Intervju Archives

arhiv

št. 93/94
2020
20/12/2020

eng

Intervju

»Za figuro gospodarja stoji grožnja s smrtjo«

Kako je Hegel zarezal v zgodovino gospostva - Intervju z Mladenom Dolarjem

Luka Savić, Mladen Dolar

št. 93/94
2020
20/12/2020

19 min.

Heglova razglasitev konca umetnosti ne pravi, da umetnosti ne bo več, ampak da se je iztekel določen tip njenega razumevanja. To pripada določenemu historičnemu momentu: to izreče prav takrat, ko umetnost pravzaprav prvič postane zares avtonomna.

Hegel v svojem najslovitejšem delu Fenomenologija duha (1807), v poglavju »Samozavedanje«, razdela slovito tezo o dialektiki gospodarja in hlapca. Razmerje med njima je vzajemno, saj je samozavedanje pripoznano samo skozi drugo samozavedanje. V bojnem razmerju se eno od teh samozavedanj podredi in drugi se iz boja dvigne kot gospodar. Ta Heglova teza je bila vplivna kot malokatera druga: najopazneje pri Marxu, ki se je navdihoval iz slednje dialektike v svoji formulaciji zgodovinskega boja med buržoazijo in proletariatom. Kojève je kasneje opozoril, da je Marx iz Heglove enačbe izpustil ključni moment, saj je vednost/resnica na strani hlapca/proletariata. Ta zareza, ki je vplivala na velike filozofske mislece, je prišla ravno ob pravem času. Struktura gospostva se je po francoski revoluciji radikalno spremenila. Nove družbene strukture so zahtevale drugačno gospostvo. Vse do Freuda, ki je bil priča poslednjemu »pravemu« monarhu, Francu Jožefu, so zadnje močne očetovske figure postopoma izgubile moč. Z izgubljanjem klasičnih avtoritet se je spreminjala družbena struktura. Ob populizmu v politiki je nastopila tudi mediatizacija družbe, ki pa je v moderni umetnosti dobila svoj antipod.

Ključne besede: dialektika, dominacija, gospostvo, Hegel, mediatizacija, modernost

Luka Savić (r. 1990, Ljubljana) je umetnik in filozof. Po končanem študiju na Akademiji za vizualne umetnosti (AVA) se je študijsko izpopolnjeval na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na Univerzi za uporabne umetnosti na Dunaju. Razstavlja v Sloveniji in po svetu, med drugim je svoja dela predstavil na 31. grafičnem bienalu, na rezidenci Mahler & LeWitt Studios v Spoletu in v letu 2020 na samostojni razstavi v galeriji Škuc. Redno predava in piše članke o temah na stičišču umetnosti in filozofije. Nedavno je v akademskih zbornikih objavil dva članka, ki raziskujeta pedagoške principe na umetniških akademijah Bauhaus in Black Mountain Collegeu.

Mladen Dolar (r. 1951, Ljubljana) je redni profesor in znanstveni svetnik na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Glavna področja njegovega raziskovanja so nemška klasična filozofija, psihoanaliza, sodobna francoska filozofija in teorija umetnosti. Od leta 2013 je gostujoči profesor na Univerzi v Chicagu, od 2015 pa profesor na European Graduate School v Švici. Poleg tega je predaval na številnih univerzah v ZDA in v Evropi, je avtor več kot 150 člankov, objavljenih v znanstvenih revijah in zbornikih. V slovenščini je izdal dvanajst knjig, od Strukture fašističnega gospostva (1982) do Bit in njen dvojnik (2017) in Uprizarjanje konceptov (2019). Med njegovimi knjižnimi publikacijami v tujini je treba posebej izpostaviti A Voice and Nothing More (MIT 2006, prevedena v devet jezikov) in Opera’s Second Death (skupaj s Slavojem Žižkom, Routledge 2001, prav tako prevedena v več jezikov). Je soustanovitelj tega, kar je postalo po svetu znano kot »ljubljanska lacanovska šola«.

