Intervju Archives

arhiv

št. 95/96
2021
12/02/2022

Intervju

Ujeti v sistem

Intervju z Runejem Peitersenom

Mark Curran, Rune Peitersen

št. 95/96
2021
12/02/2022

12 min.

Pogosto slišimo govorice o strahu, da nadzor prepuščamo algoritmom, meni pa se zdi, da je resnična težava v tem, da sami postajamo »algoritemski«.

Mark Curran in Rune Peitersen v intervjuju govorita o tematikah umetnikovega vizualnega raziskovanja, ki se je v njegovih preteklih projektih o uporabi vojaških brezpilotnih letalnikov (Varna razdalja [Safe Distance] in Operatorji in tarče [The Operators and The Targets]) vrtel okrog fizične razdalje in občutka nemoči tako operatorjev kot tarč teh zračnih plovil; ali ima vizualna reprezentacija vojskovanja z brezpilotniki moč, da v gledalcu vzbudi empatijo? V množici sistemov nadzora se v nekem drugem primeru fizična razdalja in razmerje do gledalca vzpostavita v součinkovanju človeškega interesa za naravo in poseganja v naravo. O tem govori Peitersenov zadnji projekt RAABJERG, v katerem znova preizprašuje sistematizacijo, a se tokrat ne ukvarja z umetno algoritemsko inteligenco, temveč s človekovim sistemom poskušanja, da bi si prilastil naravo.

Ključne besede: finančni kapital, fotografija, globalizacija, vizualizacija podatkov, vizualna antropologija, vizualni aktivizem

Mark Curran (1964) je aktivistični raziskovalec in pedagog, ki deluje med Berlinom in Dublinom. V poznih devetdesetih letih je v svoje delo, sicer osrednje utemeljeno z vizualno antropologijo, začel vnašati multimedijske instalacije, iz česar so sledili štirje dolgotrajni raziskovalni projekti, ki kritično naslavljajo predatorske okvirje, izhajajoče iz migracije in pretoka globalnega kapitala. Ti projekti so bili obširno razstavljani, publicirani pa tudi predstavljeni na številnih mednarodnih konferencah in simpozijih. Njegov zadnji razširjeni transnacionalni projekt THE MARKET (2020–) se osredotoča na delovanje in pogoje globalnih trgov in osrednjo vlogo finančnega kapitala. Med zadnjimi predstavitvami so instalacije v Centru Culturel Irlandais v Parizu (Francija, 2014), v Noorderlichtu v Gröningenu (Nizozemska, 2015 in 2019), v galeriji Blackwood Univerze v Torontu (Kanada, 2016), na Athens Biennalu (Grčija, 2017), v galeriji Bleu du Ciel – Centre de Photographie Contemporaine v Lyonu (Francija, 2017), na krakovskem festivalu Krakow Photomonth (Poljska, 2018), na Ballarat Biennalu v Avstraliji (2019) in v ameriškem Muzeju kapitalizma v Oaklandu (2017) in New Yorku (2019).
markcurran.org , themarket.blog

Rune Peitersen (1971), rojen na Danskem, je umetnik, ki deluje med Amsterdamom in Brusljem. Leta 1999 je diplomiral na Royal Academy v Haagu, 2001 pa magistriral na Frank Mohr Institutu v Gröningenu. Peitersenova dela so bila mednarodno razstavljana in je prejemnik več nagrad Mondrianove fundacije. Peitersen poleg umetniške prakse poučuje na umetniški akademiji St. Joost, redno predava o svojem delu in je soustanovitelj več umetniških iniciativ, med katerimi je tudi Platforma za vizualne umetnosti (Platform Beeldende Kunst). V svojem delu poskuša prepoznati in problematizirati nekatere globoko zakoreninjene (vizualne) pripovedi in sisteme mišljenj, ki izvirajo iz temeljev konstrukcije naših sodobnih družbenih struktur. V zadnjih letih njegovi izhodiščni premisleki pogosto vključujejo dve nasprotni si poziciji znotraj določenega sistema; razmerje med njima pa nato služi za opis sistema samega.
runepeitersen.com

št. 95/96
2021
12/02/2022

Intervju

Kar je bilo nekoč fotografska teorija, se je preobrazilo v teorije vizualne podobe

Intervju z Victorjem Burginom

Andreia Alves de Oliveira, Victor Burgin

št. 95/96
2021
12/02/2022

14 min.

