Možne resničnosti Archives

arhiv

št. -
2022
27/12/2022

Možne resničnosti, Recenzija

Zgodovina biva v sivinah

Indrė Šerpetytė, Urška Savič

št. -
2022
27/12/2022

8 min.

H kolektivni travmi Šerpetytė pristopi tako, da s prstom pokaže nanjo, z osamitvijo in sivino opozori na zatiskanje oči in z repetitivnostjo ponudi čas in prostor za refleksijo.

Ob menjavi političnega sistema v državah za železno zaveso, so se nekateri arhivi odprli, medtem ko vsebina drugih ni nikoli postala del javnega spomina. Indrė Šerpetytė je v avtorski knjigi (1944 – 1991) Bivše stavbe NKVD – MVD – MGB – KGB nadgradila obstoječ, a neobjavljen seznam stavb, ki jih je v času hladne vojne uporabljala tajna policija Sovjetske zveze. Poleg terenskih ter zgodovinskih posnetkov obravnavanih stavb, objavljenih v obliki avtoričinih zapiskov, je glavni del knjige namenjen studijskih fotografijam lesenih miniatur, katerih večina je že izginila iz njihovih dejanskih lokacij. Miniatura ustvarjena po fotografiji in fotografija ustvarjena po miniaturi, gledalčevo pozornost preusmeri na vlogo večkratne interpretacije posameznikov znotraj formiranja skupne zgodovine.

Ključne besede: arhitektura, fotografija, KGB, pozaba, Sovjetska zveza, spomin, tajna policija, travma

Urška Savič (1992) je predvsem piska, včasih fotografinja, sicer pa kritičarka in novinarka na področju kulture ter ustvarjalka radijskih oddaj. Leta 2014 je diplomirala je iz fotografije na praškem FAMU, kjer se je ukvarjala s tematikami kolaža in fotomontaže, magistrirala pa na ljubljanskem ALUO (2020), kjer se je na oddelku za kiparstvo osredotočala na obsesivno dokumentacijo in arhivarsko prakso v sodobni umetnosti. Kot samozaposlena v kulturi sodeluje z različnimi publikacijami ter soustvarja večmedijske projekte.

Indrė Šerpetytė (1983) je umetnica, ki prihaja iz Litve in živi ter ustvarja v Londonu. V Angliji je tudi končala študij fotografije na Univerzi v Brightonu ter magistrirala na Royal College of Art. V svojem delu se posveča raziskovanju zgodovine in spomina ter njunega prepleta med osebno in družbeno obliko. Iz distance nagovarja vpliv politike in interpretacije zgodovine na osebne zgodbe posameznikov. Poleg medija fotografije uporablja tudi instalacijo in kiparske elemente ter zvočne in video posnetke. Do sedaj je izdala tri avtorske monografije.

št. -
2022
06/12/2022

Možne resničnosti, Recenzija

Stephen Shore

Modern Instances: The Craft of Photography

Maša Žekš

št. -
2022
06/12/2022

10 min.

Kot impresionistična skicirka spominov navdušuje predvsem zato, ker ilustrira prvoosebno retrospektivo z vsemi dvomi, lastnimi transformacijami in neodgovorjenimi vprašanji, kako misliti fotografijo in kako jo gledati pri sebi in drugih.

Prispevek obravnava najnovejšo knjigo ameriškega fotografa Stephena Shora z naslovom Modern Instances: The Craft of Photography, ki sestoji iz kratke avtobiografije, spominov na otroštvo in predstavitev začetkov njegove fotografske kariere. Vključuje številne zgodbe, pripetljaje, asociacije in navezave na druge ustvarjalce, vzornike, literarna in likovna dela, glasbo in gledališče. Sproščeno in izjemno intimno pisanje spremljajo njegove avtorske fotografije, fotografije njegovih kolegov in reprodukcije umetnostnozgodovinskih vzorcev, notnih zapisov, izsekov iz filmov in animacij, športnih dogodkov in rokopisov. Tok misli o različnih vrstah fotoaparatov in pristopov h kadriranju ter motrenju medija dopolnjujeta korespondenca s prijateljem fotografom Georgeem Milesom in zapisovanje nostalgičnih spominov o newyorškemu druženju s tedanjo umetniško elito, preminulih hišnih ljubljenčkih, družinskih dramah in uživanju psihedeličnih drog.

