- št. -
- 2022
- 10/10/2022
- št. -
- 2022
- 10/10/2022
prispevki
- št. -
- 2022
- 29/12/2022
- y
- Članek
Fotografija hrane je med najbolj konzumiranimi podvrstami fotografije. Kot fotografija z večjo umetniško vrednostjo je izpostavljena fotografija v vlogi ilustriranja knjig kuharskih mojstrov (chefov). V svojem motivu predstavlja tihožitja, slikarski žanr, ki je bil zgodovinsko zaznamovan kot manjvreden. Pri razmisleku, zakaj ni zapisa podrobnejše analize ali pa vsaj zglednejšega pregleda razvoja t. i. “food photography”, torej tega, na kakšen način se je pristopalo do fotografiranja hrane, se prispevek vrača k umetnostnozgodovinskim žanrom in njihovi kategorizaciji. Kuhar ali chef z izrazitim poudarkom na vizualnem ali prezentaciji privzema pristope, ki so lastne vizualnim umetnikom. S tem jedi dobivajo status umetniških objektov, pri čemer je fotografija sredstvo, ki vodi v njihovo fetišizacijo.
- Ključne besede: fotoknjiga, gastronomija, potrošništvo, socialna fotografija, zgodovina umetnosti
- št. -
- 2022
- 23/12/2022
- y
- Članek
- št. -
- 2022
- 23/12/2022
Avtor v preglednem besedilu predstavi fenomen fotoknjige z vidika sodobnih založniških študij in jo preuči skozi prizmo produkcije, konzumacije in nazadnje ontologije knjige. Sprašuje se po značilnostih fotoknjižne založniške prakse v razmerju do drugih založništev. Izdajanje fotoknjig primerja s splošnim in znanstvenim založništvom in zaključi, da gre za liminalno polje z edinstveno dinamiko med knjižno in umetnostno sfero, ki ga zaradi inherentnih lastnosti in načinov rabe ne moremo preprosto uvrstiti pod katerikoli drug tip založništva.
- Ključne besede: fotoknjiga, knjigotrštvo, umetnost, založništvo
- št. -
- 2022
- 20/12/2022
- y
- Članek
- št. -
- 2022
- 20/12/2022
Tradicija zgodovine črpa svoje korenine iz mitologije in prakse pripovedovanja zgodb. Pričujoči esej dekonstruira že obstoječa zgodovinska dejstva in postopoma uvede novo pripoved, ki z viri podkrepljeno zgodovinopisje briše meje med fantazijskim in resničnim. Pripoved sledi fotografski časovnici in v glavnem povzema resnične dogodke življenja slovenskega heroja; Janeza Evangelista Kreka. Gre za zgodovinsko romantično dramo, kjer je pod drobnogled vzeta njegova manj znana afera s pozabljeno Josipino Eržen; nastajanje Majniške deklaracije in prebujanja slovenskega naroda se namreč ni dogajalo brez osebnostnih dram. Koliko napisanega se je zgodilo in koliko ne, se prepušča posamezniku in njegovim raziskovalnim sposobnostim. Na ta način se zgodovinopisje vrača k mitološkemu, prepolnemu pretiravanja in mitoloških zveri — potenciranih osebnostih in nauka polnih bajeslovnosti.
- Ključne besede: alternativna zgodovina, izdaja, kvazidokumentarec, nacionalizem, revizionizem, romantična drama, škandal
Razstave
- 2022
- 17/01/2022
- Razstava
Koža – organ, meja, ščit, medij, metafora. Ta prepustna površina našega telesa predstavlja oviro »zunanjemu« svetu, tvori vidno teksturo naše javne osebnosti, hkrati pa je varovalka zaznavajočega notranjega jaza, ki posreduje in konstruira naše okolje. Klešeta jo prostor in čas; je (živo) tkivo, ki ga oblikuje dleto časa in nanj vrisuje konture posameznikove avtobiografije. Je mesena, intimna, zasebna, čuječa. Pripada čutom in je hkrati odtujena, poželjiva, všečna, tudi srhljiva – pripada nam, drugim … vsem – a prav zares nikomur. Je del širšega družbenega tkiva, obdaja jo pogled drugih, a zdi se, da diha predvsem sama. Je membrana sveta in posameznika – iz nje z enako silo seva in se vanjo vpisuje identiteta.
