- 2024
- 12/02/2024
prispevki
- št. -
- 2023
- 13/12/2023
Prispevek je nastal kot refleksija pogovora ob podelitvi nagrad Maribor Photobook Award 2023, ki je potekal v Umetnostni Galeriji Maribor, kjer so bile vsa prispela dela na odprti poziv tudi razstavljena. Posveča se vprašanjem same forme fotoknjige, kam točno se umešča in kakšna je njena vloga danes, ob tem pa neizogibno zadane tudi ob vprašanje podpore in načinov financiranja fotoknjižnih projektov.
- Ključne besede: Angry Bat, fotografija, fotoknjiga, Maribor Photobook Award, UGM, založništvo
Urška Savič (1992) je fotografinja, piska in novinarka na področju kulture ter ustvarjalka radijskih oddaj in zvočnih pokrajin. Leta 2014 je diplomirala iz fotografije na FAMU v Pragi, kjer se je ukvarjala s tematikami kolaža in fotomontaže, magistrirala pa na ALUO (2020) v Ljubljani, kjer se je na oddelku za kiparstvo osredotočala na obsesivno dokumentacijo in arhivarsko prakso v sodobni umetnosti. Kot samozaposlena v kulturi sodeluje z različnimi publikacijami in soustvarja večmedijske projekte. Kot zunanja sodelavka poučuje na oddelku za fotografijo ALUO, od leta 2023 pa z zavodom Membrana sodeluje tudi kot urednica.
Badger, Gerry. 2017. »Saj je vse samo fikcija. Pripovedništvo in fotoknjiga.« Fotografija št. 75/76. Splet. https://www.membrana.si/clanek/saj-je-vse-samo-fikcija-pripovednistvo-in-fotoknjiga/.
Colner, Miha. 2022 .»Fotoknjiga kot prostor ustvarjalne svobode.« Fotografija št. 103/104. Splet. 18.12.2023. https://www.membrana.si/clanek/fotoknjiga-kot-prostor-ustvarjalne-svobode/
Gerčar, Jaka. 2023. »Na kratko o založništvu fotoknjig. Nekaj značilnosti liminalnega knjižnega polja.« Fotografija št. 105/105. Splet. https://www.membrana.si/clanek/na-kratko-o-zaloznistvu-fotoknjig-nekaj-znacilnosti-liminalnega-knjiznega-polja/
Sitar, Matej. 2022. »Izdajanje fotografskih knjig skozi oči slovenskega založnika.« Membrana, 2022. Splet. https://www.membrana.si/esej/izdajanje-fotografskih-knjig-skozi-oci-slovenskega-zaloznika-10-let-zalozbe-angry-bat/
Pri poročanju o socialnih stanovanjih na Novi Zelandiji se mediji osredinjajo predvsem na pomanjkanje, motnje v delovanju in nedostopnosti storitev. Ko te Reo ō Ngā Tāngata / Glas ljudstva je družbeno angažiran umetniški projekt, ki s posredovanjem in vizualizacijo vsebine neposredno s strani najemnikov socialnih stanovanj mestnega sveta Wellingtona, predstavlja protizgodbo medijskemu poročanju. David Cook (fotograf), Anna Brown (oblikovalka) in Mark Amery (novinar, kustos) so na podlagi metod, ki se uporabljajo v novinarstvu in etnografiji, sodelovali s tridesetimi najemniki pri soustvarjanju ulične razstave in časopisa. Kulturno raznolika ekipa je kot vodilno načelo uporabila manākitanga (opolnomočenje) in ustvarila vrsto zgodb, ki so vključevale teme protesta, trajnosti, duševnega zdravja, izkušenj migrantov in beguncev ter ustvarjalnosti. Projekt je bil predstavljen v obliki priloge tabloida, ki je bil distribuiran kot priloga regionalnega časopisa. Časopis so najemniki uporabljali tudi kot obliko aktivizma, saj so brezplačne izvode delili na ulici in, nenazadnje, tistim na položajih moči.
- Ključne besede: družbeno angažirana umetnost, fotografija, Nova Zelandija, novinarstvo, socialna stanovanja, sodelovanje
David Cook je novozelandski fotograf, ki se ukvarja z družbeno angažiranimi umetniškimi projekti, ki obravnavajo skupnosti v tranziciji. Med njegovimi knjigami sta Lake of Coal: The Disappearance of a Mining Township (2007) in Meet me in the Square (2014), v kateri rekonstruira različico mesta Christchurch iz 80. let prejšnjega stoletja po uničujočem potresu leta 2011. Od leta 2016 je eden ključnih organizatorjev bienalnega festivala Photobook NZ. David je višji predavatelj fotografije na Whiti o Rehua School of Art na Univerzi Massey na Novi Zelandiji.
Anna Brown je novozelandska raziskovalka, pedagoginja in praktičarka, ki se ukvarja s sodelovalnim oblikovanjem. Njene raziskave se osredotočajo na posvetovalno sodelovanje, participativno oblikovanje politike in inovacije temelječe na oblikovanju. Vodi projekt Toi Āria: Oblikovanje za javno dobro, raziskovalni center na fakulteti za kreativne umetnosti univerze Massey, kjer je tudi profesorica. Toi Āria sodeluje z organizacijami v vladnem in neprofitnem sektorju pri oblikovanju in izvajanju politik in storitev, usmerjenih v skupnost. Anna je tudi večkrat nagrajena oblikovalka knjig in tipografinja.
Barlow, Cleve. 1991. Key Concepts in Māori Culture. Oxford University Press.
Bishop, Claire. Artificial Hells: Participatory Art and the Politics of Spectatorship. Verso Books, 2023. Slovenski prevod: Bishop, Claire. 2012. Umetni pekli: participatorna umetnost in politika gledalstva. Prevedla Aleksandra Rekar. Ljubljana: Maska.
Boraman, Toby. 2016. »The Independent Left Press and the Rise and Fall of Mass Dissent in Aotearoa since the 1970s.« Counterfutures 1 (March 1). https://doi.org/10.26686/cf.v1i0.6441.
Burbridge, Ben, and Anthony Luvera. 2019. »What We Don’t Talk about When We Talk about Photography and Participation.« Photography and Culture 12, no. 3 (July 3): 351–63. https://doi.org/10.1080/17514517.2019.1640499.
Campbell, Georgina. 2023. »Housing Crisis: Wellington’s 1000 Affordable Apartment Units Target in Doubt.« NZ Herald, June 7, 2023. https://www.nzherald.co.nz/nz/housing-crisis-wellingtons-1000-affordable-apartment-units-target-in-doubt/F2LK75LZB5G4LLX5KYOFYOASRM/.
Matarasso, F. 2019. »A Restless Art: How Participation Won, and Why It Matters.« Nordic Journal of Arts, Culture and Health 2, no. 2 (December 2): 158–62. https://doi.org/10.18261/issn.2535-7913-2020-02-08.
