V intervjuju Robert Hariman predstavi ključne teze iz svoje najnovejše knjige Javna podoba: Fotografija in državljansko gledanje (The Public Image: Photography and Civic Spectatorship, University of Chicago Press, 2016), ki jo je napisal v soavtorstvu z Johnom Louisom Lucaitesom. Osrednja teza knjige je, da je za razumevanje spremenjene družbene vloge fotografije v današnjem svetu potreben paradigmatski obrat na področju fotografske teorije. Tako se Hariman in Lucaites zavzemata za redefiniranje medijevega »bremena reprezentacije« in sprejemanje fotografije kot »majhnega jezika«, ki je neločljivo povezan z motiviko in estetiko vsakdanjega življenja. Hariman v intervjuju poudarja, da ta paradigmatski obrat in premik onstran politike reprezentacije nikakor ne pomeni depolitizacije fotografije. Paradigmatski obrat je po njegovem potreben, da bi fotografija ponovno pridobila politično moč in relevanco, ki je nujna v luči nevzdržnosti dominantnega neoliberalnega ekonomskega in družbenega modela ter katastrofične ideje napredka, ki jo ta red promovira.

Razstava z naslovom »Lekcije leta 1991« je v tem obsegu prvič zbrala fotografe iz cele regije in nekaj mednarodnih gostov, da bi lahko na enem mestu prikazala vojna leta na tleh bivše Jugoslavije. Ta razstava predstavlja pogled vojnih fotografov na stvarnost, ki so jo zabeležili med obiskovanjem političnih in dejanskih bojišč od Slovenije, preko Hrvaške, do Bosne in Hercegovine, Srbije, Kosova in Makedonije. Razstava si ne pridržuje pravice biti univerzalni zgodovinski prikaz ali ponuditi odgovore na neodgovorljiva vprašanja. Prikazane fotografije so imele med vojno pomembno vlogo, saj so oblikovale javno mnenje v vsaki od sprtih držav in tudi v mednarodni javnosti. Danes so za nas še posebej pomembne kot osnove kolektivnega spomina, včasih tudi kot neželene sledi davne, a še vedno zelo boleče preteklosti. Fotografov pogled ni nikoli nevtralen, čeprav se nam dokumentarna fotografija vredno poskuša predstaviti kot stvarna in objektivna slika, edini možni prikaz dane stvarnosti. Fotografije nikoli niso istopomenske, njihove sloje je potrebno razbrati glede na okoliščine, v katerih so nastale, glede na vtis, ki so ga lahko dosegle v trenutku objave, glede na fotografovo motivacijo, svetovni nazor in etiko in na koncu glede na oči, skozi katere jih opazujemo danes. Za razliko od profesionalcev so lahko domači fotografi vojno snemali najpogosteje le z ene, »svoje« strani in v takšni situaciji je zelo težko izključiti lastna čustva in občutek pripadnosti. Čeprav vsi fotografi poudarjajo, da so svoje delo opravljali profesionalno in objektivno, so mediji fotografije pogosto podrejali svojim političnim agendam in jih spravljali v povezavo s trenutnimi političnimi potrebami; tudi danes jih priložnostno povlečejo iz arhiva ob pomembnih obletnicah. Fotografije, prikazane na tej razstavi, so nastale na vseh sprtih straneh z izvirnimi podpisi fotografov, brez namere, da bi služile kot sredstvo za kakršenkoli namen. Še danes vse te fotografije nosijo v sebi močne čustvene naboje in fotografi sami se k njim vračajo z bolečino ponovnega doživljanja lastnih vojnih mor.

Vir: https://epeka.si/lekcije-leta-1991-vzpon-nacionalizma-skozi-fotografski-objektiv2/

Pogovor je nastal na dogodku Fotografija na kavču 2016 maja 2016 v organizaciji zavoda Membrana, ki se je posvečal sodobnim pomenom fotografije in vprašanjem kamufliranja pred in za fotografijo v luči sodobnih nadzornih in kontrolnih državnih ter koorporativnih sistemov. Fotografija je danes več kot zgolj slikovna ploskev – je zbir elektronskih podatkov, vektorskih, bio-metričnih, binarnih … skratka digitalnih. Dileme skrivanja, razkrivanja in zmožnosti prikazovanja (reprezentacije) v povezavi s fotografijo tako danes zahtevajo nov pristop, novo misel in nove strategije. Strategije razmisleka kakor tudi strategije odpora – obrambe zasebnosti, svobode in nenazadnje ohranjanje družbene emancipatorne moči fotografske podobe. Pogovor med raziskovalcem družbenega komuniciranja Jernejem Amonom Prodnikom in strokovnjakom za vizualno kulturo in medijsko okvirjanje Ilijo T. Tomanićem se suče okoli vprašanj fotografije in fotografskih metapodatkov, družbenih omrežij in sodobne demokracije, potenciala novih tehnologij za družbene spremembe, korporativnega in družbenega nadzora, statusa informacij in medijskega uokvirjanja novic.

John Tagg je eden najvidnejših avtorjev kritične teorije in zgodovine fotografije. V intervjuju govori o odnosu med fotografsko podobo in oblastnimi razmerji ter možnostmi upiranja proti vseprisotnemu družbenemu nadzorovanju. V sodobnosti je podoba zgolj vozlišče raznih načinov nadzorovanja in institucijam oblasti, pa tudi posameznikom, pogosto ni tako pomembna zaradi vsebine podobe kot zaradi drugih informacij (metapodatki, podatki o odnosih med posamezniki), ki so vanje vpisane. Zgolj vizualne oblike upora, kot je kamuflaža, tako danes niso dovolj, hkrati pa Tagg opozarja, da kamuflaže ne moremo razumeti kot nasprotje nadzora skozi vidnost, saj je vselej že njegov sestavni del. Izpostavlja tudi spremenjeno vlogo podobe, ki vse bolj postaja ne le instrument vidnosti, temveč aparat izvajanja nadzora, prožilec vse bolj avtomatiziranih aparatov izvajanja moči v njeni skrajni obliki – moči ubijanja.