Razstava Koža razkriva različne fotografske prakse, ki se dotikajo kože, pa naj bo to nežno ali grobo, vse od njene površinske čuječnosti, mikroskopskih gradnikov pa do njene družbene utelešenosti – v ekonomiji pogleda nihajoče med želenim in zahtevanim koža razkriva telesnost, razmerje med resničnim in ustvarjenim, poglobljenim in dekonstruiranim. Kot fotografija.
- 2020
- 20/01/2020
- Razstava
Od zgodnjega prepričanja v njeno zmožnost »kraje duš« do sodobnega prepričanja v njeno moč »kraje podatkov« se je naše razumevanje izvora te moči spreminjalo in razvijalo. V preteklosti je izviralo iz dojemanja fotografije kot čarobne emanacije stvarnosti, danes pa vse bolj nastaja iz njene vpetosti v podatkovne sisteme (in njene zmožnosti manipulacije) znotraj vseprisotnega aparata družbenega nadzora. V tako različnih praksah, kot sta na primer fotoreporterstvo in spiritualistična fotografija, ji je bila zadana naloga, da lahko razkrije več kot človeški pogled, da kot puščica prestreli resničnost, da nevidno naredi vidno, odsotno prisotno, daljne bližnje ter da nas popelje onkraj omejitev človeške zaznave in onkraj fizičnih omejitev prostora in časa. Da gradi iluzorne in fantastične krajine ter hkrati razbija iluzorične predstave o svetu. Fotografija nam je dala novo – izrazito fotografsko – razsežnost videnja in nikoli ni nehala vznemirjati našega raziskovalnega duha pri odkrivanju vsega neznanega, nevidnega, nerazumljivega, pretiranega, začaranega – čarobnosti sveta, torej.
Ta posebna moč fotografije danes še vedno vztraja, le da je njeno nekdanjo »analogno« magijo nadomestila nova, veliko bolj izmuzljiva, neobvladljiva in nedojemljiva magija algoritemskih enačb, strojnega vida, virtualne in obogatene resničnosti – magija naše distopične prihodnosti. Fotografiji nikoli nismo odrekli njenih izvornih mističnih lastnosti – in tako ostaja ena izmed najbolj magičnih tehnologij današnjega časa.
prost dostop
- št. 95/96
- 2021
- 30/09/2021
- y
- Recenzija
Ho Rui An je v Singapurju živeči umetnik, čigar prva evropska samostojna razstava Konci dolgega razcveta je na ogled v dunajski Kunsthalle. Avtor v svojih delih (videih, instalacijah, performansu) izpostavlja načine, na katere so s podobami posredovana razmerja moči ter odnosi med Vzhodom in Zahodom. Razstavo tematsko uokvirja esej iz leta 1997 Dolgi razcvet: Zgodovina prihodnosti, 1980–2020, ki je (tragikomično) predvidel 25 let blaginje in svetovnega razcveta, a je njegove teze že kmalu za objavo spodnesla azijska finančna kriza. V pričujočem besedilu se sprehodimo skozi razstavo in analiziramo, kako so v razstavljenih delih pod vprašaj postavljeni prevladujoči diskurzi.
