Poročanje medijev o novozelandskih socialnih stanovanjskih programih in tamkajšnjih skupnostih je v veliki meri pristransko, saj v zvezi s tem govorijo predvsem o pomanjkanju, nedostopnosti in disfunkcionalnosti (Campbell 2023). V poročilih prevladujejo glasovi menedžerjev in politikov, ki trditve podkrepijo s skrb vzbujajočimi statističnimi podatki (Corlett 2021). Sredstva obveščanja si samo v kriznih trenutkih prizadevajo predstaviti tudi glasove najemnikov. Zato na javno mnenje v preveliki meri vplivajo zgodbe o protestih in trpljenju. Pa bi si lahko zamislili tudi prostore za drugačne pripovedi? Kaj lahko naredimo, da bi odpravili to neravnovesje moči?

Ta in podobna vprašanja so nas spodbudila, da smo v Wellingtonu, glavnem mestu Aotearoe – Nove Zelandije, pripravili družbeno angažiran umetniški projekt, pri katerem so sodelovali tudi nekateri izmed 3200 najemnikov socialnih stanovanj Wellingtonskega mestnega sveta. V ustvarjalni ekipi je sodelovalo 30 najemnikov iz šestih stanovanjskih kompleksov, v uredniški ekipi pa so bili Mark Amery (urednik besedil), Anna Brown (urednica oblikovanja) in David Cook (likovni urednik, fotograf in vodja projekta). Projekt Ko Te Reo ō Ngā Tāngata/Glas ljudstva smo začel izvajati leta 2022, vrhunec pa je dosegel leta 2023 z razstavo v zunanjih svetlobnih vitrinah in predstavitvijo v časopisu. Za cilj smo si zadali spodbujanje dialoga z ljudmi na odgovornih položajih o tem, kako dragoceni so socialni stanovanjski programi za širšo skupnost Wellingtona, tako da smo jim predstavili glasove in ustvarjalnost skupine prebivalcev, namesto katerih prepogosto govorijo drugi in so v medijih premalo zastopani.

Participativni proces je posameznikom in skupinam iz skupnosti omogočil, da so sami ustvarjali in oblikovali, kako naj bodo predstavljeni. Ta proces s končnim ciljem demokratizacije ustvarjanja podob in pripovedovanja zgodb se je izkazal za zapletenega in kontroverznega. Ko smo začenjali s projektom, smo se zavedali, da si dokumentarni in reportažni pristopi pogosto prizadevajo predstaviti »druge«, pri tem pa ohranjajo razmerja moči vgrajena v medijsko kulturo. Martha Rosler trdi, da dokumentarni mediji zastopajo liberalno družbeno vest, tako da, namesto da bi svet spreminjali, zgolj potrjujejo obstoječe stanje razmerij moči (Rosler 2019). Zgodbe o socialnih stanovanjih so nagnjene k navajanju klišejev o zatiranih, s čimer ustvarjajo spektakularne predstave o ljudeh na obrobju. Ker smo se teh težav zavedali, smo se odločili za metodologijo dolgotrajne gradnje odnosov, pri čemer smo si vzeli čas za dialog in poslušanje.

Pri obravnavi kritike neenake dinamike moči smo se oprli na bogato zgodovino skupnostnih medijev v Wellingtonu in na Novi Zelandiji, na primer na brezplačni ulični časopis City Voice (Glas mesta) iz devetdesetih let in komunistično publikacijo People’s Voice (Glas ljudstva), kiso jo izdajali prebivalci. Namen brezplačnika City Voice, ki se je osredotočal na skupnost, je bil »dati glas ljudem v Wellingtonu in jim omogočiti vpliv na vprašanja, ki jih zadevajo« (Collins in Rose 2004). Komunistična partija Nove Zelandije pa je med letoma 1939 in 1991 izdajala tednik People’s Voice, ki so ga opisovali kot »pogosto živahno in občasno inovativno tiskovino«. Tednik je imel razvito distribucijsko mrežo in bralo ga je veliko delavcev (Boraman 2016). City Voice je poročal o tem, kaj si mislijo in doživljajo običajni ljudje. Izdajali so ga osem let, pri časopisu pa so imeli drzno vizijo, da bi z javnim novinarstvom ljudi opolnomočili, da bi lahko razumeli probleme in dejansko kaj ukrenili glede njih (Venables 2001). Po besedah urednikov: »Ko smo pisali o šolah, smo se hoteli pogovarjati z učenci; ko smo obravnavali zapore, smo delali intervjuje z zaporniki; ko je šlo za droge, smo intervjuvali odvisnike od drog« (Collins in Rose, 2004). Med drugim je City Voice vpeljal tudi koncept »časopisa v časopisu«, tako da so na več straneh redno prepuščali prostor lokalnim skupnostim, ki so tako dobile priložnost, da izrazijo svoje mnenje, kar se je prej dogajalo le redko (Gábor 2022).

