Fotografija - Teorija - Vizualna kultura
Pri delu s fotografijo ne mislim le na slike na steni ali v telefonu, temveč da je spekter fotografije kot medija pustil zelo pomemben pečat v kulturni krajini, ki zavestno ali nezavedno vpliva na dojemanje resničnosti.

prispevki

Članki - Eseji - Intervjuji
Filozofijo kuharskega mojstra bodo doumeli le posvečeni. Drugim bo zadostovalo, da bodo prebrali njegov jedilni list. Kot smo videli v filmu Neskončna lepota (2013) Paola Sorrentina – da je jedilnik edina knjiga, vredna branja od začetka do konca.

Fotografija hrane je med najbolj konzumiranimi podvrstami fotografije. Kot fotografija z večjo umetniško vrednostjo je izpostavljena fotografija v vlogi ilustriranja knjig kuharskih mojstrov (chefov). V svojem motivu predstavlja tihožitja, slikarski žanr, ki je bil zgodovinsko zaznamovan kot manjvreden. Pri razmisleku, zakaj ni zapisa podrobnejše analize ali pa vsaj zglednejšega pregleda razvoja t. i. “food photography”, torej tega, na kakšen način se je pristopalo do fotografiranja hrane, se prispevek vrača k umetnostnozgodovinskim žanrom in njihovi kategorizaciji. Kuhar ali chef z izrazitim poudarkom na vizualnem ali prezentaciji privzema pristope, ki so lastne vizualnim umetnikom. S tem jedi dobivajo status umetniških objektov, pri čemer je fotografija sredstvo, ki vodi v njihovo fetišizacijo.

Fotografije konzumiramo drugače od besedila, četudi sta lahko na zunaj zbirka kratkih zgodb in fotoknjiga obe videti preprosto kot – knjigi. Sodobni teoretiki knjige bi podvomili že v popreproščeno idejo knjige kot kontejnerja za vsebino.

Avtor v preglednem besedilu predstavi fenomen fotoknjige z vidika sodobnih založniških študij in jo preuči skozi prizmo produkcije, konzumacije in nazadnje ontologije knjige. Sprašuje se po značilnostih fotoknjižne založniške prakse v razmerju do drugih založništev. Izdajanje fotoknjig primerja s splošnim in znanstvenim založništvom in zaključi, da gre za liminalno polje z edinstveno dinamiko med knjižno in umetnostno sfero, ki ga zaradi inherentnih lastnosti in načinov rabe ne moremo preprosto uvrstiti pod katerikoli drug tip založništva.

Tradicija zgodovine črpa svoje korenine iz mitologije in prakse pripovedovanja zgodb. Pričujoči esej dekonstruira že obstoječa zgodovinska dejstva in postopoma uvede novo pripoved, ki z viri podkrepljeno zgodovinopisje briše meje med fantazijskim in resničnim. Pripoved sledi fotografski časovnici in v glavnem povzema resnične dogodke življenja slovenskega heroja; Janeza Evangelista Kreka. Gre za zgodovinsko romantično dramo, kjer je pod drobnogled vzeta njegova manj znana afera s pozabljeno Josipino Eržen; nastajanje Majniške deklaracije in prebujanja slovenskega naroda se namreč ni dogajalo brez osebnostnih dram. Koliko napisanega se je zgodilo in koliko ne, se prepušča posamezniku in njegovim raziskovalnim sposobnostim. Na ta način se zgodovinopisje vrača k mitološkemu, prepolnemu pretiravanja in mitoloških zveri — potenciranih osebnostih in nauka polnih bajeslovnosti.

Razstave

Kožo klešeta prostor in čas; je (živo) tkivo, ki ga oblikuje dleto časa in nanj vrisuje konture posameznikove avtobiografije. Je mesena, intimna, zasebna, čuječa. Pripada čutom in je hkrati odtujena, poželjiva, všečna, tudi srhljiva – pripada nam, drugim … vsem – a prav zares nikomur.

