- št. 93/94
- 2020
- 20/12/2020
prispevki
- št. 93/94
- 2020
- 21/12/2020
- Članek
- št. 93/94
- 2020
- 21/12/2020
Cilj prispevka je dokumentirati in kontekstualizirati vizualne podobe s protestov, ki so se začeli v Sloveniji v prvi polovici leta 2020, s poudarkom na podobi gospodarja, preden bodo slike izginile v vrtincu nenehno spreminjajočih se zgodovin, ki jih bodo pisali še neznani zmagovalci. V prispevku proučujem, kako so se umetniki in drugi ustvarjalci v težkih časih pridružili protestniškemu gibanju ter dali na razpolago svoja telesa in vizualno produkcijo, pri čemer se ta prispevek osredotoča le na slednjo.
- Ključne besede: fotografije protestov, kulturni protesti, protest, protest in sodobna umetnost
- št. 93/94
- 2020
- 20/12/2020
- Članek
- št. 93/94
- 2020
- 20/12/2020
Finančna dominacija (findom) je fetišistična praksa, pri kateri podrejeni partner dobiva erotični užitek, ko dominantnemu partnerju oziroma denarnemu gospodarju pošilja denar. Denarni gospodarji delajo fotografije, ki naj bi pri denarnih sužnjih to željo izzvale, kar pomeni, da v bistvu vzbujajo željo po pošiljanju denarja. Esej se ukvarja s tem porajajočim se žanrom na videz samopromocijske fotografije kot z žanrom fotografske performativnosti (Levin 2009). Namesto želje po zajetju ali reprezentaciji (Batchen 1999) te podobe izkazujejo koreografijo fotografske performativnosti, ki vključuje tako gospodarje (kot tvorce) kot sužnje (kot gledalce). Čeprav bi si zaradi skladnosti z obliko in ekonomsko prakso lahko tolmačili, da so gospodarji zdaj sužnji, ta esej zagovarja tezo, da te podobe vabijo k performiranju dominacije, podreditve in kritike na poti v širše performative vzburjenja in izzivanja. Kar kritiki in družbeni analitiki dojemajo kot oblast (ekonomsko, erotično ali drugo), je dejansko želja na svojih šivih, v procesu dejavne in sodelovalne kompozicije.
- Ključne besede: fetiš, finančna dominacija, fotografska performativnost, kritika, moškost, želja
- št. 93/94
- 2020
- 20/12/2020
- Članek
- št. 93/94
- 2020
- 20/12/2020
Orlando Fals Borda, ugleden kolumbijski sociolog, ki je v obdobju od petdesetih do devetdesetih let prejšnjega stoletja deloval tako v akademski sferi kot v vladi, je napisal dve deli o kolumbijskem kmečkem prebivalstvu in njegovem odnosu z veleposestniki, ki sta bili objavljeni skupaj z izborom fotografij kmetov, lastnikov zemljišč in ljudskih gibanj. Obe deli in podobe v njih so vplivali na oblikovanje kmečkih in veleposestniških vizualnih ikon v novejši kolumbijski zgodovini, saj se vse od njihovega nastanka uporabljajo v knjigah, učbenikih in razstavah ter so imele ključno vlogo pri vizualni propagandi projekta agrarne reforme v Kolumbiji. Na podlagi Falsovega terenskega dela sta nastali dve zbirki fotografij, shranjeni v dveh kolumbijskih institucijah, ki sta te podobe tudi organizirali in katalogizirali: v Centralni banki v Monterii in v Nacionalni univerzi v Bogoti. Ti instituciji sta poglavitni oblikovalki vizualnega spomina na podeželsko Kolumbijo, sama pa Falsovo terensko delo analiziram v širšem kontekstu sestavljanke, v kateri so kmetje, posestniki in intelektualci, kot je Fals, tako konzumirali kot tudi uporabljali vizualne ikone zemlje, podeželja in kmečkega življenja v kolumbijski novejši zgodovini.
- Ključne besede: agrarna reforma, fotografija, kmečki razred, Kolumbija, Orlando Fals Borda, veleposestniki
prost dostop
- št. 93/94
- 2020
- 23/12/2020
- y
- Recenzija razstave
Fundus prizadevanja se osredotoča na tekočo raziskavo Jasmine Cibic o ideji političnih daril kulture, o njihovi vlogi v nacionalnih in političnih strukturah v trenutkih evropske krize v 20. stoletju. Razstava v Muzeju sodobne umetnosti v Ljubljani (MSUM), ki jo je postavil Igor Španjol, zajema več Cibičevih zadnjih del: Vsa moč, ki se stopi v hrup, Fundus prizadevanja, Duh naših potreb in 20-letni umetniški projekt, film Darilo. Avtorica trdi, da večdelni razstavi uspe strašansko dobro prikazati pogosto spregledane manifestacije »mehke moči«, s čimer osvetli zgodovinske, antropološke in sociološke vidike političnih daril in predlaga ustrezne premisleke o pomenu pojmov, kot so »javna umetnost«, »Internacionalizem« in »nacionalna kultura«.
