- št. -
- 2022
- 10/10/2022
- št. -
- 2022
- 10/10/2022
prispevki
Fotografija hrane je med najbolj konzumiranimi podvrstami fotografije. Kot fotografija z večjo umetniško vrednostjo je izpostavljena fotografija v vlogi ilustriranja knjig kuharskih mojstrov (chefov). V svojem motivu predstavlja tihožitja, slikarski žanr, ki je bil zgodovinsko zaznamovan kot manjvreden. Pri razmisleku, zakaj ni zapisa podrobnejše analize ali pa vsaj zglednejšega pregleda razvoja t. i. “food photography”, torej tega, na kakšen način se je pristopalo do fotografiranja hrane, se prispevek vrača k umetnostnozgodovinskim žanrom in njihovi kategorizaciji. Kuhar ali chef z izrazitim poudarkom na vizualnem ali prezentaciji privzema pristope, ki so lastne vizualnim umetnikom. S tem jedi dobivajo status umetniških objektov, pri čemer je fotografija sredstvo, ki vodi v njihovo fetišizacijo.
- Ključne besede: fotoknjiga, gastronomija, potrošništvo, socialna fotografija, zgodovina umetnosti
Živa Hanc (1998, Ljubljana) je študentka magistrskega študija umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Njena zanimanja vključujejo umetnost 20. in 21. stoletja (s poudarkom na arhitekturni teoriji) in azijske filozofije, kjer jo zanima predvsem japonska estetika.
- Andina, Tizian in Carola Barbero. 2018. »Can Food Be Art?« The Monist 101, št. 3 (julij): 353–361. Dostopno tukaj.
- Berger, John. 1993. »The Eaters and the Eaten.« V: The Sense of Sight: writings by John Berger, ur. Lloyd Spencer, 27–32. New York: Pantheon Books.
- Berger, John. 2009. About Looking.London: Bloomsbury.
- Jurgenson, Nathan. 2019. On Photography and Social Media. London: Verso.
- Jutte, Robert. 2005. A History of the Senses: From Antiquity to Cyberspace. Cambridge, Massachusetts: Polity Press.
- Novak, Luka. 2019. Polje gastronomije: Od racionalizma prek absolutizma do družabnih omrežij. Ljubljana: Totaliteta.
- št. -
- 2022
- 23/12/2022
Avtor v preglednem besedilu predstavi fenomen fotoknjige z vidika sodobnih založniških študij in jo preuči skozi prizmo produkcije, konzumacije in nazadnje ontologije knjige. Sprašuje se po značilnostih fotoknjižne založniške prakse v razmerju do drugih založništev. Izdajanje fotoknjig primerja s splošnim in znanstvenim založništvom in zaključi, da gre za liminalno polje z edinstveno dinamiko med knjižno in umetnostno sfero, ki ga zaradi inherentnih lastnosti in načinov rabe ne moremo preprosto uvrstiti pod katerikoli drug tip založništva.
- Ključne besede: fotoknjiga, knjigotrštvo, umetnost, založništvo
Jaka Gerčar (1995, Ljubljana) je zaposlen kot mladi raziskovalec na katedri za knjigarstvo na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo (FF, UL). Diplomiral je iz filozofije na Univerzi v Ljubljani in magistriral iz knjižnih študij na Univerzi Leiden na Nizozemskem. Raziskovalno se posveča zlasti založniškim študijam in vplivu digitalnih medijev na družbo, o čemer redno predava na konferencah doma in v tujini. Piše esejistiko in kritiko na področjih filozofije, literature in umetnosti. Z zavodom Membrana od leta 2020 honorarno sodeluje tudi kot urednik.
- Bhaskar, Michael. 2019. »Curation in Publishing: Curatorial Paradigms, Filtering, and the Structure of Editorial Choice«. V: The Oxford Handbook of Publishing, ur. Michael Bhaskar and Angus Phillips. Oxford: Oxford University Press.
- Calasso, Roberto. 2015. The Art of the Publisher. London: Penguin Books.
- Dehaene, Stanislas. 2010. Reading in the Brain: The New Science of How We Read. New York: Penguin.
- Genette, Gerard. 1997. Paratexts: Thresholds of Interpretation. Cambridge: Cambridge University Press.
- Kovač, Miha, in Angus Phillips. 2022. Is This a Book?, Elements. Cambridge: Cambridge University Press.
- Parr, Martin, in Gerry Badger. 2009. The Photobook: A History, Vol. 1. New York: Phaidon Press.
- Pichler, Michalis, ur. 2019. Publishing Manifestos. Cambridge, MA: MIT Press.
- Schüller-Zwierlein, Andre, Miha Kovač, Anne Mangen in Adriaan van der Weel. 2022. »Why Higher-Level Reading is Important.«. First Monday 27, št. (5).
- Wesseling, Janneke. 2017. The Perfect Spectator: The Experience of the Art Work and Reception Aesthetics. Amsterdam: Valiz, 2017.
- Willingham, Daniel. 2017. The Reading Mind: A Cognitive Approach to Understanding How the Mind Reads. Somerset: Wiley.
- Wolf, Maryanne. 2016. Tales of Literacy for the 21st Century. Oxford: Oxford University Press.
- št. -
- 2022
- 20/12/2022
Tradicija zgodovine črpa svoje korenine iz mitologije in prakse pripovedovanja zgodb. Pričujoči esej dekonstruira že obstoječa zgodovinska dejstva in postopoma uvede novo pripoved, ki z viri podkrepljeno zgodovinopisje briše meje med fantazijskim in resničnim. Pripoved sledi fotografski časovnici in v glavnem povzema resnične dogodke življenja slovenskega heroja; Janeza Evangelista Kreka. Gre za zgodovinsko romantično dramo, kjer je pod drobnogled vzeta njegova manj znana afera s pozabljeno Josipino Eržen; nastajanje Majniške deklaracije in prebujanja slovenskega naroda se namreč ni dogajalo brez osebnostnih dram. Koliko napisanega se je zgodilo in koliko ne, se prepušča posamezniku in njegovim raziskovalnim sposobnostim. Na ta način se zgodovinopisje vrača k mitološkemu, prepolnemu pretiravanja in mitoloških zveri — potenciranih osebnostih in nauka polnih bajeslovnosti.
- Ključne besede: alternativna zgodovina, izdaja, kvazidokumentarec, nacionalizem, revizionizem, romantična drama, škandal
- Breznik, Josip, Aida Škoro Babić in Matevž Košir. 2014. Spomini Josipa Breznika: Od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne. Viri/Arhivsko društvo Slovenije, št. 37. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije.
