V Galeriji Jakopič v Ljubljani so maja odprli pregledno razstavo italijanske fotografinje Letizie Battaglie¹, pionirke dokumentarne fotografije, ki je v sedemindevetdesetem letu starosti preminula le mesec dni pred odprtjem. Razstava je po obsegu del ena največjih, prirejenih v tem prostoru. Obsega namreč skoraj 300 fotografij, ki segajo od leta 1972 in njenih prvih portretov Piera Paola Pasolinija pa vse do leta 2019, ko se pogosteje pojavljajo tudi barvni posnetki. Poleg tega se obiskovalci o njenem razburljivem življenju lahko informirajo v dveh kratkih filmih, predvajanih v stranski sobi galerije: Amore Amaro Francesca Raganata (2014) in La mia Battaglia Francesca Moresca (2016). Z naslovom »Fotografija kot življenska izbira« razstava želi predstaviti dolgo in razgibano obdobje ustvarjalnega življenja fotografske ikone, ki je sicilijanski Palermo sedemdesetih in osemdesetih let prikazovala iskreno, surovo in z ljubeznijo brez primere.

Življenjska zgodba Letizie Battaglie odslikava njen odnos do fotografije in upodobljencev. Mladi Italijanki, ki je zgodnje otroštvo preživela v Trstu, je bilo v Palermu težko živeti, kar je v svojih intervjujih večkrat poudarila. Lepo, plavolaso deklico, ki je na severu Italije preživela brezskrbno prvo desetletje svojega življenja, je divji, hrupni Palermo potiskal v kot, posebej zato, ker je zaradi nenehnega nadlegovanja mimoidočih moških na ulici oče ni več spustil iz hiše. S fotografijo se je začela resno ukvarjati šele pri štiridesetih letih, ko je po osebni krizi v začetku sedemdesetih let zapustila moža, se zaposlila pri dnevniku L’Ora in začela sama preživljati sebe in hčeri. Njena nova novinarska služba ji ni pomagala odkriti le samostojnosti in svobode, temveč tudi začetek fotografske poti, saj so ji uredniki predlagali, naj svoje prispevke začne opremljati s fotografijami. Tako se je Battaglia preselila v Milano, kjer je nekaj časa opravljala novinarski poklic, a se je že nekaj let pozneje vrnila v Palermo in pri isti časopisni hiši zaposlila kot urednica fotografije. Zdi se, da ni mogla dolgo ostati stran od kontradiktornega mesta – tam je bila zgodba, ki jo je želela povedati. 

Med njene prve fotografije (predstavljene tudi na razstavi) spadajo portreti Piera Paola Pasolinija, ki se je leta 1972 moral zaradi svojih kontroverznih filmov zagovarjati na sodišču. Dramatični črno-beli portreti z močnimi kontrasti poudarjajo stisko slavnega režiserja, ki ga je Battaglia globoko spoštovala. Portreti morda lahko namigujejo na to, kar bo fotografinjo zanimalo tudi vsa poznejša leta – pravice zatiranih in marginaliziranih, žensk, LGBT-skupnosti in nedolžnih žrtev mafije. Dve leti pozneje, okoli leta 1974, je prvič začela fotografirati posledice mafijskih obračunov na Siciliji. Brutalni umori sodnikov, tožilcev, policistov so bili v Italiji osemdesetih let del vsakdanjika (manj pogosti so bili umori odvetnikov, ki so jih mafijci potrebovali za lastno zaščito). Osemnajstletnemu obdobju, ko so bili umori na vrhuncu, italijani pravijo anni di piombo – svinčena leta, ko so corleonesi ubili neverjetno število guvernerjev, policistov, celotnih družin in končno tudi dveh bližnjih prijateljev Battaglie – tožilca Giovanni Falconeja in sodnika Paola Borsellina. Battaglia je v filmu Amore Amaro opisala, kako težko je bilo tedaj ženski fotografinji posneti takšne nasilne prizore – na nobenem od njenih posnetkov krajev zločina ali mrtvecev ne bomo srečali ženskega obraza, saj jim praviloma niso pustili zraven. A Battaglia je bila vztrajna in prepričljiva, s policisti se je prepirala in kričala tako dolgo, dokler je niso spustili v prve bojne vrste. Tako je nastala sekvenca grozljivih prizorov žrtev sicilijanske mafije, ki je po njenih besedah ustvarila »arhiv krvi«, obeleženje okrutnih sledi, ki jih je mafija puščala za seboj. 

