Razkritje
Komarno 1953

Stjepana so prijatelji (madžarska družina Kertész iz Komarna na vzhodnem bregu reke) opozorili, da ga bo tajna policija čakala, če bo zapustil barko. Ne glede na to pa mora vsak kapitan prej ali slej začutiti pod nogami terra firma. Takoj ko je Stjepan stopil na češkoslovaška tla, so ga prijeli.

Oblečen je bil sproščeno in na glavi je imel črno baretko. Topoli so razprli prve svetlozelene brste, ko so ga z avtomobilom odpeljali na tožilstvo v regionalno prestolnico Nitro v Podonavski nižini. 

Zaslišanja so bila ostra, po izreku sodbe pa so ga premestili v zloglasni zapor Leopoldov, katerega temačni hodniki in podzemni bunkerji so bili primerni za dolgotrajno mučenje državnih sovražnikov. Izginil je za tri leta.

Nikoli ne bomo izvedeli, kaj se je zgodilo, da je bil Stjepan, obsojeni terorist in narodni izdajalec v tuji deželi, leta 1959 izpuščen na prostost v skrivnostni izmenjavi vohunov. O svojem službovanju kot jugoslovanski tajni agent je bil skrivnosten. Šele ob vnukinjini poroki se je odločil, da se bo zaupal njenemu bodočemu možu.

Kakšne grozljive zgodbe in pričevanja sta si zaupno izmenjala ta dva pomorščaka, si lahko samo predstavljamo. Stjepan je umrl v visoki starosti, vnukinjin mož pa je umrl kmalu za njim. Čas, ki je minil med smrtjo enega in drugega, je bil prekratek, da bi ogrozil njuno zaupanje, zato o tajnem življenju agenta nihče ni nič izvedel. Ostala je le skrita karta. Zavarovanje za usodo, katere hrbtna stran je bila obrnjena proti svetu.

Te usode – s črnimi baretkami na glavi in zavezanimi čevlji ali brez njih – nosimo kot asa v rokavu. V prsnem žepu blizu srca kot rdečo knjižico. In ko pride čas, da pokažemo karte na mizi, je prepogosto prepozno. Nihče več ne pozna vrednosti razkrite karte. 

Vemo pa nekaj, česar ne ve nihče drug. Nekaj, česar ni v porumenelih dokumentih v praških povojnih arhivih. Vemo, da je imel Stjepan posebno fobijo pred številom pet. 

Nekaj dni (morda pet?) pred aretacijo je ugotovil, da v izvodu knjige Grof Monte Cristo, ki jo je nosil s seboj, manjka pet strani. Nekdo jih je iztrgal, kot da bi šlo za pet razmršenih pramenov las nad bujnimi obrvmi. Večer pred aretacijo je med prvo stražo in petim zvonjenjem opazil pet zelenoglavih rac, med katerimi ni bilo niti ene samice, ki so se lenobno zibale ob krmi. Ptice so se spreletavale ob ladijskem trupu, poraslem z algami, preden so v mesečini ujele nekaj nežnih rečnih tokov. Morda se zaradi teh zgolj številčnih pojavov ni bilo treba vznemirjati? Svoj zmečkani izvod zgodbe Alexandra Dumasa, ki je zdaj ostal brez uvodnih petih strani (na katerih grofa njegovi mučitelji še niso prevarali), je že prebral. In jata petih primerkov ni bila nič drugega kot naključna sestava iz nešteto brezskrbnih rac, ki so tacale po blatnih bregovih Donave. Resnična napoved je bila to: Za njegovo lokacijo je vedelo natanko pet ljudi – in nihče od njih ni bil član družine. Pet vsega. Pet jabolčnih jedrc, pet pokrovčkov z dolgo nazaj popitih steklenic piva. Pet naključnih misli, ki so ga spominjale na ženo, edino hčer, njeno naraščajočo družino, njuno stanovanje v Beogradu in na sedaj neznansko oddaljeno, staro hišo na otoku. Pet dni negotovosti in izmikajočih se pogledov na sodišču. Pet udarcev v glavo z medeninastim boksarjem. Nočno cviljenje podgane in njenih petih mladičev. In končno pet moških, ki so sedeli za mizo z neoznačenim kompletom kart.