Cena posamičnega intervjuja v pdf formatu je 6.00 EUR. Če ste naročnik na spletno vsebino revije Fotografija lahko dokupite dostop do vseh prispevkov na strani v pdf formatu za 24.00 EUR: Fotografija PDF dostop (Imeti morate naročnino na spletno vsebino!)

KUPI PDF: L. Savic & M. Dolar: Za figuro gospodarja stoji groznja s smrtjo – PDF
PRENESI PDF:

L. Savic & M. Dolar: Za figuro gospodarja stoji groznja s smrtjo

št. 93/94
2020
20/12/2020

eng

Intervju

Negativno mišljenje - Zgodovina fotografskega negativa kot potlačenega Drugega

Intervju z Geoffreyjem Batchenom

Geoffrey Batchen, Olena Chervonik

št. 93/94
2020
20/12/2020

13 min.

Akademiki in muzeji se običajno izogibajo dokazom o fotografski reproduktibilnosti. Gre za neželen opomin na trgovino in delo, na promiskuitetnost in razširjanje, na preobrazbo in transgresijo.

Pogovor Olene Chervonik z Geoffreyjem Batchenom o njegovih zadnjih objavljenih delih: Apparitions: Photography and Dissemination (Prikazni: Fotografija in diseminacija), ki je na police knjigarn prišla leta 2019, in Negative/Positive: A History of Photography (Negativ/Pozitiv: Zgodovina fotografije), ki bo predvidoma objavljena v drugi polovici leta 2020*. Pogovor se vrti okrog pogojev fotografske reproduktibilnosti, ponavljanj in razlik, ki so vpisani v medij že od samega nastanka. Prikazni raziskuje odnos fotografije z različnimi tiskanimi mediji v 19. stoletju, Negativ/Pozitiv pa sledi izčrpni zgodovini zmožnosti medija za razmnoževanje, ki je pogojena z odvisnostjo fotografije od funkcije negativa, ki se, kot pravi Batchen, v fotografski zgodovini kaže kot potlačeni Drugi. O fotografskem negativu se v kritični literaturi le redko razpravlja, še redkeje pa se ga reproducira ali izpostavlja v razstavnem prostoru, čeprav gre za sredstvo, ki omogoča reproduktibilnost. Batchen razmišlja o blokadi te kritične sestavine medija in predlaga, da je negativ povezan z delovanjem fotografije kot kapitalističnim modusom proizvodnje. S tem ko ne predstavljamo negativa, naturaliziramo operativno logiko kapitalizma – to stanje pa je očitno treba razburkati, tako da nagnjenost fotografije k množenju podob osvetlimo s kritičnim, razkrivajočim in potemtakem politično angažiranim žarometom.

*Geoffrey Batchen, Apparitions: Photography and Dissemination (Sydney: Power Publications, 2018); Negative/Positive: A History of Photography (London: Routledge, 2020).

Ključne besede: fotografija, kapitalizem, množenje, negativ, poblagovljenje, politika upora, reproduktibilnost

Olena Chervonik (doktorska študentka na Univerzi v Oxfordu) piše disertacijo o zgodovini fotografije in tehnologiji vida. Preden se je lotila pisanja disertacije, je zasedala več kuratorskih položajev: Filadelfijski muzej umetnosti; Izolyatsia, Platforma za kulturne pobude v Donecku v Ukrajini; Videonale, Festival za sodobno video umetnost v Kunstmuseum v Bonnu, Nemčija.

