklič, Kaja Škorjanc, Vita Tušek, Lara Žagar
Mentorice in mentorji: doc. mag. Emina Djukić, doc. Peter Rauch, izr. prof. Peter Koštrun, Klemen Ilovar, doc. dr. Tomo Stanič, doc. Kristina Rutar
- št. -
- 2022
- 19/07/2022
Ponjava 2
Tobačna / Objekt 2, Ljubljana
10. junij – 14. junij 2022
Študentke in študenti: Tjaša Bon, Bor Cvetko, Rok Černezel, Tina Dernovšek, Nataša Ilec Kralj, Valerija Intihar, Oskar Kandare, Tine Lisjak, Tilyen Mucik, Hana Podvršič, Lana Požlep, Markus Röder, Lana Soklič, Kaja Škorjanc, Vita Tušek, Lara Žagar
Mentorice in mentorji: doc. mag. Emina Djukić, doc. Peter Rauch, izr. prof. Peter Koštrun, Klemen Ilovar, doc. dr. Tomo Stanič, doc. Kristina Rutar
- št. -
- 2022
- 19/07/2022
prispevki
- št. -
- 2022
- 26/07/2022
- y
- Intervju
- št. -
- 2022
- 26/07/2022
Pogovor Mihe Colnerja s fotografom, umetnikom in piscem Davorjem Konjikušićem iz Zagreba je posvečen predstavitvi in analizi njegove umetniške prakse v preteklih desetih letih ter njegovi obravnavi družbeno aktualnih tem in različnih zgodovinskih diskurzov z umetniškimi sredstvi. Konjikušić fotografijo dojema kot družboslovno kategorijo in v svojih izrazito interdisciplinarnih delih pogosto predstavlja obrobne, pozabljene in politično občutljive teme. V pogovoru je zato osvetlil svoj pogled na fotografsko in umetniško ustvarjanje, obravnavanje zgodovinskih tem s pomočjo vizualnih in drugih sredstev, na procese lokalne in globalne družbenopolitične transformacije, prav tako pa je izpostavil pomen ohranjanja ostrine, jasnosti in odprtosti v polju umetnosti in pojasnil ozadja nekaterih svojih ključnih umetniških del. Ker je v preteklosti deloval kot novinar, fotograf in umetnik, je njegova ustvarjalna praksa zelo raznovrstna in usmerjena v kritično obravnavo vsakdanjih družbenih pojavov.
- Ključne besede: dokumentarizem, družbena kritika, obrobno, politično, zgodovina
- št. 95/96
- 2021
- 14/02/2022
- Esej
- št. 95/96
- 2021
- 14/02/2022
Staroselski futurizem je v staroselski sodobni kulturi prisoten vse intenzivneje: v glasbi, umetnosti in na festivalih. Kadu Xukuru je multimedijski umetnik, ki ustvarja kolaže; v njih združuje grafično oblikovanje in fotografsko prakso ter ilustrira svoj pogled na prihodnost staroselcev. Kadu je v pogovoru izpostavil pomembne simbole, vidne v njegovih delih, in pojasnil, kako njegova umetniška praksa vzajemno deluje z odporniškimi gibanji, v katerih je aktiven, zlasti z retomado, gibanjem za ponovno prilastitev tradicionalnih ozemelj staroselcev.
- Ključne besede: dekolonizacija, futurismo indígena, kolaž, retomada, staroselski futurizem
- št. 95/96
- 2021
- 13/02/2022
- Esej
- št. 95/96
- 2021
- 13/02/2022
Opus del Yannisa Karpouzisa, naslovljenih Paralelna kriza (Parallel Crisis), gledalca popelje v rahlo prikrito in nejasno vzporedno vesolje, v katerem je ekonomija skoraj nepomembna, saj so v ospredju človeške vrednote. Karpouzis s ponovnim vračanjem v atensko pokrajino in premislekom o sociopolitičnem položaju, ki ga je prinesla grška finančna kriza leta 2010, poskuša z vizualnimi namigi (in ne z neposrednim soočenjem) prikazati revščino, potrtost in čustveno otopelost državljanov, ki se trudijo ohranjati dostojanstvo. Karpouzis z vpeljavo počasnega pristopa k fotografiji in uporabo mnogih tehnik fotografiranja dokumentira vsakodnevno urbano življenje, katerega podobe imajo na trenutke udarnost tempirane bombe, po drugi strani pa zastrupljenemu načinu življenja predstavljajo morebitni protistrup, saj zagovarjajo politiko prekinitve znotraj samih omrežij moči.