- Černe, Miha. 2020. »Arhivsko gradivo Jugoslovanskega katoliškega akademskega društva ʻDanicaʼ med obema vojnama«. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Dostopno tukaj.
- Čuk, S. 2017. »Janez Evangelist Krek«. Revija Ognjišče. 2017. Dostopno tukaj.
- Dolenec, Ivan. 1919. »To in ono: Iz Krekove zapuščine II«. Dom in svet 32 (9/12). Dostopno tukaj.
- Dolenec, Ivan. 1959. »Krek in Šušteršič: Nekaj pripomb k Škerbčevemu pregledu«. Zbornik koledar svobodne Slovenije letnik 11. Dostopno tukaj.
- Dolenec, Ivan. 2013. »Krek, Janez Evangelist (1865–1917) – Slovenska biografija«. Slovenska biografija. 2013. Dostopno tukaj.
- Dragoš, Srečo. 1997. »Politična zgodovina revščine na Slovenskem. I. del«. Socialno delo 36 (2): 125–133.
- Erjavec, Fran. 1928. Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. Ljubljana: Prosvetna zveza.
- Glas svobode. 1913. »Duhovnik, doktor Sv. pisma, državni in deželni poslanc dežele kranjske dr. Krek kot najnižja propalica«, 10 1913. Dostopno tukaj.
- Grdina, Igor. 1996. »Nekronani vojvoda kranjski – dr. Ivan Šušteršič«. Zgodovinski časopis 50 (3).
- Hribar, Ivan. 1928. Moji spomini. Let. 1 zv. 4 zv. let. Ljubljana: Tiskarna Merkur.
- Hribar, Ivan. 1932. Moji spomini. Let. 3 zv. 4 zv. let. Ljubljana: Tisk J. Blasnika nasl. univerzitetna tiskarna in litografija.
- Ilustrirani glasnik. 1918. »Celotna publikacija«, 30. maj 1918. Dostopno tukaj.
- »Katoliška narodna stranka«. 2016. V Wikipedija, prosta enciklopedija. Dostopno tukaj.
- Krek, Janez Evangelist. 1901. Socijalizem. Ljubljana: Slovenska krščansko-socialna zveza.
- Mohorič, Jakob, in Andrej Rahten. 2019. O zgodovini slovenske krščanske demokracije: Spominski zapisi dr. Jakoba Mohoriča (1888–1976). Uredil Gregor Antoličič. Prva izdaja, prvi natis. Thesaurus memoriae. Opuscula 8. Ljubljana: Zgodovinski Inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU.
- Pleterski, Janko. 1998. Dr. Ivan Šušteršič, 1863–1925: Pot prvaka slovenskega političnega katolicizma. Ljubljana: Založba ZRC.
- Polec, Janko. 2013. »Pegan, Vladislav (1878–1955) – Slovenska biografija«. Slovenska biografija. 2013. Dostopno tukaj.
- »Popis 1900: Ljubljana, Pred škofijo 13«. 1900. Dostopno tukaj.
- »Popis 1910: Ljubljana, Dunajska cesta 38«. 1910. Dostopno tukaj.
- »Popis 1910: Ljubljana, Prisojna ulica 8«. 1910. Dostopno tukaj.
- »Popis 1921: Ljubljana, Dunajska cesta 38«. 1921. Dostopno tukaj.
- »Popis 1921: Ljubljana, Kongresni trg 19. Poslovni prostor«. 1921. Dostopno tukaj.
- »Popis 1921: Ljubljana, Kongresni trg 19. Stavba«. 1921. Dostopno tukaj.
- »Popis 1921: Ljubljana, Prisojna ulica 8«. 1921. Dostopno tukaj.
- »Popis 1931: Ljubljana, Stari trg 2«. 1931. Dostopno tukaj.
- Sečen, Eržen. 2015. »Zgodovinska fronta: Prvi medijski umor na Slovenskem«. Dnevnik, 3. oktober 2015. Dostopno tukaj.
- Slane, Mitja. 1998. »Pomen Krekovega Prosvetnega Dela«. V Janez Evangelist Krek: (1865–1917), uredil Stanko Janežič in Janez Juhant, 86–93. Maribor: Slomškova založba.
- Slovenec. 1893. »Dnevne novice«, 24. maj 1893. Dostopno tukaj.
- Slovenec. 1905a. »VI. sestanek slovenskega kršč. mislečega dijaštva«, 22. avgust 1905. Dostopno tukaj.
- Slovenec. 1905b. »VI. sestanek slovenskega kršč. mislečega dijaštva«, 23. avgust 1905. Dostopno tukaj.
- Slovenec. 1906. »Novo ljubljansko pokopališče in umetnost«, 14. maj 1906. Dostopno tukaj.
- Slovenec 1907. »Tedenski pregled«, 10. avgust 1907. Dostopno tukaj.
- Slovenec. 1920. »Odkritje nagrobnega spomenika dr. J. E. Kreku«, 1. junij 1920. Dostopno tukaj.
- Slovenski gospodar. 1909. »Vseslovenska ljudska stranka. «, 21. oktober 1909. Digitalna knjižnica Slovenije. Dostopno tukaj.
- Slovenski gospodar. 1917a. »Dr. Janez E. Krek umrl.«, 11. oktober 1917, l. 51, št.41 izdaja. Digitalna knjižnica Slovenije. Dostopno tukaj.
- Slovenski gospodar. 1917b. »Pogreb dr. Janeza Kreka«, 18. oktober 1917. Digitalna knjižnica Slovenije. Dostopno tukaj.
- Slovenski narod. 1893. »Domače stvari«, 18. november 1893. Dostopno tukaj.
- Slovenski narod. 1913. »Dnevne vesti«, 4. oktober 1913. Dostopno tukaj.
- Slovenski narod. 1920. »Odkritje nagrobnega spomenika dr. J. E. Kreku«, 1. junij 1920. Dostopno tukaj.
- Šaferič, Aleš. 2017. »Nastanek slovenske katoliške telesnovzgojne organizacije Orel«. Kronika (Ljubljana) 65 (2): 175–194.
- Škerbec, Matija. 1956. Pregled novodobnega slovenskega katoliškega gibanja. Let. 1. 2 let. Cleveland (Ohio): samozaložba.