Projekt smo utemeljili na konceptih in imenih teh dveh predhodnikov. Naslovili smo ga Ko Te Reo ō Ngā Tāngata/Glas ljudstva. Struktura projekta je v obrisih temeljila na zamisli o uredništvu, kjer uredniki sodelujejo z ekipo lokalnih prebivalcev, ki pišejo prispevke, prispevajo ilustracije, fotografije, pesmi in pripravljajo križanke. Najpomembneje pri tem je bilo, da smo projekt začrtali po načelih povezanosti in vzajemnosti. Na Aotearoi – Novi Zelandiji povezovanje teh konceptov služi kot primer tistega, čemur rečejo manaakitanga – ki je avtohtona maorska vrednota. Manaakitanga pomeni skupnostni odnos in proces gostoljubnosti, naklonjenosti, velikodušnosti, podpore in spoštovanja (Barlow 1991). Takšna vzajemna etična praksa terja tako dajanje kot sprejemanje. Za uredniško ekipo je to pomenilo, da so si vzeli čas in redno in pogosto obiskovali skupnostne prostore, kjer so ljudem prisluhnili, razdeljevali hrano, sodelovali na skupnostnih dogodkih in opazovali tamkajšnje kulturne prakse.

Čeprav (v uredniški ekipi) nismo bili prebivalci iz teh stanovanjskih sosesk, smo več let preživeli v soseskah v bližini kompleksov socialnih stanovanj in pri tem vzpostavili čvrste odnose s tamkajšnjimi najemniki, ki so sodelovali pri dejavnostih, ki so jih organizirali prebivalci. Kot sosedje smo sodelovali pri aktivističnih kampanjah za pravično najemnino, umetniško ustvarjanje, razdeljevanje hrane in prispevali k delovanju ženskih skupin. Z angažiranostjo in dejavnostjo, s katero smo gradili odnose, smo dosegli, da so nas v skupnosti prebivalcev socialnih stanovanj spoznali in nam začeli zaupati, kar je omogočilo, da smo projekt zagnali na osnovi povezanosti. Po posvetovanju s kaitiakiji (prebivalci, ki jih določijo za upravljanje s skupnostnimi objekti) smo pripravili vrsto srečanj v treh strateško umeščenih skupnostnih prostorih, v katerih smo prebivalce povabili, da zberejo in z nami delijo ideje za ulično razstavo in časopis, ki bi izšel ob tej priložnosti.

Do prvega uradnega srečanja z najemniki je prišlo pred skupnostnim prostorom Granville Apartments neke hladne noči zgodaj spomladi. Kaitiaki (vodja skupnosti) nas je povabil, naj se udeležimo tedenskega razdeljevanja hrane. Dogodek se je začel z molitvijo (karakia). Prisotnih je bilo kakih 40 prebivalcev, ki so jih klicali po imenih, da so vstopili v skupnostne prostore in prejeli pakete s presežki hrane, ki so jih dobili od okrajnih podjetij. V časih, ko je preskrba s hrano negotova in življenjskih stroški naraščajo, je to ključen del življenja skupnosti. Po tem dogodku, ki ga je organizirala skupnost sama, smo vse skupaj povabili, da sedejo za mizo in se udeležijo razprave o umetniškem projektu, ki smo jim ga predlagali. Že kmalu se je oglasil Ray, ki ga je razjezila grožnja, da bi lahko njihovo stanovanjsko naselje v kratkem zaprli. Debbie nam je s ponosom poročala o »popravljalnici« – delavnici, kjer so najemniki drug drugemu pomagali popravljati gospodinjske aparate in šivati oblačila. Ko nam je Charlene pripovedovala o nedavnem hāngī, ki se ni odvil ravno po načrtih, je vse omizje popadel smeh. Na naslednjih srečanjih s skupnostjo smo poslušali zgodbe o izkušnjah beguncev in migrantov, ustvarjalnosti, delitvi in o tem, kako krivičen je sistem najemnin. Pri tem smo si delali zapiske, gradili mrežo udeležencev in sestavljali seznam potencialnih vsebin. Prav vsako zamisel, ki so jo predlagali, smo tako ali drugače vključili v projekt. Običajni novičarski mediji ponavadi nimajo posluha za tovrstne vsebine. Tako kot pred 30 leti City Voice smo tudi s projektom Ko Te Reo ō Ngā Tāngata/Glas ljudstva skušali dati »glas številnim ljudem, ki ga še nikoli niso mogli izraziti v novičarskih medijih« (Collins in Rose 2004).