Collins, Simon, and Jeremy Rose. »Case Studies: City Voice, an Alternative to the Corporate Model.« Pacific Journalism Review, September 1, 2004. https://doi.org/10.24135/pjr.v10i2.803.
Corlett, Eva. 2021. »‘Pressures Have Built up’: How Can New Zealand Solve Its Social Housing Crisis?« The Guardian, July 11, 2021. https://www.theguardian.com/world/2021/jul/11/pressures-have-built-up-how-can-new-zealand-solve-its-social-housing-crisis.
Gábor. 2022. »Launching City Voice: News You Can Use.« Library Blog, May 26, 2022. https://www.wcl.govt.nz/blog/index.php/2022/05/26/launching-city-voice-news-you-can-use/.
Rosler, Martha. »In, Around, and Afterthoughts (On Documentary Photography): History and Theory.« In The Photography Reader, edited by Liz Wells. Slovenski prevod: Rosler, Martha. 2017. »Dokumentarni fotografiji do dna in ob rob.« V Dva spisa o fotografiji, uredil Jan Babnik, 2–52. Ljubljana: Membrana.
Venables, David. 2001. »City Voice: A Community Newspaper Does Public Journalism. [Based on a Paper Delivered at the Journalism Education Conference (2000: Mooloolaba, Qld).].« The Australian Journalism Review 23, no. 2 (December 1): 21. https://search.informit.org/doi/10.3316/ielapa.200204958.
Cilj participativnih fotografskih metod je odpraviti pristranskost in privilegije raziskovalcev tako, da v proces raziskovanja vključijo tudi osebe, ki niso raziskovalci. Tovrstne pristope je težko oceniti in replicirati glede na predanost raziskovalcev in velikodušnost drugih udeležencev. Še več, pričakovanje strogega izvajanja lahko pomeni dodaten pritisk, še posebej če so raziskovalci podvrženi strožjemu nadzoru pri porabi proračuna, spoštovanju ekološke ozaveščenosti in etičnih smernic, pri upravljanju časa in pri administrativnih zahtevah. Fotografom, ki razmišljajo, da bi uporabili participativne metode, se priporoča, naj dobro premislijo, če je tak pristop zares primeren, manj pa se govori o vrednosti spodletele ali kaotične fotografske prakse. Pričujoči članek ponuja kritičen razmislek o participativnih elementih praktično vodenega raziskovanja na Japonskem v obdobju desetih let. Natančneje povedano, prispevek problematizira dva raziskovalna fotografska projekta, kjer je participativni pristop privedel do metodoloških premikov v avtorjevi ustvarjalni praksi. Pri tem odkriva napetost med učenjem vsakdanjih uporabnikov fotoaparatov in njihovim emancipiranjem z različnimi fotografskimi programi in pretrese, kako jasneje izpostaviti – kar sicer ni privlačno – negotovosti in časovno revščino, ki pestijo skupno raziskovanje.
- Ključne besede: časovna revščina, negotovost, participativna fotografija, participativne raziskovalne metode, raziskovanje, vsakdanji uporabniki fotoaparatov
Gary McLeod je docent na oddelku za vizualno oblikovanje na univerzi v Cukubi na Japonskem, kjer poučuje fotomedije. Diplomiral je iz likovne umetnosti (Wimbledon School of Art) in digitalne umetnosti (Camberwell College of Art), leta 2016 pa je na London College of Communication doktoriral s praktično vodeno raziskavo fotografij, nastalih med Challengerjevo odpravo (1872–1876). Čeprav se je usposabljal za komercialno digitalno fotografijo, se pri fotomedijski praksi večinoma ukvarja z vsakdanjo uporabo fotoaparata v okvirih časa, podobe in odgovornosti. Pri raziskovanju obravnava refotografiranje (pogost sklop praks ponovnega obiskovanja lokacij s predhodno posnetih fotografij) z namenom razvijanja in širjenja fotomedijske pismenosti.
gm@geijutsu.tsukuba.ac.jp
Azoulay, Ariella. 2008. The Civil Contract of Photography. New York: Zone Books.
Azoulay, Ariella. 2016. »Photography Consists of Collaboration: Susan Meiselas, Wendy Ewald, in Ariella Azoulay.« Camera Obscura: Feminism, Culture, and Media Studies 31, št. 1 (91): 187–201. https://doi.org/10.1215/02705346-3454496.
Baraitser, Lisa. 2017. Enduring Time. London: Bloomsbury.
Becker, Howard, Saul. 1982. Art Worlds. Berkeley in Los Angeles, California: University of California Press.
Bishop, Claire. 2005. Artificial Hells: Participatory Art and the Politics of Spectatorship. London: Verso. Slovenski prevod: Bishop, Claire. 2012. Umetni pekli : participatorna umetnost in politika gledalstva. Prevedla Aleksandra Rekar. Ljubljana: Maska.
Boltanski, Luc, in Eve Chiapello. 2005. The New Spirit of Capitalism. London:
Verso.
Brown, Andrew, R. in Andrew Sorensen. 2009. »Integrating Creative Practice and Research in the Digital Media Arts.« V Practice-led Research, Research-led Practice in the Creative Arts, uredila Hazel Smith in Roger T. Dean, 153–165. Edinburgh: Edinburgh University Press.
Brunton, Eileen. 2004. The Challenger Expedition, 1872–1876: a visual index. London: Natural History Museum.
Candy, Linda, in Ernest Edmonds. 2018. »Practice-Based Research in the Creative Arts: Foundations and Futures from the Front Line.« Leonardo 51 (1): 63–69. https://doi.org/10.1162/LEON_a_01471.
Candy, Linda. 2020. The Creative Reflective Practitioner: Research Through Making and Practice. London: Routledge.
Dick, Philip Kindred. 2012. Confessions of a Crap Artist. New York: First Mariner Books Edition. Slovenski prevod: Dick, Philip Kindred. 2011. Izpovedi pokvarjenega umetnika. Prevedel Miro Šavel. Ljubljana: Založniški atelje Blodnjak.
Ewald, Wendy, Lisa Lord, in Katherine Hyde. 2012. Literacy & Justice Through Photography: A Classroom Guide. New York: Teachers College Press.
Flusser, Vilém. 2000. Towards a Philosophy of Photography. Prevod Angelo Matthews. London: Reaktion Books. Slovenski prevod: Flusser, Vilém. 2010. K filozofiji fotografije. Prevedla Anja Naglič. Ljubljana: Membrana.
Flusser, Vilém. 2004. Writings. Prevod Erik Eisel. Minnesota: University of Minnesota Press.
Flusser, Vilém. 2011. Into the Universe of Technical Images. Prevod Nancy Roth. Minnesota: University of Minnesota Press.
