Fotografija - Teorija - Vizualna kultura
Če na primer želite občinstvu pokazati, kako izdelati eksploziv, in se tega lotite tako, da je vse skupaj videti kot kuharska oddaja, je to na smrt smešno.

prispevki

Članki - Eseji - Intervjuji
Reprezentacija Gospodarja, kot bi bil sam rad prikazan, vključuje ideologijo, ki je v nasprotju z realnostjo njegovih dejanj. Ne gre samo za bitko med civilno družbo in vlado, temveč tudi za boj za lastništvo podobe Gospodarja in njegovo vsebino.

Cilj prispevka je dokumentirati in kontekstualizirati vizualne podobe s protestov, ki so se začeli v Sloveniji v prvi polovici leta 2020, s poudarkom na podobi gospodarja, preden bodo slike izginile v vrtincu nenehno spreminjajočih se zgodovin, ki jih bodo pisali še neznani zmagovalci. V prispevku proučujem, kako so se umetniki in drugi ustvarjalci v težkih časih pridružili protestniškemu gibanju ter dali na razpolago svoja telesa in vizualno produkcijo, pri čemer se ta prispevek osredotoča le na slednjo.

Če boj za oblast, ki ga predstavlja findomska fotografija, uokvirimo na ta način, je dejansko zgolj vaba, in podobe storijo natanko to, kar so se namenile. Svobodni kritik je s tem, ko kritizira ponavljanje in potvorjenost moškosti, rekrutiran za performativno dolžnost ohranjanja eroto-ekonomije.

Finančna dominacija (findom) je fetišistična praksa, pri kateri podrejeni partner dobiva erotični užitek, ko dominantnemu partnerju oziroma denarnemu gospodarju pošilja denar. Denarni gospodarji delajo fotografije, ki naj bi pri denarnih sužnjih to željo izzvale, kar pomeni, da v bistvu vzbujajo željo po pošiljanju denarja. Esej se ukvarja s tem porajajočim se žanrom na videz samopromocijske fotografije kot z žanrom fotografske performativnosti (Levin 2009). Namesto želje po zajetju ali reprezentaciji (Batchen 1999) te podobe izkazujejo koreografijo fotografske performativnosti, ki vključuje tako gospodarje (kot tvorce) kot sužnje (kot gledalce). Čeprav bi si zaradi skladnosti z obliko in ekonomsko prakso lahko tolmačili, da so gospodarji zdaj sužnji, ta esej zagovarja tezo, da te podobe vabijo k performiranju dominacije, podreditve in kritike na poti v širše performative vzburjenja in izzivanja. Kar kritiki in družbeni analitiki dojemajo kot oblast (ekonomsko, erotično ali drugo), je dejansko želja na svojih šivih, v procesu dejavne in sodelovalne kompozicije.

Ustvarjanje podobe modernega, garaškega kmeta – ki je obenem pripadal skupnosti in bil član združenj – v petdesetih in sedemdesetih letih je v nasprotju z drugimi podobami, ki so nastale med oboroženim konfliktom v Kolumbiji, kjer so fotografi dokumentirali drugačno stvarnost kmetov, polno nasilja, trpljenja in pomanjkanja.

Orlando Fals Borda, ugleden kolumbijski sociolog, ki je v obdobju od petdesetih do devetdesetih let prejšnjega stoletja deloval tako v akademski sferi kot v vladi, je napisal dve deli o kolumbijskem kmečkem prebivalstvu in njegovem odnosu z veleposestniki, ki sta bili objavljeni skupaj z izborom fotografij kmetov, lastnikov zemljišč in ljudskih gibanj. Obe deli in podobe v njih so vplivali na oblikovanje kmečkih in veleposestniških vizualnih ikon v novejši kolumbijski zgodovini, saj se vse od njihovega nastanka uporabljajo v knjigah, učbenikih in razstavah ter so imele ključno vlogo pri vizualni propagandi projekta agrarne reforme v Kolumbiji. Na podlagi Falsovega terenskega dela sta nastali dve zbirki fotografij, shranjeni v dveh kolumbijskih institucijah, ki sta te podobe tudi organizirali in katalogizirali: v Centralni banki v Monterii in v Nacionalni univerzi v Bogoti. Ti instituciji sta poglavitni oblikovalki vizualnega spomina na podeželsko Kolumbijo, sama pa Falsovo terensko delo analiziram v širšem kontekstu sestavljanke, v kateri so kmetje, posestniki in intelektualci, kot je Fals, tako konzumirali kot tudi uporabljali vizualne ikone zemlje, podeželja in kmečkega življenja v kolumbijski novejši zgodovini.

