Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.
- 2021
- 18/05/2021
Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.
- 2021
- 18/05/2021
prispevki
- št. 93/94
- 2020
- 21/12/2020
- Članek
- št. 93/94
- 2020
- 21/12/2020
Cilj prispevka je dokumentirati in kontekstualizirati vizualne podobe s protestov, ki so se začeli v Sloveniji v prvi polovici leta 2020, s poudarkom na podobi gospodarja, preden bodo slike izginile v vrtincu nenehno spreminjajočih se zgodovin, ki jih bodo pisali še neznani zmagovalci. V prispevku proučujem, kako so se umetniki in drugi ustvarjalci v težkih časih pridružili protestniškemu gibanju ter dali na razpolago svoja telesa in vizualno produkcijo, pri čemer se ta prispevek osredotoča le na slednjo.
- Ključne besede: fotografije protestov, kulturni protesti, protest, protest in sodobna umetnost
- št. 93/94
- 2020
- 20/12/2020
- Članek
- št. 93/94
- 2020
- 20/12/2020
Finančna dominacija (findom) je fetišistična praksa, pri kateri podrejeni partner dobiva erotični užitek, ko dominantnemu partnerju oziroma denarnemu gospodarju pošilja denar. Denarni gospodarji delajo fotografije, ki naj bi pri denarnih sužnjih to željo izzvale, kar pomeni, da v bistvu vzbujajo željo po pošiljanju denarja. Esej se ukvarja s tem porajajočim se žanrom na videz samopromocijske fotografije kot z žanrom fotografske performativnosti (Levin 2009). Namesto želje po zajetju ali reprezentaciji (Batchen 1999) te podobe izkazujejo koreografijo fotografske performativnosti, ki vključuje tako gospodarje (kot tvorce) kot sužnje (kot gledalce). Čeprav bi si zaradi skladnosti z obliko in ekonomsko prakso lahko tolmačili, da so gospodarji zdaj sužnji, ta esej zagovarja tezo, da te podobe vabijo k performiranju dominacije, podreditve in kritike na poti v širše performative vzburjenja in izzivanja. Kar kritiki in družbeni analitiki dojemajo kot oblast (ekonomsko, erotično ali drugo), je dejansko želja na svojih šivih, v procesu dejavne in sodelovalne kompozicije.
- Ključne besede: fetiš, finančna dominacija, fotografska performativnost, kritika, moškost, želja
- št. 93/94
- 2020
- 20/12/2020
- Članek
- št. 93/94
- 2020
- 20/12/2020
Orlando Fals Borda, ugleden kolumbijski sociolog, ki je v obdobju od petdesetih do devetdesetih let prejšnjega stoletja deloval tako v akademski sferi kot v vladi, je napisal dve deli o kolumbijskem kmečkem prebivalstvu in njegovem odnosu z veleposestniki, ki sta bili objavljeni skupaj z izborom fotografij kmetov, lastnikov zemljišč in ljudskih gibanj. Obe deli in podobe v njih so vplivali na oblikovanje kmečkih in veleposestniških vizualnih ikon v novejši kolumbijski zgodovini, saj se vse od njihovega nastanka uporabljajo v knjigah, učbenikih in razstavah ter so imele ključno vlogo pri vizualni propagandi projekta agrarne reforme v Kolumbiji. Na podlagi Falsovega terenskega dela sta nastali dve zbirki fotografij, shranjeni v dveh kolumbijskih institucijah, ki sta te podobe tudi organizirali in katalogizirali: v Centralni banki v Monterii in v Nacionalni univerzi v Bogoti. Ti instituciji sta poglavitni oblikovalki vizualnega spomina na podeželsko Kolumbijo, sama pa Falsovo terensko delo analiziram v širšem kontekstu sestavljanke, v kateri so kmetje, posestniki in intelektualci, kot je Fals, tako konzumirali kot tudi uporabljali vizualne ikone zemlje, podeželja in kmečkega življenja v kolumbijski novejši zgodovini.