Guattari, Félix. 1995. Chaosmosis: An Ethico-aesthetic Paradigm. Bloomington in Indianapolis: Indiana University Press.
Hughes, Holly Stuart. 2018. »Interview: Wendy Ewald, Pioneer of Collaborative Photography.« PDN Online, 1. junij 2018. https://pdnonline.com/features/photographer-interviews/interview-wendy-ewald-pioneer-of-collaborative-photography.
Luvera, Anthony. 2010. »Residency.« Photographies 3 (2): 225–241. https://doi.org/10.1080/17540763.2010.499616.
McLeod, Gary. 2012. »In the wake of SNS challenger: Rephotographing collectively online with informal learners.« Art, Design & Communication in Higher Education 11 (2): 177–197. https://doi.org/10.1386/ adch.11.2.177_1.
McLeod, Gary in Tad Hara. 2023. »Photomedia Literacy in Ruins: Student attitudes towards digital and analogue photomedia when creating an archive for the future.« V Visual Pedagogies in Higher Education: Between theory and practice, uredila Joanna Kędra, 105–119. Leiden: Brill.
McManus, Karla. 2011. »Objective Landscapes: The Mediated Evidence of Repeat Photography.« Intermédialités št. 17: 105–118. https://doi.org/10.7202/1005751ar.
McNamara, Andrew. 2012. »Six rules for practice-led research.« Text: Journal of Writing and Writing Courses 16 (14): 1–15. http://www.textjournal.com.au/speciss/issue14/McNamara.pdf.
Messaris, Paul. 1994. Visual Literacy: Image, Mind, and Reality. Boulder, Colorado: Westview Press.
Messaris, Paul. 1996. Visual Persuasion: The Role of Images in Advertising. London: Sage.
Messaris, Paul. 2012. »Visual ‘Literacy’ in the Digital Age.« Review of Communication 12 (2): 101–117. https://doi.org/10.1080/15358593.2011.653508.
Packard, Josh. 2008. »‘I’m gonna show you what it’s really like out here’: the power and limitation of participatory visual methods.« Visual Studies 23 (1): 63–77. https://doi.org/10.1080/14725860801908544.
Palmer, Daniel. 2020. Photography and Collaboration: From conceptual art to crowdsourcing. London: Bloomsbury. Kindle edition.
Pauwels, Luc. 2015. Reframing Visual Social Science: Towards a More Visual Sociology and Anthropology. Cambridge: Cambridge University Press.
Rancière, Jacques. 1987. The Ignorant Schoolmaster: Five lessons in Intellectual Emancipation. Prevod Kristen Ross. Stanford, CA: Stanford University Press.
Rancière, Jacques. 2009. The Emancipated Spectator. Prevod Gregory Elliott. London: Verso.
Senf, Rebecca. 2012. »Reconstructing the view: An illustrated guide to process and method.« V Reconstructing the view: The Grand Canyon photographs of Mark Klett and Byron Wolfe, Mark Klett, Byron Wolfe, Rebecca Senf, in Stephen Pyne, 15–46. Berkeley: University of California Press.
Smith, Trudi. 2007. »Repeat Photography as a Method in Visual Anthropology.« Visual Anthropology, 20 (2): 179–200. https://doi.org/10.1080/08949460601152815.
TOCOPG – The Tokyo Organising Committee of the Olympic and Paralympic Games. 2018. 2020 Guidebook [English].
Wajcman, Judy. 2014. Pressed for Time: The Acceleration of Life in Digital Capitalism. Chicago: The University of Chicago Press.
Wang, Caroline, Jennifer Cash in Lisa Powers. 2000. »‘Who knows the streets as well as the homeless?’ Promoting personal and community action through photovoice.« Health Promotion Practice 1 (1): 81–89. http://doi.org/10.1177/1524839900001001.
Razstave
Razstava Okoljski odtisi predstavlja izbrana dela iz širšega opusa berlinskega umetnika Andreasa Mühlerja-Pohleja – Študije o vodi ter predstavlja fotografije projektov Donava in Hongkong, video hongkonške reke Shing Mun ter zvoka voda Hongkonga in Donave. Izbor fotografij in videa odzvanja avtorjev raziskovalni pristop ter njegovo »neuvrščenost« med estetsko, politično in tehnološko platjo vizualnega. Človeško okolje se v razstavljenih delih vzpostavlja z vmesnim prostorom zraka in vode – z nejasnimi obrisi, kompozicijsko razbitimi in delnimi strukturami je kopno v teh delih zgolj dozdevek, plod igrive domišljije med naravnima elementoma vodo in zrakom, ki se izkristalizira skorajda naključno kot svojevrsten estetski eksces njunega razmerja. Kot da bi bilo kopno v podobah mostov, nabrežij, ladij, mestnih obzorij in jezov – kopno v podobi človeka torej – zgolj ekscesni produkt razbijanja valov in rečnega toka; toka narave, ki ga na razstavi dopolnjuje njeno nezavedno, zvok njenih globin.
Nataša Ilec Kralj (1992) je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje pridobila naziv magistrice oblikovanja vizualnih komunikacij – smer fotografija, diplomirala pa na oddelku za fotografijo VIST. Zanimajo jo teoretski in filozofski aspekti fotografskega medija; kot fotografinja je sodelovala tudi na nekaj skupinskih razstavah (πr2 – razstava sodobne kinetične keramike: Layerjeva hiša, Kranj, 2021; Cianotipično: Ljubljana, 2019; Svaka čast: Ljubljana, 2019; Ustvari delo, ki ni tvoje: Ljubljana, 2019; FUGA – UL ALUO+FA: Ljubljana, 2019; Stičišče: Ljubljana, 2019; 25 Images: Berlin, 2017; ISO0: Photonic Moments, Ljubljana, 2016; Flâneur: Ljubljana, 2015; Spregled: Photonic Moments, Ljubljana, 2014; NovaF: Maribor, 2013). Ilec Kralj je leta 2017 tudi prvič kurirala razstavo, Mejniki, razstavljeno v sklopu Photonic moments: 2017. Z Membrano sodeluje, kontribuira in prevaja od leta 2017. Njena strast je knjigoveštvo.
Jan Babnik (1977), deluje kot urednik, kurator, predavatelj in pisec. Je glavni in odgovorni urednik revij Fotografija in Membrana in direktor zavoda Membrana, izdajatelja revij in knjig o fotografiji in fotografski teoriji ter organizatorja izobraževalnih delavnic. Ukvarja se s predvsem s fotografsko teorijo – z dokumentarizmom, diskurzom o fotografiji in s filozofijo vizualne kulture.