- Škerbec, Matija. 1957. Pregled novodobnega slovenskega katoliškega gibanja. Let. 2. 2 let. Cleveland (Ohio): samozaložba.
- Šorl, Mihael. 2017. »Sto let od prelomne Majniške deklaracije«. Dnevnik. 30. junij 2017. Dostopno tukaj.
- Theimer, Kamila. 1913a. »Kako je postal dr. Šušteršič deželni glavar na Kranjskem«. Slovenski narod, 14. maj 1913. Dostopno tukaj.
- Theimer, Kamila. 1913b. »Beseda o dr. Kreku. « Slovenski narod, 31. maj 1913. Dostopno tukaj.
- Theimer, Kamila. 1913c. »ʻPoštenjakʼ Šušteršič, ali kako postane človek hitro bogat. « Slovenski narod, 31. maj 1913. Dostopno tukaj.
- Theimer, Kamila. 1913d. »Poštenim ljudem!« Slovenski narod, 25. september 1913. Dostopno tukaj.
- Theimer, Kamila. 1913e. »Izjava.« Slovenski narod, 4. oktober 1913. Dostopno tukaj.
- Utenkar, Gorazd. 2017. »Krek je bil človek akcije, Gosar pa bolj teoretik, mislec«. 3. november 2017. Dostopno tukaj.
- Žitko Durjava, Sonja. 1997. »Nagrobna plastika slovenskih akademskih kiparjev okrog leta 1900«. Zbornik za umetnostno zgodovino = Archives d’histoire de l’art = Art history journal. Nova vrsta. 33: 36–68.
Razstave
Koža – organ, meja, ščit, medij, metafora. Ta prepustna površina našega telesa predstavlja oviro »zunanjemu« svetu, tvori vidno teksturo naše javne osebnosti, hkrati pa je varovalka zaznavajočega notranjega jaza, ki posreduje in konstruira naše okolje. Klešeta jo prostor in čas; je (živo) tkivo, ki ga oblikuje dleto časa in nanj vrisuje konture posameznikove avtobiografije. Je mesena, intimna, zasebna, čuječa. Pripada čutom in je hkrati odtujena, poželjiva, všečna, tudi srhljiva – pripada nam, drugim … vsem – a prav zares nikomur. Je del širšega družbenega tkiva, obdaja jo pogled drugih, a zdi se, da diha predvsem sama. Je membrana sveta in posameznika – iz nje z enako silo seva in se vanjo vpisuje identiteta.
Razstava Koža razkriva različne fotografske prakse, ki se dotikajo kože, pa naj bo to nežno ali grobo, vse od njene površinske čuječnosti, mikroskopskih gradnikov pa do njene družbene utelešenosti – v ekonomiji pogleda nihajoče med želenim in zahtevanim koža razkriva telesnost, razmerje med resničnim in ustvarjenim, poglobljenim in dekonstruiranim. Kot fotografija.
Nataša Ilec Kralj (1992) je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje pridobila naziv magistrice oblikovanja vizualnih komunikacij – smer fotografija, diplomirala pa na oddelku za fotografijo VIST. Zanimajo jo teoretski in filozofski aspekti fotografskega medija; kot fotografinja je sodelovala tudi na nekaj skupinskih razstavah (πr2 – razstava sodobne kinetične keramike: Layerjeva hiša, Kranj, 2021; Cianotipično: Ljubljana, 2019; Svaka čast: Ljubljana, 2019; Ustvari delo, ki ni tvoje: Ljubljana, 2019; FUGA – UL ALUO+FA: Ljubljana, 2019; Stičišče: Ljubljana, 2019; 25 Images: Berlin, 2017; ISO0: Photonic Moments, Ljubljana, 2016; Flâneur: Ljubljana, 2015; Spregled: Photonic Moments, Ljubljana, 2014; NovaF: Maribor, 2013). Ilec Kralj je leta 2017 tudi prvič kurirala razstavo, Mejniki, razstavljeno v sklopu Photonic moments: 2017. Z Membrano sodeluje, kontribuira in prevaja od leta 2017. Njena strast je knjigoveštvo.
Kristina Ferk (1992) je študirala umetnostno zgodovino in latinski jezik, književnost in kulturo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Z letom 2020 je končala izobraževanje Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje SCCA. V sklopu tega izobraževanja je leta 2019 sodelovala pri postavljanju razstave nadzor < kultivacija > razvoj v Galeriji Škuc. V novembru 2020 je pod okriljem šole Svet umetnosti sokurirala končno razstavo Pod pritiskom v galeriji Škuc; januarja 2021 v isti galeriji pa kurirala razstavo Tadej Vaukman: Vendar ne kažite tega mojemu otroku. V okviru programa Mladi kurator mladi umetnik v galeriji DLUL je kurirala razstavo Maja Bojanić: narisno vsak lahkotno dovolj dovolj izbrisano izbrisano. Novembra 2021 je v Galeriji Kresiji, kjer je zaposlena od leta 2019, kurirala tudi razstavo Nemogoče se je vrniti v nemogočo deželo.
Ewa Doroszenko (1983) je intermedijska umetnica, ki deluje v Varšavi. Doktorirala je iz umetnosti na Univerzi Nikolaja Kopernika v Torunju. Njeno umetniško prakso zaznamuje neobičajna uporaba digitalne manipulacije, ki jo združuje s klasičnim medijem fotografije in slikarstvom. Je zmagovalka več mednarodnih tekmovanj in prejemnica nagrad, med drugimi Fait Gallery Preview (2016), DEBUTS – doc! fotografske revije (2018) in debut Litovske fotografske zveze (2018); je prejemnica štipendij Ministrstva za kulturo in nacionalno dediščino Republike Poljske (2019) in mesta Torunj za kulturno dejavnost (2013 in 2011) ter prejemnica več mednarodnih rezidenčnih programov. Doroszenko je tudi finalistka več mednarodnih fotografskih festivalov, med katerimi so Noorderlicht – mednarodni fotografski festival (2021), Kranj Foto Fest (2021), FIF-BH – Mednarodni festival fotografije Belo Horizonte (2020), Atens Digital Arts Festival (2020) in drugi. Njena dela so bila razstavljena v Centru za sodobno umetnost Torunj, Fotografski galeriji v Vilni, MAH – portugalskem muzeju Angra do Heroismo, v galerijah Propaganda v Varšavi, Fait v Brnu, Kasia Michalski v Varšavi in Exgirlfriend v Berlinu. https://ewa-doroszenko.com
Görkem Ergün (1981) je umetnik, zaposlen v Fotografskem arhivu v Carigradu. Pri svojem fotografskem in videografskem delu se iz telesno naravnanega gledišča/stališča osredotoča na razmerja med kulturo, oblikovanjem in nasiljem. Razvoj znanosti, nove tehnologije, velika uničenja in rituali mu omogočajo ustvarjanje novih pomenov posledic in sprememb teh razmerij. Njegova dela so bila razstavljena v različnih galerijah, muzejih in sejmih.
