revija Fotografija

Brecht je zavzel stališče, da je treba bistva, ki se skrivajo za zunanjim videzom, doseči z raziskovanjem, ne pa z intuicijo. Fotografija nam je pogosto nudila brezkrajno retoriko »človečnosti – njenih radosti in tegob«.

Kronološko branje prevedenih besedil (spisi so v pričujoči številki predstavljeni kronološko z izjemo prvega prispevka »Uvod«) izboru in neizbežnim izpustitvam navkljub bolj kot radikalne miselne obrate razkriva Burginovo radikalno miselno kontinuiteto – vztrajanje pri zahtevi po nujnosti »gledanja fotografije« onstran fotografije kot objekta. In to tudi v času, ko se opeke fotografske teorije vse bolj uporabljajo za zidanje znanstvenih karier kot za obmetavanje institucionalnega reda, ki vzdržuje asimetrijo družbenih odnosov moči. Povedano drugače, Burginove eseje ne glede na letnico objave preveva ideja, da naj predmet fotografske teorije ne bi bila fotografija sama po sebi temveč prakse označevanja, ki fotografiji podeljujejo smisel. Pomen fotografije je namreč za Burgina vselej onstran, zunaj podobe. Fotografija je zanj tudi v dobi vseprisotne mobilne podobe »rdeči slanik«, ki prikriva pravi pomen. Ta se nahaja v kontekstih njene rabe, v institucionalnih diskurzih, v jeziku, ki jo obdaja in ki strukturira mišljenje ljudi, ki fotografije gledajo/berejo.

Kot kaže, vsa fotografska komunikacija poteka v okoliščinah nekakšne binarne folklore. Se pravi, da obstajata »simbolistični« ljudski mit in pa »realistični« ljudski mit. Zavajajoča, a zelo priljubljena oblika te opozicije je »umetniška fotografija« v nasprotju z »dokumentarno«.

Gladiti fotografijo proti dlaki (Photography against the Grain, 1984), knjiga, iz katere so izbrani pričujoči eseji, se pomenljivo začne: »To je knjiga o fotografiji. Prav tako pa je knjiga sestavljena iz fotografij, knjiga, ki govori znotraj in vzdolž in skozi fotografije.« (Sekula, 1984, str. 18) Zdi se, da je Sekulovo delo nemogoče preprosto kategorizirati. Njegovi spisi so hkrati teorija in pripovedi, neke vrste fotoeseji. So to torej umetniška dela? Je bil Sekula teoretik, esejist, fotograf, filmar, učitelj, zgodovinar, aktivist ali umetnik? Ali, če se osredotočimo na njegovo temeljno potezo, zgolj neizprosen kritik poznega kapitalizma? Ne gre za retorična vprašanja – odlika Sekulovega dela je ravno v tem, da kot teoretik ni nikoli opustil umetniške vere v moč in pomenljivost soodnosa besedila in podobe. Nikoli ni prav zares pisal, kot da bi bili zapisi lahko ločeni od podob, o katerih je pisal, nikoli ni ustvarjal, kot da bi lahko podobe obstajale ločeno od zapisov. Vseskozi se je držal načela, da sta teorija in praksa neločljivi. Izbrani spisi v tej izdaji so torej hkrati zgled zgodovine in teorije fotografije in pripovednih rab fotografije.

Vernakularna fotografija kot parergon predstavlja odsotno prisotnost, ki določa zgodovinsko in fizično identiteto tega medija; vernakularne fotografije so tisto, kar določa, kaj prava fotografija ni. Da bi zares razumeli fotografijo in njeno zgodovino, se moramo torej resno posvetiti temu, kar se je zgodovina odločila zatreti.

V izboru esejev objavljenih v tej izdaji se odpirajo vprašanja razširjanja fotografskih podob, vpetosti fotografije v širše družbene sisteme in njene soudeleženosti pri pisanju njej lastne zgodovine. Batchen posebno pozornost posveča načinu umetnostne institucionalizacije »na novo« odkritih žanrov in kako ti poskusi historiziranja poenotijo in poenostavijo sicer raznovrsten repertoar posnetkov (njihove motive, barve, odtenke) na prepoznaven zbir elementov, ki tvorijo fotografijo v polju umetnosti. Batchen ugotavlja, da ne preseneča, če so tisti snepšoti, ki so danes vredni pozornosti (konec prejšnjega stoletja se je izrazito vzbudilo zanimanje muzejev, galerij in založb za »vsakodnevne« fotografske prakse), videti, kot da bi jih posnel kakšen izmed kanoniziranih fotografov. Tovrstna redukcija je večinoma v domeni širšega umetnostnega sistema in se širi z razstavami, katalogi, zgodovinskimi pregledi in kritiškimi zapisi. Batchen se sprašuje, ali je tovrstna zgodovina fotografije res primerna za obravnavo fotografije in njene preteklosti. Sam zagovarja načelo, da potrebujemo novo zgodovino, nov način preučevanja, ki bi bil bolj motiviran z lastnim predmetom preučevanja, in ne (tako kot do sedaj) z lastno metodo. Batchen išče nov pristop, ki bi po vzoru študij vizualne kulture »naslavljal določen predmet proučevanja in ga ne bi obravnaval« (Batchen 2019, 43).

V liberalnem dokumentarizmu se revščina in zatiranje skoraj izključno enačita z nesrečami, ki jih zakrivi narava: vzročnost ni natančno določena, krivda ni pripisana, usode se ne da premagati.