V nekaterih primerih smo prebivalce spodbudili, da so pisali članke v slogu zgodb iz tradicionalnih novic. Spet drugič smo omogočili, da je kolektiv sam oblikoval zgodbe, pri čemer smo uporabili bolj eksperimentalne pristope. Zgodba Matariki Hāngī (slika 3), ki temelji na posnetku pogovora, govori o skupnostnem praznovanju, ki ga zaznamuje kup težav, a tudi velikodušnost in humor. V svetlobnih vitrinah se te besede zdijo kot predloga za odrsko dramo. Skupino žensk, ki na srečanjih sedijo v krogu, smo pozneje preoblikovali v krožno zbirko fotografij, ki so jih posnele udeleženke, kar odraža njihove razprave za okroglo mizo.

Udeležence smo v največji možni meri podpirali pri tem, da so fotografirali z lastnimi pametnimi telefoni ali digitalnimi fotoaparati, ki so jim jih priskrbeli uredniki. Pri delu smo sledili modelu delovanja uredniškega odbora revije – vsi vpleteni smo razumeli, da so fotografije namenjene podpori in oblikovanju določenih zgodb. Faiza Abukar, udeleženka somalijskega rodu in voditeljica skupnosti, je na primer v svojem stanovanjskem kompleksu posnela obsežen fotografski esej o izkušnjah mladih beguncev in migrantov in tako dopolnila članek, ki ga je napisala njena soseda Fatima Muridi (slika 4). Če se je zgodilo, da udeleženci niso mogli sami posneti fotografij, je projektni urednik David Cook sodeloval s pisci pri snemanju slik, s katerimi bi lahko podprli njihove zgodbe. Zaključene zgodbe smo nato predstavili v skupnostnih prostorih, kjer so sodelujoči prispevali povratne informacije in dodatne ideje.

Sodelovalni proces soustvarjanja z udeleženci je potekal dokaj gladko, zato pa je bilo včasih precej napeto pri pogajanjih s financerji in naročniki glede njihovih pričakovanj. Dodatno je stvari zapletla tudi dvojna vloga Wellingtonskega mestnega sveta pri projektu, saj je bil hkrati glavni financer projekta in stanodajalec najemnikov, ki so predstavljali zgodbe v projektu. Z uredniško ekipo smo že v prvih fazah projekta razpravljali o tej napetosti tako s financerji kot z najemniki in dosegli dogovor, da naj gre za neodvisen umetniški projekt, ki bo predstavil glas udeležencev. Wellingtonski mestni svet ima na razpolago lastno medijsko ekipo, ki redno objavlja promocijske zgodbe. Ustvarjalna ekipa Ko Te Reo ō Ngā Tāngata/Glas ljudstva pa se je odločila, da se distancira od takšnega organizacijskega pristopa in si pridrži svobodo, da v projekt vključi tudi proteste, kritike in aktivizem. Vendar pa se je pojavil strah pred cenzuro, ko je organ za financiranje vztrajal pri tem, da moramo umakniti prispevek v obliki izmišljene parodije na sporočilo za javnost, v katerem so si zamislili radikalno prestrukturiran model upravljanja mestnih stanovanj. Svoje pomisleke smo izrazili v dopisovanju, ki je sledilo:

Kot druge galerijske prostore Wellingtonski mestni svet financira tudi svetlobne vitrine kot javni razstavni prostor za umetnost. Ker je tako, zanje velja enako kot za druga javna umetniška dela in medije (ki jih financira lokalna ali centralna vlada), ki jim zagotavljajo prostor za neodvisno izražanje – tako kot koncept javnega parka omogoča zbiranje in svobodo govora. Gre za zelo pomembno načelo, zato predlagamo, da o tem razpravljamo sledeč jasnim smernicam. Za vse vpletene je pomembno, da tega projekta ne obravnavamo kot produkcijo Wellingtonskega mestnega sveta. (Mark Amery, Anna Brown, David Cook, elektronsko sporočilo z dne 18. januarja 2023)