Karina-Sirkku Kurz je finsko-nemška fotografinja in vizualna umetnica, ki trenutno živi v Berlinu. Študirala je v Bremnu, Lahtiju in v Helsinkih, kjer je magistrirala na oddelku za fotografijo Fakultete za umetnost, oblikovanje in arhitekturo Univerze v Aaltu. Za delo Ungleichgewicht (Imbalance) je Kurzeva osvojila več nagrad in nominacij, istoimenska knjiga pa je zmagala na natečaju Nordic Dummy 2015; pozneje jo je izdala založba Kehrer Verlag. Knjigo je leta 2017 Alec Soth, član žirije Finnish Photobook, izbral kot zmagovalno delo. Karina-Sirkku Kurz je članica finskega Združenja umetniških fotografov in Nemške fotografske akademije. Prejela je več štipendij, med njimi berlinske Umetnostne galerije Haus am Kleistpark, Finske kulturne fundacije, finskega Centra za promocijo umetnosti in FRAME Contemporary Art, Norveškega odbora za umetnost in Švedske kulturne fundacije na Finskem. Njena dela so del Finske narodne umetniške zbirke, Finskega muzeja fotografije in zasebnih zbirk.
Anne Lysbeth Noble (1954) je ena najbolj cenjenih novozelandskih sodobnih umetnic, katere fotografiranje je v ospredju vizualne kulture na Novi Zelandiji že od osemdesetih. Ustvarja umetniška dela, ki vsebujejo trajno vključenost določenih prostorov, prizorišč, zgodovine, tematike in v zadnjih delih tudi (bioloških) vrst. Podobe, ki nastajajo, so znane po estetiki, večpomenskosti in konceptualni doslednosti, pa tudi po nenehnem prevpraševanju o človekovem načinu zaznavanja in razumevanja naravnega sveta. Anne Noble je odlikovana profesorica lepih umetnosti (fotografije) na Univerzi v Masseyju v Wellingtonu in večkratna nagrajenka, med drugimi je prejela nagrado 31. Higašikave za prekomorsko fotografinjo (2015), Fulbrightovo štipendijo kolumbijske fakultete v Chicagu (2014), nagrado Novozelandske umetniške fundacije (2009) ter nagrade za umetnike in pisatelje ameriške Narodne znanstvene fundacije (2008). Razstavljala je tako v narodnem kot mednarodnem obsegu, njena dela pa so del zbirk po vsem svetu.
Goran Bertok (1963) je študiral novinarstvo in primerjalno književnost ter 1989 diplomiral na katedri za novinarstvo na FSPN (zdaj FDV). Leta 1990 je v galeriji ŠKUC postavil svojo prvo samostojno razstavo z osrednjim motivom človeškega telesa z znaki nasilja. V naslednjih ciklih je Bertok raziskoval prehajanje vseh stopenj nasilja; od zaigranega in prostovoljnega nasilja nad lastnim telesom in/ali telesom drugega do organiziranega nasilja družbe nad telesom posameznika ter vse do fizične smrti in popolnega uničenja trupla.
Špela Šivic (1998) je mlada slovenska fotografinja. Ob šolanju na VIST v Ljubljani svoje znanje fotokemije in različnih procesov v temnici izpopolnjuje pri fotografu Petru Fettichu, ki v zadnjem letu deluje v okviru kolektiva Kela. Tretji letnik študija se je odločila preživeti v Bariju na tamkajšnji Akademiji lepih umetnosti. Ustvarja v analogni tehniki, svoja dela pa občasno dopolnjuje še z drugimi likovnimi izraznimi sredstvi ter tako vsebinsko kot oblikovno raziskuje, kako trenutek, ki se je zgodil pred objektivom, čim bolj pristno upodobiti v končni obliki. Februarja 2021 je izdala svojo prvo fotografsko knjigo z naslovom Brugnon, septembra pa sta skupaj z Jakom Mojškercem na ogled postavila razstavo MOMCI and some other more or less related things.
Od zgodnjega prepričanja v njeno zmožnost »kraje duš« do sodobnega prepričanja v njeno moč »kraje podatkov« se je naše razumevanje izvora te moči spreminjalo in razvijalo. V preteklosti je izviralo iz dojemanja fotografije kot čarobne emanacije stvarnosti, danes pa vse bolj nastaja iz njene vpetosti v podatkovne sisteme (in njene zmožnosti manipulacije) znotraj vseprisotnega aparata družbenega nadzora. V tako različnih praksah, kot sta na primer fotoreporterstvo in spiritualistična fotografija, ji je bila zadana naloga, da lahko razkrije več kot človeški pogled, da kot puščica prestreli resničnost, da nevidno naredi vidno, odsotno prisotno, daljne bližnje ter da nas popelje onkraj omejitev človeške zaznave in onkraj fizičnih omejitev prostora in časa. Da gradi iluzorne in fantastične krajine ter hkrati razbija iluzorične predstave o svetu. Fotografija nam je dala novo – izrazito fotografsko – razsežnost videnja in nikoli ni nehala vznemirjati našega raziskovalnega duha pri odkrivanju vsega neznanega, nevidnega, nerazumljivega, pretiranega, začaranega – čarobnosti sveta, torej.
Ta posebna moč fotografije danes še vedno vztraja, le da je njeno nekdanjo »analogno« magijo nadomestila nova, veliko bolj izmuzljiva, neobvladljiva in nedojemljiva magija algoritemskih enačb, strojnega vida, virtualne in obogatene resničnosti – magija naše distopične prihodnosti. Fotografiji nikoli nismo odrekli njenih izvornih mističnih lastnosti – in tako ostaja ena izmed najbolj magičnih tehnologij današnjega časa.
