V klasičnih upodobitvah je ameriška pokrajina prežeta z romantiko in hrepenenjem. Najbolj značilni primeri tega so slike iz umetniškega gibanja Hudson River School iz 19. stoletja, z mehko svetlobo, visokimi gorami in pašniki, ki spominjajo na angleški sistem zaprtih polj (bocage), obkroženimi z divjino. Tu so reke za ribolov in gozdovi, ki dajejo les. Ozemlje je obsežno in brez ljudi, razen tu in tam osamljenih majhnih čolnov ali Indijancev, neznatnih v primerjavi z okoliško pokrajino, o naseljih ni sledu. Slike delujejo kot velike razglednice, kot vabila za naseljevanje; to, česar ne pokažejo, je enako pomembno kot to, kar pokažejo. Najočitnejša sprememba je prepoznanje ljudstev Munsee, Mohican in Mohawk, bogatih in živahnih kultur, ki so na tem območju živele več tisoč let. Manjkajo številna staroselska telesa, ontologije, kulture in običaji, kako so živeli z zemljo, trajnostno kmetovali in upravljali z gozdom ter razvili zapletene družbene in trgovske mreže. Rezervati, male parcele ozemlja, v katere so se bili prisiljeni naseliti, pa delujejo kot zapori sredi nepreglednega prostranstva. So begunci na lastni zemlji, kot opomnik na nasilje, pa tudi kot opozorilo. Otroke so jim iztrgali iz rok in prisilno poslali v rezidenčne šole, katerih edini namen je bil, potem ko so bila izbrisana nešteta telesa, izbrisati še njihov jezik, ontologijo, družbene in skupnostne odnose; boj za uničenje njihove identitete in zgodovine.

Prvi evropski naseljenci še vedno veljajo za junake, pionirje in odkritelje. V potezah čopiča Hudson River School se je znašla tudi moja družina, v rožnato rdečem sončnem zahodu in na polju, rezultatu krčenja gozdov. Bili so na krovu prvega vala britanskih kolonialnih ladij iz 17. stoletja, ki so prispele v Novo Anglijo, v Plymouth v Massachusettsu, poimenovane pa so bile po pristaniščih, iz katerih so izplule. Najprej so izbrisali ime tega kraja, nato pa še ljudi. »Preimenovanje je bilo eno glavnih orodij, s katerim so kolonisti brisali prejšnje pomene osvojenih pokrajin … V ‘novo’ je bilo vloženo izjemno semantično in simbolno nasilje« (Ghosh 2023, 49). Poskušam si predstavljati, kakšne misli so jih prevevale ob prihodu, ali je bil njihov namen prilagoditev ali invazija. Ali so njihovi prvi koraki po ameriški celini že vsebovali nastavke nasilja in plenjenja. Zgodovina poskusa izbrisa celotnega ljudstva je tudi zgodovina moje družine. Našla sem njihove naborne liste iz indijanskih vojn, na njih pa njihova imena, ki so se začenjala z nazivoma »polkovnik« in »poročnik«. Moja družina, moja kri, neizpodbitno nosi svoj del krivde.