- Ključne besede: alegorija, izgred, kriza, sociopolitično, tančica, urbano, vrzel
Razstave
- 2022
- 17/01/2022
- Razstava
Koža – organ, meja, ščit, medij, metafora. Ta prepustna površina našega telesa predstavlja oviro »zunanjemu« svetu, tvori vidno teksturo naše javne osebnosti, hkrati pa je varovalka zaznavajočega notranjega jaza, ki posreduje in konstruira naše okolje. Klešeta jo prostor in čas; je (živo) tkivo, ki ga oblikuje dleto časa in nanj vrisuje konture posameznikove avtobiografije. Je mesena, intimna, zasebna, čuječa. Pripada čutom in je hkrati odtujena, poželjiva, všečna, tudi srhljiva – pripada nam, drugim … vsem – a prav zares nikomur. Je del širšega družbenega tkiva, obdaja jo pogled drugih, a zdi se, da diha predvsem sama. Je membrana sveta in posameznika – iz nje z enako silo seva in se vanjo vpisuje identiteta.
Razstava Koža razkriva različne fotografske prakse, ki se dotikajo kože, pa naj bo to nežno ali grobo, vse od njene površinske čuječnosti, mikroskopskih gradnikov pa do njene družbene utelešenosti – v ekonomiji pogleda nihajoče med želenim in zahtevanim koža razkriva telesnost, razmerje med resničnim in ustvarjenim, poglobljenim in dekonstruiranim. Kot fotografija.
- 2020
- 20/01/2020
- Razstava
Od zgodnjega prepričanja v njeno zmožnost »kraje duš« do sodobnega prepričanja v njeno moč »kraje podatkov« se je naše razumevanje izvora te moči spreminjalo in razvijalo. V preteklosti je izviralo iz dojemanja fotografije kot čarobne emanacije stvarnosti, danes pa vse bolj nastaja iz njene vpetosti v podatkovne sisteme (in njene zmožnosti manipulacije) znotraj vseprisotnega aparata družbenega nadzora. V tako različnih praksah, kot sta na primer fotoreporterstvo in spiritualistična fotografija, ji je bila zadana naloga, da lahko razkrije več kot človeški pogled, da kot puščica prestreli resničnost, da nevidno naredi vidno, odsotno prisotno, daljne bližnje ter da nas popelje onkraj omejitev človeške zaznave in onkraj fizičnih omejitev prostora in časa. Da gradi iluzorne in fantastične krajine ter hkrati razbija iluzorične predstave o svetu. Fotografija nam je dala novo – izrazito fotografsko – razsežnost videnja in nikoli ni nehala vznemirjati našega raziskovalnega duha pri odkrivanju vsega neznanega, nevidnega, nerazumljivega, pretiranega, začaranega – čarobnosti sveta, torej.
Ta posebna moč fotografije danes še vedno vztraja, le da je njeno nekdanjo »analogno« magijo nadomestila nova, veliko bolj izmuzljiva, neobvladljiva in nedojemljiva magija algoritemskih enačb, strojnega vida, virtualne in obogatene resničnosti – magija naše distopične prihodnosti. Fotografiji nikoli nismo odrekli njenih izvornih mističnih lastnosti – in tako ostaja ena izmed najbolj magičnih tehnologij današnjega časa.
prost dostop
- št. 88/89
- 2019
- 09/12/2020
- y
- Recenzija
Umetnik Igor Grubić je z delom East Side Story (2006-2008) v presunljivo eksplicitni luči predstavil poskuse prvih dveh parad istospolno usmerjenih v Zagrebu in Beogradu, s tem pa je želel na kar se da neposreden način javnost soočiti s sovraštvom in nasiljem do Drugega. Pričujoče delo obravnava protestno akcijo istospolno usmerjenih, ki se niso želeli več skrivati, in posledično protestno akcijo tistih, ki nasprotujejo kakršnim koli odstopanjem od normativov. Z izjemno bogatim vizualnim jezikom je tako pokazal na anomalije družb, ki niso uspele vzpostaviti mehanizmov pravne države in zaščite svobode izražanja. Na podobno neposreden, a še vedno ambivalenten način pa se je Grubić v preteklosti loteval najrazličnejših družbenih anomalij in situacij v svoji neposredni okolici. V svojih delih in akcijah je dosledno spremljal in komentiral pojave frustracije ljudstva, ki se v obdobju t.i. tranzicije v demokracijo počuti opeharjenega za svojo prihodnost, status in življenjski standard.