V sanjah – ali skozi megleno oko hipnagogije – se vedno znova pojavljajo, vseh pet. Vsi so si enaki. To so lahko vijaki ali celo po regelcih oblečeni zaporniki, pet tistih, ki neusmiljeno stavijo vse na eno karto (saj na koncu hodnika ni luči).

Kako vam je ime?
Dunaj 1959

Vsi se lahko strinjamo, da je prvi šolski dan obred prehoda. In če se ta odvija v tuji deželi, če se pri tem srečate z množico otrok z neznanimi imeni, katerih kritične oči vas merijo od glave do peta, in če vam ob tem zastavijo še vprašanje Wie heißt du? v jeziku, ki ga niti malo ne razumete, potem je ta iniciacija zagotovo enakovredna temu, kot da bi vas v deževnem pragozdu med oglušujočim kričanjem stotin pisanih makakov obesili na kljuke in vas pustili, da se sprašujete, ali boste ven iz gozda prišli živi. 

Otrok kot tujec – celo vsiljivec – je dobro znan motiv, vendar je sramota te izključenosti redko tako očitna kot v tem scenariju. Stara je sedem let in stoji vrh stopnišča. Z nagnjeno glavo in spuščenim pogledom se z obema rokama trdno drži ročaja šolske torbe, usnjene aktovke.

Njene debele nogavice so zdrsnile navzdol. Njeni škornji z vezalkami so obrnjeni naravnost naprej, ona pa se skriva na vidnem mestu –skritane le pred tistim, ki fotografira ali si jo ogleduje, temveč pred vsem svetom in za vso prihodnost. Pod njo je mesto v nenehnem gibanju, v nenarejeni igri s petimi protagonisti: ženska v svetlem klobuku se sprehaja po sredini tlakovane ulice, drobne noge elegantnih dam, ki se vzpenjajo in spuščajo po stopnicah, koraki moškega brez kravate, ki maha z rokami, da bi se povzpel po strmih stopnicah. V tej dunajski uličici mirujejo le deklica in dva avtomobila zaobljene oblike iz petdesetih let prejšnjega stoletja. 

Odločeno je bilo, da bo do nadaljnjega živela pri starih starših. Donava je vez, ki povezuje njen rojstni Beograd z Dunajem, kjer je zdaj dedek Stjepan. Njegova želja je bila, da bi v to tujo deželo s seboj vzel nekoga iz svoje družine – vsaj tako se spominja. Ta kapitan rečnega čolna (ali pristaniški pilot) ima enega otroka. Hči Dorica je bila punčica njegovega očesa in je očeta pogosto spremljala na barkah s ploščatim dnom, ki počasi plujejo skozi mesta, kot so Novi Sad, Komárno in Budimpešta. Zdaj ko si je ustvarila svojo družino, verjetno lahko za nekaj časa pogreša enega od svojih dveh otrok. 

Deklica se ne spominja, kako je prišla na Dunaj, a nekaj je zagotovo: po kopnem, saj rečna povezava med Beogradom in Dunajem prečka železno zaveso, države, v katere Stjepan iz očitnih razlogov ne bi nikoli več vstopil. V osnovni šoli jo uvrstijo v drugi razred, ne da bi znala besedo nemško, kaj šele avstrijsko. Postopoma se nauči slenga, sprva iz avstrizmov (v nasprotju z nemčizmi), ki so sorodni njenemu domačemu jeziku: palatschinke, karfiol, fisolen – palačinke, karfiol, fažol. Nekaj let pozneje, ko se bo vrnila v Beograd, se bo morala znebiti nemškega naglasa.

Pradedek se je upokojil, njegov zet pa želi sčasoma priskrbeti dom za svojo družino. Stjepan kot porok za stanovanjski kredit določi, da mora biti na pogodbi tudi ime njegove hčere Dorice. Toda zdi se, da je to za zeta prehuda zahteva. Si starina domišlja, da ima pravico postavljati takšne zahteve njemu – odraslemu moškemu? Gojko stopi v na novo odprt švedski zavod za zaposlovanje v Beogradu in podpiše pogodbo za delo v avtomobilski tovarni Volvo v Göteborgu. 