Ključne besede: fotografija, korespondenca, LSD, New York, spomini

Maša Žekš (1993) je diplomirana kulturologinja Vzhodne Azije, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaključuje magistrski študij na katedri za umetnostno zgodovino na temo geneze čebelje emblematike ljubljanskih operozov. Od leta 2016 je sodelavka spletne platforme Koridor, za katero piše kritike razstav, intervjuje in reportaže s področja sodobne likovne produkcije. Sodelovala je pri kuriranju razstav v Miklovi hiši v Ribnici, butičnem festivalu FOTO VIST 2021 in je sodelavka v ljubljanski galeriji DobraVaga in Galeriji Y. Je tudi soavtorica para-umetniškega projekta Kritiški pose(la)dek, ki se ukvarja s pisanjem in urejanjem likovne kritike.

št. -
2022
10/11/2022

Možne resničnosti, Recenzija

Odvečna telesa

Martin Justin

št. -
2022
10/11/2022

8 min.

Morda naša težava ne leži toliko v soočanju z dejstvom, da je človeško telo v postindustrijski, postpandemični družbi vedno bolj postavljeno na obrobje, ampak da ta proces nikoli ne bo mogel biti zaključen, da na koncu preprosto ne moremo brez njega.

Duo, ki ga sestavljata Danec Michael Elmgreen in Norvežan Ingar Dragset, je začel sodelovati leta 1995 in je verjetno najbolj znan po hiperrealističnih instalacijah in skulpturah, postavljenih – pogosto z družbenokritičnim, včasih pa predvsem s komičnim učinkom – na javnih mestih, eno njunih najnovejših razstav Useless Bodies? pa si je bilo mogoče ogledati med 31. marcem in 22. avgustom letos v milanski galeriji Fondazione Prada. Tam je zasedla štiri osrednje razstavne prostore in del dvorišča ter zajemala fascinanten nabor novih in že razstavljenih del dvojca pa tudi nekaj kipov z razstave Serial Classic, ki sta jo ob odprtju galerije leta 2015 pripravila Salvatore Settis in Rem Koolhaas.

Ključne besede: Fondazione Prada, instalacija, kiparstvo, telo

Martin Justin (1998) po končanem dodiplomskem študiju primerjalne književnosti in filozofije šolanje nadaljuje na drugostopenjskem programu filozofije. Deluje kot literarni kritik, svoje prispevke pa objavlja na portalih Airbeletrina in LUD Literatura ter v reviji Literatura. V svojih besedilih reflektira sodobno slovensko romaneskno produkcijo, prevodno leposlovje in humanistiko, raziskovalno pa ga zanima filozofija znanosti. Leta 2018 je izdal zbirko kratkih zgodb Črepinje.

št. -
2022
08/11/2022

Možne resničnosti, Recenzija

Enačenje pogledov

Recenzija Kranj Foto Festa

Valerija Intihar

št. -
2022
08/11/2022

9 min.

Organizatorji Kranj Foto Festa so letos prejeli 305 prijav – to ni le še enkrat več, kot jih je bilo leto prej, temveč je za festival, ki se odvija šele drugič, visoka številka. Slednja pa vseeno ne govori toliko o narasli prepoznavnosti, kot o dejstvu, da se mednarodna fotografska sfera intenzivno prijavlja na pozive lokalnih kontekstov vseh razsežnosti, tudi tistih najmanjših in najmanj poznanih. Vrsta fotografije, ki niha med dokumentarnim in umetniškim in se nato zakoliči v preširokem terminu sodobna fotografija, potrebuje svoj prostor.

Avgusta in septembra se je odvila druga izdaja fotografskega festivala Kranj Foto Fest, ki za epicenter dogajanja izbira gorenjsko prestolnico, pojmovano kot zibelko slovenske fotografije zaradi prvega fotografa Janeza Puharja. Umestitev ustreza tudi trenutno priljubljeni decentralizaciji kulture, da se ta iz prestolnice seli v butičnejše kraje. Dela mednarodnih fotografov so umestili v ulične niše, mestne trge in okoliško naravo. Med 305 avtorji, prijavljenimi na javni razpis, so jih izbrali nekaj več kot 40, ki so premišljevali tematiko doma kot prostora prehoda. Razvrstili so jih v formate treh samostojnih razstav in ene skupinske, dela preostalih pa so bila v različnih oblikah razpršena po mestnem jedru. Udeležila sem se pestrega programa javnih vodstev, pogovorov, pregleda portfeljev in večernih projekcij, ki ga je festival ponudil tokrat brez proticovidnih omejitev, zaradi česar je bil odziv mednarodnih obiskovalcev večji. Izpostavljenih je nekaj zanimivejših del in razstavnih prijemov ter premislili vlogo in prihodnost koncepta fotografskega festivala.