Jan Babnik (1977) živi in dela v Ljubljani kot urednik, kurator, pisec in učitelj. Je glavni in odgovorni urednik revije Fotografija in direktor zavoda Membrana, izdajatelja revij Fotografija in Membrana, knjig o fotografiji in fotografski teoriji ter organizatorja izobraževalnih delavnic (Šola kritike fotografije). Od leta 2005 član Slovenskega društva za estetiko. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture, kasneje pa na isti fakulteti pridobil naziv magister znanosti s področja zgodovine filozofije in fenomenologije. Trenutno je doktorski kandidat na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem – smer Filozofija in teorija vizualne kulture.
Jasna Jernejšek deluje kot neodvisna kuratorka, vodja projektov, avtorica in recenzentka na področju sodobnih vizualnih umetnosti. Posebej se osredotoča na sodobne avtorske prakse, teorijo in zgodovino fotografije ter vizualne komunikacije, ki jih interdisciplinarno prepleta z družboslovnimi vedami. Diplomirala je iz kulturologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani (2007), kjer je končala tudi znanstveni magisterij komunikologije (2013). Poleg vodenja zavoda za povezovanje, raziskovanje in promocijo medijskih umetnosti Zavod Sektor projektno sodeluje z različnimi razstavišči in nevladnimi organizacijami s področja kulture, kot so SCCA–Ljubljana, Zavod Membrana, Zavod Fokus in drugimi.
Marion Balac deluje kot umetnica in raziskovalka na francoski akademiji za lepe umetnosti ESACM. V svojem delu raziskuje vzgibe in interakcije med čustvi in tehnologijo ter za proučevanje napetosti in povezav med vedenjem posameznikov in množice uporablja raznovrstne medije. Predstavila se je na skupinskih razstavah in projekcijah v Galeriji Thaddaeusa Ropaca (Pariz) v okviru ustvarjalnosti mladih Jeune Création, Fabra i Coats – Centre d’Art Contemporani (Barcelona), LOOP Barcelona, Galeriji Annka Kultys (London), Cité Internationale des Arts (Pariz), Enclave Projects (London), Paradise Works (Manchester), Bandits-Mages (Bourges), Espace des Blancs-Manteaux (Pariz), l’Abbaye (Annecy-le-Vieux), Galerie Neuf (Nancy), Hectoliter Gallery (Bruselj) in Musée Saint-Raymond (Toulouse).
Jojakim Cortis, rojen leta 1978 v Nemčiji, in Adrian Sonderegger, rojen leta 1980 v Švici, sta se spoznala na Univerzi za umetnost v Zürichu. Oba sta študirala fotografijo, njuno umetniško partnerstvo, porojeno med obiskovanjem predavanj, pa traja še danes. Od diplome leta 2006 delujeta kot svobodna fotografa in pedagoga na različnih šolah za umetnost. Predstavila sta se na raznih fotografskih razstavah v Švici in na tujem, mdr. na festivalu Images v Veveyju (Švica), muzeju Folkwang v Essnu (Nemčija), fotografski fundaciji Fotostiftung Schweiz (Švica) in muzeju C/O Berlin (Nemčija) ter festivalih v Franciji, na Poljskem, Švedskem in Kitajskem. Njuna knjiga Double Take iz leta 2018 je v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike izšla v angleškem prevodu pri založbi Thames & Hudson, v nemškem prevodu pri Lars Müller Publishers (Švica) in v japonščini pri založbi Seigensha (Japonska).
Miha Godec (1988, Slovenija) je leta 2014 diplomiral na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici (UNG AU) in začel svojo profesionalno pot kot fotograf. Med študijem je izpopolnjeval svoje znanje na portugalski šoli ESAD (kolidž za umetnost in dizajn). Za seboj ima veliko skupinskih in samostojnih fotografskih in intermedijskih razstav. Poleg umetniškega ustvarjanja tudi poučuje fotografijo in virtualno resničnost. Prav tako samostojno izvaja izobraževalne znanstvene in umetniške delavnice. Godec posveča veliko pozornosti razvoju novih projektov, v okviru katerih raziskuje posledice antropogenega vpliva na vodne ekosisteme.
Valerie Wolf Gang (1990, Ljubljana) je slovenska intermedijska umetnica, videastka, režiserka in pedagoginja. V svojih delih pogosto raziskuje razmerje med človekom in tehnologijo, redno sodeluje z različnimi strokovnjaki in umetniškimi kolektivi, njena dela pa so razstavljena v številnih mednarodnih galerijah. Je ustanoviteljica UV Arthouse, ki producira eksperimentalne filme in videoinstalacije ter raziskuje novomedijske tehnologije in interaktivna multimedijska dela. Njeni filmi so predstavljeni na številnih mednarodnih festivalih, pripravlja doktorat iz obogatene resničnosti in je strokovna sodelavka Inštituta za upodabljajočo umetnost na Dunaju.
Simon Menner je diplomiral (2006) in pozneje magistriral (2007) na Univerzi za umetnost v Berlinu, obakrat pod mentorstvom Stana Douglasa. Med študijem se je izpopolnjeval na akademiji za umetnosti in oblikovanje School of the Art Institute Chicago. Svoje fotografske stvaritve predstavlja na skupinskih ali samostojnih razstavah mednarodnih prizorišč. Njegovo delo je bilo obsežno predstavljeno v medijih, kot so Arte, Guardian, Der Spiegel, BBC, New York Times, Independent, CNN, Frieze, Vice, Wired ipd. Prejel je več štipendij in nagrad, mdr. delovno štipendijo Berlinskega senata 2015 in nemškega umetnostnega sklada Stiftung Kunstfonds 2014 ter rektorsko nagrado Univerze za umetnost v Berlinu za najboljšo diplomo leta 2007.
Špela Škulj (1982) je vizualna umetnica, ki deluje v polju sodobne fotografije, videa in svetlobe. Tematiko za svoja dela zajema iz kulturnih študij, njen izraz pa je najbližje osebnemu dokumentarizmu. Večkrat naslavlja temo ekologije in nepovratnega vpliva človeka na okolje, pri čemer zastopa posthumanistični pogled, s katerim raziskuje vprašanje samote in nesmiselnosti človeškega obstoja v sodobnem svetu. Svoja dela je predstavila na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Leta 2019 je bila nominirana za nagrado skupine OHO, njena fotografska knjiga Premiki pa je osvojila glavno nagrado na drugem Natečaju za fotoknjigo Galerije Photon.