Poleg nasilja nad ljudmi se je dogajalo tudi nasilje nad zemljo. V dolini reke Hudson stojijo propadajoče tovarne. Dvesto milj reke, označenih kot ozemlje, onesnaženo z nevarnimi snovmi, velja za okoljsko tvegano območje, na katerem bosta potrebna odstranjevanje strupenih odpadkov in dolgoročna sanacija. Uživanje rib in pitje vode veljata za nevarni. Pozimi, ko drevesa ogolijo, je lažje videti ostanke dimnikov in stebre tekočih trakov vzdolž avtoceste. Narava si jemlje nazaj svoj prostor, lomi stare opeke in pokriva temelje. In prav tako kot ljudje so izginili tudi kraji: vasi in grobišča avtohtonih prebivalcev, sveti prostori in domovi njihovih generacij. Toda prostor v staroselski ontologiji dobi še eno dodatno razsežnost. Profesorica Alicia Harris, pripadnica plemen Assiniboine in Sioux, »govori o kamnih in prahu kot o materi ter navaja besede multidisciplinarne umetnice Suzanne Kite, ki piše o etiki in ontologiji Lakotov. ‘Kamni aktivno govorijo, kamni govorijo prek ljudi, kamni vidijo in vedo, in najpomembneje, kamni želijo pomagati’« (Epp Buller, Marchevska in Reeve 2022). Z opisom sorodstvenih vezi namesto zgolj personifikacije pokrajine izraža tesnobo zaradi izgubljene in uničene domovine, ki jo občuti podobno kot smrt ljubljene stare skrbnice ali pa babice, ki drži družino skupaj. Črte na tleh postanejo gube na koži, sledi dolgoletnih nasmehov, skrbi in izkazovanja naklonjenosti. Začrtuje tudi globoko krivico zaradi ukradene zemlje, in to z intimnostjo in grozljivostjo nasilnega razdora družine. In te sorodstvene vezi segajo onkraj kamnov, do rek, dreves, veveric, zvezd, lune; vsi so dragocena družina, vsi nenadomestljivi. Obstaja kraj, ki ga opisujejo kot novi svet, in drugi, ki mu pravijo stari svet, a to poimenovanje priznava zgolj osvajalca, opisuje le invazijo, zanemarja pa celotne človeške in še druge družine.

Enako romantiziran kot upodobitve ameriške pokrajine je tudi njen arhiv, in tako arhiv kot kanon sta zasnovana tako, da podpirata režim, ki mu služita. V diskurzu so sicer omenjana dekolonialna dela, a gore ali babice, ko je enkrat ni več, ni mogoče vrniti. Ni mogoče izbrisati dediščine skrajnega nasilja, kakor ni mogoče izbrisati celotnih ljudstev. V kamnih, kosteh in krvi je spomin. Namesto tega iščem metodologije protikolonialnega raziskovanja in prakse, gre za delo z duhovi, za maščevanje in pravico; protiarhiv za solastalgijo. Preusmeritev od vsiljivca k legitimnim dedičem. Praznino običajno razumemo kot prazno, kot nič, posthumanistična feministka in teoretičarka Karen Barad pa jo opiše precej drugače:

Praznina – zelo koristen kolonialistični aparat, premeten in zahrbten imaginarij, način za utemeljevanje pravice do lastništva pri ‘odkrivanju’ ‘še nedotaknjenih’ ozemelj. Ideja, da so ‘neobdelani’, ‘nekultivirani’ prostori prazni, ne pa bogati, je dobro znano orodje za širjenje kolonializma, militarizma, imperializma, nacionalizma in scientizma. (Barad 2017, 113)