Medijski umetnik in založnik Andreas Müller-Pohle deluje v Berlinu. Na univerzah v Hannovru in Göttingenu je študiral ekonomijo in komunikacijske vede. Leta 1979 je ustanovil neodvisno umetnostno revijo za sodobno fotografijo in nove medije European Photography. Njegovi prvi umetniški projekti v poznih sedemdesetih letih so se osredotočali na vprašanja fotografske zaznave, pozneje pa na recikliranje fotografij, kjer je pripojil tudi video. Sredi devetdesetih let je začel proučevati uporabo digitalnih in genetskih kodov ter političnih kodeksov. Sledili so različni projekti na temo vode z obsežnimi portreti reke Donave in velemesta Hongkonga. Avtor se predstavlja z obsežnimi razstavami in različnimi publikacijami, njegova dela pa so uvrščena v številne zasebne in muzejske zbirke po vsem svetu. Leta 2001 je prejel evropsko nagrado za fotografijo fundacije Reind M. De Vries. Je avtor številnih besedil o teoriji fotografije, mdr. o vprašanju vizualizma, deluje pa tudi kot gostujoči profesor in predavatelj na inštitutu za likovne umetnosti v Antwerpnu (Higher Institute of Fine Arts), v Belgiji in na Hongkonškem inštitutu za oblikovanje.
Koža – organ, meja, ščit, medij, metafora. Ta prepustna površina našega telesa predstavlja oviro »zunanjemu« svetu, tvori vidno teksturo naše javne osebnosti, hkrati pa je varovalka zaznavajočega notranjega jaza, ki posreduje in konstruira naše okolje. Klešeta jo prostor in čas; je (živo) tkivo, ki ga oblikuje dleto časa in nanj vrisuje konture posameznikove avtobiografije. Je mesena, intimna, zasebna, čuječa. Pripada čutom in je hkrati odtujena, poželjiva, všečna, tudi srhljiva – pripada nam, drugim … vsem – a prav zares nikomur. Je del širšega družbenega tkiva, obdaja jo pogled drugih, a zdi se, da diha predvsem sama. Je membrana sveta in posameznika – iz nje z enako silo seva in se vanjo vpisuje identiteta.
Razstava Koža razkriva različne fotografske prakse, ki se dotikajo kože, pa naj bo to nežno ali grobo, vse od njene površinske čuječnosti, mikroskopskih gradnikov pa do njene družbene utelešenosti – v ekonomiji pogleda nihajoče med želenim in zahtevanim koža razkriva telesnost, razmerje med resničnim in ustvarjenim, poglobljenim in dekonstruiranim. Kot fotografija.
Nataša Ilec Kralj (1992) je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje pridobila naziv magistrice oblikovanja vizualnih komunikacij – smer fotografija, diplomirala pa na oddelku za fotografijo VIST. Zanimajo jo teoretski in filozofski aspekti fotografskega medija; kot fotografinja je sodelovala tudi na nekaj skupinskih razstavah (πr2 – razstava sodobne kinetične keramike: Layerjeva hiša, Kranj, 2021; Cianotipično: Ljubljana, 2019; Svaka čast: Ljubljana, 2019; Ustvari delo, ki ni tvoje: Ljubljana, 2019; FUGA – UL ALUO+FA: Ljubljana, 2019; Stičišče: Ljubljana, 2019; 25 Images: Berlin, 2017; ISO0: Photonic Moments, Ljubljana, 2016; Flâneur: Ljubljana, 2015; Spregled: Photonic Moments, Ljubljana, 2014; NovaF: Maribor, 2013). Ilec Kralj je leta 2017 tudi prvič kurirala razstavo, Mejniki, razstavljeno v sklopu Photonic moments: 2017. Z Membrano sodeluje, kontribuira in prevaja od leta 2017. Njena strast je knjigoveštvo.
Kristina Ferk (1992) je študirala umetnostno zgodovino in latinski jezik, književnost in kulturo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Z letom 2020 je končala izobraževanje Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje SCCA. V sklopu tega izobraževanja je leta 2019 sodelovala pri postavljanju razstave nadzor < kultivacija > razvoj v Galeriji Škuc. V novembru 2020 je pod okriljem šole Svet umetnosti sokurirala končno razstavo Pod pritiskom v galeriji Škuc; januarja 2021 v isti galeriji pa kurirala razstavo Tadej Vaukman: Vendar ne kažite tega mojemu otroku. V okviru programa Mladi kurator mladi umetnik v galeriji DLUL je kurirala razstavo Maja Bojanić: narisno vsak lahkotno dovolj dovolj izbrisano izbrisano. Novembra 2021 je v Galeriji Kresiji, kjer je zaposlena od leta 2019, kurirala tudi razstavo Nemogoče se je vrniti v nemogočo deželo.
Ewa Doroszenko (1983) je intermedijska umetnica, ki deluje v Varšavi. Doktorirala je iz umetnosti na Univerzi Nikolaja Kopernika v Torunju. Njeno umetniško prakso zaznamuje neobičajna uporaba digitalne manipulacije, ki jo združuje s klasičnim medijem fotografije in slikarstvom. Je zmagovalka več mednarodnih tekmovanj in prejemnica nagrad, med drugimi Fait Gallery Preview (2016), DEBUTS – doc! fotografske revije (2018) in debut Litovske fotografske zveze (2018); je prejemnica štipendij Ministrstva za kulturo in nacionalno dediščino Republike Poljske (2019) in mesta Torunj za kulturno dejavnost (2013 in 2011) ter prejemnica več mednarodnih rezidenčnih programov. Doroszenko je tudi finalistka več mednarodnih fotografskih festivalov, med katerimi so Noorderlicht – mednarodni fotografski festival (2021), Kranj Foto Fest (2021), FIF-BH – Mednarodni festival fotografije Belo Horizonte (2020), Atens Digital Arts Festival (2020) in drugi. Njena dela so bila razstavljena v Centru za sodobno umetnost Torunj, Fotografski galeriji v Vilni, MAH – portugalskem muzeju Angra do Heroismo, v galerijah Propaganda v Varšavi, Fait v Brnu, Kasia Michalski v Varšavi in Exgirlfriend v Berlinu. https://ewa-doroszenko.com
Görkem Ergün (1981) je umetnik, zaposlen v Fotografskem arhivu v Carigradu. Pri svojem fotografskem in videografskem delu se iz telesno naravnanega gledišča/stališča osredotoča na razmerja med kulturo, oblikovanjem in nasiljem. Razvoj znanosti, nove tehnologije, velika uničenja in rituali mu omogočajo ustvarjanje novih pomenov posledic in sprememb teh razmerij. Njegova dela so bila razstavljena v različnih galerijah, muzejih in sejmih.