Geoffrey Batchen (diplomiral in doktoriral v Sydneyju) je profesor zgodovine umetnosti na Oddelku za zgodovino umetnosti in na Fakulteti za zgodovino na Univerzi v Oxfordu. Profesor Batchen se kot predavatelj, pisec in kurator pri delu osredotoča na zgodovino fotografije. Njegove knjižne objave obsegajo (med drugim): Goreč od želje – Zasnovanje fotografije ([1997] 2010); Each Wild Idea: Writing, Photography, History (Vsaka divja zamisel: Pisava, fotografija, zgodovina) (2001); Forget Me Not: Photography and Remembrance (Ne pozabi me: Fotografija in spomin) (2004); William Henry Fox Talbot (2008); What of Shoes: Van Gogh and Art History (Kaj pa čevlji: Van Gogh in umetnostna zgodovina) (2009); Suspending Time: Life, Photography, Death (Zamakniti čas: Življenje, fotografija, smrt) (2010); Emanations: The Art of the Cameraless Photograph (Emanacije: Umetnost fotografije brez fotoaparata) (2016); in Apparitions: Photography and Dissemination (Prikazni: Fotografija in diseminacija) (2018). Je tudi urednik publikacije Photography Degree Zero: Reflections on Roland Barthes’s Camera Lucida (Ničta stopnja fotografije: Refleksije o Cameri lucidi Rolanda Barthesa) (2009) in sourednik knjige Picturing Atrocity: Photography in Crisis (Upodabljanje grozovitosti: Fotografija v krizi) (2012).

Batchen, Geoffrey. 2018. Apparitions: Photography and Dissemination. Sydney: Power Publications.
———. 2020. Negative / Positive: A History of Photography. London: Routledge.
Batchen, Geoffrey, in Joan Fontcuberta. 2016. »Well, What Is Photography?« Correspondence, oktober / december. Dostopno tukaj.
Shaviro, Steven. 2014. »Speculative Realism – a Primer.« Texte Zur Kunst 93, št. Spekulation/Speculation: 40-51.

št. 90/91
2020
17/12/2020

eng

Intervju

Dvoumne reči

Intervju z Jasonom Fulfordom

Emina Djukić, Jason Fulford, Peter Rauch

št. 90/91
2020
17/12/2020

17 min.

Všeč mi je ta izziv, da stvari izpilim vse do nečesa, kar je enostavno in lepo. Če to deluje, plasti pomena segajo vse globlje in globlje, in v njem lahko uživaš na vseh teh ravneh.

Jason Fulford je fotograf, ki razmišlja in deluje kot pesnik: meša razmišljanja in občutja, jasne in nejasne reči, nalaga vsebine, samo zato, da jih nazadnje oklesti na najbolj nujne dele, in se izraža v obliki, ki je skoraj nekakšna igra, da zakodira sporočilo tako, da je v njem moč uživati na različnih ravneh. Fulford v umetniških delih raziskuje različne načine, kako izraziti paradigme, paradokse, neobičajne podobnosti in vse drugo, kar se mu zdi fascinantno. V odgovorih na neposredna vprašanja svoja dela opiše takole: »Snemam slike o vsakovrstnih rečeh in jih potem postavim v drug kontekst.« Na dokaj akademski način bi ga lahko opisali kot prefinjenega formalista, čigar dela imajo namen podajati sporočilo. V intervjuju z Emino Djukić in Petrom Rauchom se Fulford poglobi v postopek izdelovanja knjig, razloži metodo, ki je podlaga njegovemu ustvarjalnemu programu, proces, ki sproži postopek nastanka knjige, razliko v odnosu do podob in do besedila v knjigah, posebnosti sočasnega operiranja s podobami in besedili ter različne vloge besedila in podobe ter kako sliko uporabiti za preseganje nečesa pomenljivega.

Ključne besede: fotoknjiga, izdelava knjig, umetniška dvoumnost, uredniški proces, vizualno pripovedništvo

Emina Djukić (1982) je vizualna ustvarjalka in pedagoginja. Magisterij iz fotografije je opravila na VŠVU v Bratislavi, trenutno pa kot docentka predava na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer fotografija. Od 2005 do 2010 je sodelovala z Zavodom Mladinski kulturni center Medvode, kjer je bila nekaj časa tudi programska direktorica. Več let je kot mentorica sodelovala na poletni delavnici Celje Fokus in bila leta 2013 njena umetniška vodja. Od 2015 je sodelavka uredniškega odbora revije Fotografija. Trenutno se ukvarja predvsem z narativnimi možnostmi fotografije in njenim odnosom do preteklosti.