Od nekdaj je obstajal upor proti zatiranju. Podobno kot izbris prikrije obstoječe informacije, po mnenju Karen Barad praznina je in je od nekdaj bila polna življenja, ki je bilo namerno prikrito z namenom vzdrževanja mitov o naseljevanju, ohranjanja nadzora in zatiranja uporov. Ustvarjena je bila z nasiljem, ki je bilo tako vseobsegajoče, da je pojavitev iz praznine lahko povzročila hromeč strah. Praznina je tisto, kar je bilo izbrisano iz zgodovinskih knjig in arhivov. Prisilno razseljeni, marginalizirani in zatirani morajo pri neposrednem gledanju v praznino iskati namerno skrite dokaze; znake okupacije. Tistega, česar ne poimenujemo, ne moremo popraviti, poimenovanje brez ukrepanja pa je prazno dejanje. To delo mora zaobjeti več kot le tradicionalne arhive, saj nikoli ni bilo mišljeno, da bi vključevali tudi praznino. Zato je treba vzpostaviti protiarhiv, ki bo na novo napisal zgodbe o okupaciji. Imam nekaj oblek svoje prababice. Včasih jih oblečem ob posebnih priložnostih, takrat se počutim, kot da je del nje z mano. Po njej moje sorodstvo sega nazaj na tiste prve čolne. Spominjam se, da je bila v njeni hiši modra soba, z modrimi stenami, z modro preprogo in modrim žametnim kavčem. Imela je razstavljeno družinsko dediščino iz Evrope, majhne porcelanaste figurice in starinske stole. Ustnice si je mazala z rdečo šminko, svoje vranje črne lase pa si je spenjala v nizko, čvrsto figo. In njene ledeno modre oči so zrle globoko vame. Ko sem jo nekoč vprašala, kako je bilo v času velike gospodarske krize, je najprej obmolknila, potem pa rekla, da je bilo težko dobiti kruh. Želim si, da bi bila pogumnejša in bi jo vprašala, kaj je v svojem molku zadržala zase. Živela je na začetku odprtine med gorami, imenovane Kanjon emigracije, v zahodnem delu Združenih držav Amerike, poimenovane po Indijancih plemena Ute. Poimenovanje je pomenljivo saj emigracija pomeni odhod, na kraj za nami, imigracija, z enako izgovorjavo, pa je beseda za prihod. Govori o tujstvu mojih prednikov, pa tudi o razselitvi in izbrisu ljudi, ki so to deželo upravičeno imenovali dom. Ko sem jo zadnjič videla, je bila edinkrat, kar pomnim, brez šminke. Kmalu zatem je umrla. Družinska dediščina je prešla na naslednjo generacijo. Izrezala sem njeno fotografijo in jo vstavila v medaljon – leta pozneje še vedno nosim s seboj njeno sliko, precej scefrano in nepravilnih oblik, izrezano z mladimi in nenatančnimi rokami. Nanjo pomislim, ko si ustnice naličim z rdečo barvo. Ti družinski spominki so bili zbrani in hranjeni kot osebni arhiv, hkrati pa pripovedujejo tudi širše zgodbe o naselitvi.

Toda kaj je dediščina namerno manjkajočih in izbrisanih; stvari, ki so se prenašale v praznini; ali dediščina več-kot-človeških-sorodnikov.? To pri svojem delu proučuje izraelska umetnica in kuratorska arhivistka Ariella Aïsha Azoulay, ki lepi oziroma plasti skupaj obstoječe fotografije, sledi javnosti nedostopnim arhivskim podobam, predmetom in ustnim izročilom. Prav s plastenjem in lepljenjem postanejo vidne zgodbe med okviri, nemogoče podobe, ki praznino z obrobja (pre)usmerijo v ospredje. Umetnica takole opredeli univerzalne pravice: »Pravica, da nisi izgnan iz svojega doma, in pravica, da nisi storilec.« Prva je zaščita pred tem, da postaneš žrtev, vendar je pomembna tudi druga, saj izrecno navaja dolžnost zavračanja pozivov k zatiranju. Azoulay opisuje tudi

pravico, ki jo je storilec skušal odreči svojim žrtvam: pravico, da si zamišljajo svojo prihodnost, saj so s tem, ko so svoje žrtve prikrajšali za prihodnost, storilci prikrajšali tudi sami sebe […] Državljanstvo običajno razumemo kot pravni status, ki ga suverene države podelijo svojim subjektom, vendar nikoli vsem. (Azoulay 2019)

Na fotoaparat gleda kot na orodje imperializma, katerega začetki segajo v čas kolonialnega osvajanja. Ni naključje, da je terminologija fotografije tudi terminologija vojskovanja: pritiskanje na sprožilec, zajemanje slike, širjenje kadra. Fotografija, posledično pa tudi arhiv, je v temeljih politična in za omogočanje prihodnosti je treba priznati preteklost. Pomoč pri izbrisu je tradicija ameriškega krajinskega slikarstva. Želela sem ustvariti portret, ki bi spodbujal protikolonialni diskurz, ki bi gledal neposredno v praznino, namesto da še bolj odvrača pogled od resnice, pravice oziroma sprave, delo, ki bi se ukvarjalo z razdaljo med ohranjenimi in izbrisanimi dediščinami. Tudi tišina ob soočenju z grozodejstvi je nasilno dejanje.