Ko je udeleženec izvedel za to razpravo, je umaknil svoj prispevek, ker je imel občutek, da to ogroža njegovo stanovanjsko varnost. Ironija je hotela, da smo umaknjeni članek nadomestili s prispevkom »Zgodba o sombreru«, ki ni bil nič manj kritičen do upravljavcev socialnih stanovanj, le da tokrat v obliki satirične poezije, kar naj bi manj izzivalo.

Loviti ravnotežje med samozastopništvom in opolnomočenjem je zapleteno. Anthony Luvera v razmislekih o lastni družbeno angažirani praksi ugotavlja, da »je treba skrbno krmariti med odnosi, napetostmi, pogovori, omejitvami in drugimi elementi, ki vplivajo na odločitve, ki jih sprejemamo z udeleženci ali brez njih« (Burbridge in Luvera 2019). Ker smo delali kot ekipa umetniških producentov, nismo mogli zanikati napetosti med ideali demokratičnega procesa in uredniškim procesom, ki terja specialistično znanje o delovnih postopkih in tehnologiji. Zaradi časovnih omejitev in omejenosti sredstev so udeleženci sicer ustvarjali vsebine, vendar pa jih nismo mogli neposredno vključiti v proces oblikovanja in produkcije. Glede te dinamike smo bili z njimi povsem odkriti. Nekdo izmed udeležencev je proces ocenil takole:

[Kot uredniška ekipa] ste imeli sredstva, orodja in znanje, kako delati v omejenem časovnem okviru. Projekt je moral imeti koordinatorja. K nam ste prišli povsem odkrito; projekt je temeljil na odnosih. Vi ste ostajali v ozadju in opravljali tehnično delo. Ko pa so bile svetlobne vitrine pripravljene, smo v ospredje stopili mi, ljudje.

Takšna delitev dela je učinkovita pri doseganju ciljev, ki jih postavijo financerji, in lahko nudi zadovoljstvo tudi udeležencem, vendar pa ne vključuje v celoti tistih, ki so glavni razlog za projekt. François Matarasso, vodilni strokovnjak na področju skupnostnih kulturnih praks, ponuja analizo štirih različnih faz družbeno angažiranih projektov: zasnova, sklepanje pogodb, soustvarjanje in dokončanje, pri čemer ugotavlja, da so »ljudje, ki naj bi imeli koristi od tega, pogosto vključeni le v soustvarjanje« (2019).

Ko Te Reo ō Ngā Tāngata smo odprli na začetku leta 2023 kot ulično razstavo osmih dvostranskih svetlobnih vitrin. Vitrine so v Wellingtonu, ki je upravno središče Nove Zelandije, križišče prometnih žil in kraj druženja, v bližini glavnega avtobusnega vozlišča. Stojijo tudi le streljaj od javnih in zasebnih galerij. Namesto da bi dela predstavili v galerijskem okolju, smo bili odločeni, da jih postavimo v javni prostor – kjer je dostop brezplačen in ni zapiralnih ur. Ker razstava Glas ljudstva ni spadala v okvir običajnega galerijskega prostora, je delovala kot participativno umetniško delo, ki »vrača človečnost v družbo, ki jo represivni instrumentarij kapitalistične proizvodnje sili v otopelost in razdrobljenost« (Bishop 2012). Razstavo v svetlobnih vitrinah so odprli predstavniki plemena Te Āti Awa (maorska plemenska skupnost, ki v regiji predstavlja tradicionalno avtoriteto), govore v podporo pa so imeli prebivalci socialnih stanovanj. Hrano in pijačo so postregli najemniki, za glasbo pa je poskrbel eksperimentalni ansambel Ssendam Rawkustra, v katerem sodeluje več najemnikov socialnih stanovanj. Otvoritveni dogodek je privabil tudi člane umetniške skupnosti in osebje agencij za socialna stanovanja. Slavja so se udeležile tudi stranke bližnje izpostave TAB (podjetja, ki se ukvarja s športnimi stavami) in še povečale število obiskovalcev.