Potem spet odide, tokrat z mamico, očkom in starejšim bratom. Na Švedskem začne obiskovati prvi letnik gimnazije, kjer jo bodo ponovno vprašali Vad heter du? v jeziku, ki ga sploh ne pozna.

Ne spominja se vseh potovanj. Bilo jih je veliko. Stjepan je bil med prvimi, ki so si konec petdesetih let zagotovili potovalne dokumente za tujino v državi, ki je bila sredi globalnega spopada med Zahodom in Vzhodom. Ko se pri dvajsetih letih na Švedskem poroči, je to z mornarjem iz svoje domovine. Njen mož plove po oceanih. Kot gastarbajterja, ki se vračata, vsako leto v novo kupljenem avtomobilu prevozita na tisoče kilometrov po avtocesti, medtem ko v eno smer tihotapita televizorje in nepraženo kavo, v drugo pa rakijo.

Kljub temu pa ji je v spominu ostalo veliko zgodnejše potovanje. Nekaj je namreč v tem, kako mračna pokrajina teče mimo okna vlaka. Ritmično bobnenje je gromko, vendar za srce enako lahkotno kot škripanje zibelke, ki jo guga roka, tako enakomerna in stalna kot razdalje med železniškimi odseki. Vrata stranišča niso bila pravilno zaprta in loputajo ob gibanju vlaka, vendar niti to neredno ropotanje ne more omajati zagotovila, da se vse temni in da bo svet kmalu zajela noč. Na hodniku stoji moški z negovanimi brki – dvema črnima črtama nad stisnjenimi ustnicami. Zavihal je rokave sveže zlikane bele srajce in se nagnil skozi okno. Njegov pogled je zasanjan, oddaljen, a hkrati prisoten. Ravne površine neskončne obdelovalne zemlje v Slavoniji ter nejasne silhuete dreves in stavb se spreletavajo mimo njegove popolne nepozornosti. Globoko potegne iz cigarete in izdihne dim, medtem ko zavore v mehkem ovinku škripajo in ropotajo. Videti je kot človek, ki je izgubil vse, a prav toliko tudi dobil.

V kupeju vidi štiri moške v podobnih belih srajcah (lahko bi celo prisegla, da imajo vsi enake brke). Igrajo karte na velikem odprtem kovčku, na katerega so položili narezek in domače žganje v nepričakovano elegantnih kristalnih kozarcih. Po vsakem krogu igre se razbesnijo in zavpijejo, nato pa se združijo proti enemu igralcu, ki prejme pet ostrih udarcev v glavo z nečim, kar je videti kot ogromna repa, skupaj z vršički in zemljo. Glasno štejejo: 1, 2 … 5. Sprva ni opazila, da je moški ob oknu vlaka zdaj obrnjen proti njej. Nasmehne se, ne da bi pokazal zobe, nato odvrže cigareto, katere ogenj v iskrah odleti nad nedavno zorano polje. Vonj po vlažni zemlji se pomeša z dimom, znojem in posušenim urinom iz stranišča, v katerem je zgrešitev cilja zanesljiva. Moški zapre okno, vstopi v kupe in se vanj zapre.

Milica se preprosto ne spomni, ali je bila na poti domov ali pa jo je vlak peljal k dedku na Dunaj. Ali pa bi lahko ostala v Zagrebu pri teti Danici, katere mož je bil pilot in je vedno nosil veličastno uniformo z epoletami in vsem ostalim? Nekaj pa je gotovo: takrat se je odločila, da bo, ko odraste, začela kaditi.