Sprašujete me, »kaj se je od takrat spremenilo v teoriji in teoretizaciji fotografije?« Zelo enostavno – spremenila se je sama fotografija.

Če je kdaj obstajal oče fotografske teorije in če to ne bi zvenelo hudo patriarhalno (in žaljivo do feminističnih premislekov, kot se kažejo v njegovem delu), bi to bil umetnik, pisec in profesor Victor Burgin. Burgin je kot urednik zbirke esejev in ključnega besedila za študente fotografije Misliti fotografijo (Thinking Photography) iz leta 1982 pogumno zahteval in uvedel sistematični kritični teoretski pristop do področja najbolj vsakodnevnega, demokratičnega in banalnega načina ustvarjanja podob: fotografiranja in vseprisotne fotografske podobe. Njegov pristop pa ni bil zgolj zapisan, temveč predvsem vizualen: Burgin zadnjih 50 let s svojim pisanjem in umetniško prakso ni odnehal preizpraševati in razkrivati predpostavljenih načinov reprezentacije, hkrati pa je neutrudno izumljal načine »fizičnega realizma«, da bi odkril možnosti predstavitve fizične realnosti človekove zaznave.

Ključne besede: digitalna podoba, fotografska teorija, fotogrametrija, nevropsihoanaliza, nevroznanost, Victor Burgin, virtualna podoba, virtualno

Andreia Alves de Oliveira je fotografinja, raziskovalka na področju fotografije in nekdanja pravnica, ki deluje v Grčiji. Magistrirala in doktorirala je iz fotografskih študij na Univerzi v Westminstru v Londonu. Bila je gostujoča predavateljica na Univerzi v Birminghamu; je urednica Sophia Journala na Portugalskem; soudeleženka Ph: The Photography Research Network v Združenem kraljestvu in članica uredniškega odbora Membrane. Med njenimi zadnjimi razstavami in publikacijami je knjiga Civilization: The Way We Live Now (Thames & Hudson, 2018).

Victor Burgin je v Franciji živeči britanski umetnik in pisec. Je zaslužni profesor zgodovine zavesti na Univerzi v Kaliforniji, zaslužni član katedre za umetnost na fakulteti Goldsmiths Univerze v Londonu. Burginova teoretska dela so med drugim The Camera: Essence and Apparatus (2018), Parallel Texts: Interviews and Interventions about Art (2011), Situational Aesthetics (2009), The Remembered Film (2004), In/Different Spaces: Place and Memory in Visual Culture (1996), The End of Art Theory: Criticism and Postmodernity (1986) in Thinking Photography (1982). Burginova najnovejša knjiga je tekstovno-slikovno delo Onstranstvo (Afterlife, 2019). Njegova fotografska in filmska dela so predstavljena v javnih zbirkah različnih institucij, med katerimi so Muzej sodobne umetnosti v New Yorku, Tate Modern v Londonu in Center Georgesa Pompidouja v Parizu.