Ključne besede: dialog, fotografski festival, Kranj Foto Fest, razstavni prostori

Valerija Intihar (1995) deluje kot samostojna modna in tekstilna oblikovalka, ter kot umetnostna kritičarka in kulturna novinarka na radijski platformi Radio Študent. Študij trenutno zaključuje na Katedri za fotografijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, pod mentorstvom Petra Raucha. V analogni in digitalni fotografski tehniki raziskuje pozicije objektov v sodobnem materialno nasičenem svetu, skozi dokumentacije procesov in kiparske instalacije ter manipulacije v postopkih v temnici. Sodelovala je na več skupinskih razstavah, februarja letos je v Galeriji P74 samostojno predstavila fotografsko serijo ‘Low res images.

št. -
2022
14/10/2022

Možne resničnosti, Recenzija

O ljubezni, bolečini in resnici skozi oči Letizie Battaglie

Hana Čeferin

št. -
2022
14/10/2022

11 min.

Delo Letizie Battaglie je zgodba, ki govori o življenju, o poljubih, ki se dogajajo istočasno kot umori, in objemih, ki se zgodijo v skritih trenutkih miru v nenehnem bučanju južnoitalijanskega mesta, o veselju in žalosti, ki se srečata in skupaj tvorita resnico, o dolore e amore.

Razstava Letizie Battaglie v Galeriji Jakopič obsega nekaj manj od 300 del iz skoraj petdesetletnega ustvarjalnega obdobja te fotografske ikone. Battaglia je postala najbolj prepoznavna po brutalnih črno-belih fotografijah nasilja, ki ga je za seboj puščala sicilijanska mafija. Te so večinoma nastale v Palermu v sedemdesetih in osemdesetih letih, v času najhujših napadov na sodnike, tožilce in druge borce proti organiziranemu kriminalu. Fotografirala pa je tudi vse preostalo, veselje in ljubezen palermskih meščanov, ki nam šele skupaj prikažejo celostno podobo mesta, uničenega s kriminalom in mamili, a še vedno polnega upanja za lepšo prihodnost. Razstava pa tudi razkriva, kako pomembna je v odnosu do takšnih del postavitev. Z bolj ali manj neuspešnim združevanjem podobnih motivov v skupine in zanemarjanjem kronološke razporeditve se sporočilo razstave in širše razumevanje opusa Letizie Battaglie na žalost izgubi.

Ključne besede: dokumentarna fotografija, mafija, razstava, Sicilija

Hana Čeferin (1995) je magistrska študentka umetnostne zgodovine, ki je na Filozofski fakulteti leta 2018 diplomirala iz umetnostne zgodovine in anglistike. Od leta 2015 je sodelavka Galerije Fotografije v Ljubljani, kar jo je usmerilo predvsem v raziskovanje fotografije, sodobne umetnosti in novih medijev. V tem času je sodelovala s številnimi fotografi in fotografinjami ter prispevala spremna besedila k razstavam in katalogom. Prispevke objavlja v zbornikih in revijah (Klio, Kamniški zbornik, monografija Bauhaus-Baumensch …). V svojem delu raziskuje medij fotografije skozi najrazličnejša zgodovinska obdobja in gibanja, posebej pa jo zanima eksperimentacija v fotografiji.

Letizia Battaglia (1935–2022), revolucionarka po slogu in vsebini, je svoje delo dojemala kot manifest, s katerim je svoja prepričanja podajala na neposreden, resničen, poetičen in kultiviran način ter s tem revolucionirala vlogo fotografske kronike. Metoda in pogled Letizie Battaglia sta bila selektivna, zaradi svojih subjektov je postala kontroverzen mit v svetu fotografije, saj so jo vselej pritegnile realne in neposredne podobe. Njeno življenje je zaznamovala gorečnost, ki jo je usmerila v družbeni angažma.

arhiv

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke

izdaje

za avtorje

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke

novice