Koža – organ, meja, ščit, medij, metafora. Ta prepustna površina našega telesa predstavlja oviro »zunanjemu« svetu, tvori vidno teksturo naše javne osebnosti, hkrati pa je varovalka zaznavajočega notranjega jaza, ki posreduje in konstruira naše okolje. Klešeta jo prostor in čas; je (živo) tkivo, ki ga oblikuje dleto časa in nanj vrisuje konture posameznikove avtobiografije. Je mesena, intimna, zasebna, čuječa. Pripada čutom in je hkrati odtujena, poželjiva, všečna, tudi srhljiva – pripada nam, drugim … vsem – a prav zares nikomur. Je del širšega družbenega tkiva, obdaja jo pogled drugih, a zdi se, da diha predvsem sama. Je membrana sveta in posameznika – iz nje z enako silo seva in se vanjo vpisuje identiteta.

Razstava Koža razkriva različne fotografske prakse, ki se dotikajo kože, pa naj bo to nežno ali grobo, vse od njene površinske čuječnosti, mikroskopskih gradnikov pa do njene družbene utelešenosti – v ekonomiji pogleda nihajoče med želenim in zahtevanim koža razkriva telesnost, razmerje med resničnim in ustvarjenim, poglobljenim in dekonstruiranim. Kot fotografija.

Največji trik fotografije je bil, da je prepričala ljudi v lastno smrt.

Od zgodnjega prepričanja v njeno zmožnost »kraje duš« do sodobnega prepričanja v njeno moč »kraje podatkov« se je naše razumevanje izvora te moči spreminjalo in razvijalo. V preteklosti je izviralo iz dojemanja fotografije kot čarobne emanacije stvarnosti, danes pa vse bolj nastaja iz njene vpetosti v podatkovne sisteme (in njene zmožnosti manipulacije) znotraj vseprisotnega aparata družbenega nadzora. V tako različnih praksah, kot sta na primer fotoreporterstvo in spiritualistična fotografija, ji je bila zadana naloga, da lahko razkrije več kot človeški pogled, da kot puščica prestreli resničnost, da nevidno naredi vidno, odsotno prisotno, daljne bližnje ter da nas popelje onkraj omejitev človeške zaznave in onkraj fizičnih omejitev prostora in časa. Da gradi iluzorne in fantastične krajine ter hkrati razbija iluzorične predstave o svetu. Fotografija nam je dala novo – izrazito fotografsko – razsežnost videnja in nikoli ni nehala vznemirjati našega raziskovalnega duha pri odkrivanju vsega neznanega, nevidnega, nerazumljivega, pretiranega, začaranega – čarobnosti sveta, torej.

Ta posebna moč fotografije danes še vedno vztraja, le da je njeno nekdanjo »analogno« magijo nadomestila nova, veliko bolj izmuzljiva, neobvladljiva in nedojemljiva magija algoritemskih enačb, strojnega vida, virtualne in obogatene resničnosti – magija naše distopične prihodnosti. Fotografiji nikoli nismo odrekli njenih izvornih mističnih lastnosti – in tako ostaja ena izmed najbolj magičnih tehnologij današnjega časa.

Letizia Battaglia, Fotografija kot življenjska izbira
24. 5. 2022–2. 10. 2022
Galerija Jakopič, Ljubljana
Kuratorka: Francesca Alfano Miglietti
Raziskovanje in izbor iz arhiva Letizie Battaglie:
Maria Chiara Di Trapani v sodelovanju z Marto Sollima
Kustosinja (Galerija Jakopič): dr. Marija Skočir

Delo Letizie Battaglie je zgodba, ki govori o življenju, o poljubih, ki se dogajajo istočasno kot umori, in objemih, ki se zgodijo v skritih trenutkih miru v nenehnem bučanju južnoitalijanskega mesta, o veselju in žalosti, ki se srečata in skupaj tvorita resnico, o dolore e amore.