Barthes, Roland. 1992. Camera lucida. Ljubljana: Studia Humanitatis.
Burgin, Victor. 2018. The Camera: Essence and Apparatus. London: Mack. V slovenskem prevodu je dostopnih nekaj spisov v: Victor Burgin. Kamera in aparat. Ljubljana: Membrana, 2019.
Burgin, Victor, ur. 1982. Thinking Photography. London in Basingstoke: Macmillan in New Jersey: Humanities Press International.
Damásio, António. 2018. The Strange Order of Things: Life, Feeling, and the Making of Cultures. Pantheon Books.
Eagleman, David. 2020. Livewired. The Inside Story of the Ever-Changing Brain. New York: Pantheon Books.
Haraway, Donna. 2003. The Companion Species Manifesto. Dogs, People, and Significant Otherness. Prickly Paradigm Press.
Kittler, Friedrich. 2010. Optical Media: Berlin Lectures 1999. Cambridge, VB in Malden, ZDA: Polity Press.
Seth, Anil. 2021. Being You: A New Science of Conscience. Dutton Books.

Cena posamičnega intervjuja v pdf formatu je 6.00 EUR. Če ste naročnik na spletno vsebino revije Fotografija lahko dokupite dostop do vseh prispevkov na strani v pdf formatu za 24.00 EUR: Fotografija PDF dostop (Imeti morate naročnino na spletno vsebino!)

KUPI PDF: A.A.de Oliveira & V. Burgin: Kar je bilo nekoč fotografska teorija – PDF
PRENESI PDF:

A.A.de Oliveira & V. Burgin: Kar je bilo nekoč fotografska teorija

št. -
2021
31/12/2021

Intervju

Cepivo proti virusu postresničnosti

Intervju z Jonasom Bendiksenom

Iza Pevec

št. -
2021
31/12/2021

22 min.

Ko vidimo nekaj, kar potrjuje naša prepričanja, temu verjamemo, te novice širimo naprej na družbenih omrežjih in tako dalje.

Izhodišče pogovora je Knjiga o Velesu (The Book of Veles), s katero je priznani norveški fotograf Jonas Bendiksen presenetil javnost. Če sicer velja za precej klasičnega fotoreporterja, ki sodeluje z uglednimi publikacijami in je član agencije Magnum, to knjigo določa konceptualni obrat. V ospredju je zgodba mesta Veles, ki je v času ameriških volitev leta 2016 postalo epicenter tovarne lažnih novic, kljub temu da je Bendiksen tja res odpotoval, pa so fotografije oseb in medvedov v njej generirane računalniško, torej lažne. Avtor tako zastavlja vprašanje, kako zlahka je pretentati tudi vizualno pismene strokovnjake, v pogovoru pa razmišlja o tem, kako se bomo s produkcijo lažnih vsebin soočali v prihodnje, zakaj verjamemo lažnim vsebinam, katerim stereotipom je sledil pri snovanju knjige in zakaj ta karikatura njegovega dela in dokumentarne fotografije.

Ključne besede: dokumentarna fotografija, družbena omrežja, postresničnost, psevdodokumentarizem, računalniško generirane podobe

Iza Pevec je zaključila študij umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti. Že dlje piše o umetnosti in kulturi, bila je sodelavka Radia Študent, od leta 2014 pa je tudi honorarna sodelavka Radia Ars. Kot mladi kurator je sodelovala v projektu galerije Škuc ZAGON in programu Centra in Galerije P74 Inkubator za mlade kustose. Od leta 2013 sodeluje tudi z revijo Fotografija.

Jonas Bendiksen (1977) je priznan norveški fotoreporter in član agencije Magnum, ki je za svoja dela prejel številne nagrade, med drugim je bil med nagrajenci World Press Photo. Izdal je več fotoknjig, priznanje mu je prinesla že prva, Sateliti – fotografije z obrobja nekdanje Sovjetske zveze (Satellites – Photographs from the Fringes of the former Soviet Union), ki je nastala v času njegovega večletnega bivanja v Rusiji in obiska separatističnih ozemelj nekdanje Sovjetske zveze. Njegove projekte poganjajo vprašanja o današnji družbi, raziskuje predvsem teme skupnosti, vere in identitete. Če velja za precej klasičnega fotoreporterja, pa je leta 2021 presenetil z bolj konceptualno Knjigo o Velesu (The Book of Veles). V ospredju je severnomakedonsko mesto, ki je v času ameriških volitev postalo epicenter lažnih novic, a je poročanje o njem lažno, saj je Bendiksen podobe ljudi in medvedov v knjigi računalniško generiral in tudi uvodno besedilo je nastalo na podlagi besedila umetne inteligence.