Karina-Sirkku Kurz je finsko-nemška fotografinja in vizualna umetnica, ki trenutno živi v Berlinu. Študirala je v Bremnu, Lahtiju in v Helsinkih, kjer je magistrirala na oddelku za fotografijo Fakultete za umetnost, oblikovanje in arhitekturo Univerze v Aaltu. Za delo Ungleichgewicht (Imbalance) je Kurzeva osvojila več nagrad in nominacij, istoimenska knjiga pa je zmagala na natečaju Nordic Dummy 2015; pozneje jo je izdala založba Kehrer Verlag. Knjigo je leta 2017 Alec Soth, član žirije Finnish Photobook, izbral kot zmagovalno delo. Karina-Sirkku Kurz je članica finskega Združenja umetniških fotografov in Nemške fotografske akademije. Prejela je več štipendij, med njimi berlinske Umetnostne galerije Haus am Kleistpark, Finske kulturne fundacije, finskega Centra za promocijo umetnosti in FRAME Contemporary Art, Norveškega odbora za umetnost in Švedske kulturne fundacije na Finskem. Njena dela so del Finske narodne umetniške zbirke, Finskega muzeja fotografije in zasebnih zbirk.
Anne Lysbeth Noble (1954) je ena najbolj cenjenih novozelandskih sodobnih umetnic, katere fotografiranje je v ospredju vizualne kulture na Novi Zelandiji že od osemdesetih. Ustvarja umetniška dela, ki vsebujejo trajno vključenost določenih prostorov, prizorišč, zgodovine, tematike in v zadnjih delih tudi (bioloških) vrst. Podobe, ki nastajajo, so znane po estetiki, večpomenskosti in konceptualni doslednosti, pa tudi po nenehnem prevpraševanju o človekovem načinu zaznavanja in razumevanja naravnega sveta. Anne Noble je odlikovana profesorica lepih umetnosti (fotografije) na Univerzi v Masseyju v Wellingtonu in večkratna nagrajenka, med drugimi je prejela nagrado 31. Higašikave za prekomorsko fotografinjo (2015), Fulbrightovo štipendijo kolumbijske fakultete v Chicagu (2014), nagrado Novozelandske umetniške fundacije (2009) ter nagrade za umetnike in pisatelje ameriške Narodne znanstvene fundacije (2008). Razstavljala je tako v narodnem kot mednarodnem obsegu, njena dela pa so del zbirk po vsem svetu.
Goran Bertok (1963) je študiral novinarstvo in primerjalno književnost ter 1989 diplomiral na katedri za novinarstvo na FSPN (zdaj FDV). Leta 1990 je v galeriji ŠKUC postavil svojo prvo samostojno razstavo z osrednjim motivom človeškega telesa z znaki nasilja. V naslednjih ciklih je Bertok raziskoval prehajanje vseh stopenj nasilja; od zaigranega in prostovoljnega nasilja nad lastnim telesom in/ali telesom drugega do organiziranega nasilja družbe nad telesom posameznika ter vse do fizične smrti in popolnega uničenja trupla.
Špela Šivic (1998) je mlada slovenska fotografinja. Ob šolanju na VIST v Ljubljani svoje znanje fotokemije in različnih procesov v temnici izpopolnjuje pri fotografu Petru Fettichu, ki v zadnjem letu deluje v okviru kolektiva Kela. Tretji letnik študija se je odločila preživeti v Bariju na tamkajšnji Akademiji lepih umetnosti. Ustvarja v analogni tehniki, svoja dela pa občasno dopolnjuje še z drugimi likovnimi izraznimi sredstvi ter tako vsebinsko kot oblikovno raziskuje, kako trenutek, ki se je zgodil pred objektivom, čim bolj pristno upodobiti v končni obliki. Februarja 2021 je izdala svojo prvo fotografsko knjigo z naslovom Brugnon, septembra pa sta skupaj z Jakom Mojškercem na ogled postavila razstavo MOMCI and some other more or less related things.
- št. -
- 2023
- 15/12/2023
- št. -
- 2023
- 06/11/2023
- št. -
- 2023
- 16/10/2023
- št. -
- 2023
- 28/09/2023
Laurence Philomène
Puberty by Laurence Philomène (Yoffy Press, 2022)
Format: 25,4 × 20,3 cm, 288 strani, 1000 izvodov
ISBN 978-1-949608-27-4
Vse fotografije: Laurence Philomène, iz knjige Puberty by Laurence Philomène. Z dovoljenjem založbe Yoffy Press.
- št. -
- 2023
- 08/03/2023
Laurence Philomène
Puberty by Laurence Philomène (Yoffy Press, 2022)
Format: 25,4 × 20,3 cm, 288 strani, 1000 izvodov
ISBN 978-1-949608-27-4
Vse fotografije: Laurence Philomène, iz knjige Puberty by Laurence Philomène. Z dovoljenjem založbe Yoffy Press.
- št. -
- 2023
- 08/03/2023
- št. -
- 2022
- 27/11/2022
Letizia Battaglia, Fotografija kot življenjska izbira
24. 5. 2022–2. 10. 2022
Galerija Jakopič, Ljubljana
Kuratorka: Francesca Alfano Miglietti
Raziskovanje in izbor iz arhiva Letizie Battaglie:
Maria Chiara Di Trapani v sodelovanju z Marto Sollima
Kustosinja (Galerija Jakopič): dr. Marija Skočir
- št. -
- 2022
- 14/10/2022
Letizia Battaglia, Fotografija kot življenjska izbira
24. 5. 2022–2. 10. 2022
Galerija Jakopič, Ljubljana
Kuratorka: Francesca Alfano Miglietti
Raziskovanje in izbor iz arhiva Letizie Battaglie:
Maria Chiara Di Trapani v sodelovanju z Marto Sollima
Kustosinja (Galerija Jakopič): dr. Marija Skočir
- št. -
- 2022
- 14/10/2022
- št. -
- 2022
- 26/07/2022
Avtorski dialogi:
Lin Gerkman – Prvi sneg & Jakub Stanek – V pričakovanju sonca
Galerija Photon, Ljubljana
od 20. januarja 2022
- št. -
- 2022
- 08/06/2022
Avtorski dialogi:
Lin Gerkman – Prvi sneg & Jakub Stanek – V pričakovanju sonca
Galerija Photon, Ljubljana
od 20. januarja 2022
- št. -
- 2022
- 08/06/2022
The Book of Veles
Jonas Bendiksen
GOST Books, 2021
Velikost: 22 x 16.5 mm
148 strani
€40
ISBN 978-1-910401-61-3
junij 2021
- št. -
- 2021
- 31/12/2021
The Book of Veles
Jonas Bendiksen
GOST Books, 2021
Velikost: 22 x 16.5 mm
148 strani
€40
ISBN 978-1-910401-61-3
junij 2021
- št. -
- 2021
- 31/12/2021
See/Saw: Looking at Photographs
Geoff Dyer
Canongate, 2021
Velikost: 18.7 × 24 cm
330 strani
ISBN 9781838852092
- št. -
- 2021
- 30/12/2021
See/Saw: Looking at Photographs
Geoff Dyer
Canongate, 2021
Velikost: 18.7 × 24 cm
330 strani
ISBN 9781838852092
- št. -
- 2021
- 30/12/2021
- št. -
- 2021
- 30/12/2021
prost dostop
Prispevek recenzira razstavo Susan Meiselas Mediacije, ki je bila v letu 2023 na ogled v ljubljanski Galeriji Jakopič. Natančneje se ukvarja s problemom spreminjajočih se vlog vojnih fotografij svetovno znane članice združenja Magnum Photos. V sklopu umetničine nikaraške serije razglablja o pomenih, ki jih fotografija prevzema znotraj različnih kontekstov in medijev objave. Slednji delujejo kot ključni oblikovalci narativa fotografij, ki se na neki točki odcepi od koncepta, ki ga oblikuje fotografinja sama.