- Ključne besede: dokumentarna fotografija, instalacijska umetnost, intervencija v prostor, protest, protestna koreografija, videoinstalacija
knjige
- št. 92
- 2020
- 14/12/2020
- Knjiga
Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja se je v Sovjetski zvezi v času prve Stalinove petletke, programa množične kolektivizacije in industrializacije Sovjetske zveze, med oblikovalcem in fotografom Aleksandrom Rodčenkom ter urednikom konstruktivistične revije Novi Lef Borisom Kušnerjem razvila živahna in borbena razprava o pravilni rabi fotografije. Objavljena je bila izmenično v revijah Novi Lef in Sovjetsko foto. Aleksandra Rodčenka je anonimni fotograf obtožil posnemanja buržoaznega sloga fotografiranja »od spodaj navzgor« v slogu Moholyja- Nagyja. Kar se sprva zdi kot spopad stilizma, bolj zaradi ustreznega načina fotografiranja, se razvije v politični boj za naravo fotografske podobe nasploh (in politični boj zaradi narave umetnosti je bil v tedanjem času v Sovjetski zvezi zastavek, ki te je lahko stal življenja – in mnoge avantgardiste, tudi samega Tretjakova, tudi je). K debati med Rodčenkom in Kušnerjem v sintetični maniri v zaključku svoje prida tudi Sergej Tretjakov, prav tako član uredništva Novi Lef. Po njegovo je vprašanje, ali fotografirati »od spodaj navzgor« ali »od zgoraj navzdol«, brezplodno, če razmislek temelji na razliki med formo in vsebino, med »kako« in »kaj« – pomembnejše in predvsem za obe predhodni vprašanji merodajno je zanj namreč vprašanje »zakaj«.
- št. 87
- 2019
- 08/12/2020
- Knjiga
Kronološko branje prevedenih besedil (spisi so v pričujoči številki predstavljeni kronološko z izjemo prvega prispevka »Uvod«) izboru in neizbežnim izpustitvam navkljub bolj kot radikalne miselne obrate razkriva Burginovo radikalno miselno kontinuiteto – vztrajanje pri zahtevi po nujnosti »gledanja fotografije« onstran fotografije kot objekta. In to tudi v času, ko se opeke fotografske teorije vse bolj uporabljajo za zidanje znanstvenih karier kot za obmetavanje institucionalnega reda, ki vzdržuje asimetrijo družbenih odnosov moči. Povedano drugače, Burginove eseje ne glede na letnico objave preveva ideja, da naj predmet fotografske teorije ne bi bila fotografija sama po sebi temveč prakse označevanja, ki fotografiji podeljujejo smisel. Pomen fotografije je namreč za Burgina vselej onstran, zunaj podobe. Fotografija je zanj tudi v dobi vseprisotne mobilne podobe »rdeči slanik«, ki prikriva pravi pomen. Ta se nahaja v kontekstih njene rabe, v institucionalnih diskurzih, v jeziku, ki jo obdaja in ki strukturira mišljenje ljudi, ki fotografije gledajo/berejo.
- št. 86
- 2019
- 08/12/2020
- Knjiga
V izboru esejev objavljenih v tej izdaji se odpirajo vprašanja razširjanja fotografskih podob, vpetosti fotografije v širše družbene sisteme in njene soudeleženosti pri pisanju njej lastne zgodovine. Batchen posebno pozornost posveča načinu umetnostne institucionalizacije »na novo« odkritih žanrov in kako ti poskusi historiziranja poenotijo in poenostavijo sicer raznovrsten repertoar posnetkov (njihove motive, barve, odtenke) na prepoznaven zbir elementov, ki tvorijo fotografijo v polju umetnosti. Batchen ugotavlja, da ne preseneča, če so tisti snepšoti, ki so danes vredni pozornosti (konec prejšnjega stoletja se je izrazito vzbudilo zanimanje muzejev, galerij in založb za »vsakodnevne« fotografske prakse), videti, kot da bi jih posnel kakšen izmed kanoniziranih fotografov. Tovrstna redukcija je večinoma v domeni širšega umetnostnega sistema in se širi z razstavami, katalogi, zgodovinskimi pregledi in kritiškimi zapisi. Batchen se sprašuje, ali je tovrstna zgodovina fotografije res primerna za obravnavo fotografije in njene preteklosti. Sam zagovarja načelo, da potrebujemo novo zgodovino, nov način preučevanja, ki bi bil bolj motiviran z lastnim predmetom preučevanja, in ne (tako kot do sedaj) z lastno metodo. Batchen išče nov pristop, ki bi po vzoru študij vizualne kulture »naslavljal določen predmet proučevanja in ga ne bi obravnaval« (Batchen 2019, 43).
