razstavljoči avtorji: Anne Noble, Ewa Doroszenko, Goran Bertok, Gorkem Ergun, Karina-Sirkku Kurz, Špela Šivic
produkcija: Cankarjev dom, kulturni in kongresni center, Ljubljana in zavod Membrana
zasnova: zavod Membrana (Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj)
kuratorstvo in postavitev: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kustosinja razstavnega programa Cankarjevega doma: Katarina Hergouth
19. januar–1. marec 2022, Prvo preddverje Cankarjevega doma
Otvoritev: 19. januarja ob 19. uri.
- 2022
- 17/01/2022
razstavljoči avtorji: Anne Noble, Ewa Doroszenko, Goran Bertok, Gorkem Ergun, Karina-Sirkku Kurz, Špela Šivic
produkcija: Cankarjev dom, kulturni in kongresni center, Ljubljana in zavod Membrana
zasnova: zavod Membrana (Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj)
kuratorstvo in postavitev: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kustosinja razstavnega programa Cankarjevega doma: Katarina Hergouth
19. januar–1. marec 2022, Prvo preddverje Cankarjevega doma
Otvoritev: 19. januarja ob 19. uri.
- 2022
- 17/01/2022
prispevki
- št. -
- 2022
- 06/01/2022
- y
- Intervju
Nicole Goodwin pod umetniškim imenom GOODW.Y.N prepleta izkušnje na vojnem območju z materinstvom, vzpostavlja prostor za druga telesa in opozarja na neenakosti na umetniškem področju. Odkar je zapustila bojišče, se je s pomočjo številnih rezidenc in štipendij, pa tudi na lastno pest, posvetila poeziji, prozi, govorjeni besedi, performansu in fotografiji. Ob tem je njena lastna materinska izkušnja, njeno lastno življenje v koži temnopolte ženske s prekomerno telesno težo in njeno lastno potovanje od neuveljavljene do opažene umetnice ključno prispevalo k njenemu umetniškemu ustvarjanju. V pogovoru sta se z Urško Preis osredotočili na pomen bolečine v stvaritvi maske obraza (ostro skozi prizmo Bellove pareze), na telo kot objekt javnega pogleda (predvsem s performativno prakso) ter na stiske in ovire izražanja v javnem in umetniškem prostoru (na opredeljeno specifičnih, praktičnih primerih).
- Ključne besede: Bellova pareza, koža, maska, performans, telo kot performativno orodje
- št. -
- 2021
- 22/12/2021
- y
- Intervju
- št. -
- 2021
- 22/12/2021
Intervju je miselni sprehod skozi mišljenje ene prodornejših umetnic, vezane na transdisciplinarno polje sodobne umetnosti, a hkrati vseskozi zveste fotografiji. Umetniška praksa Aleksandre Vajd je na prvi pogled morda videti estetska in tako lahko nekateri ne vidijo njene konceptualne globine. Intervju bo poskušal osvetliti prav to konceptualno plat, ki preseva skozi površino njenih umetniških del.
- Ključne besede: fotografija, fotogram, prijateljevanje, sodobna umetnost, življenje
- št. -
- 2021
- 30/11/2021
- y
- Intervju
- št. -
- 2021
- 30/11/2021
Laurent Fiévet (r. 1969, Boulogne-Billancourt) v svetu umetnosti zavzema nenavaden položaj: če danes ni več redko, da bi ustvarjalec deloval na različnih umetniških poljih – Fiévet je aktiven zlasti na področju »lens-based media«, iz filmskih študij je tudi doktoriral, ustvarja pa še z zvokom in besedo, deluje v gledališču in razstavlja instalacije –, le stežka najdemo koga, ki bi prečil delitev na umetnike in zasebne zbiratelje. Na eni strani je Fiévet, torej tisti, ki svoja dela prodaja, na drugi pa kupuje dela drugih umetnikov. Njegov pogled, hkratni pogled od zunaj in znotraj, z ene in druge strani, mu torej omogoča privilegiran pregled umetniškega sistema.