- Ključne besede: fotoreportaža, Nikaragva, nikaraška revolucija, Susan Meiselas, vojna, vojna fotografija
Pia Miklič je umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka in producentka. Trenutno zaključuje magistrski študij na programu Mednarodno poslovanje na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Med 2021 in 2023 je v Galeriji Y koordinirala letni program galerije in sodelovala pri produkciji ter kuriranju razstav. Od leta 2022 piše recenzije in kritike o tekočih razstavah sodobne likovne umetnosti za spletno platformo Koridor. V sodelovanju z različnimi institucijami piše članke, razstavna besedila in druge prispevke o lokalni umetniški sceni. Od leta 2023 deluje v galeriji sodobne umetnosti Ravnikar Gallery Space.
Susan Meiselas je dokumentarna fotografinja, živeča v New Yorku. Je avtorica serij del Carnival Strippers (1976), Nicaragua (1981), Kurdistan: In the Shadow of History (1997), Pandora’s Box (2001), Encounters with the Dani (2003), Prince Street Girls (2016), A Room Of Their Own (2017), Tar Beach (2020) in Carnival Strippers Revisited (2022). Meiselas je dobro znana po dokumentiranju in hkratnem prevpraševanju človekovih pravic v Latinski Ameriki. Njene fotografije so vključene v severnoameriške in mednarodne zbirke. Leta 1992 je prejela nagrado MacArthur Fellow. Je prejemnica štipendije Guggenheim (2015) ter Deutsche Börse Photography Foundation Prize (2019) in prve Women in Motion Award, podeljene s strani podjetja Kering in Rencontres d’Arles. Razstava z naslovom Mediacije (orig. Mediations), ki zajema njen opus od sedemdesetih let do danes, je nedavno potekala v Fundació Antoni Tàpies, Jeu de Paume, San Francisco Museum of Modern Art, Instituto Moreira Salles v São Paulu, Kunst Haus Wien, C/O Berlin, Kunstmuseum Magdeburg in v FOMU v Antwerpnu. Od leta 2007 je predsednica Magnum Foundation z nalogo širjenja raznolikosti in ustvarjalnosti v dokumentarni fotografiji.
Bodenheimer, Rebecca. Dostop: September 27, 2023 »The Nicaraguan Revolution: History and Impact.« https://www.thoughtco.com/nicaraguan-revolution-4777782
Fotografska serija Daddy Issues Marija Županova, ki je bila letos poleti predstavljena na razstavi Pleasures, predstavlja danes redko prikazano kvirovsko erotično fotografijo. Serija je nastala tako, da je Županov svoje ljubimce pred spolnim občevanjem fotografiral, dejanje pa je postalo del predigre. Z erotičnimi podobami je prikazal prakso štrikanja, ki jo narekuje naključno srečanje dveh oseb, gledalca pa sooča z intimno subjektivnostjo in kvirovskim erotičnim pogledom.
- Ključne besede: akt, cruising gaze, kvirovska umetnost, moškost, štrikanje
Tina Tomšič (1999) je umetnostna zgodovinarka in kritičarka. Njene prispevke lahko berete na Radiu Študent, v Delu in na portalu Neodvisni. Je redaktorica Art-areije, teoretične oddaje o sodobni umetnosti na Radiu Študent. Trenutno zaključuje magistrski študij umetnostne zgodovine na Univerzi v Ljubljani.
Marijo Županov (1989) je leta 2014 diplomiral na oddelku Oblikovanje vizualnih komunikacij na smeri fotografija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, kjer trenutno zaključuje magistrski študij iste smeri. Od leta 2020 ima status samozaposlenega v kulturi, živi in dela v Ljubljani. Sodeloval je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah. Njegova dela so bila objavljena v različnih revijah.
Crimp, Douglas. 1999. »Getting the Warhole We Deserve.« Texte Zur Kunst 35 (9): 44–65.
Evans V., Jennifer. 2013. »Seeing Subjectivity: Erotic Photography and the Optics of Desire.« The American Historical Review 118 (2): 430–462.
Horne, Peter, in Reina Lewis, ur. 1996. Outlooks: Lesbian and Gay Sexualities and Visual Cultures. London: Routledge.
Kotz, Liz. 1998. »Aestetics of ‘Intimacy.’« In The Passionate Camera, ur. Bright, 204–215.
Nead, Lynda. 1992. The Female Nude: Art, Obscenity and Sexuality. London in New York: Routledge.
Spacal, Alenka. 2008. »Od golote Ingresove odaliske do nagote na podobi s plakata Guerrilla Girls.« Ars & Humanitas 2 (2):120–140.
Tickner, Lisa. 1987. »The Body Politic: Female Sexuality and Women Artists since 1970.« In Framing Feminism: Art and the Women’s Movement 1970–85, ur. Rozsika Parker in Grisellda Pollock, 1:236–251.
Jošt Franko se v seriji Nicht fallen, ki nastaja od leta 2017, posveča dolgoročnim posledicam vojne na območju nekdanje Jugoslavije. Spremlja življenje skupnosti v begunskih naseljih, ki so bila v času vojne vzpostavljena kot začasna rešitev, mnogim pa še danes ostajajo edini dom. Fotograf z interdisciplinarnim pristopom in sopostavljanjem različnih medijev sledi življenju ljudi, ki tri desetletja po koncu vojne ostajajo v begunskih naseljih Višča, Karaula, Belvedere, Mihatovići, Ježevac, Sokolac, Barake, Mrdići in drugih. To so naselja številnih neizrečenih in neslišanih zgodb ljudi brez doma. Občutek doma je zanje pogosto le še spomin, pripovedovanje spominov na nekdanje življenje in izgubljene otroške sanje pa je njihov zadnji način upora zoper to, da jim je bila prihodnost kruto odvzeta. Avtor njihovih zgodb ne spremlja le s fotografijo, ampak tudi z beleženjem ustnih pričevanj, in tako podobe preplete z besedno intervencijo, s tem pa preizprašuje tudi svojo vlogo fotografa in zunanjega opazovalca. Prispevek predstavlja Frankovo značilno vizualno poetiko, interdisciplinaren pristop h kompleksni tematiki, ki presega zgolj težaške bivanjske razmere in pokaže predvsem vztrajanje in nenehen upor protagonistov. Projekt je nagrajen z ugledno ameriško štipendijo The Aftermath Project, s čimer je šla nagrada prvič v Evropo, prvič pa tudi seriji, ki se ukvarja z vojno nekdanje Jugoslavije.