Letizia Battaglia, Fotografija kot življenjska izbira
24. 5. 2022–2. 10. 2022
Galerija Jakopič, Ljubljana
Kuratorka: Francesca Alfano Miglietti
Raziskovanje in izbor iz arhiva Letizie Battaglie:
Maria Chiara Di Trapani v sodelovanju z Marto Sollima
Kustosinja (Galerija Jakopič): dr. Marija Skočir

Če bi dali naključnemu človeku fotoaparat in ga pustili, da beleži, karkoli želi, bi hitro spoznali, kako razmišlja.

Avtorski dialogi:
Lin Gerkman –
Prvi sneg & Jakub Stanek – V pričakovanju sonca
Galerija Photon, Ljubljana
od 20. januarja 2022

Soočenje Lina Gerkmana in Jakuba Staneka na razstavi deluje dopolnjujoče, saj gledalcu omogoča primerjavo dveh različnih, a hitro prepoznavnih, celo sorodnih zgodb, ki pričajo o človeškem neuspehu in pljuvanju v lastno skledo v prid gospodarski rasti in zaslužkarstvu.

Avtorski dialogi:
Lin Gerkman –
Prvi sneg & Jakub Stanek – V pričakovanju sonca
Galerija Photon, Ljubljana
od 20. januarja 2022

The Book of Veles
Jonas Bendiksen
GOST Books, 2021

Velikost: 22 x 16.5 mm
148 strani
€40
ISBN 978-1-910401-61-3
junij 2021

Ko vidimo nekaj, kar potrjuje naša prepričanja, temu verjamemo, te novice širimo naprej na družbenih omrežjih in tako dalje.

The Book of Veles
Jonas Bendiksen
GOST Books, 2021

Velikost: 22 x 16.5 mm
148 strani
€40
ISBN 978-1-910401-61-3
junij 2021

See/Saw: Looking at Photographs
Geoff Dyer
Canongate, 2021

Velikost: 18.7 × 24 cm
330 strani
ISBN 9781838852092

[Dyer] svoje bralstvo – zlasti tisti del, ki ni podrobno seznanjen s fotografsko teorijo – elegantno navaja na globok, kritičen, osredotočen in ustvarjalen način gledanja.

See/Saw: Looking at Photographs
Geoff Dyer
Canongate, 2021

Velikost: 18.7 × 24 cm
330 strani
ISBN 9781838852092

Binarno razlikovanje med posnetim s fotoaparatom in brez fotoaparata se mi ne zdi ravno neverjetno koristno […] Dejansko čutim, da ta izraz postaja ovira za to, da bi ljudje videli fotografskost mojega dela.

Podelitev nagrade Camera Austria 2021

10. december 2021
razstavišče Camera Austria
v okviru otvoritve razstave Sandre Schäfer

govornica: Nora Sternfeld

Prostor, ki razstave, kot je ta, omogoča, in tisti, v katerem se umetniki izobražujejo, ne izvaja lepodušniških korektivov, pač pa mora vztrajno in aktivno preizpraševati lastne, notranje dinamike in razmerja moči.

Podelitev nagrade Camera Austria 2021

10. december 2021
razstavišče Camera Austria
v okviru otvoritve razstave Sandre Schäfer

govornica: Nora Sternfeld

Jagoda Malanin je ustvarila diptihe, ki z načinom naglašenega kontrasta – najsibo to v barvi, teksturi ali vsebini – poudarjajo mnogoznačnost kože in njeno vseprisotnost.
Fotografija torej najbolj jasno prikazuje prav tisto, česar na njej ni – je podoba dela, orisanega v odsotnosti.

Golden Apple of the Sun
Teju Cole
MACK books, 2021

Število strani: 136
Velikost: 19,3 × 25,3 cm
ISBN 978-1-913620-21-9
julij 2021

Pojedina bo izginila, ostanki bodo zgnili.

Golden Apple of the Sun
Teju Cole
MACK books, 2021

Število strani: 136
Velikost: 19,3 × 25,3 cm
ISBN 978-1-913620-21-9
julij 2021

Dream is Wonderful, Yet Unclear
Maria Kapajeva
Milda Books, 2020

Število strani: 304
Število podob: 244
Velikost: 17 × 24 cm
ISBN: 978-9934-8748-2-6
april 2020

V fotoknjigi se fotografije kot tekoči trak ali pa kot preja »pretakajo« čez strani; če prvo odreže rob lista, se pretoči na drugo stran.