- Ključne besede: agrarna reforma, fotografija, kmečki razred, Kolumbija, Orlando Fals Borda, veleposestniki
prost dostop
Delo Renáte Liszi ustvarja vizualne znake, ki izvirajo iz sferičnih oblik svete geometrije na fotogramih. Njene podobe, posnete brez kamere, se osredotočajo na Enost – vesolje in mi – ter temeljijo na Luči duše. Dela s svojim glasom, ki ustvarja rahlo valovanje na vodi. Njeno eksperimentiranje se je začelo z raziskovanjem bija manter Aum, RaMaDaSa in SaTaNaMa ki opisuje večni življenjski cikel: rojstvo, življenje, smrt, ponovno rojstvo. Raziskovanje jo je vodilo od mantra vibracij v mirni vodi (življenjski simbol) do vibracije svetlobe (življenjski simbol) kot nosilke informacij. Temeljna povezava med vodnimi in svetlobnimi valovi je v njeno eksperimentalno delo vnesla dodatno vzpodbudo. Količina vode, oblika posod, barve svetlobe, koti svetlobe – to so različne raziskovalne poti. Sveti geometrični koti in raznolikost valovnih dolžin elektromagnetnega valovanja so ustvarili intimen, meditativen prostor, ki poraja unikatne fotograme. V začetku je eksperimentirala s pozitivnim ČB papirjem, nato s ČB negativnimi filmi dimenzij 5 × 4˝ in 10 × 8˝. Ortokromatski negativi so ji omogočili, da dela v temnični svetlobi, kar jo je vodilo v ustvarjanje povečanih podob, pomešanih z drugimi valovnimi dolžinami. Tako se je skozi barvo ponovno rodil monokromat.
Ex-voto je votivni dar nevidnim silam, največkrat podarjen zaradi zaobljube z željo ozdravitve. Pogosto ga najdemo v obliki odlitka poškodovanega uda ali odtisa, ki je bil v neposrednem stiku s telesom ozdravelega. Modrotisk sem naredila z rentgensko sliko svojih bolnih pljuč in rastlin, ki sem jih našla mrtve v izkoriščenem gozdu. V fotografiji tako povežem ranjeno divjino – gozdu v francoščini rečemo »zemeljska pljuča« – s svojimi ranjenimi pljuči. Ker Magija pomeni rabo analogij, ki spletajo povezave med reprezentacijo in njenim objektom, da bi vplivale na slednjega, kakšne vrste magični sistem se vključi, ko akcijo prikličemo s kontaktnimi odtisi? Fotografijo povezujem z grozljivimi požigi, ki redčijo Amazonijo in od pred nedavnega tudi Avstralijo ter so odmev uničujočih vplivov globalnih sprememb na krhko ravnovesje zemeljskega življenja.
- št. 75/76
- 2017
- 04/12/2020
- y
- Projekt
ARFR je princip, ki običajno prehaja iz generacije v generacijo in označuje vse živeče, od kulture do biologije. Beseda je staronordijska, izhajala pa naj bi iz latinščine ali grščine. V danščino se prevaja z Arv, v angleščino z inheritance, dediščina. Projekt raziskuje, kako na nas vplivajo in nas na družbeno-spiritualno-materialno-magične načine povezujejo zgodbe, ki se zgodijo pred nami. Z besedami feministične teoretičarke Karen Barad:
Naslavljati preteklost (in prihodnost), govoriti z duhovi ne pomeni vzdrževati ali rekonstruirati nekega narativa o stvareh, kakršne so bile, temveč odgovoriti na in odgovarjati za to, kar podedujemo (iz preteklosti in prihodnosti), za zamotane odnose dediščine, ki jo »mi« predstavljamo, priznati in se odzivati na nesodobnost sedanjosti, samega sebe ogroziti (čeprav nismo nikoli ne sami, ne mi sami), se odpreti negotovosti gibanja proti temu, kar prihaja.