Bela steklena krogla z modro šarenico
Igalo 1987

Videti je kot vsako črnogorsko obalno mesto. Gole, vetrovne gore v ozadju, raztresene hiše z opečnato rdečimi strehami, cerkev na previsu in nato prostrana peščena obala. Dedek Gojko je bil neverjetno ponosen, da je bilo vse vključeno: pot z vlakom iz Beograda (čeprav v kupeju za kadilce drugega razreda), trije obroki na dan in sladica ter različni tretmaji za celotno telo, kot sta športna masaža in nega stopal. Njegov vnuk se je še posebej veselil pudinga v prahu Dr. Oetker v treh različnih kombinacijah barv in okusov: rumena vanilja, rjava čokolada in bledo rožnat nadomestek jagode. 

Mladenič, ki je z dedkom Gojkom in babico Dorico potoval v Igalo med peklenskimi poletnimi počitnicami leta 1987, je bil edini med vsemi zbranimi gosti, ki ni doživel vojne. Kljub temu so bili sutješka ofenziva, osvoboditev mest Zagreba, Sarajeva, Beograda, cone A in cone B v Istri in okolici ter omemba Trsta kot »našega« in druge državotvorne zgodbe prav tako del najstnikove zgodovine. 

Na prvem srečanju v netipično zračni jedilnici, katere široko odprta drsna vrata so dopuščala, da so prosojne zavese plapolale v mistralu, je takoj postal ljubljenec »tet« in »stricev«. Ti neznanci so bili še posebej navdušeni nad dejstvom, da je – kot stranski produkt nenehnih političnih razprav s starejšimi sorodniki, starimi starši in njihovimi ostarelimi prijatelji – razvil izredno uglajen način pogovora o stvareh, ki niso bile sorazmerne z njegovo skromno starostjo.

Priletni vojni veterani z bujnimi belimi brki so odločno prisrčno, čeprav strogo zadržano, naravnost silili k neprisiljenemu druženju. Predvsem pa so se ti togi gospodje močno razlikovali od mladeničevega dedka, boema in človeka ulice. Težko si je bilo predstavljati, da je bil kdaj v bitki. Fant je dobro razumel, da je Gojko s pomočjo stikov, dobrih poznanstev v beznicah na beograjskih ulicah in s spretnim igranjem kart do poznih ur zase, za svojo ženo in vnuka uredil plačano bivanje v domu za počitek stare garde. 

Po zadnji žlici okusnega pudinga, okrašenega v skladu z rjavo-rumeno-rožnato barvo, je napočil čas za sprehod do morja. 

S počitniškega doma na hribu se spust odvije v združeni četi. »Tete in strici« (in osamljen najstnik v rumenih kopalkah) se pomikajo počasi, opremljeni s senčniki, zvitimi podlogami za plažo, brisačami in hladilniki, napolnjenimi s hladnim pivom v zajetnih rjavih steklenicah z zeleno etiketo blagovne znamke »Nikšičko«. Ko četa končno doseže svoj cilj – lesketajoče se morje, ki se vije ob zlatem drobnozrnatem pesku –, strici in tete postanejo kot otroci. Pesek se vrtinči naokoli, ko se zložljivi stoli in senčniki potopijo v mehko površino.

Urejeno oblečeni starejši si slečejo sinje modre srajce z dolgimi rokavi, zeleno rjave hlače in obleke s cvetličnimi vzorci. Nogavice skrbno potegnejo s togih nog in lepo zložijo na vrh kupov oblačil. Mladeniču se bo za vedno vtisnil v spomin trenutek, ko se rutinsko dejanje »slačenja« ne ustavi pri oblačilih. Po hlačah, srajcah in drugih kosih obleke pridejo na vrsto deli telesa v obliki lesenih nog in protetičnih rok iz plastike v barvi kože. Elastični trakovi tlesknejo, pasovi odpnejo, ohišja se sprostijo in razkrijejo blede, brazgotinaste štrclje okončin, ki so ostale v precepu vojne.

Dejstvo, da ima vsak stric kakšen rezervni del, je nekaj, s čimer se mladenič sprijazni šele čez čas. Prej teh pomanjkljivosti ni opazil, razgaljenih pa ni bilo mogoče skriti. Zato se nemudoma potopi v morje, okolje, kjer imajo roke in noge povsem drugačno vlogo.