Razstave

Največji trik fotografije je bil, da je prepričala ljudi v lastno smrt.

Od zgodnjega prepričanja v njeno zmožnost »kraje duš« do sodobnega prepričanja v njeno moč »kraje podatkov« se je naše razumevanje izvora te moči spreminjalo in razvijalo. V preteklosti je izviralo iz dojemanja fotografije kot čarobne emanacije stvarnosti, danes pa vse bolj nastaja iz njene vpetosti v podatkovne sisteme (in njene zmožnosti manipulacije) znotraj vseprisotnega aparata družbenega nadzora. V tako različnih praksah, kot sta na primer fotoreporterstvo in spiritualistična fotografija, ji je bila zadana naloga, da lahko razkrije več kot človeški pogled, da kot puščica prestreli resničnost, da nevidno naredi vidno, odsotno prisotno, daljne bližnje ter da nas popelje onkraj omejitev človeške zaznave in onkraj fizičnih omejitev prostora in časa. Da gradi iluzorne in fantastične krajine ter hkrati razbija iluzorične predstave o svetu. Fotografija nam je dala novo – izrazito fotografsko – razsežnost videnja in nikoli ni nehala vznemirjati našega raziskovalnega duha pri odkrivanju vsega neznanega, nevidnega, nerazumljivega, pretiranega, začaranega – čarobnosti sveta, torej.

Ta posebna moč fotografije danes še vedno vztraja, le da je njeno nekdanjo »analogno« magijo nadomestila nova, veliko bolj izmuzljiva, neobvladljiva in nedojemljiva magija algoritemskih enačb, strojnega vida, virtualne in obogatene resničnosti – magija naše distopične prihodnosti. Fotografiji nikoli nismo odrekli njenih izvornih mističnih lastnosti – in tako ostaja ena izmed najbolj magičnih tehnologij današnjega časa.

V obdobju antropocena je človek obveljal za najbolj invazivno vrsto, ki je s procesom domestifikacije in kulturacije živali izoblikovala naravo po svoji meri in popolnoma predrugačila pomen instinktivnega in naravnega.

Skupinska razstava Instinkt  predstavlja dela mednarodne zasedbe ustvarjalk in ustvarjalcev (Vanja Bučan, Anja Carr, Klaus Pichler, Alexandra Soldatova, Daniel Szalai), ki raziskujejo, kako je odnos med živaljo in človekom ideološko poudarjen ali prikrit s podobami ter kako pojem instinkta definira tako fotografski proces kot tudi fotografsko reprezentacijo.

S kulturno marginalizacijo živali, kot poimenuje odnos sodobnega človeka do živali John Berger, ki se je dogajala skozi vse 20. stoletje, so živali postale predvsem potrošno blago. Sobivanje in magično verovanje, ki sta nekoč v temelju oblikovala človekov odnos do živali, sta se umaknili kapitalističnemu proizvodnemu procesu. Danes človek živali potrebuje predvsem za hrano, jih uporablja za zabavo in razvaja kot hišne ljubljenčke. Naš vsakdan je preplavljen z živalskimi podobami, ki sooblikujejo naš pogled na živali, od nepreštevnih fotografij domačih in eksotičnih živali na družbenih omrežjih do modnih dodatkov z živalskimi vzorci. Obdajamo se z antropomorfnimi živalskimi igračami, živalim pripisujemo človeške značilnosti (in obratno), sprejemamo jih kot enakopravne člane družine, z njimi se identificiramo. Živali vodijo naše potrošniške navade in izbire življenjskega sloga ali predstavljajo nacionalne in državne simbole ter ideologije.