Med njimi izstopajo nekateri motivi. Posebej pretresljiva je fotografija trojnega umora iz leta 1982 na Piazzi SantʼOliva. Prostitutka Nerina je začela preprodajati mamila, ne da bi dobila dovoljenje, kar je njo in njena klienta stalo življenja. Temačen portret vdove Rosarie Schifani, ki ima polovico obraza osvetljeno, polovico pa skrito v temi, je bil posnet leta 1992. Žalujoča lepotica na fotografiji je bila žena Vita Schifanija, ki je kot varnostnik spremljal Giovannija Falconeja, ko je njega in njegovo spremstvo umorila mafija. Na njenih posnetkih se zvrstijo pomembni politiki in borci proti mafiji – Roberto Scarpinato, vodilni tožilec proti nekdanjemu predsedniku vlade Giuliu Andreottiju, sodnik Gaetano Costa, ki ga je Battaglia v objektiv ujela, tik preden ga je ustrelila mafija, predsednik dežele Sicilije Piersanti Mattarello, ki ustreljen in obkrožen s svojci in policijo leži v avtomobilu. Tudi Letizia je imela dober razlog, da jo je bilo večkrat strah za življenje. V dogajanje je bila tudi osebno vpletena, njene fotografije so imele otipljiv, dolgoročen učinek na delovanje palermske mafije. Dve njeni fotografiji so namreč uporabili kot dokazno gradivu proti Giuliu Andreottiju, saj so dokazovale njegovo povezanost s sicilijsko mafijo. 

A zanimali je niso le prizori nasilja in korupcije, Palermo je na njenih fotografijah prikazan skozi različne plasti. »Kako lahko fotografiraš življenje, če ga ne ljubiš?« je vprašala Battaglia v filmu La Mia Battaglia. Kljub zapletenemu odnosu do doma po njenih delih ne moremo sklepati, da ne ljubi mesta in življenja v njem. Vrstijo se prizori praznovanj, parad, plesa, poljubov, verskih obredov in številnih portretov otrok. Med najbolj znanimi prizori, ki povezujejo njene fotografije mafije in umorov z bolj vernakularnimi prizori ljudskega življenja, verskih obredov in običajev, je prizor zakrinkanega otroka, ki v rokah igrivo drži pištolo. Battaglia je fotografirala praznik, ob katerem na Siciliji otrokom podarijo pištole, ti pa se igrajo »morilce«. Prav v otrocih je fotografinja uzrla resnični obraz mesta, ki ga je zaznamovala revščina in pomanjkanje infrastrukture, a tudi samosvojost in velika mera kljubovanja nehvaležnim razmeram. Otroci so povečini odraščali v revščini, večina jih ni obiskovala šole, v zelo zgodnjih letih so praviloma začeli opravljati raznorazne poklice.

Battaglia je s fotografijami pričarala podobno podobo Palerma kot Elena Ferrante v Neapeljskem ciklu Neaplja. Podobe umazanih ulic, jezika polnega kletvic, vedno večjega vpliva organiziranega kriminala in drog obema uspe preplesti v kompleksnejšo zgodbo ljubezni do mesta in njegovih ljudi. Tudi glavna junakinja Elene Ferrante, Elena Greco, v rodnem mestu čuti bolečino in trpljenje, a priznava, da jo nekaj vselej povleče nazaj. Battaglia se je večkrat za kratek čas odselila, poskušala je živeti v Milanu in Parizu, a ni mogla nehati razmišlati o Palermu, do mesta je čutila pripadnost in dolžnost, da mu pomaga v stiski, kljub korupciji, umazaniji in nedobrodošlici, ki jo je tam mnogokrat čutila. Battaglia je nevarnosti zrla v oči, a se je odločila, da ne bo prestrašena. »Izgubili smo,« je dejala v filmu Amore Amaro. »A osebno ne morem sprejeti, da ni več upanja.« 

Po umoru Giovannija Falconeja in Paola Borsellina leta 1992 se je Battaglia umaknila iz sveta fotoreporterstva. Vstopila je v politiko, kjer je bila že leta 1985 izvoljena v občinski svet Palerma. Neumorno se je borila za feminizem, okoljevarstvo, protimafijske zakone in pravico. A fotografirati ni nehala nikoli, želja po povezovanju fotografije in mesta, njegovih ljudi jo je gnala vse do konca življenja. Ustanovila je fotografsko šolo v Palermu, pozneje pa odprla tudi Mednarodni center za fotografijo, zasnovan kot muzej, fotografska šola in galerija. »Ne morem fotografirati lepote,« je rekla Battaglia, a v težkih prizorih jo navkljub vsemu najdemo. Kljubovanje in ponos v očeh deklice, ki drži nogometno žogo, enega izmed njenih najbolj prepoznavnih motivov, lahko razumemo kot simboličen prikaz Palerma. Večkrat je dejala, da je rada fotografirala predvsem deklice, suhljate in z ravnimi lasmi, v katerih je vedno uzrla tudi delček sebe. V njih je prepoznala lastno usodo, tudi sama tujka v lastnem telesu, ki si ni želela postati zgolj mati in žena, brez vsake možnosti izbire. Deklic je na njenih portretih mnogo, prav tako odraslih žensk, ki jih je fotografirala vse življenje – od zgodnjih podob žalujočih in obupanih žena, ki jim je mafija vzela marsikaterega svojca, pa do poznejših podob golih žensk v kuhinjah, dnevnih sobah, spalnicah. Vloga ženske jo je navdihovala, morda zato, ker jo je zanimal globlji vpogled v spone, ki se jim sama ni želela podrediti. Leta 2019 je fotografirala le še ženske akte, s čimer je želela ženske predvsem opolnomočiti in jih prikazati kot močne, samostojne subjekte.