Dream is Wonderful, Yet Unclear
Maria Kapajeva
Milda Books, 2020

Število strani: 304
Število podob: 244
Velikost: 17 × 24 cm
ISBN: 978-9934-8748-2-6
april 2020

Zatohel vlak, Neapelj izginja v mraku, prijatelji so zaspali.

Nik Erik Neubauer: samozaložba, 2021

dimenzija: 23 × 16 cm
trda vezava
jezik: SLO-ITA / ENG-SLO

KUPI KNJIGO

prost dostop

Recenzije - Projekti
Tako se ob podobah, ki razglašajo svobodo, odprtost, napredek, hkrati pa vzdržujejo dinamike dominacije in nadzora, vseskozi odpirajo alternativna branja.

Ho Rui An je v Singapurju živeči umetnik, čigar prva evropska samostojna razstava Konci dolgega razcveta je na ogled v dunajski Kunsthalle. Avtor v svojih delih (videih, instalacijah, performansu) izpostavlja načine, na katere so s podobami posredovana razmerja moči ter odnosi med Vzhodom in Zahodom. Razstavo tematsko uokvirja esej iz leta 1997 Dolgi razcvet: Zgodovina prihodnosti, 1980–2020, ki je (tragikomično) predvidel 25 let blaginje in svetovnega razcveta, a je njegove teze že kmalu za objavo spodnesla azijska finančna kriza. V pričujočem besedilu se sprehodimo skozi razstavo in analiziramo, kako so v razstavljenih delih pod vprašaj postavljeni prevladujoči diskurzi.

Pikčasta majica, počesani lasje, pisani uhani, upadla lica, do vrha zapeta jopica ali rahel nasmešek spregovorijo o prišlekih, oropanih identitete.
Pikčasta majica, počesani lasje, pisani uhani, upadla lica, do vrha zapeta jopica ali rahel nasmešek spregovorijo o prišlekih, oropanih identitete.
Na festivalu ni bilo mogoče najti čiste fotografije, niti čistih fotografov, vendar s tem ni nič narobe, saj ima festival drugačno zasnovo, ki je usmerjena predvsem v mlado sodobno fotografijo in umetniško produkcijo.
Na festivalu ni bilo mogoče najti čiste fotografije, niti čistih fotografov, vendar s tem ni nič narobe, saj ima festival drugačno zasnovo, ki je usmerjena predvsem v mlado sodobno fotografijo in umetniško produkcijo.

knjige

Ne preseneča, da Tretjakov »novi« način reprezentacije primerja s tekočim trakom – predmeti se po njem premikajo počasi, na obeh straneh jih izmenjaje obdajajo posamezniki – in tako med svojim potovanjem vzpostavljajo nove (tudi nepričakovane) odnose med predmeti in med posamezniki.

Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja se je v Sovjetski zvezi v času prve Stalinove petletke, programa množične kolektivizacije in industrializacije Sovjetske zveze, med oblikovalcem in fotografom Aleksandrom Rodčenkom ter urednikom konstruktivistične revije Novi Lef Borisom Kušnerjem razvila živahna in borbena razprava o pravilni rabi fotografije. Objavljena je bila izmenično v revijah Novi Lef in Sovjetsko foto. Aleksandra Rodčenka je anonimni fotograf obtožil posnemanja buržoaznega sloga fotografiranja »od spodaj navzgor« v slogu Moholyja- Nagyja. Kar se sprva zdi kot spopad stilizma, bolj zaradi ustreznega načina fotografiranja, se razvije v politični boj za naravo fotografske podobe nasploh (in politični boj zaradi narave umetnosti je bil v tedanjem času v Sovjetski zvezi zastavek, ki te je lahko stal življenja – in mnoge avantgardiste, tudi samega Tretjakova, tudi je). K debati med Rodčenkom in Kušnerjem v sintetični maniri v zaključku svoje prida tudi Sergej Tretjakov, prav tako član uredništva Novi Lef. Po njegovo je vprašanje, ali fotografirati »od spodaj navzgor« ali »od zgoraj navzdol«, brezplodno, če razmislek temelji na razliki med formo in vsebino, med »kako« in »kaj« – pomembnejše in predvsem za obe predhodni vprašanji merodajno je zanj namreč vprašanje »zakaj«.