Ne glede na to, ali podobe živali uporabljamo kot blago za izmenjavo, marketinško orodje, kot orodje znanstvenih raziskav ali znamenja domačnosti, kot neme trofeje iz eksotičnih krajev ali živalskih vrtov, le-te govorijo o določenem postopku udomačevanja tako znaka kot referenta. V obdobju antropocena je človek obveljal za najbolj invazivno vrsto, ki je s procesom domestifikacije in kulturacije živali izoblikovala naravo po svoji meri in popolnoma predrugačila pomen instinktivnega in naravnega. Z nadvlado pa je prišlo tudi razočaranje in danes se vzvišeni odnos do živali umika ideji postspecizma (človek kot ena izmed živečih vrst). Novi načini reprezentacije živali so posledica predrugačenega odnosa do živali, ki se na določen način vračajo k svojim totemističnim koreninam. Ob vse večjem zavedanju o alarmantnosti okoljskih in podnebnih sprememb, ki jih je človek povzročil s posegi v naravna okolja in habitate, se vse glasneje pojavlja tudi zahteva po novi vrsti odgovornosti, empatiji in solidarnosti, tako medkulturni kot medvrstni.

Avtorice in avtorji tematizirajo različne aspekte reprezentacije živali in iz različnih perspektiv naslavljajo kompleksen odnos človeka do živali, njunega sobivanja in pomene, ki iz tega izhajajo: od konceptualne obravnave hišnih ljubljenčkov in z njimi povezanih mitologij (Alexandra Soldatova), antropomorfnih reprezentacij živali v popularni kulturi in pojava medvrstnih subkultur (Anja Carr), komercializacije in estetizacije živali, živalskosti in naravnega (Vanja Bučan), tehnoloških modifikacij živalskih ekstraktov v farmacevtski industriji in strategij njihovega oglaševanja (Daniel Szalai) do taksidermije kot običajne prakse ohranjanja živalskih trupel in njihove klasifikacije z namenom raziskovanja in razstavljanja (Klaus Pichler).

Rostfrei publishing, 2018
80 strani
dimenzija knjige: 200 × 270 mm
dimenzija škatle: 245 × 310 x 35 mm
edicija: 200

NAKUP KNJIGE

Prispevek sledi odprti, večslojni in polifoni strukturi knjige Opium Clippers, poglavja pa je mogoče brati v poljubnem, nekronološkem zaporedju.

Rostfrei publishing, 2018
80 strani
dimenzija knjige: 200 × 270 mm
dimenzija škatle: 245 × 310 x 35 mm
edicija: 200

NAKUP KNJIGE

Modrotisk sem naredila z rentgensko sliko svojih bolnih pljuč in rastlin, ki sem jih našla mrtve v izkoriščenem gozdu.
Medtem ko kulisa aktivno sodeluje pri pripovedi, je ozadje, s silo vizualne retorike, preprosto najboljša tehnična izbira, ki služi krepitvi ospredja.
Če na primer želite občinstvu pokazati, kako izdelati eksploziv, in se tega lotite tako, da je vse skupaj videti kot kuharska oddaja, je to na smrt smešno.

prost dostop

Recenzije - Projekti
Z zabrisovanjem svoje vizualne identitete v javnem virtualnem prostoru, kar je v obdobju vsesplošne ekstravertnosti in narcisizma skoraj subverzivno početje, se obrača proti postulatom dominantne kulture.
Z zabrisovanjem svoje vizualne identitete v javnem virtualnem prostoru, kar je v obdobju vsesplošne ekstravertnosti in narcisizma skoraj subverzivno početje, se obrača proti postulatom dominantne kulture.
Sibi, ki pogosto uporablja termin »meja«, je fasciniran nad običajnimi mesti in manjšinsko umetnostjo.