Če je fotografija Letizie Battaglie neizpodbitno pomembna, izrazito fascinantna, kruta in čudovita obenem, pa je vprašanje, ali razstava to uspešno predstavi javnosti. »Razstava Fotografija kot življenjska izbira z izborom 300 fotografij predstavlja celotni opus Letizie Battaglia. Fotografije, od katerih številne še niso bile razstavljene, razkrivajo družbeni in politični kontekst, v katerem so bile posnete, objavljene, razstavljene, doživete in interpretirane,« so ob razstavi zapisali v Galeriji Jakopič. A ravno ta »kontekst«, ta širša slika, je na razstavi z nelogično razporeditvijo motivov ostala le v besedah. Fotografije so namreč razvrščene po motivih – že na začetku razstave se denimo srečamo s celim zidom fotografij, ki prikazujejo ples. Posnetki, med katerimi sicer ni nikakršne povezave, prikazujejo ples družine v romskem taboru, otrok ob novoletni proslavi v St. John’s Cafe v Bagherii, para na velikonočni ponedeljek. Ob »plesih« sledijo poljubi, zopet prizori nepovezanih oseb in kronološko zelo daljnih dogodkov. Tako se že na začetku razstave vzpostavi nekakšna zmedenost ob tem, da gledamo strnjene fotografije »podobnih« motivov, zelo malo pa izvemo o zgodbah, ki so prepoznavni znak Battaglie. Zdi se, da razstava namreč rahlo prisiljeno ločuje trenutke sreče, plesa in poljubov od tragedije in nasilja, ki je potekalo bolj ali manj istočasno. 

Življenje na jugu Italije, vsaj tak vtis dobimo iz kronološkega pregleda del Battaglie, je namreč zmes obojega, ravno zato tako privlačno in grozljivo obenem. Palermo bi se moral izrisati, kot je Elena Ferrante v svojih delih tako evokativno naslikala Neapelj: poln hrupa, kričanja, vrveža in prahu, obenem preveč in premalo, večno stremeč po napredku in obupano zaostal. A namesto tega so podobna dogajanja iz različnih obdobij nekoliko preveč očiščeno umeščena po segmentih – prizori verskih običajev so postavljeni skupaj, prav tako raznoliki portreti žensk, parade ter na koncu prizori mafijskega nasilja. Posebej begajoča je postavitev portretov Pasolinija na zadnjo steno, prvih fotografij Battaglie, ki tako zgovorno pričajo o njenih fotografskih začetkih in vsem, kar jo je znotraj fotografije zanimalo tako tematsko kot formalno. A morda najbolj nenavadna je umestitev ogromne količine fotografij otrok v ločen prostor. V njej srečamo otroke v Moskvi leta 1989, New Yorku 1996, Turčiji 1984 in različnih letih v Palermu. Sama si nisem znala pojasniti, kaj predstavljene fotografije združuje, razen tega, da so na njih otroci, saj gre navsezadnje za tako geografsko, politično in časovno različne trenutke, da postavljeni skupaj preprosto izgubijo naboj.

Obiskovalec se nehote sprašuje, ali je takšna »motivna« predstavitev primerna za prenos dela Letizie Battaglie širšemu občinstvu. Ljudi namreč prevzemajo zgodbe in osebne pripovedi, te so tiste, ki sprožajo čustva, spremembe in revolucije. Njeno delo ni sekvenca ločenih motivnih sklopov, temveč zgodba, ki govori o življenju, o poljubih, ki se dogajajo istočasno kot umori, in objemih, ki se zgodijo v skritih trenutkih miru v nenehnem bučanju južnoitalijanskega mesta, o veselju in žalosti, ki se srečata in skupaj tvorita resnico, o dolore e amore. Ali je smiselno ločevati prizore, ki so se dogajali drug ob drugem, istočasno, v vsej svoji bedi in veselju? Ko spoznamo opus Letizie Battaglie, se zdi, da ne, saj to skrije resnični obraz Palerma, mesta nasprotij. Battaglia je bila oseba, ki je neizmerno ljubila življenje, v vsej svoji bolečini in lepoti, kljub vsem preprekam je do konca življenja ostala polna upanja za prihodnost. Tako lahko sklenemo, da razstava sicer prikaže fotografije Letizie Battaglie, umanjka pa jim narativa in zgodba, ki jo fotografinja s svojim življenjskim delom pripoveduje. Zgodba je vsekakor tam, zaradi nenavadne postavitve pa se moramo le nekoliko preveč potruditi, da jo najdemo.

Reference:

• O’Hagan, Sean. 2019. »Archive of blood: how photographer Letizia Battaglia shot the mafia and lived«. The Guardian, 27. november, 2019. Dostopno tukaj.

Projekt Možne resničnosti je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2022.

1. Podatki v besedilu so povzeti po obrazstavnem gradivu Galerije Jakopič in članku Seana O’Hagana iz leta 2019: »Archive of blood: how photographer Letizia Battaglia shot the mafia and lived«.