- Ključne besede: raziskovanje, sodobna umetnost, umetniški trg, zbirateljstvo
Razstave
- 2022
- 17/01/2022
- Razstava
Koža – organ, meja, ščit, medij, metafora. Ta prepustna površina našega telesa predstavlja oviro »zunanjemu« svetu, tvori vidno teksturo naše javne osebnosti, hkrati pa je varovalka zaznavajočega notranjega jaza, ki posreduje in konstruira naše okolje. Klešeta jo prostor in čas; je (živo) tkivo, ki ga oblikuje dleto časa in nanj vrisuje konture posameznikove avtobiografije. Je mesena, intimna, zasebna, čuječa. Pripada čutom in je hkrati odtujena, poželjiva, všečna, tudi srhljiva – pripada nam, drugim … vsem – a prav zares nikomur. Je del širšega družbenega tkiva, obdaja jo pogled drugih, a zdi se, da diha predvsem sama. Je membrana sveta in posameznika – iz nje z enako silo seva in se vanjo vpisuje identiteta.
Razstava Koža razkriva različne fotografske prakse, ki se dotikajo kože, pa naj bo to nežno ali grobo, vse od njene površinske čuječnosti, mikroskopskih gradnikov pa do njene družbene utelešenosti – v ekonomiji pogleda nihajoče med želenim in zahtevanim koža razkriva telesnost, razmerje med resničnim in ustvarjenim, poglobljenim in dekonstruiranim. Kot fotografija.
- 2020
- 20/01/2020
- Razstava
Od zgodnjega prepričanja v njeno zmožnost »kraje duš« do sodobnega prepričanja v njeno moč »kraje podatkov« se je naše razumevanje izvora te moči spreminjalo in razvijalo. V preteklosti je izviralo iz dojemanja fotografije kot čarobne emanacije stvarnosti, danes pa vse bolj nastaja iz njene vpetosti v podatkovne sisteme (in njene zmožnosti manipulacije) znotraj vseprisotnega aparata družbenega nadzora. V tako različnih praksah, kot sta na primer fotoreporterstvo in spiritualistična fotografija, ji je bila zadana naloga, da lahko razkrije več kot človeški pogled, da kot puščica prestreli resničnost, da nevidno naredi vidno, odsotno prisotno, daljne bližnje ter da nas popelje onkraj omejitev človeške zaznave in onkraj fizičnih omejitev prostora in časa. Da gradi iluzorne in fantastične krajine ter hkrati razbija iluzorične predstave o svetu. Fotografija nam je dala novo – izrazito fotografsko – razsežnost videnja in nikoli ni nehala vznemirjati našega raziskovalnega duha pri odkrivanju vsega neznanega, nevidnega, nerazumljivega, pretiranega, začaranega – čarobnosti sveta, torej.
Ta posebna moč fotografije danes še vedno vztraja, le da je njeno nekdanjo »analogno« magijo nadomestila nova, veliko bolj izmuzljiva, neobvladljiva in nedojemljiva magija algoritemskih enačb, strojnega vida, virtualne in obogatene resničnosti – magija naše distopične prihodnosti. Fotografiji nikoli nismo odrekli njenih izvornih mističnih lastnosti – in tako ostaja ena izmed najbolj magičnih tehnologij današnjega časa.
prost dostop
- št. -
- 2021
- 15/10/2021
- y
- Kontrola & Kritika
Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat, prva fotoknjiga dokumentarnega fotografa Nika Erika Neubauerja, z zgovornim naslovom nakazuje odkrito in iskreno pustolovščino, ki jo je avtor doživljal na jugu Italije. Igre s sencami, portreti ljudi, ki so včasih zunaj fokusa, presvetljene figure, zabrisane impresije krajev tvorijo nekonvencionalno fotografsko pripoved. Neubauer v vsaki fotografiji pusti delček lastnega dojemanja in nas nikamor ne usmerja. Sam pravi, da ljudi tam ni težko fotografirati in da so večinoma celo počaščeni, če se jih posname. Domačine fotografira, kakor da je tudi sam eden od njih, saj mu iskreno razkrivajo svoje občutke in prostore. Njegove fotografije italijanskega juga pa niso očarljive le zaradi tega, kar pokažejo, ampak predvsem zaradi tistega, kar na njih ostaja skrito.