Na severu države je gora, v katero so bili leta 1941 vklesani obrazi štirih belih moških. (Pietsch in Fortin 2020) Ta gora se je že dolgo pred tem, še pred evropsko invazijo na Ameriko, v tradiciji sorodstvene ontologije avtohtonih ljudstev imenovala Šest dedov. Vsak izmed dedov v skalni steni naj bi bil povezan z neko smerjo neba in naj bi poosebljal drugo osebnost, vsak naj bi bil prisoten in naj bi živel v kamnu ter opazoval in skrbel za ljudi pod njim. Vsak izmed dedov je bil oskrunjen. Obstajajo fotografije gore pred vandalizmom in v različnih fazah uničenja, ne pa tudi obrazov njihovih potomcev, ki žalujejo za umrlimi. Vsaka od njih je sama po sebi nemogoča podoba. Fotografije pred uničenjem in po njem so jasne, tam se je v svoji veličini dvigal nad tlemi spomenik avtohtoni skupnosti in generacijskemu čaščenju njihove domovine. Spomenik je bil uničen, nadomestili so ga obrazi storilcev. Iz slavljenja staroselske skupnosti se je spremenil v svarilo in opomin na nasilje – nadaljevanje prisilne ločitve staroselske družine. Uničenje spomenika časovno sovpada z napadi na podlagi rase in ločevanjem družin, do katerih je prihajalo na drugi strani Atlantika. S pomočjo arhivskih fotografij sem narisala spomenik pred njegovim oskrunjenjem. Skupaj z oblačili moje prababice govori o sokrivdi moje genealoške zgodovine. To je bilo njeno krilo z vzorcem sadja, bogate letine, poleg oskrunjenega spomenika. To je elegija za praznino.

Supraliminalna izguba zahteva več kot zgolj prepoznanje. Po mnenju Rosalyn Diprose je v tem primeru potrebna radikalna in telesna velikodušnost, neke vrste »krvna pisava«, kot »etičen odnos do drugega« in kot dejanje resničnega opravičila. Diprose izpostavlja vprašanje vračanja tistega, kar dejansko nikoli ni bilo tvoje: zgodovine, zemlje, jezika, suverenosti, dostojanstva, življenja.

Čeprav je težko – ali pa celo nemogoče – razumeti kri drugega, pravzaprav pa tudi svojo lastno, brez vampirizma, je moj poskus navdihnila prav ta nemožnost. Zavest o tej nemožnosti, o nevarnosti, da bi z vsakim odzivom povzročil nasilje in krivico, navdihuje strastno politiko, ki si z velikodušnostjo prizadeva za pravico, ki je še vedno ni. (Diprose 2002, 194)

Kot taka si prizadevam za nemogoče, darujem svojo družino, svojo zgodovino, svojo dediščino, svojo kri. Smo pirati, ki nočejo oditi. Poiskala sem še druge fotografije izginulih krajev, krajev, pomembnih za avtohtone skupnosti, svetih in nepovratnih, več dedov, ki jim je bila odvzeta možnost povratka. Našla sem sliko belih moških, ki stojijo na vrhu največjega gomilnega grobišča v St. Louisu, in še eno, na kateri je gomila večinoma uničena, in še eno na istem mestu, na kateri ena sama skala označuje izginotje tega svetega kraja. Gre za eno izmed številnih gomil, ki so bile uničene tam. Kulturni ekvivalent pokopališča; masaker grobov. Izbrisan je bil leta 1869, ko je bil dokončan Sueški prekop, ko je bil izumljen celuloidni trak in ko so bile na vrhuncu indijanske vojne, brutalni napadi na avtohtone prebivalce, katerih namen je bil omogočiti širitev imperija na zahod v Ameriko. Arheološki ostanki iz gomile, ki je bila le ena od stotin odstranjenih, dragoceni kamni in kovine, dokazi o trgovini na dolge razdalje, človeški ostanki, vse je bilo izropano ali uničeno. To je dokaz staroselskega mesta, organizirane infrastrukture, spoštovanja generacij do umrlih. Nič od tega ni ustrezalo mitom o naselitvi, zato je bilo zavrženo v praznino. Še vedno pa so tam, saj so bolj zunaj mesta, ostanki piramide, ki spominja na mehiško piramido Chichen Itza. Arheologi hitijo z dokumentiranjem ostankov velikega in naprednega mesta, ki se je nekoč tu razprostiralo, saj je na tem svetem kraju predvidena gradnja avtoceste. Zraven je narisana gomila pred izbrisom, plašč moje prababice, s pikami v obliki kamnov.