- št. 66/67
- 2015
- 01/12/2020
- y
- Recenzija razstave
knjige
- št. 92
- 2020
- 14/12/2020
- Knjiga
Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja se je v Sovjetski zvezi v času prve Stalinove petletke, programa množične kolektivizacije in industrializacije Sovjetske zveze, med oblikovalcem in fotografom Aleksandrom Rodčenkom ter urednikom konstruktivistične revije Novi Lef Borisom Kušnerjem razvila živahna in borbena razprava o pravilni rabi fotografije. Objavljena je bila izmenično v revijah Novi Lef in Sovjetsko foto. Aleksandra Rodčenka je anonimni fotograf obtožil posnemanja buržoaznega sloga fotografiranja »od spodaj navzgor« v slogu Moholyja- Nagyja. Kar se sprva zdi kot spopad stilizma, bolj zaradi ustreznega načina fotografiranja, se razvije v politični boj za naravo fotografske podobe nasploh (in politični boj zaradi narave umetnosti je bil v tedanjem času v Sovjetski zvezi zastavek, ki te je lahko stal življenja – in mnoge avantgardiste, tudi samega Tretjakova, tudi je). K debati med Rodčenkom in Kušnerjem v sintetični maniri v zaključku svoje prida tudi Sergej Tretjakov, prav tako član uredništva Novi Lef. Po njegovo je vprašanje, ali fotografirati »od spodaj navzgor« ali »od zgoraj navzdol«, brezplodno, če razmislek temelji na razliki med formo in vsebino, med »kako« in »kaj« – pomembnejše in predvsem za obe predhodni vprašanji merodajno je zanj namreč vprašanje »zakaj«.
- št. 87
- 2019
- 08/12/2020
- Knjiga
Kronološko branje prevedenih besedil (spisi so v pričujoči številki predstavljeni kronološko z izjemo prvega prispevka »Uvod«) izboru in neizbežnim izpustitvam navkljub bolj kot radikalne miselne obrate razkriva Burginovo radikalno miselno kontinuiteto – vztrajanje pri zahtevi po nujnosti »gledanja fotografije« onstran fotografije kot objekta. In to tudi v času, ko se opeke fotografske teorije vse bolj uporabljajo za zidanje znanstvenih karier kot za obmetavanje institucionalnega reda, ki vzdržuje asimetrijo družbenih odnosov moči. Povedano drugače, Burginove eseje ne glede na letnico objave preveva ideja, da naj predmet fotografske teorije ne bi bila fotografija sama po sebi temveč prakse označevanja, ki fotografiji podeljujejo smisel. Pomen fotografije je namreč za Burgina vselej onstran, zunaj podobe. Fotografija je zanj tudi v dobi vseprisotne mobilne podobe »rdeči slanik«, ki prikriva pravi pomen. Ta se nahaja v kontekstih njene rabe, v institucionalnih diskurzih, v jeziku, ki jo obdaja in ki strukturira mišljenje ljudi, ki fotografije gledajo/berejo.
- št. 86
- 2019
- 08/12/2020
- Knjiga
V izboru esejev objavljenih v tej izdaji se odpirajo vprašanja razširjanja fotografskih podob, vpetosti fotografije v širše družbene sisteme in njene soudeleženosti pri pisanju njej lastne zgodovine. Batchen posebno pozornost posveča načinu umetnostne institucionalizacije »na novo« odkritih žanrov in kako ti poskusi historiziranja poenotijo in poenostavijo sicer raznovrsten repertoar posnetkov (njihove motive, barve, odtenke) na prepoznaven zbir elementov, ki tvorijo fotografijo v polju umetnosti. Batchen ugotavlja, da ne preseneča, če so tisti snepšoti, ki so danes vredni pozornosti (konec prejšnjega stoletja se je izrazito vzbudilo zanimanje muzejev, galerij in založb za »vsakodnevne« fotografske prakse), videti, kot da bi jih posnel kakšen izmed kanoniziranih fotografov. Tovrstna redukcija je večinoma v domeni širšega umetnostnega sistema in se širi z razstavami, katalogi, zgodovinskimi pregledi in kritiškimi zapisi. Batchen se sprašuje, ali je tovrstna zgodovina fotografije res primerna za obravnavo fotografije in njene preteklosti. Sam zagovarja načelo, da potrebujemo novo zgodovino, nov način preučevanja, ki bi bil bolj motiviran z lastnim predmetom preučevanja, in ne (tako kot do sedaj) z lastno metodo. Batchen išče nov pristop, ki bi po vzoru študij vizualne kulture »naslavljal določen predmet proučevanja in ga ne bi obravnaval« (Batchen 2019, 43).