št. 95/96
2021
30/12/2021

Intervju

Fotografija kot humanistična veda

Intervju s fotografom Jožetom Suhadolnikom

Jože Suhadolnik, Miha Colner

št. 95/96
2021
30/12/2021

27 min.

Fotožurnalizem v pretežnem delu sveta še kako živi.

Pogovor Mihe Colnerja s fotografom Jožetom Suhadolnikom predstavlja vpogled iz prve roke v številne procese in spremembe, ki so doletele medij fotografije v preteklih štiridesetih letih. Suhadolnik se je na svoji dolgi ustvarjalni poti ukvarjal s številnimi načini in rabami fotografije; pretežen del svoje kariere, ki se je začela v njegovi rosni mladosti v zgodnjih 80. letih, se je ukvarjal z dokumentarno in časopisno fotografijo, prav tako pa je deloval tudi na področjih reklamne fotografije, portretne fotografije in fotografije kot umetnosti. V obsežnem pogovoru je predstavil svoje izkušnje z delom v tiskanih medijih, o spremembah statusa fotografije v družbi in industriji, o degradaciji fotografskega medija zavoljo tehnoloških sprememb, o njegovem dokumentiranju prelomnih zgodovinskih dogodkov, o verodostojnosti fotografske podobe, o družbenih fenomenih preteklih desetletij in njegovem usodnem razmerju do ustvarjanja fotoknjig. Suhadolnik je ustvaril obsežen in izjemen opus fotografskih del, ki so bila ustvarjena, uporabljena in razumljena in v najrazličnejših družbenih kontekstih.

Ključne besede: delo fotografa, dokumentarna fotografija, fotoreportaža, verodostojnost

Miha Colner (1978) je umetnostni zgodovinar, ki deluje kot kustos v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, prav tako je aktiven kot občasni predavatelj in publicist, specializiran za področja fotografije, grafike, gibljive slike in različnih oblik (novo)medijske umetnosti. Od leta 2005 redno objavlja članke v časopisih, revijah, strokovnih publikacijah in na lastnem blogu. Živi in deluje v Ljubljani in Kostanjevici na Krki.

Jože Suhadolnik (1966) je fotograf, ki aktivno in neprekinjeno deluje na različnih področjih fotografskega ustvarjanja vse od zgodnjih 80. let 20. stoletja. Njegova fotografska pot se je začela leta 1982 v Disku FV, prvem alternativnem klubu v Ljubljani, kjer je ustvaril dragocene dokumente porajajoče se punk in novovalovske scene, ki je predstavljala pomembno kontrakulturo v Sloveniji in Jugoslaviji. Od leta 1985 je kot neodvisni fotograf delal za številne časopise, revije in agencije, med drugim Mladino, Evropo, Republiko, Associated Press, Bloomberg, nato pa nekaj časa tudi kot fotograf državnega protokola. Od leta 2006 je zaposlen pri časopisu Delo, kjer je bil sprva urednik fotografije (2006–2011), preteklih deset let pa deluje kot redakcijski fotograf. Poleg tega je Suhadolnik izjemen fotografski portretist in luciden ustvarjalec na področju dokumentarne fotografije, ki je ustvaril številne avtorske serije in opuse. Živi in deluje v Ljubljani.

KUPI PDF: M. Colner & J. Suhadolnik: Fotografija kot humanistična veda – PDF
PRENESI PDF:

M. Colner & J. Suhadolnik: Fotografija kot humanistična veda

št. -
2021
30/12/2021

Intervju

Fotografski vpisi Justine Varge

Justine Varga, Nataša Ilec Kralj

št. -
2021
30/12/2021

26 min.