Letizia Battaglia, Fotografija kot življenjska izbira
24. 5. 2022–2. 10. 2022
Galerija Jakopič, Ljubljana
Kuratorka: Francesca Alfano Miglietti
Raziskovanje in izbor iz arhiva Letizie Battaglie:
Maria Chiara Di Trapani v sodelovanju z Marto Sollima
Kustosinja (Galerija Jakopič): dr. Marija Skočir
- št. -
- 2022
- 14/10/2022
Letizia Battaglia, Fotografija kot življenjska izbira
24. 5. 2022–2. 10. 2022
Galerija Jakopič, Ljubljana
Kuratorka: Francesca Alfano Miglietti
Raziskovanje in izbor iz arhiva Letizie Battaglie:
Maria Chiara Di Trapani v sodelovanju z Marto Sollima
Kustosinja (Galerija Jakopič): dr. Marija Skočir
- št. -
- 2022
- 14/10/2022
- št. -
- 2022
- 26/07/2022
Avtorski dialogi:
Lin Gerkman – Prvi sneg & Jakub Stanek – V pričakovanju sonca
Galerija Photon, Ljubljana
od 20. januarja 2022
- št. -
- 2022
- 08/06/2022
Avtorski dialogi:
Lin Gerkman – Prvi sneg & Jakub Stanek – V pričakovanju sonca
Galerija Photon, Ljubljana
od 20. januarja 2022
- št. -
- 2022
- 08/06/2022
The Book of Veles
Jonas Bendiksen
GOST Books, 2021
Velikost: 22 x 16.5 mm
148 strani
€40
ISBN 978-1-910401-61-3
junij 2021
- št. -
- 2021
- 31/12/2021
The Book of Veles
Jonas Bendiksen
GOST Books, 2021
Velikost: 22 x 16.5 mm
148 strani
€40
ISBN 978-1-910401-61-3
junij 2021
- št. -
- 2021
- 31/12/2021
See/Saw: Looking at Photographs
Geoff Dyer
Canongate, 2021
Velikost: 18.7 × 24 cm
330 strani
ISBN 9781838852092
- št. -
- 2021
- 30/12/2021
See/Saw: Looking at Photographs
Geoff Dyer
Canongate, 2021
Velikost: 18.7 × 24 cm
330 strani
ISBN 9781838852092
- št. -
- 2021
- 30/12/2021
- št. -
- 2021
- 30/12/2021
Podelitev nagrade Camera Austria 2021
10. december 2021
razstavišče Camera Austria
v okviru otvoritve razstave Sandre Schäfer
govornica: Nora Sternfeld
- št. -
- 2021
- 27/12/2021
Podelitev nagrade Camera Austria 2021
10. december 2021
razstavišče Camera Austria
v okviru otvoritve razstave Sandre Schäfer
govornica: Nora Sternfeld
- št. -
- 2021
- 27/12/2021
- št. -
- 2021
- 27/12/2021
- št. -
- 2021
- 25/12/2021
Golden Apple of the Sun
Teju Cole
MACK books, 2021
Število strani: 136
Velikost: 19,3 × 25,3 cm
ISBN 978-1-913620-21-9
julij 2021
- št. -
- 2021
- 17/12/2021
Golden Apple of the Sun
Teju Cole
MACK books, 2021
Število strani: 136
Velikost: 19,3 × 25,3 cm
ISBN 978-1-913620-21-9
julij 2021
- št. -
- 2021
- 17/12/2021
Dream is Wonderful, Yet Unclear
Maria Kapajeva
Milda Books, 2020
Število strani: 304
Število podob: 244
Velikost: 17 × 24 cm
ISBN: 978-9934-8748-2-6
april 2020
- št. -
- 2021
- 30/11/2021
Dream is Wonderful, Yet Unclear
Maria Kapajeva
Milda Books, 2020
Število strani: 304
Število podob: 244
Velikost: 17 × 24 cm
ISBN: 978-9934-8748-2-6
april 2020
- št. -
- 2021
- 30/11/2021
Nik Erik Neubauer: samozaložba, 2021
dimenzija: 23 × 16 cm
trda vezava
jezik: SLO-ITA / ENG-SLO
- št. -
- 2021
- 15/10/2021
Nik Erik Neubauer: samozaložba, 2021
dimenzija: 23 × 16 cm
trda vezava
jezik: SLO-ITA / ENG-SLO
- št. -
- 2021
- 15/10/2021
prost dostop
Ho Rui An je v Singapurju živeči umetnik, čigar prva evropska samostojna razstava Konci dolgega razcveta je na ogled v dunajski Kunsthalle. Avtor v svojih delih (videih, instalacijah, performansu) izpostavlja načine, na katere so s podobami posredovana razmerja moči ter odnosi med Vzhodom in Zahodom. Razstavo tematsko uokvirja esej iz leta 1997 Dolgi razcvet: Zgodovina prihodnosti, 1980–2020, ki je (tragikomično) predvidel 25 let blaginje in svetovnega razcveta, a je njegove teze že kmalu za objavo spodnesla azijska finančna kriza. V pričujočem besedilu se sprehodimo skozi razstavo in analiziramo, kako so v razstavljenih delih pod vprašaj postavljeni prevladujoči diskurzi.
Ana Likar (1996) je zaključila študij likovne umetnosti na dunajski Univerzi za uporabne umetnosti. Ustvarja intermedijsko, pri tem pa vselej izhaja iz vprašanj o pogojih produkcije narativov in podob ter poskuša nasloviti tisto, kar ostaja skrito. Do sedaj je razstavljala na Dunaju (Mauve, New Yörg, Fluc), v Ljubljani (Galerija 7.069, DobraVaga, P74), v Moskvi in Gyumriju, trenutno pa v Ljubljani opravlja pripravništvo pri Mestu žensk.
Ho Rui An je vizualni umetnik in pisec, ki deluje na preseku sodobne umetnosti (predvsem v medijih filma, performansa, instalacije) in teorije. Med 17. 7. in 10. 10. 2021 je bila v dunajski Kunsthalle na Karlsplatzu na ogled njegova samostojna razstava Konci dolgega razcveta (The Ends of a Long Boom). Poleg tega je svoja dela predstavljal tudi v okviru Bangkoškega umetnostnega bienala (2020), Azijskega umetnostnega bienala (2019), Gwangju bienala (2018), Džakarta bienala (2017), Sharjah bienala (2017), Kochi-Muziris bienala (2014), v Musée du quai Branly – Jacques Chirac v Parizu (2020), Van Abbemuseumu v Eindhovnu (2018), Haus der Kulturen der Welt v Berlinu (2017), NTU Centru za sodobno umetnost v Singapurju (2017) in Para Situ v Hongkongu (2015).
