Sergej Tretjakov (1892–1937), ki je po Vladimirju Majakovskem prevzel uredniško delo pri reviji Novi Lef za zadnjih pet izdaj v letu 1928, je bil tudi sam fotograf pa tudi zelo cenjen pisec gledaliških iger, pesnik, novinar, prevajalec, scenarist in literarni kritik. Zelo so ga zanimala kritična vprašanja v povezavi s filmom in fotografijo in leta 1936 je v soavtorstvu s Solomonom Telingaterjem napisal prvo monografijo o Johnu Heartfieldu. Objavljati je začel leta 1913 in tik pred rusko revolucijo se je povezal s futuristi, kasneje je bil ena izmed vodilnih oseb sovjetske avantgarde. Bil eden od ustanoviteljev konstruktivistične revije Lef (1923–1925) in njene naslednice Novi Lef (1927–1928) ter z njim povezanega umetniškega gibanja, katerega glavna gonilna sila je bil pesnik Vladimir Majakovski. Razglasili so vojno »meščanski« kulturi in trdili, da so eksperimentalna avantgardna dela, ki so jih ustvarili, umetniški glas boljševiške revolucije. Napisal je scenarij za kontroverzno igro Želim otroka (1926), za katero je sceno pripravil El Lisicki, poleg njega pa je sodeloval še s Sergejem Eisensteinom; kot urednik Novi Lef je bil v stiku z večino aktivnih avantgardistov (Aleksander Rodčenko, Boris Kušner, Osip Birk, Varvara Stepanova idr.) Leta 1931 je imel v Berlinu predavanje na podlagi katerega je nastal spis »Pisec in socialistična vas«, ki je močno odmeval na tedanji Weimarski intelektualni sceni, nanj se je odzval Siegfried Kracauer in tri leta kasneje Walter Benjamin z nagovorom »Avtor kot producent«. Leta 1937 je bil zaradi svojih stikov s tujimi pisatelji in svojih stališč obsojen na smrt; leta 1956 posmrtno rehabilitiran.

Victor Burgin (1941) se je rodil v Sheffieldu v Angliji in trenutno živi in ustvarja v Parizu v Franciji. Doštudiral je na Kraljevi akademiji za umetnost v Londonu 1965, pozneje pa je leta 1967 magistriral na univerzi Yale. V poznih šestdesetih letih je postal vse bolj priznan kot konceptualni umetnik in poznan kot politični fotograf levice. Leta 1986 je bil nominiran za Turnerjevo nagrado. Njegovo zanimanje tako za konceptualno kot materialno plat projektov ga je privedlo do edinstvenega in inovativnega pristopa k fotografiji, s kombiniranjem besedila in podobe, digitalnim videom in tudi 3D-modeliranjem. Vse te različne forme so v njegovih delih sredstvo za raziskovanje materialnosti samega medija. Kot »politični fotograf« se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začel osredotočati na medsebojno delovanje podob in besedila, v devetdesetih letih pa se je usmeril k digitalnim sredstvom, da bi nadaljeval svoje raziskave politike, filozofije in psihoanalize. Leta 1982 je uredil Thinking Photography, prelomno knjigo za razumevanje fotografije, v kateri so poleg njegovih člankov med drugimi objavljeni tudi spisi Allana Sekule in Johna Tagga. Je avtor številnih člankov o umetnosti (filmu, fotografiji in arhitekturi), napisanih skozi prizmo semiotike in psihoanalitske teorije (velika večina jih je objavljena v leta 2018 izdani knjigi The Camera: Essence and Apparatus). Dejaven je na teoretskem in umetnostnem področju – svoja dela je predstavil na številnih razstavah. Nekatere izmed njegovih nedavnih samostojnih razstav so: Some Cities, Galerie Thomas Zander, Köln (2017); Voyage to Italy, Kaiser Wilhelm Museum, Krefeld (2017–18) in Prairie, Neubauer Collegium for Culture and Society, Chicago. Sodeloval je tudi na številnih skupinskih razstavah: Conceptual Art in Britain 1964–1979, Tate Britain, London (2016); Trapping Lions in the Scottish Highlights, Aspen Art Museum, Aspen (2013); Spirits of Internationalism: 6 European Collections, 1956–1986, Van Abbemuseum, Eindhoven (2012). Njegovo delo je vključeno v zbirke Muzeja sodobne umetnosti v New Yorku, britanske galerije Tate, Walkerjevega centra za umetnost in v Umetniško zbirko British Council.

Geoffrey Batchen (1956) je po poučevanju v Avstraliji, ZDA in Novi Zelandiji pred kratkim zasedel mesto profesorja zgodovine umetnosti na Univerzi v Oxfordu. Je avtor knjig Goreč od želje: Zasnovanje fotografije (Studia humanitatis, 2010); Each Wild Idea: Writing, Photography, History (MIT Press, 2001); Forget Me Not: Photography and Remembrance (Princeton Architectural Press, 2004); William Henry Fox Talbot (Phaidon, 2008); What of Shoes: Van Gogh and Art History (Seemann Henschel, 2009); Suspending Time: Life, Photography, Death (Izu Photo Museum, 2010); Emanations: The Art of the Cameraless Photograph (Prestel, 2016); in Obraz a diseminace: Za novou historii pro fotografii (NAMU, 2016). Nova zbirka njegovih esejev 更多的疯狂念头 (Več divjih idej: zgodovina, fotografija, pisanje) je bila objavljena v kitajščini leta 2017. Uredil je tudi knjigo Photography Degree Zero: Reflections on the Camera Rolanda Barthesa Lucida (MIT Press, 2009) in souredil knjigo Picturing Atrocity: Photography in Crisis (Reaction, 2012). Njegova zadnja publikacija je Apparitions: Photography and Dissemination (Power Publications, 2018). Batchen je kuriral tudi številne razstave, ki so bile predstavljene v Braziliji, Avstraliji, ZDA, na Nizozemskem, Islandiji, Veliki Britaniji, Nemčiji, na Japonskem in Novi Zelandiji.