Binarno razlikovanje med posnetim s fotoaparatom in brez fotoaparata se mi ne zdi ravno neverjetno koristno […] Dejansko čutim, da ta izraz postaja ovira za to, da bi ljudje videli fotografskost mojega dela.

Z Justine Vargo sva intervju izpeljali konec leta 2021 po elektronski pošti, potem ko me je njena serija fotografij Tachisme (2021) čisto očarala. V intervjuju sva govorili o fotografiji kot mediju, o opuščanju fotoaparata, o njegovem zgodovinskem pomenu, o tem, kako umetniško izziva negativ znotraj njegovega časa in prostora ter o njenem haptičnem raziskovanju fotografske membrane. V pogovoru Varga lucidno razlaga ne le lastni pristop k umetniškemu ustvarjanju, ampak sam pojem fotografskosti: v jedru njenih preizpraševanj je vedno fotografija, tudi če preizpraševanje izvaja v okviru performansa, risanja, slikarstva ali kot vrsto fizičnih izmenjav in telesnih vpisov. Skratka, pri delu se vedno osredotoča na preizpraševanje fotografije in kaj ta pomeni v sodobnem kontekstu.

Ključne besede: brez fotoaparata, dokaz, dotik, fotografski negativ, koža, temnica

Nataša Ilec Kralj (1992) je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje pridobila naziv magistrice oblikovanja vizualnih komunikacij – smer fotografija, diplomirala pa na oddelku za fotografijo VIST. Zanimajo jo teoretski in filozofski vidiki fotografskega medija; kot fotografinja je sodelovala tudi na nekaj skupinskih razstavah (Πr2 – razstava sodobne kinetične keramike: Layerjeva hiša, Kranj, 2021; Cianotipično: Ljubljana, 2019; Svaka čast: Ljubljana, 2019; Ustvari delo, ki ni tvoje: Ljubljana, 2019; FUGA – UL ALUO+FA: Ljubljana, 2019; Stičišče: Ljubljana, 2019; 25 Images: Berlin, 2017; ISO0: Photonic Moments, Ljubljana, 2016; idr.). Ilec Kralj je leta 2017 tudi prvič kurirala razstavo, Mejniki, razstavljeno v sklopu Photonic moments: 2017. Z Membrano sodeluje, kontribuira in prevaja od leta 2017. Njena strast je knjigoveštvo.

Justine Varga (1984) je avstralska umetnica, ki slovi po zelo pretehtanem ukvarjanju s fotografsko prakso. Fotografije je razstavljala že po Avstraliji, Novi Zelandiji, Evropi in Združenih državah Amerike. Prejela je več nagrad, med drugimi nagrado Olive Cotton za fotografski portret leta 2017 ter 21. nagrado Dobell Drawing Prize leta 2019. Njena dela so uvrstili v več objavljenih zgodovinskih pregledov fotografije, na primer v Installation View: Photography Exhibitions in Australia (1848–2020) ter Negative/Positive: A History of Photography (oboje 2021). Fotografije Varge so del številnih nacionalnih in državnih javnih zbirk pa tudi mednarodnih zasebnih zbirk.

August, Elle Loui. 2019. »Justine Varga Memoire«, Two Rooms. Dostopno tukaj.
Baker, Kirsty. 2021. »Archives of Becoming: Justine Varga’s Masque«, Hugo Michell Gallery. Dostopno tukaj.
Best, Susan. 2021. »Touching, Feeling: Justine Varga’s Tachisme«, Tolarno Galleries. Dostopno tukaj.
Cormack, Emily. 2018. »From Will to Form: TarraWarra Biennial« TarraWarra Museum of Art. Str. 61.
Lister, Aaron. 2019. »News from the Sun«, Wellington City Gallery/Bad News Books. Str. 8. Dostopno tukaj.
Philip, Isobel Parker. 2014. »Justine Varga: Sounding Silence«, Hugo Michell Gallery. Dostopno tukaj.