- Ključne besede: Antonio Rollo, Bari, dokumentarna fotografija, fotoknjiga, Italija
knjige
- št. 92
- 2020
- 14/12/2020
- Knjiga
Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja se je v Sovjetski zvezi v času prve Stalinove petletke, programa množične kolektivizacije in industrializacije Sovjetske zveze, med oblikovalcem in fotografom Aleksandrom Rodčenkom ter urednikom konstruktivistične revije Novi Lef Borisom Kušnerjem razvila živahna in borbena razprava o pravilni rabi fotografije. Objavljena je bila izmenično v revijah Novi Lef in Sovjetsko foto. Aleksandra Rodčenka je anonimni fotograf obtožil posnemanja buržoaznega sloga fotografiranja »od spodaj navzgor« v slogu Moholyja- Nagyja. Kar se sprva zdi kot spopad stilizma, bolj zaradi ustreznega načina fotografiranja, se razvije v politični boj za naravo fotografske podobe nasploh (in politični boj zaradi narave umetnosti je bil v tedanjem času v Sovjetski zvezi zastavek, ki te je lahko stal življenja – in mnoge avantgardiste, tudi samega Tretjakova, tudi je). K debati med Rodčenkom in Kušnerjem v sintetični maniri v zaključku svoje prida tudi Sergej Tretjakov, prav tako član uredništva Novi Lef. Po njegovo je vprašanje, ali fotografirati »od spodaj navzgor« ali »od zgoraj navzdol«, brezplodno, če razmislek temelji na razliki med formo in vsebino, med »kako« in »kaj« – pomembnejše in predvsem za obe predhodni vprašanji merodajno je zanj namreč vprašanje »zakaj«.
- št. 87
- 2019
- 08/12/2020
- Knjiga
Kronološko branje prevedenih besedil (spisi so v pričujoči številki predstavljeni kronološko z izjemo prvega prispevka »Uvod«) izboru in neizbežnim izpustitvam navkljub bolj kot radikalne miselne obrate razkriva Burginovo radikalno miselno kontinuiteto – vztrajanje pri zahtevi po nujnosti »gledanja fotografije« onstran fotografije kot objekta. In to tudi v času, ko se opeke fotografske teorije vse bolj uporabljajo za zidanje znanstvenih karier kot za obmetavanje institucionalnega reda, ki vzdržuje asimetrijo družbenih odnosov moči. Povedano drugače, Burginove eseje ne glede na letnico objave preveva ideja, da naj predmet fotografske teorije ne bi bila fotografija sama po sebi temveč prakse označevanja, ki fotografiji podeljujejo smisel. Pomen fotografije je namreč za Burgina vselej onstran, zunaj podobe. Fotografija je zanj tudi v dobi vseprisotne mobilne podobe »rdeči slanik«, ki prikriva pravi pomen. Ta se nahaja v kontekstih njene rabe, v institucionalnih diskurzih, v jeziku, ki jo obdaja in ki strukturira mišljenje ljudi, ki fotografije gledajo/berejo.
- št. 86
- 2019
- 08/12/2020
- Knjiga
V izboru esejev objavljenih v tej izdaji se odpirajo vprašanja razširjanja fotografskih podob, vpetosti fotografije v širše družbene sisteme in njene soudeleženosti pri pisanju njej lastne zgodovine. Batchen posebno pozornost posveča načinu umetnostne institucionalizacije »na novo« odkritih žanrov in kako ti poskusi historiziranja poenotijo in poenostavijo sicer raznovrsten repertoar posnetkov (njihove motive, barve, odtenke) na prepoznaven zbir elementov, ki tvorijo fotografijo v polju umetnosti. Batchen ugotavlja, da ne preseneča, če so tisti snepšoti, ki so danes vredni pozornosti (konec prejšnjega stoletja se je izrazito vzbudilo zanimanje muzejev, galerij in založb za »vsakodnevne« fotografske prakse), videti, kot da bi jih posnel kakšen izmed kanoniziranih fotografov. Tovrstna redukcija je večinoma v domeni širšega umetnostnega sistema in se širi z razstavami, katalogi, zgodovinskimi pregledi in kritiškimi zapisi. Batchen se sprašuje, ali je tovrstna zgodovina fotografije res primerna za obravnavo fotografije in njene preteklosti. Sam zagovarja načelo, da potrebujemo novo zgodovino, nov način preučevanja, ki bi bil bolj motiviran z lastnim predmetom preučevanja, in ne (tako kot do sedaj) z lastno metodo. Batchen išče nov pristop, ki bi po vzoru študij vizualne kulture »naslavljal določen predmet proučevanja in ga ne bi obravnaval« (Batchen 2019, 43).