Tigre en Papier sem začel, da bi odprl majhno podjetje, a postopoma je v obdobju, ko so uspevali ročno narejeni izdelki, prerastel v bolj umetniški projekt. Kmalu sem spoznal, da nisem primeren za tovrstno zaposlitev, saj precej rad eksperimentiram in spreminjam stvari. Ime projekta sem izbral brez večjega razmisleka, pomeni pa »na videz nevaren«; izraz naj bi izhajal s Kitajske, vendar se mi je fina vibracija francoskega prevoda zdela boljša. Tigre en Papier med modo in instalacijo prečka številne medije, preko katerih izraža ideje, kot so minljivost, identiteta ali prevara. V mnogih podobah uporabljam jukstapozicijo, reinterpretacije precej znanih subjektov in različne preseke.

Osamljenost je v današnjem sterilnem svetu dobrina, za katero je treba plačati, saj omogoča (vsaj začasen) pobeg pred svetom, kjer so vsi proti vsem.

Čeprav so Koštrunova dela in njegov celoten opus nedvomno odprti za večplastne interpretacije, članek navaja na misel, da sta vsemu njegovemu svetu skupna zamaknjenost v mirovanje in občutek samotnosti. Opus Petra Koštruna lebdi na presečišču neokrnjene narave in kulturne krajine, človeškega vpliva na okolje in neznatnosti posameznika v odnosu do narave. Četudi Koštrunovi fotografski motivi namigujejo na arhaizem in romanticizem in so na prvi pogled povezani s tradicijo fotografskega piktorializma, so v svojem bistvu razločno sodobni, vezani na tukajšnjo in zdajšnjo stvarnost. Njegov izraz je docela nepripoveden v klasičnem smislu fotografske reprezentacije, saj podobe ne pripovedujejo premočrtne zgodbe, ampak se posvečajo vizualnemu jeziku, ki je (v nasprotju s pisano besedo) vedno ambivalenten in plastovit.

knjige

Ne preseneča, da Tretjakov »novi« način reprezentacije primerja s tekočim trakom – predmeti se po njem premikajo počasi, na obeh straneh jih izmenjaje obdajajo posamezniki – in tako med svojim potovanjem vzpostavljajo nove (tudi nepričakovane) odnose med predmeti in med posamezniki.

Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja se je v Sovjetski zvezi v času prve Stalinove petletke, programa množične kolektivizacije in industrializacije Sovjetske zveze, med oblikovalcem in fotografom Aleksandrom Rodčenkom ter urednikom konstruktivistične revije Novi Lef Borisom Kušnerjem razvila živahna in borbena razprava o pravilni rabi fotografije. Objavljena je bila izmenično v revijah Novi Lef in Sovjetsko foto. Aleksandra Rodčenka je anonimni fotograf obtožil posnemanja buržoaznega sloga fotografiranja »od spodaj navzgor« v slogu Moholyja- Nagyja. Kar se sprva zdi kot spopad stilizma, bolj zaradi ustreznega načina fotografiranja, se razvije v politični boj za naravo fotografske podobe nasploh (in politični boj zaradi narave umetnosti je bil v tedanjem času v Sovjetski zvezi zastavek, ki te je lahko stal življenja – in mnoge avantgardiste, tudi samega Tretjakova, tudi je). K debati med Rodčenkom in Kušnerjem v sintetični maniri v zaključku svoje prida tudi Sergej Tretjakov, prav tako član uredništva Novi Lef. Po njegovo je vprašanje, ali fotografirati »od spodaj navzgor« ali »od zgoraj navzdol«, brezplodno, če razmislek temelji na razliki med formo in vsebino, med »kako« in »kaj« – pomembnejše in predvsem za obe predhodni vprašanji merodajno je zanj namreč vprašanje »zakaj«.

Brecht je zavzel stališče, da je treba bistva, ki se skrivajo za zunanjim videzom, doseči z raziskovanjem, ne pa z intuicijo. Fotografija nam je pogosto nudila brezkrajno retoriko »človečnosti – njenih radosti in tegob«.