Izbris se še vedno nadaljuje. Ta, zadnja lokacija je narisana na podlagi fotografije iz leta 2018, na kateri so več sto let stari kaktusi vrste Stenocereus Thurberi in zgodovinska pokopališča, preden so bila odstranjena zaradi širitve mejnega zidu, ki ločuje ameriško zvezno državo Arizona in mehiško zvezno državo Sonora. To ozemlje je bilo nasilno odvzeto Mehiki leta 1848, istega leta, ko je bila na zahodu razglašena zlata mrzlica za naselitev zahoda, in istega leta, ko so se v Parizu, na Siciliji, Madžarskem, v Berlinu in Romuniji odvijali revolucionarni boji. Čeprav je to območje razglašeno za Unescov biosferni rezervat, je bilo namesto arheološke ali ekološke ohranitve uničeno z dinamitom, ki je na svoji poti uničil vse spomine na preteklost. (Gilbert 2019) Na severni meji ZDA takšne infrastrukture ni – ker so tudi Kanado večinoma naselili Evropejci, je ne obravnavajo kot grožnjo. Južna meja je militarizirana, o tem, kdo sme potovati in kdo ne, odloča mejna policija. Pot čez mejo poteka po puščavi. Nevarna je in dolga, dostop do vode je omejen, temperature pa poleti presežejo 40 stopinj Celzija. Tisti, ki mejo poskušajo prečkati brez ustreznih dokumentov, tvegajo zaporno kazen in deportacijo. To je liminalen prostor, ki je bil določen arbitrarno, z geopolitičnimi boji in na silo. Nastal je z nasiljem in se z nasiljem tudi ohranja. Puščava skriva trupla neuspešnih prečkanj; vsako izmed njih je duh upora, zavračanja ločitve od dežele prednikov. Nekatera mesta so prepredena z obmejnim zidom, kot bi bile okončine ločene od telesa. Kot mestece Nogales, kar pomeni »orehova drevesa«, ki so nekoč rasla na tem območju. Nekatera mejna mesta imajo eno ime za severni del mesta in drugega za južnega, čeprav ju ločuje le ograja, ki se nadaljuje v obe smeri daleč onkraj mestnih robov in se razteza na kilometre vse dokler ne izgine v oceanu. Nogales je izjema, saj se mesto imenuje enako na obeh straneh, ne glede na brazgotino, ki ga zaznamuje. Na redkih cestah, ki vodijo skozi ograjo od severa proti jugu in obratno, so vojaške postojanke, na katerih se odloča, kdo lahko prečka mejo in kdo ne. Gledati skozi pregrado, videti kraj, ki ga ne smeš obiskati; zemlja postane zapor. Tisti, ki ne morejo prečkati, so zaporniki, tisti, ki lahko, so pazniki. Na južni strani je delo vredno veliko manj, zato so na tej strani ograje druga ob drugi ameriške tovarne, ki izkoriščajo neenakost, ki je tam namerno ustvarjena. Tam proizvedeno blago – plastika, elektronika, pločevina – nato pošiljajo čez mejo in prodajajo po ameriških cenah. Tako tovarnam kot delavcem pravijo maquiladoras, najustreznejši prevod za ta izraz bi bil »sweatshop«. Jezik ne razlikuje med ljudmi in njihovim delom. Odpadki iz proizvodnje odtekajo v reko Nogales Wash in odnašajo strupe v notranjost Mehike. Združenim državam Amerike pogosto pravijo država priseljencev, pri čemer namerno izpuščajo staroselce in prisilno zasužnjene ljudi, seveda pa se njihova toksičnost preliva tudi prek meje. Z ignoriranjem naših skupnih prednikov smo ogromno izgubili.