Tistega dne se bo mladostnik naučil potapljati zelo globoko. Opremljen z novo potapljaško masko in vsem znanjem, ki mu ga je posredoval njegov bratranec, ko sta zgodaj poleti lovila hobotnice ob klifih pri Fažani v Istri, globoko vdihne, dvigne noge in se pogrezne v prožno vodo. Ko v ušesih začuti bolečino, stisne nos in pihne. Nato ob prasketanju, ko se bobniči znajdejo pod tlakom, požene plavutke kot še nikoli prej. Pod njim se blešči rdeča morska zvezda, ki leži na peščenem ozadju rebrastega morskega dna. Eden od njenih petih krakov je odsekan in visi na tanki niti pod ostrim kotom – zlom v tem sicer simetričnem telesu. Okoli nesrečnega iglokožca se je nabrala jata peščenih gavunov; delujejo kot usklajena, napadalna tolpa in izmenično grizejo ohromljeni krak morske zvezde. Deček je že prej nabiral morske zvezde, jih sušil na soncu in opazoval, kako se počasi krčijo v dolgotrajnem smrtnem boju, vendar je takoj začutil sočutje do tega pohabljenca. Preden odplava na površje po kisik, zamahne proti jati. Po nekaj potopih razume brezupnost tega podviga: ničesar ne more storiti, neizogibno usodo pohabljene morske zvezde lahko le odloži.

Mladenič se pri prihodu iz morja ziblje z valovanjem morja in izčrpan po neštetih potopih na dno je že skoraj pozabil, kaj ga je gnalo v razgibane, slane globine. Z masko v eni roki in rumenimi plavutkami v drugi zapusti valove in se odpravi na zabavo pod senčniki. Vzdušje na plaži je veselo in najverjetneje je bil odsoten lep čas. Dedek sedi na zložljivem plastičnem stolu za mizo, ki je sestavljena in usidrana v pesek, pod nagubanim čelom mračen pogled. Družbo mu delajo Branimir, Grga, Aldo in še neki stric, čigar ime je mladenič pozabil. Teh pet ljudi igra karte.

Babica se je vrnila v hotel (za katerega deček zdaj razume, da je kraj počitka), ker jo običajno boli glava in si mora v poltemi spočiti oči. Večkrat je utrujena in mati je očetu občasno šepnila, da moramo razumeti, da ima Dorica šibke živce, česar ni uspelo pozdraviti niti z elektrošoki niti z drugimi oblikami terapije.

Mladenič stoji ob dedku in opazuje veselo družbo. Na mizi stoji neoznačena steklenica in žganjarčki z zlatim obročem okoli roba. Branimir nalije, nazdravijo in zlijejo pijačo po grlu ter si z iskrenim smehom in pripombami ogledajo karte. Vsi so oblečeni v kopalke. Grgi manjka desna roka, Aldu leva noga od kolena navzdol. Le dedek je oblečen v kaki hlače in bledo modro srajco s kratkimi rokavi. 

Tudi dedkovi nasprotniki nosijo titovke, nekakšno čolnarsko kapo z emajliranim emblemom rdeče zvezde z zlatimi robovi nad čelom. Grga si je titovko nadel na pregibu, in to tako izzivalno, da se zdi, da mu bo vsak trenutek zdrsnila s plešaste glave. Vtis je zelo hudomušen. Kot da neformalna kombinacija vojaške kape in kopalk ne bi bila dovolj. Deček se sprašuje, zakaj so na plažo prinesli vojaške kape, ko starina, čigar imena se ne spomni, nenadoma izstreli sočno eksplicitno besedo, v kateri omeni že dolgo nazaj preminulo mamo vseh, nato pa se skloni, pobere protezo in z njo udari po mizi, pri čemer poruši enega od kozarcev, iz katerega v curku kaplja na pesek žganje. Dedek razdraženo razmišlja o stran vrženemu alkoholu.

Take so torej stave! K vragu denar, hudič naj vzame slavo! Zdi se, da starejši igrajo za rezervne dele drug drugega! Za nameček je očitno zmagovalec dečkov dedek: dve desni roki, leva noga, desno stopalo in bela steklena krogla z modro šarenico, ki se valja po mizi.

Projekt Možne resničnosti je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2022.