Brecht je zavzel stališče, da je treba bistva, ki se skrivajo za zunanjim videzom, doseči z raziskovanjem, ne pa z intuicijo. Fotografija nam je pogosto nudila brezkrajno retoriko »človečnosti – njenih radosti in tegob«.

Kronološko branje prevedenih besedil (spisi so v pričujoči številki predstavljeni kronološko z izjemo prvega prispevka »Uvod«) izboru in neizbežnim izpustitvam navkljub bolj kot radikalne miselne obrate razkriva Burginovo radikalno miselno kontinuiteto – vztrajanje pri zahtevi po nujnosti »gledanja fotografije« onstran fotografije kot objekta. In to tudi v času, ko se opeke fotografske teorije vse bolj uporabljajo za zidanje znanstvenih karier kot za obmetavanje institucionalnega reda, ki vzdržuje asimetrijo družbenih odnosov moči. Povedano drugače, Burginove eseje ne glede na letnico objave preveva ideja, da naj predmet fotografske teorije ne bi bila fotografija sama po sebi temveč prakse označevanja, ki fotografiji podeljujejo smisel. Pomen fotografije je namreč za Burgina vselej onstran, zunaj podobe. Fotografija je zanj tudi v dobi vseprisotne mobilne podobe »rdeči slanik«, ki prikriva pravi pomen. Ta se nahaja v kontekstih njene rabe, v institucionalnih diskurzih, v jeziku, ki jo obdaja in ki strukturira mišljenje ljudi, ki fotografije gledajo/berejo.

Vernakularna fotografija kot parergon predstavlja odsotno prisotnost, ki določa zgodovinsko in fizično identiteto tega medija; vernakularne fotografije so tisto, kar določa, kaj prava fotografija ni. Da bi zares razumeli fotografijo in njeno zgodovino, se moramo torej resno posvetiti temu, kar se je zgodovina odločila zatreti.

V izboru esejev objavljenih v tej izdaji se odpirajo vprašanja razširjanja fotografskih podob, vpetosti fotografije v širše družbene sisteme in njene soudeleženosti pri pisanju njej lastne zgodovine. Batchen posebno pozornost posveča načinu umetnostne institucionalizacije »na novo« odkritih žanrov in kako ti poskusi historiziranja poenotijo in poenostavijo sicer raznovrsten repertoar posnetkov (njihove motive, barve, odtenke) na prepoznaven zbir elementov, ki tvorijo fotografijo v polju umetnosti. Batchen ugotavlja, da ne preseneča, če so tisti snepšoti, ki so danes vredni pozornosti (konec prejšnjega stoletja se je izrazito vzbudilo zanimanje muzejev, galerij in založb za »vsakodnevne« fotografske prakse), videti, kot da bi jih posnel kakšen izmed kanoniziranih fotografov. Tovrstna redukcija je večinoma v domeni širšega umetnostnega sistema in se širi z razstavami, katalogi, zgodovinskimi pregledi in kritiškimi zapisi. Batchen se sprašuje, ali je tovrstna zgodovina fotografije res primerna za obravnavo fotografije in njene preteklosti. Sam zagovarja načelo, da potrebujemo novo zgodovino, nov način preučevanja, ki bi bil bolj motiviran z lastnim predmetom preučevanja, in ne (tako kot do sedaj) z lastno metodo. Batchen išče nov pristop, ki bi po vzoru študij vizualne kulture »naslavljal določen predmet proučevanja in ga ne bi obravnaval« (Batchen 2019, 43).

raziskuj

Splet / Tisk

dostop do vseh prispevkov

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.