Kronološko branje prevedenih besedil (spisi so v pričujoči številki predstavljeni kronološko z izjemo prvega prispevka »Uvod«) izboru in neizbežnim izpustitvam navkljub bolj kot radikalne miselne obrate razkriva Burginovo radikalno miselno kontinuiteto – vztrajanje pri zahtevi po nujnosti »gledanja fotografije« onstran fotografije kot objekta. In to tudi v času, ko se opeke fotografske teorije vse bolj uporabljajo za zidanje znanstvenih karier kot za obmetavanje institucionalnega reda, ki vzdržuje asimetrijo družbenih odnosov moči. Povedano drugače, Burginove eseje ne glede na letnico objave preveva ideja, da naj predmet fotografske teorije ne bi bila fotografija sama po sebi temveč prakse označevanja, ki fotografiji podeljujejo smisel. Pomen fotografije je namreč za Burgina vselej onstran, zunaj podobe. Fotografija je zanj tudi v dobi vseprisotne mobilne podobe »rdeči slanik«, ki prikriva pravi pomen. Ta se nahaja v kontekstih njene rabe, v institucionalnih diskurzih, v jeziku, ki jo obdaja in ki strukturira mišljenje ljudi, ki fotografije gledajo/berejo.

Vernakularna fotografija kot parergon predstavlja odsotno prisotnost, ki določa zgodovinsko in fizično identiteto tega medija; vernakularne fotografije so tisto, kar določa, kaj prava fotografija ni. Da bi zares razumeli fotografijo in njeno zgodovino, se moramo torej resno posvetiti temu, kar se je zgodovina odločila zatreti.

V izboru esejev objavljenih v tej izdaji se odpirajo vprašanja razširjanja fotografskih podob, vpetosti fotografije v širše družbene sisteme in njene soudeleženosti pri pisanju njej lastne zgodovine. Batchen posebno pozornost posveča načinu umetnostne institucionalizacije »na novo« odkritih žanrov in kako ti poskusi historiziranja poenotijo in poenostavijo sicer raznovrsten repertoar posnetkov (njihove motive, barve, odtenke) na prepoznaven zbir elementov, ki tvorijo fotografijo v polju umetnosti. Batchen ugotavlja, da ne preseneča, če so tisti snepšoti, ki so danes vredni pozornosti (konec prejšnjega stoletja se je izrazito vzbudilo zanimanje muzejev, galerij in založb za »vsakodnevne« fotografske prakse), videti, kot da bi jih posnel kakšen izmed kanoniziranih fotografov. Tovrstna redukcija je večinoma v domeni širšega umetnostnega sistema in se širi z razstavami, katalogi, zgodovinskimi pregledi in kritiškimi zapisi. Batchen se sprašuje, ali je tovrstna zgodovina fotografije res primerna za obravnavo fotografije in njene preteklosti. Sam zagovarja načelo, da potrebujemo novo zgodovino, nov način preučevanja, ki bi bil bolj motiviran z lastnim predmetom preučevanja, in ne (tako kot do sedaj) z lastno metodo. Batchen išče nov pristop, ki bi po vzoru študij vizualne kulture »naslavljal določen predmet proučevanja in ga ne bi obravnaval« (Batchen 2019, 43).

raziskuj

Splet / Tisk

dostop do vseh prispevkov

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 09. april 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 24. junij 2019. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kontaktiraje urednike na editors@membrana.si. Rok za predloge prispevkov (izvlečki dolžine 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 18.1. 2019. Rok za dokončane prispevke na podlagi sprejetih predlogov je 20.3.2019. Predloge pošljite na editors@membrana.org.

Kontaktiraje urednike na editors@membrana.org. Rok za dokončane prispevke na podlagi sprejetih predlogov je 30. september 2018. Predloge pošljite na editors@membrana.org.

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Marc Riboud: Čuječi popotnik. Zavedni fotograf
kdaj: 14. junij 2018
trajanje: 17.00 – 19.00
moderatorka: Jasna Jernejšek
sodelujejo: Nada Žgank, Meta Krese, Jasna Podreka in Svetlana Slapšak

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.