- An, Ho Rui. B. d. »Published Work.«Dostopno tukaj.
- ———. B. d. »Biography.« Dostopno tukaj.
- Holert, Tom. 2020. Knowledge Beside Itself. Berlin: Sternberg Press.
- Leyden, Peter in Peter Schwartz. 1997. »The Long Boom: A History of the Future, 1980-2020.« Wired, 1. julij. Dostopno tukaj.
- Meadows, Donella, idr. 1974. Meje rasti: poročilo za raziskavo Rimskega kluba o težavnem položaju človeštva. Ljubljana: Cankarjeva založba.
PRENESI PDF:
Lara Plavčak, diplomirana umetnostna zgodovinarka in kulturologinja. Leta 2011 je končala Šolo za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti. Do danes je samostojno ali skupinsko kurirala več kot 50 večjih in manjših razstav ter sodelovala pri mnogih drugih v vlogi vodje projekta ali asistentke na različnih prizoriščih v Sloveniji in tujini. Med letoma 2015 in 2019 je sodelovala s Festivalom kratkega filma v Ljubljani FeKK in društvom Kraken pri organizaciji filmskih projekcij, opremljenih z avdiodeskripcijo za slepe in podnapisi za gluhe osebe. Leta 2014 je kot zunanja sodelavka v Kinu Šiška vzpostavila zinovsko zbirko in javno čitalnico ZINE VITRINE, ki danes šteje več kot 400 kosov. Leta 2016 je ob odprtju galerije DobraVaga program zinov nadgradila z mesečnimi razstavami, delavnicami, prodajnim izborom in predavanji ter ga vodila vse do septembra 2019. Leta 2017 je sokurirala skupinsko razstavo Zini! Sodobna zinovska produkcija v MGLC, Ljubljana, ki je temeljila na večletnem raziskovanju sodobne produkcije umetniških zinov v Sloveniji in mednarodnem prostoru. Med letoma 2016 do 2018 je bila sodelavka šole Svet umetnosti in SCCA, Zavoda za sodobno umetnost – Ljubljana. Od februarja 2018 do septembra 2019 je bila zaposlena kot vodja projektov vizualnih, avdiovizualnih in intermedijskih umetnosti v Centru urbane kulture Kino Šiška, kjer je pripravljala program in letno producirala več kot 100 dogodkov v organizaciji Kina Šiška ali koprodukciji z drugimi javnimi zavodi in nevladnimi organizacijami. Od oktobra 2019 je pomočnica direktorja SCCA-Ljubljana.
PRENESI PDF:
PRENESI PDF:
knjige
Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja se je v Sovjetski zvezi v času prve Stalinove petletke, programa množične kolektivizacije in industrializacije Sovjetske zveze, med oblikovalcem in fotografom Aleksandrom Rodčenkom ter urednikom konstruktivistične revije Novi Lef Borisom Kušnerjem razvila živahna in borbena razprava o pravilni rabi fotografije. Objavljena je bila izmenično v revijah Novi Lef in Sovjetsko foto. Aleksandra Rodčenka je anonimni fotograf obtožil posnemanja buržoaznega sloga fotografiranja »od spodaj navzgor« v slogu Moholyja- Nagyja. Kar se sprva zdi kot spopad stilizma, bolj zaradi ustreznega načina fotografiranja, se razvije v politični boj za naravo fotografske podobe nasploh (in politični boj zaradi narave umetnosti je bil v tedanjem času v Sovjetski zvezi zastavek, ki te je lahko stal življenja – in mnoge avantgardiste, tudi samega Tretjakova, tudi je). K debati med Rodčenkom in Kušnerjem v sintetični maniri v zaključku svoje prida tudi Sergej Tretjakov, prav tako član uredništva Novi Lef. Po njegovo je vprašanje, ali fotografirati »od spodaj navzgor« ali »od zgoraj navzdol«, brezplodno, če razmislek temelji na razliki med formo in vsebino, med »kako« in »kaj« – pomembnejše in predvsem za obe predhodni vprašanji merodajno je zanj namreč vprašanje »zakaj«.
Sergej Tretjakov (1892–1937), ki je po Vladimirju Majakovskem prevzel uredniško delo pri reviji Novi Lef za zadnjih pet izdaj v letu 1928, je bil tudi sam fotograf pa tudi zelo cenjen pisec gledaliških iger, pesnik, novinar, prevajalec, scenarist in literarni kritik. Zelo so ga zanimala kritična vprašanja v povezavi s filmom in fotografijo in leta 1936 je v soavtorstvu s Solomonom Telingaterjem napisal prvo monografijo o Johnu Heartfieldu. Objavljati je začel leta 1913 in tik pred rusko revolucijo se je povezal s futuristi, kasneje je bil ena izmed vodilnih oseb sovjetske avantgarde. Bil eden od ustanoviteljev konstruktivistične revije Lef (1923–1925) in njene naslednice Novi Lef (1927–1928) ter z njim povezanega umetniškega gibanja, katerega glavna gonilna sila je bil pesnik Vladimir Majakovski. Razglasili so vojno »meščanski« kulturi in trdili, da so eksperimentalna avantgardna dela, ki so jih ustvarili, umetniški glas boljševiške revolucije. Napisal je scenarij za kontroverzno igro Želim otroka (1926), za katero je sceno pripravil El Lisicki, poleg njega pa je sodeloval še s Sergejem Eisensteinom; kot urednik Novi Lef je bil v stiku z večino aktivnih avantgardistov (Aleksander Rodčenko, Boris Kušner, Osip Birk, Varvara Stepanova idr.) Leta 1931 je imel v Berlinu predavanje na podlagi katerega je nastal spis »Pisec in socialistična vas«, ki je močno odmeval na tedanji Weimarski intelektualni sceni, nanj se je odzval Siegfried Kracauer in tri leta kasneje Walter Benjamin z nagovorom »Avtor kot producent«. Leta 1937 je bil zaradi svojih stikov s tujimi pisatelji in svojih stališč obsojen na smrt; leta 1956 posmrtno rehabilitiran.