- Ključne besede: begunska taborišča, Bosna in Hercegovina, Jošt Franko, marginalizirane skupnosti, Nicht fallen, The Aftermath Project, vojna v Jugoslaviji
Maja Kač je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani leta 2007 zaključila študij umetnostne zgodovine in zgodovine, leta 2016 pa znanstveni magisterij pod mentorstvom ddr. Nataše Golob na temo Romansko knjižno slikarstvo: izraznost barve in odmev v 20. stoletju. Je večletna sodelavka RTV Slovenija, kjer deluje kot urednica kulture in novinarka v MMC-jevem spletnem uredništvu. Piše predvsem prispevke s področja vizualne umetnosti in kulturne dediščine, občasno pa sodeluje tudi z radijskim in televizijskim kulturnim uredništvom. Uredila je knjižno izdajo dnevnika Pa zbogom, junaki. Vojni dnevnik Filipa Jurkoviča 1914–1918 (2017). Prispevke objavlja tudi v Likovnih besedah. Je članica Slovenskega društva likovnih kritikov. Za njeno delo jo je s priznanjem dvakrat nagradilo Društvo novinarjev Slovenije, prejela pa je tudi dve priznanji RTV Slovenija.
Jošt Franko je končal magistrski študij na Univerzi Goldsmiths. Razstavlja doma in mednarodno, med drugim v ustanovah Finnish Musem of Photography (2017), New York Photo Festival (2010), Koroška galerija likovnih umetnosti (2019) in Museum Moderner Kunst Kärnten (2020). Franko je večkratni finalist prestižne nagrade Lange-Taylor (Duke University) in večkratni prejemnik Pulitzerjeve štipendije. Redno objavlja fotoeseje, med drugim v revijah in časopisih Time, New Yorker, The Nation, Le Monde Diplomatique, Newsweek, New York Times, La Repubblica in Washington Post. Za serijo Nicht fallen je prejel ameriško štipendijo The Aftermath Project.
Dragosavljević, Mirjana. 2020. »Absences.« As If Nobody Had Ever Existed, 2020.
Krese, Meta. 2020. »Najtežje je biti begunec v lastni državi.« Sobotna priloga, 27. 6. 2020. https://www.delo.si/sobotna-priloga/najtezje-je-biti-begunec-v-lastni-drzavi/
Krese, Meta. 2021. »Tam imam sadovnjak, polja. Tukaj nimam nič.« Sobotna priloga, 10. 7. 2021. https://www.delo.si/sobotna-priloga/tam-imam-vse-sadovnjak-polja-tukaj-nimam-nic/
knjige
Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja se je v Sovjetski zvezi v času prve Stalinove petletke, programa množične kolektivizacije in industrializacije Sovjetske zveze, med oblikovalcem in fotografom Aleksandrom Rodčenkom ter urednikom konstruktivistične revije Novi Lef Borisom Kušnerjem razvila živahna in borbena razprava o pravilni rabi fotografije. Objavljena je bila izmenično v revijah Novi Lef in Sovjetsko foto. Aleksandra Rodčenka je anonimni fotograf obtožil posnemanja buržoaznega sloga fotografiranja »od spodaj navzgor« v slogu Moholyja- Nagyja. Kar se sprva zdi kot spopad stilizma, bolj zaradi ustreznega načina fotografiranja, se razvije v politični boj za naravo fotografske podobe nasploh (in politični boj zaradi narave umetnosti je bil v tedanjem času v Sovjetski zvezi zastavek, ki te je lahko stal življenja – in mnoge avantgardiste, tudi samega Tretjakova, tudi je). K debati med Rodčenkom in Kušnerjem v sintetični maniri v zaključku svoje prida tudi Sergej Tretjakov, prav tako član uredništva Novi Lef. Po njegovo je vprašanje, ali fotografirati »od spodaj navzgor« ali »od zgoraj navzdol«, brezplodno, če razmislek temelji na razliki med formo in vsebino, med »kako« in »kaj« – pomembnejše in predvsem za obe predhodni vprašanji merodajno je zanj namreč vprašanje »zakaj«.
Sergej Tretjakov (1892–1937), ki je po Vladimirju Majakovskem prevzel uredniško delo pri reviji Novi Lef za zadnjih pet izdaj v letu 1928, je bil tudi sam fotograf pa tudi zelo cenjen pisec gledaliških iger, pesnik, novinar, prevajalec, scenarist in literarni kritik. Zelo so ga zanimala kritična vprašanja v povezavi s filmom in fotografijo in leta 1936 je v soavtorstvu s Solomonom Telingaterjem napisal prvo monografijo o Johnu Heartfieldu. Objavljati je začel leta 1913 in tik pred rusko revolucijo se je povezal s futuristi, kasneje je bil ena izmed vodilnih oseb sovjetske avantgarde. Bil eden od ustanoviteljev konstruktivistične revije Lef (1923–1925) in njene naslednice Novi Lef (1927–1928) ter z njim povezanega umetniškega gibanja, katerega glavna gonilna sila je bil pesnik Vladimir Majakovski. Razglasili so vojno »meščanski« kulturi in trdili, da so eksperimentalna avantgardna dela, ki so jih ustvarili, umetniški glas boljševiške revolucije. Napisal je scenarij za kontroverzno igro Želim otroka (1926), za katero je sceno pripravil El Lisicki, poleg njega pa je sodeloval še s Sergejem Eisensteinom; kot urednik Novi Lef je bil v stiku z večino aktivnih avantgardistov (Aleksander Rodčenko, Boris Kušner, Osip Birk, Varvara Stepanova idr.) Leta 1931 je imel v Berlinu predavanje na podlagi katerega je nastal spis »Pisec in socialistična vas«, ki je močno odmeval na tedanji Weimarski intelektualni sceni, nanj se je odzval Siegfried Kracauer in tri leta kasneje Walter Benjamin z nagovorom »Avtor kot producent«. Leta 1937 je bil zaradi svojih stikov s tujimi pisatelji in svojih stališč obsojen na smrt; leta 1956 posmrtno rehabilitiran.