knjige
- št. 92
- 2020
- 14/12/2020
- Knjiga
Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja se je v Sovjetski zvezi v času prve Stalinove petletke, programa množične kolektivizacije in industrializacije Sovjetske zveze, med oblikovalcem in fotografom Aleksandrom Rodčenkom ter urednikom konstruktivistične revije Novi Lef Borisom Kušnerjem razvila živahna in borbena razprava o pravilni rabi fotografije. Objavljena je bila izmenično v revijah Novi Lef in Sovjetsko foto. Aleksandra Rodčenka je anonimni fotograf obtožil posnemanja buržoaznega sloga fotografiranja »od spodaj navzgor« v slogu Moholyja- Nagyja. Kar se sprva zdi kot spopad stilizma, bolj zaradi ustreznega načina fotografiranja, se razvije v politični boj za naravo fotografske podobe nasploh (in politični boj zaradi narave umetnosti je bil v tedanjem času v Sovjetski zvezi zastavek, ki te je lahko stal življenja – in mnoge avantgardiste, tudi samega Tretjakova, tudi je). K debati med Rodčenkom in Kušnerjem v sintetični maniri v zaključku svoje prida tudi Sergej Tretjakov, prav tako član uredništva Novi Lef. Po njegovo je vprašanje, ali fotografirati »od spodaj navzgor« ali »od zgoraj navzdol«, brezplodno, če razmislek temelji na razliki med formo in vsebino, med »kako« in »kaj« – pomembnejše in predvsem za obe predhodni vprašanji merodajno je zanj namreč vprašanje »zakaj«.
- št. 87
- 2019
- 08/12/2020
- Knjiga
Kronološko branje prevedenih besedil (spisi so v pričujoči številki predstavljeni kronološko z izjemo prvega prispevka »Uvod«) izboru in neizbežnim izpustitvam navkljub bolj kot radikalne miselne obrate razkriva Burginovo radikalno miselno kontinuiteto – vztrajanje pri zahtevi po nujnosti »gledanja fotografije« onstran fotografije kot objekta. In to tudi v času, ko se opeke fotografske teorije vse bolj uporabljajo za zidanje znanstvenih karier kot za obmetavanje institucionalnega reda, ki vzdržuje asimetrijo družbenih odnosov moči. Povedano drugače, Burginove eseje ne glede na letnico objave preveva ideja, da naj predmet fotografske teorije ne bi bila fotografija sama po sebi temveč prakse označevanja, ki fotografiji podeljujejo smisel. Pomen fotografije je namreč za Burgina vselej onstran, zunaj podobe. Fotografija je zanj tudi v dobi vseprisotne mobilne podobe »rdeči slanik«, ki prikriva pravi pomen. Ta se nahaja v kontekstih njene rabe, v institucionalnih diskurzih, v jeziku, ki jo obdaja in ki strukturira mišljenje ljudi, ki fotografije gledajo/berejo.
- št. 86
- 2019
- 08/12/2020
- Knjiga
V izboru esejev objavljenih v tej izdaji se odpirajo vprašanja razširjanja fotografskih podob, vpetosti fotografije v širše družbene sisteme in njene soudeleženosti pri pisanju njej lastne zgodovine. Batchen posebno pozornost posveča načinu umetnostne institucionalizacije »na novo« odkritih žanrov in kako ti poskusi historiziranja poenotijo in poenostavijo sicer raznovrsten repertoar posnetkov (njihove motive, barve, odtenke) na prepoznaven zbir elementov, ki tvorijo fotografijo v polju umetnosti. Batchen ugotavlja, da ne preseneča, če so tisti snepšoti, ki so danes vredni pozornosti (konec prejšnjega stoletja se je izrazito vzbudilo zanimanje muzejev, galerij in založb za »vsakodnevne« fotografske prakse), videti, kot da bi jih posnel kakšen izmed kanoniziranih fotografov. Tovrstna redukcija je večinoma v domeni širšega umetnostnega sistema in se širi z razstavami, katalogi, zgodovinskimi pregledi in kritiškimi zapisi. Batchen se sprašuje, ali je tovrstna zgodovina fotografije res primerna za obravnavo fotografije in njene preteklosti. Sam zagovarja načelo, da potrebujemo novo zgodovino, nov način preučevanja, ki bi bil bolj motiviran z lastnim predmetom preučevanja, in ne (tako kot do sedaj) z lastno metodo. Batchen išče nov pristop, ki bi po vzoru študij vizualne kulture »naslavljal določen predmet proučevanja in ga ne bi obravnaval« (Batchen 2019, 43).