- Ključne besede: Fundus prizadevanja, kulturna politika, multimedialnost, nacionalizem, politična darila kulture, politika, še malo in, umetnost in družbena moč
Članek analizira ustvarjanje finske fotografinje Iiu Susiraje, ki je nastal na podlagi ogleda del Primerno obnašanje / Popoln vsakdanjik (Good Behaviour / Perfect Everyday Life) in pogovora z avtorico. Susiraja v osrčje svojega fotografskega ustvarjanja postavlja sebe in svoje zasebno življenje. Njene s humorjem in (samo)ironijo prežete avtoportrete lahko beremo kot kritično refleksijo in zbadljiv komentar na družbeno zaželene in pogosto (še vedno) stereotipne predstave o žensk(ost)i, vlogi gospodinje, lepotnih idealih in razmerjih moči, ki se ob tem izpostavljajo. Po eni strani je njen komentar naperjen proti še vedno konservativnim in patriarhalnim družbenim vrednotam, po drugi strani pa nastavlja ogledalo ženskam, ki s pretirano skrbjo za videz, obsesivnim ukvarjanjem s telesom in lepoto ter »tradicionalno« skrbjo za dom na te vrednote pravzaprav pristajajo in jih perpetuirajo. Ob tem dregne v samo srž simbolne konstrukcije pomenov, smisla in samoumevnosti, kaj se nam zdi »normalno«. To pa je tudi del odgovora na razmislek o tem, zakaj Susirajini avtoportreti delujejo humorno, in argumentacija, zakaj smo njeno delo označili kot fotografsko monokomedijo.
- št. 69/70
- 2016
- 02/12/2020
- y
- Projekt
knjige
- št. 92
- 2020
- 14/12/2020
- Knjiga
Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja se je v Sovjetski zvezi v času prve Stalinove petletke, programa množične kolektivizacije in industrializacije Sovjetske zveze, med oblikovalcem in fotografom Aleksandrom Rodčenkom ter urednikom konstruktivistične revije Novi Lef Borisom Kušnerjem razvila živahna in borbena razprava o pravilni rabi fotografije. Objavljena je bila izmenično v revijah Novi Lef in Sovjetsko foto. Aleksandra Rodčenka je anonimni fotograf obtožil posnemanja buržoaznega sloga fotografiranja »od spodaj navzgor« v slogu Moholyja- Nagyja. Kar se sprva zdi kot spopad stilizma, bolj zaradi ustreznega načina fotografiranja, se razvije v politični boj za naravo fotografske podobe nasploh (in politični boj zaradi narave umetnosti je bil v tedanjem času v Sovjetski zvezi zastavek, ki te je lahko stal življenja – in mnoge avantgardiste, tudi samega Tretjakova, tudi je). K debati med Rodčenkom in Kušnerjem v sintetični maniri v zaključku svoje prida tudi Sergej Tretjakov, prav tako član uredništva Novi Lef. Po njegovo je vprašanje, ali fotografirati »od spodaj navzgor« ali »od zgoraj navzdol«, brezplodno, če razmislek temelji na razliki med formo in vsebino, med »kako« in »kaj« – pomembnejše in predvsem za obe predhodni vprašanji merodajno je zanj namreč vprašanje »zakaj«.
- št. 87
- 2019
- 08/12/2020
- Knjiga
Kronološko branje prevedenih besedil (spisi so v pričujoči številki predstavljeni kronološko z izjemo prvega prispevka »Uvod«) izboru in neizbežnim izpustitvam navkljub bolj kot radikalne miselne obrate razkriva Burginovo radikalno miselno kontinuiteto – vztrajanje pri zahtevi po nujnosti »gledanja fotografije« onstran fotografije kot objekta. In to tudi v času, ko se opeke fotografske teorije vse bolj uporabljajo za zidanje znanstvenih karier kot za obmetavanje institucionalnega reda, ki vzdržuje asimetrijo družbenih odnosov moči. Povedano drugače, Burginove eseje ne glede na letnico objave preveva ideja, da naj predmet fotografske teorije ne bi bila fotografija sama po sebi temveč prakse označevanja, ki fotografiji podeljujejo smisel. Pomen fotografije je namreč za Burgina vselej onstran, zunaj podobe. Fotografija je zanj tudi v dobi vseprisotne mobilne podobe »rdeči slanik«, ki prikriva pravi pomen. Ta se nahaja v kontekstih njene rabe, v institucionalnih diskurzih, v jeziku, ki jo obdaja in ki strukturira mišljenje ljudi, ki fotografije gledajo/berejo.
- št. 86
- 2019
- 08/12/2020
- Knjiga
V izboru esejev objavljenih v tej izdaji se odpirajo vprašanja razširjanja fotografskih podob, vpetosti fotografije v širše družbene sisteme in njene soudeleženosti pri pisanju njej lastne zgodovine. Batchen posebno pozornost posveča načinu umetnostne institucionalizacije »na novo« odkritih žanrov in kako ti poskusi historiziranja poenotijo in poenostavijo sicer raznovrsten repertoar posnetkov (njihove motive, barve, odtenke) na prepoznaven zbir elementov, ki tvorijo fotografijo v polju umetnosti. Batchen ugotavlja, da ne preseneča, če so tisti snepšoti, ki so danes vredni pozornosti (konec prejšnjega stoletja se je izrazito vzbudilo zanimanje muzejev, galerij in založb za »vsakodnevne« fotografske prakse), videti, kot da bi jih posnel kakšen izmed kanoniziranih fotografov. Tovrstna redukcija je večinoma v domeni širšega umetnostnega sistema in se širi z razstavami, katalogi, zgodovinskimi pregledi in kritiškimi zapisi. Batchen se sprašuje, ali je tovrstna zgodovina fotografije res primerna za obravnavo fotografije in njene preteklosti. Sam zagovarja načelo, da potrebujemo novo zgodovino, nov način preučevanja, ki bi bil bolj motiviran z lastnim predmetom preučevanja, in ne (tako kot do sedaj) z lastno metodo. Batchen išče nov pristop, ki bi po vzoru študij vizualne kulture »naslavljal določen predmet proučevanja in ga ne bi obravnaval« (Batchen 2019, 43).