Kronološko branje prevedenih besedil (spisi so v pričujoči številki predstavljeni kronološko z izjemo prvega prispevka »Uvod«) izboru in neizbežnim izpustitvam navkljub bolj kot radikalne miselne obrate razkriva Burginovo radikalno miselno kontinuiteto – vztrajanje pri zahtevi po nujnosti »gledanja fotografije« onstran fotografije kot objekta. In to tudi v času, ko se opeke fotografske teorije vse bolj uporabljajo za zidanje znanstvenih karier kot za obmetavanje institucionalnega reda, ki vzdržuje asimetrijo družbenih odnosov moči. Povedano drugače, Burginove eseje ne glede na letnico objave preveva ideja, da naj predmet fotografske teorije ne bi bila fotografija sama po sebi temveč prakse označevanja, ki fotografiji podeljujejo smisel. Pomen fotografije je namreč za Burgina vselej onstran, zunaj podobe. Fotografija je zanj tudi v dobi vseprisotne mobilne podobe »rdeči slanik«, ki prikriva pravi pomen. Ta se nahaja v kontekstih njene rabe, v institucionalnih diskurzih, v jeziku, ki jo obdaja in ki strukturira mišljenje ljudi, ki fotografije gledajo/berejo.
Victor Burgin (1941) se je rodil v Sheffieldu v Angliji in trenutno živi in ustvarja v Parizu v Franciji. Doštudiral je na Kraljevi akademiji za umetnost v Londonu 1965, pozneje pa je leta 1967 magistriral na univerzi Yale. V poznih šestdesetih letih je postal vse bolj priznan kot konceptualni umetnik in poznan kot politični fotograf levice. Leta 1986 je bil nominiran za Turnerjevo nagrado. Njegovo zanimanje tako za konceptualno kot materialno plat projektov ga je privedlo do edinstvenega in inovativnega pristopa k fotografiji, s kombiniranjem besedila in podobe, digitalnim videom in tudi 3D-modeliranjem. Vse te različne forme so v njegovih delih sredstvo za raziskovanje materialnosti samega medija. Kot »politični fotograf« se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začel osredotočati na medsebojno delovanje podob in besedila, v devetdesetih letih pa se je usmeril k digitalnim sredstvom, da bi nadaljeval svoje raziskave politike, filozofije in psihoanalize. Leta 1982 je uredil Thinking Photography, prelomno knjigo za razumevanje fotografije, v kateri so poleg njegovih člankov med drugimi objavljeni tudi spisi Allana Sekule in Johna Tagga. Je avtor številnih člankov o umetnosti (filmu, fotografiji in arhitekturi), napisanih skozi prizmo semiotike in psihoanalitske teorije (velika večina jih je objavljena v leta 2018 izdani knjigi The Camera: Essence and Apparatus). Dejaven je na teoretskem in umetnostnem področju – svoja dela je predstavil na številnih razstavah. Nekatere izmed njegovih nedavnih samostojnih razstav so: Some Cities, Galerie Thomas Zander, Köln (2017); Voyage to Italy, Kaiser Wilhelm Museum, Krefeld (2017–18) in Prairie, Neubauer Collegium for Culture and Society, Chicago. Sodeloval je tudi na številnih skupinskih razstavah: Conceptual Art in Britain 1964–1979, Tate Britain, London (2016); Trapping Lions in the Scottish Highlights, Aspen Art Museum, Aspen (2013); Spirits of Internationalism: 6 European Collections, 1956–1986, Van Abbemuseum, Eindhoven (2012). Njegovo delo je vključeno v zbirke Muzeja sodobne umetnosti v New Yorku, britanske galerije Tate, Walkerjevega centra za umetnost in v Umetniško zbirko British Council.
V izboru esejev objavljenih v tej izdaji se odpirajo vprašanja razširjanja fotografskih podob, vpetosti fotografije v širše družbene sisteme in njene soudeleženosti pri pisanju njej lastne zgodovine. Batchen posebno pozornost posveča načinu umetnostne institucionalizacije »na novo« odkritih žanrov in kako ti poskusi historiziranja poenotijo in poenostavijo sicer raznovrsten repertoar posnetkov (njihove motive, barve, odtenke) na prepoznaven zbir elementov, ki tvorijo fotografijo v polju umetnosti. Batchen ugotavlja, da ne preseneča, če so tisti snepšoti, ki so danes vredni pozornosti (konec prejšnjega stoletja se je izrazito vzbudilo zanimanje muzejev, galerij in založb za »vsakodnevne« fotografske prakse), videti, kot da bi jih posnel kakšen izmed kanoniziranih fotografov. Tovrstna redukcija je večinoma v domeni širšega umetnostnega sistema in se širi z razstavami, katalogi, zgodovinskimi pregledi in kritiškimi zapisi. Batchen se sprašuje, ali je tovrstna zgodovina fotografije res primerna za obravnavo fotografije in njene preteklosti. Sam zagovarja načelo, da potrebujemo novo zgodovino, nov način preučevanja, ki bi bil bolj motiviran z lastnim predmetom preučevanja, in ne (tako kot do sedaj) z lastno metodo. Batchen išče nov pristop, ki bi po vzoru študij vizualne kulture »naslavljal določen predmet proučevanja in ga ne bi obravnaval« (Batchen 2019, 43).
Geoffrey Batchen (1956) je po poučevanju v Avstraliji, ZDA in Novi Zelandiji pred kratkim zasedel mesto profesorja zgodovine umetnosti na Univerzi v Oxfordu. Je avtor knjig Goreč od želje: Zasnovanje fotografije (Studia humanitatis, 2010); Each Wild Idea: Writing, Photography, History (MIT Press, 2001); Forget Me Not: Photography and Remembrance (Princeton Architectural Press, 2004); William Henry Fox Talbot (Phaidon, 2008); What of Shoes: Van Gogh and Art History (Seemann Henschel, 2009); Suspending Time: Life, Photography, Death (Izu Photo Museum, 2010); Emanations: The Art of the Cameraless Photograph (Prestel, 2016); in Obraz a diseminace: Za novou historii pro fotografii (NAMU, 2016). Nova zbirka njegovih esejev 更多的疯狂念头 (Več divjih idej: zgodovina, fotografija, pisanje) je bila objavljena v kitajščini leta 2017. Uredil je tudi knjigo Photography Degree Zero: Reflections on the Camera Rolanda Barthesa Lucida (MIT Press, 2009) in souredil knjigo Picturing Atrocity: Photography in Crisis (Reaction, 2012). Njegova zadnja publikacija je Apparitions: Photography and Dissemination (Power Publications, 2018). Batchen je kuriral tudi številne razstave, ki so bile predstavljene v Braziliji, Avstraliji, ZDA, na Nizozemskem, Islandiji, Veliki Britaniji, Nemčiji, na Japonskem in Novi Zelandiji.