Članka ameriške teoretičarke in umetnice Marthe Rosler »Dokumentarni fotografiji do dna in ob rob« in »Postdokumentarizem, postfotografija?« predstavljata kritiko družbene vloge klasične dokumentarne fotografije in z njo prepletenega fotografskega modernizma. Njeno delo nas opozarja na nemoč dokumentarne fotografije, na njeno imanentno ujetost v razredne položaje in razmerja moči. Martha Rosler opozori na neposredno participacijo fotografije pri vzdrževanju družbenega (izkoriščevalskega) statusa quo – torej celo na sokrivdo fotografije pri vzdrževanju in reproduciranju družbenih razmer.

Precejšnjemu delu tradicije dokumentarne fotografije Roslerjeva očita voajerizem, formalizem, estetizacijo, zakrinkano brezbrižnost, proizvajanje naturalističnega estetskega učinka za odmaknjenega in pasivnega gledalca in ne nazadnje – grobo viktimizacijo. Ne samo da so kot posamezniki žrtve sistema, tudi apriori so predstavljeni kot žrtve. Torej so fotografske žrtve ali žrtve fotografije. Ne glede na samo izpričan in povzdigovan namen dokumentarnih fotografov (fotografirati pomeni opozarjati na nehumanosti – osvetljevati »najtemnejše kotičke« družbe, kar enačimo z opozarjanjem na krivice, zavzemanjem za trpeče, skratka: fotografirati pomeni delovati v prid fotografiranih – mantra liberalnega, zavzetega, humanističnega dokumentarizma) ima dokumentarna fotografija neki svojstven namen, družbeno funkcijo, ki ni in seveda nikoli ne more biti zgolj funkcija, ki ji jo nameni fotograf. V tem smislu Martha Rosler vseskozi preiskuje dokumentarno fotografijo v njeni družbeni funkciji in dokumentarnega fotografa, upoštevajoč njegov družbeni položaj. Pri tem se skorajda ne more izogniti kritiki lika in vloge dokumentarnega fotografa s sredine 20. stoletja kot (Rosler, 2017a, str. 29) »kombinacije eksoticizma, turizma, voajerizma, psihologizma in metafizike, pehanja za trofejami – in kariero«. Njen teoretski in fotografija 89 fotografski sopotnik Allan Sekula, nepresenetljivo, njen pristop označi za »proti-humanističen«.

In fotografija? V katerem diskurzivnem prostoru deluje ona?

Ameriška umetnostna kritičarka in teoretičarka Rosalind E. Krauss je s svojim delom izjemno vplivala na zgodovino umetnostne kritike in teorije ter tudi fotografske teorije. Vrsto let je bila avtorica in urednica revije Artforum, ki jo je leta 1976 zapustila ter s pisateljico in umetnostno kritičarko Annette Michelson in umetnikom Jeremyjem Gilbert-Rolfom ustanovila revijo October. Ta ima v programu oziroma na sami naslovnici zapisano: Umetnost/Teorija/ Kritika/Politika. Za mnoge sta revija October in Rosalind E. Krauss skorajda sinonima. Rosalind E. Krauss je v ameriško umetnostno kritiko (s kritiškim delom in urejanjem revije October) vpeljala poststrukturalistično in psihoanalitsko tradicijo z avtorji, kot so: Jacques Lacan, George Bataille, Sigmund Freud, Claude Lévi-Strauss, Michel Foucault in Roland Barthes. To tradicijo pa je vnesla v umetnostno kritiko in teorijo z za 70. in 80. leta prejšnjega stoletja revolucionarno zasnovo postmodernistične antiestetike. Margaret Iversen in Diarmuid Costello (2012) to antiestetiko opisujeta kot zmes antipatije do funkcije avtorja in zavezanosti retorični rabi fotografije pri boju proti tedaj uveljavljeni estetski teoriji. Revijo October lahko z besedami njenih urednikov (Foster in Krauss, 1997) označimo kot revijo posvečeno vlogi (in poslanstvu) avantgarde z vztrajnim primerjanjem bojevitih let sredine 70. let z utopičnimi 20. leti prejšnjega stoletja.

Številni so dokazovali, da je vpetost »naravnega in univerzalnega« v fotografijo še posebej močna zaradi privilegiranega statusa fotografije kot zveste pričevalke resničnosti dogodkov, ki jih reprezentira. Fotografija naj bi izjavljala: »To se je res zgodilo. Fotoaparat je bil tam. Prepričajte se sami.«

John Tagg že več kot tri desetletja velja za eno ključnih imen sodobne fotografske teorije, za avtorja, brez katerega je težko kritično premišljati tako fotografsko teorijo kot fotografsko zgodovino. A verjetnost, da bi zvedavi um začel »misliti fotografijo « – če si lahko že uvodoma sposodim naslov Burginovega (1982) zdaj kanoničnega zbornika nastavkov fotografske teorije, v katerem najdemo tudi Taggov esej »Vrednost fotografije: Newdealovski reformizem in dokumentarna retorika« – prav s prebiranjem Taggovih esejev, je majhna. Precej bolj verjetno je, da se bo to pričelo z melanholičnimi »zapiski o fotografiji« Rolanda Barthesa (1980/1992), kolumnističnimi meditacijami Susan Sontag (1977/2001) ali kritičnim »načinom gledanja« Johna Bergerja (1972/2008), kot pa s Taggovo zgodovinsko pretanjeno in gostobesedno analizo odnosov med fotografijo in močjo, med medijem in institucijami, ki ta medij uporabljajo. Slednje sicer nikakor ni krivda bralca ali bralke niti Taggovega zahtevnega sloga pisanja, temveč načina institucionalizacije fotografske teorije v devetdesetih letih 20. stoletja.

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.

prijavi se

in začni prejemati zadnje novice in informacije o pozivih za prispevke in projekte