št. -
2021
29/12/2021

Intervju

Med bolečino in reformacijo

Intervju z Nicole Goodwin

Urška Preis

št. -
2021
29/12/2021

13 min.

V umetniškem svetu je nevarnost manj osredotočena in namerna, v umetniškem svetu se k nevarnosti plaziš počasi.

Nicole Goodwin pod umetniškim imenom GOODW.Y.N prepleta izkušnje na vojnem območju z materinstvom, vzpostavlja prostor za druga telesa in opozarja na neenakosti na umetniškem področju. Odkar je zapustila bojišče, se je s pomočjo številnih rezidenc in štipendij, pa tudi na lastno pest, posvetila poeziji, prozi, govorjeni besedi, performansu in fotografiji. Ob tem je njena lastna materinska izkušnja, njeno lastno življenje v koži temnopolte ženske s prekomerno telesno težo in njeno lastno potovanje od neuveljavljene do opažene umetnice ključno prispevalo k njenemu umetniškemu ustvarjanju. V pogovoru sta se z Urško Preis osredotočili na pomen bolečine v stvaritvi maske obraza (ostro skozi prizmo Bellove pareze), na telo kot objekt javnega pogleda (predvsem s performativno prakso) ter na stiske in ovire izražanja v javnem in umetniškem prostoru (na opredeljeno specifičnih, praktičnih primerih).

Ključne besede: Bellova pareza, koža, maska, performans, telo kot performativno orodje

Urška Preis (1992) je glasbenica in vizualna umetnica, ki deluje tudi kot kuratorka in piska. Leta 2015 je po izmenjavi na Listaháskóli Íslands v Reykjaviku diplomirala iz smeri Grafično oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Na magistrskem študiju je prešla na modul Fotografija, kjer je leta 2021 študij končala z odliko, za magistrsko nalogo pa je prejela tudi študentsko Prešernovo nagrado UL ALUO. Razstavljala je na skupinskih razstavah na festivalu Fotonični trenutki 2016 (Miserable women, 2016), v galeriji TIR in Stolp Škrlovec (Veter, 2016) v Cirkulacija2 (Ptuj, Reykjavik, Kuta, 2017), v MAO (Community kit, 2017), v MSUM+ (Powerplay, enodnevna samostojna razstava, 2017; Pogled na bolečino žensk, prvi izbor, 2019), v atriju Mestne hiše (Fantastical landscapes, 2018), v Mali galeriji (Pogled na bolečino žensk, drugi izbor, 2019), Galeriji Alkatraz (Pogled na bolečino ženske, 2021) ter v galerijah Gapgap in Handstand und Moral v Leipzigu ter Kasarni v Fažani na Hrvaškem. Oktobra 2021 se je predstavila z intermedijskim avtorskim projektom Pozabljati Pavlo Debeljak, marca 2022 pa v sklopu festivala Rdeče zore pripravlja solistično AV-razstavo, kjer raziskuje odnos med bolečino, pogledom in zvokom. Svojo umetnostno in ustvarjalno strategijo gradi z izrazitim intermedijskim delovanjem, najraje v prepletu feminističnih teorij in praks.

Nicole Goodwin, znana tudi pod umetniškim imenom GOODW.Y.N, je pesnica, prozaistka, avtorica umetniških podkastov, ki vse bolj opazno deluje tudi v medijih fotografije in performansa. Za svoje delo je prejela mnoge štipendije, njeni članki so bili objavljeni med drugim v New York Timesu, po uspešni pesniški zbirki Warcries pa je letos izšla knjiga njenih esejev in fotografij, naslovljena Ain’t I a Woman (?/!): I Give of Myself (An Artist’s Journey).

arhiv

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke

izdaje

za avtorje

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke

novice