Poleg uničenega dela rezervata Organ Pipe Cactus je jopica moje prababice. Njeni robovi so zdaj raztrgani in razcefrani, na njej so luknje od moljev. Spraševala sem se, kaj naj bi bile te rože, všite z belo nitjo. Z mojim pradedkom se je poročila leta 1927 v Parizu. Predstavljam si, kakšno je bilo njeno potovanje nazaj v Evropo. Imela je potni list, ki ji je omogočal obisk Francije, s katerim bi se lahko vrnila v Anglijo, v Plymouth, če bi hotela, medtem ko so bili in so prvotni prebivalci kraja, kjer je živela, zaradi revščine in sistemskega rasizma odrinjeni v rezervate. Ali se je med bivanjem tam počutila bližje domu svojih prednikov? Je čutila breme prve svetovne vojne, je opazila brazgotine bomb na kamnitih pročeljih stavb, mimo katerih je hodila? Ali je čutila tesnobo zaradi bližajoče se druge svetovne vojne? Velika gospodarska kriza se je začela dve leti pozneje, istega leta, ko se je rodila moja babica. Predstavljam si, kako je bilo imeti novorojenčka v času panike. Njena mlajša brat in sestra sta umrla med pandemijo leta 1918. Tudi o njiju ni nikoli govorila. Do nedavnega si nisem mogla predstavljati, tako kot si mnogi ne morejo, kakšen je občutek čakanja na to, da zboliš, občutek, da je smrt še toliko bliže. Ali se je takrat, ko so njegovi bližnji umirali, kdo spomnil, kako so naši predniki dajali staroselcem odeje, okužene z ošpicami? Predstavljajte si odejo, nekaj, kar simbolizira toploto in udobje, kot prinašalko smrti. To je dejanje vampirja. Leta 2020 sem nekoč ob pogledu skozi okno na sosednji strehi prvič zagledala mrhovinarje. Predstavljam si, da so sledili tudi mojim sorodnikom na zahod.

Svojo družino darujem za krvno pisanje, našo družinsko dediščino pa kot arhiv naselitve, kot elegijo. Dasiravno je štiriindvajset let po njeni smrti, sem pred kratkim svoji prababici pripravila večerjo, ki jo je nekoč pripravljala zame, čeprav nikoli ni bila tako okusna kot takrat, ko jo je pripravila ona – pečenko s pečenim korenčkom in krompirjem. Postregla sem nama jed in nalila vino. En stol zame, drugi zanjo. Spraševala sem jo stvari, ki jih je prej nisem mogla. Nekateri bi na to morda gledali kot na pogovarjanje s prazno sobo, drugi kot na pogovor s sobo, polno sorodnikov. Ko sva skupaj večerjali, so nočno nebo preplavile hipne proge razvejane svetlobe, nebo je razparala najglasnejša in najdaljša nevihta, kar sem jih kdaj doživela. Slišalo se je, kot da padajo bombe. Memento mori, ne za idejo, da bomo vsi umrli, temveč za tiste, ki so umrli zaradi moje krvi in zapuščine vampirizma; za mojo dediščino storilca, ki je poskrbel, da smo vsi zapleteni v prikrajšano prihodnost in razvijajoče se vojne. Kdo mora zapolniti te sedeže za vas, ne morem reči, toda kljub temu vas vabim, da se usedete k večerji z vašimi duhovi. Sama se nadejam še veliko večerij s svojimi, na stolih na katerih so sedeli, ko so poskušali odstraniti cela ljudstva, generacija za generacijo. Čas je za (novo) pripoved, za radikalno razširitev ideje sorodstva, za radikalno utelešeno velikodušnost. Veliko je treba povrniti; najprej in predvsem pravico do prihodnosti.