Da bi povečali učinek in doseg razstave, smo Ko Te Reo ō Ngā Tāngata/Glas ljudstva preoblikovali tudi v tabloidni časopis na 28 straneh. Z največjim mestnim časopisom The Post smo sklenili dogovor, da so tabloid priključili izdaji 26. maja 2023 z naklado 28.000 izvodov po vsem Wellingtonu. Časopis je izšel deset dni po smrtonosnem požaru v penzionu Loafers Lodge, kar je še zaostrilo razprave o pomanjkanju kakovostnih socialnih stanovanj na Novi Zelandiji. Urednica časopisa The Post Caitlin Cherry je v uvodniku zapisala:

Uničujoči požar v penzionu Loafers Lodge je ponovno opozoril na posledice stanovanjske krize. V Loafers Lodgeu je stanovalo več najhuje marginaliziranih prebivalcev mesta, ki niso imeli nobene druge možnosti. Avtorji prispevkov za Glas ljudstva so ljudje, ki se jim je posrečilo najti varno nastanitev in svoje poglede delijo v osebnoizpovednih esejih, fotografijah in umetniških delih. Njihove zgodbe govorijo o skupnosti, aktivizmu, odpornosti, ustvarjalnosti, skrbi in kulturno raznovrstnih soseskah.

Visoka branost časopisa je omogočila, da je vsebina dosegla ljudi na odgovornih položajih in spodbudila javno razpravo o tem, kako dragocene so naložbe v kakovostna socialna stanovanja. Vodja stanovanjskega oddelka Wellingtonskega mestnega sveta je v elektronskem sporočilu zapisal, da projekt daje »članom skupnosti glas in izpodbija stigmo o ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih«, ter prosil, da bi strani časopisa postavili v stalno razstavo v njihovih pisarniških prostorih. Tako Ko Te Reo ō Ngā Tāngata/Glas ljudstva še naprej opominja birokrate na ljudi, katerim služijo.

Poleg bolj uradnega načina distribucije publikacije je projektna skupina zbrala tudi denar, s katerim smo sedmim najemnikom plačali, da so na ulici razdelili 2000 izvodov časopisa. Personalizirani postopek distribucije je odprl prostor za pogovor in razširil diskurz o socialnih stanovanjih. Ena od udeleženk, ki je za projekt pripravila fotoreportažo o svojem domu in soseski, je časopise delila prav v svoji neposredni soseščini:

Časopise sem odnesla v trgovine in knjižnice. Delila sem jih politikom. Nosila sem jih v kavarne, kamor zahajajo bogati. Veliko smo se pogovarjali in povedala sem jim, da nas lahko obiščejo in bodo videli, da je pri nas doma bolje kot v kavarni. Čeprav nimamo denarja, da bi se lahko šopirili, smo bogati, ker imamo veliko srce. Ljudje mislijo, da smo [podnajemniki socialnih stanovanj] najbolj grozni ljudje na svetu. Ampak mi nismo kriminalci. Dam jim Glas ljudstva in jim povem: »Mi smo neverjetni in to je naš glas. To je kot dokumentarna knjiga, in jaz sem jo pomagala ustvariti.« Knjige ne smeš soditi, dokler je ne prebereš do konca.

S projektom Ko Te Reo ō Ngā Tāngata/Glas ljudstva smo želeli povedati zgodbo, ki bi bila drugačna od negativnih novic o socialnih stanovanjih in njihovih stanovalcih, kot jih večinoma objavljajo osrednji mediji. Ustvarjalna ekipa je pripravila vsebino, ki si je utrla pot med platnice časopisa z visoko naklado, pa tudi na ulico. To je imelo opolnomočujoč učinek na udeležence skupnosti. S tem so dobili priložnost, da se udeležijo procesa ustvarjalnega aktivizma in svoje zgodbe povedo z lastnim glasom. Kot pojasni eden od udeležencev: »Zame je bilo najpomembnejše to, da sem vsak dan hodil mimo razstave, jo videl in prebiral – to je bila človeška umetniška izkušnja. Kar lahko vidite v svetlobnih vitrinah, je več kot zgolj ustvarjalnost. Gre za manifestiranje sprememb.« In čeprav je težko izmeriti, kakšen vpliv je projekt imel na odločevalce, upamo, da bo pustil drobno, a trajno sled pri tem, kako javnost gleda na ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih.

Objavljeno v okviru projekta Fotografija, družbena zavzetost in participacija, ki je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2023.