Kronološko branje prevedenih besedil (spisi so v pričujoči številki predstavljeni kronološko z izjemo prvega prispevka »Uvod«) izboru in neizbežnim izpustitvam navkljub bolj kot radikalne miselne obrate razkriva Burginovo radikalno miselno kontinuiteto – vztrajanje pri zahtevi po nujnosti »gledanja fotografije« onstran fotografije kot objekta. In to tudi v času, ko se opeke fotografske teorije vse bolj uporabljajo za zidanje znanstvenih karier kot za obmetavanje institucionalnega reda, ki vzdržuje asimetrijo družbenih odnosov moči. Povedano drugače, Burginove eseje ne glede na letnico objave preveva ideja, da naj predmet fotografske teorije ne bi bila fotografija sama po sebi temveč prakse označevanja, ki fotografiji podeljujejo smisel. Pomen fotografije je namreč za Burgina vselej onstran, zunaj podobe. Fotografija je zanj tudi v dobi vseprisotne mobilne podobe »rdeči slanik«, ki prikriva pravi pomen. Ta se nahaja v kontekstih njene rabe, v institucionalnih diskurzih, v jeziku, ki jo obdaja in ki strukturira mišljenje ljudi, ki fotografije gledajo/berejo.
Victor Burgin (1941) se je rodil v Sheffieldu v Angliji in trenutno živi in ustvarja v Parizu v Franciji. Doštudiral je na Kraljevi akademiji za umetnost v Londonu 1965, pozneje pa je leta 1967 magistriral na univerzi Yale. V poznih šestdesetih letih je postal vse bolj priznan kot konceptualni umetnik in poznan kot politični fotograf levice. Leta 1986 je bil nominiran za Turnerjevo nagrado. Njegovo zanimanje tako za konceptualno kot materialno plat projektov ga je privedlo do edinstvenega in inovativnega pristopa k fotografiji, s kombiniranjem besedila in podobe, digitalnim videom in tudi 3D-modeliranjem. Vse te različne forme so v njegovih delih sredstvo za raziskovanje materialnosti samega medija. Kot »politični fotograf« se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začel osredotočati na medsebojno delovanje podob in besedila, v devetdesetih letih pa se je usmeril k digitalnim sredstvom, da bi nadaljeval svoje raziskave politike, filozofije in psihoanalize. Leta 1982 je uredil Thinking Photography, prelomno knjigo za razumevanje fotografije, v kateri so poleg njegovih člankov med drugimi objavljeni tudi spisi Allana Sekule in Johna Tagga. Je avtor številnih člankov o umetnosti (filmu, fotografiji in arhitekturi), napisanih skozi prizmo semiotike in psihoanalitske teorije (velika večina jih je objavljena v leta 2018 izdani knjigi The Camera: Essence and Apparatus). Dejaven je na teoretskem in umetnostnem področju – svoja dela je predstavil na številnih razstavah. Nekatere izmed njegovih nedavnih samostojnih razstav so: Some Cities, Galerie Thomas Zander, Köln (2017); Voyage to Italy, Kaiser Wilhelm Museum, Krefeld (2017–18) in Prairie, Neubauer Collegium for Culture and Society, Chicago. Sodeloval je tudi na številnih skupinskih razstavah: Conceptual Art in Britain 1964–1979, Tate Britain, London (2016); Trapping Lions in the Scottish Highlights, Aspen Art Museum, Aspen (2013); Spirits of Internationalism: 6 European Collections, 1956–1986, Van Abbemuseum, Eindhoven (2012). Njegovo delo je vključeno v zbirke Muzeja sodobne umetnosti v New Yorku, britanske galerije Tate, Walkerjevega centra za umetnost in v Umetniško zbirko British Council.
V izboru esejev objavljenih v tej izdaji se odpirajo vprašanja razširjanja fotografskih podob, vpetosti fotografije v širše družbene sisteme in njene soudeleženosti pri pisanju njej lastne zgodovine. Batchen posebno pozornost posveča načinu umetnostne institucionalizacije »na novo« odkritih žanrov in kako ti poskusi historiziranja poenotijo in poenostavijo sicer raznovrsten repertoar posnetkov (njihove motive, barve, odtenke) na prepoznaven zbir elementov, ki tvorijo fotografijo v polju umetnosti. Batchen ugotavlja, da ne preseneča, če so tisti snepšoti, ki so danes vredni pozornosti (konec prejšnjega stoletja se je izrazito vzbudilo zanimanje muzejev, galerij in založb za »vsakodnevne« fotografske prakse), videti, kot da bi jih posnel kakšen izmed kanoniziranih fotografov. Tovrstna redukcija je večinoma v domeni širšega umetnostnega sistema in se širi z razstavami, katalogi, zgodovinskimi pregledi in kritiškimi zapisi. Batchen se sprašuje, ali je tovrstna zgodovina fotografije res primerna za obravnavo fotografije in njene preteklosti. Sam zagovarja načelo, da potrebujemo novo zgodovino, nov način preučevanja, ki bi bil bolj motiviran z lastnim predmetom preučevanja, in ne (tako kot do sedaj) z lastno metodo. Batchen išče nov pristop, ki bi po vzoru študij vizualne kulture »naslavljal določen predmet proučevanja in ga ne bi obravnaval« (Batchen 2019, 43).
Geoffrey Batchen (1956) je po poučevanju v Avstraliji, ZDA in Novi Zelandiji pred kratkim zasedel mesto profesorja zgodovine umetnosti na Univerzi v Oxfordu. Je avtor knjig Goreč od želje: Zasnovanje fotografije (Studia humanitatis, 2010); Each Wild Idea: Writing, Photography, History (MIT Press, 2001); Forget Me Not: Photography and Remembrance (Princeton Architectural Press, 2004); William Henry Fox Talbot (Phaidon, 2008); What of Shoes: Van Gogh and Art History (Seemann Henschel, 2009); Suspending Time: Life, Photography, Death (Izu Photo Museum, 2010); Emanations: The Art of the Cameraless Photograph (Prestel, 2016); in Obraz a diseminace: Za novou historii pro fotografii (NAMU, 2016). Nova zbirka njegovih esejev 更多的疯狂念头 (Več divjih idej: zgodovina, fotografija, pisanje) je bila objavljena v kitajščini leta 2017. Uredil je tudi knjigo Photography Degree Zero: Reflections on the Camera Rolanda Barthesa Lucida (MIT Press, 2009) in souredil knjigo Picturing Atrocity: Photography in Crisis (Reaction, 2012). Njegova zadnja publikacija je Apparitions: Photography and Dissemination (Power Publications, 2018). Batchen je kuriral tudi številne razstave, ki so bile predstavljene v Braziliji, Avstraliji, ZDA, na Nizozemskem, Islandiji, Veliki Britaniji, Nemčiji, na Japonskem in Novi Zelandiji.