Peter Rauch je arhitekt, fotograf in predavatelj. V ustvarjalni praksi secira materijo grajenih objektov in vztraja v nasprotju dokumenta in konstrukcije. Na področju teorije raziskuje vznik mišljenja, v konstituciji objekta in vprašanje preloma v poljih umetnosti, znanosti in politike. Predava na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Oddelku za fotografijo VIST v Ljubljani.

Jason Fulford (1973) je ameriški fotograf iz Brooklyna. Njegov primarni ustvarjalni izraz so fotoknjige. S procesom urejanja knjig koščke vsakdana spreminja v besede fotografskih stavkov. Iz »najdenega« materiala sestavlja nove resničnosti. Med njegove najbolj znane fotoknjige spadajo: Raising Frogs for $$$ (2006), The Mushroom Collector (2010), Hotel Oracle (2013), Contains: 3 Books (2016), The Medium is a Mess (Medij je zmeda, 2018). Je tudi soustanovitelj neprofitne založbe J&L Books, kjer skupaj z Leanne Shapton izdajata fotoknjige drugih fotografov. Občasno kot pedagog pripravlja delavnice urejanja in fotoknjig za študente fotografije po vsem svetu.

KUPI PDF: E. Djukic & P. Rauch & J. Fulford: Dvoumne reci – PDF
PRENESI PDF:

E. Djukic & P. Rauch & J. Fulford: Dvoumne reci

št. 90/91
2020
17/12/2020

eng

Intervju

Magično mišljenje

Pogovor z Geoffreyjem Batchenom

Geoffrey Batchen, Witold Kanicki

št. 90/91
2020
17/12/2020

13 min.

Previdni moramo biti, da nostalgičnega žara ne projiciramo izključno v preteklost, kot da je magijo mogoče najti samo tam, v našem času pa ne.

Geoffrey Batchen je zaradi dolgoletnega zanimanja za zgodovino zgodnje fotografije ustrezen sogovornik za razpravo o fotografski magiji. Pogovor z njim niha med magijo in realizmom, pa tudi med drugimi antonimi znotraj medija: negativ in pozitiv, analogno in digitalno. Ob upoštevanju vseh teh opozicijskih idej Batchen predlaga, da morajo teoretiki »priznati in sprejeti abstrakcije in protislovja fotografije«. Različna protislovja v teoriji in zgodovini fotografije so tako ključna tematika v pogovoru z njim. Pogovor je potekal tudi o indeksičnosti digitalnih fotografij. Po Batchenu lahko negativni / pozitivni sistem tradicionalne fotografije primerjamo z binarno kodo digitalnih slik, ki »torej temelji na isti opozicijski logiki, ki je ustvarila analogno fotografijo – na enakem medsebojnem delovanju ene in druge plati.« Poleg tega digitalnost ne odpravlja čarobnega značaja sodobnih fotografij; v tem kontekstu Batchen omenja sposobnost takojšnjega prenosa posnetkov z enega kraja Zemlje na drugega. V zaključku Batchen razkrije nekaj podrobnosti svoje prihajajoče knjige Negative/Positive: A History of Photography.

Ključne besede: Barthes, digitalno, indeksičnost, magija, negativ

Witold Kanicki (1979) je umetnostni zgodovinar, docent na Oddelku za likovno vzgojo in kuratorstvo na Univerzi za umetnost v Poznanju (Poljska) in gostujoči predavatelj na Univerzi za umetnost v Zürichu (Švica). Deluje kot samostojni kustos in kritik. Je avtor več kot 50 člankov, objavljenih v znanstvenih revijah, pa tudi v katalogih razstav in revij o sodobni umetnosti in fotografiji. Njegova knjiga o fotografskem negativu in negativnosti je bila objavljena leta 2016 na Poljskem. Zanimajo ga zgodovina in teorija fotografije, sodobna umetnost, nova muzeologija in kuratorstvo. Trenutno se ukvarja z zgodovino polaroida v Ljudski republiki Poljski.

Geoffrey Batchen (diplomiral in doktoriral v Sydneyu) je profesor zgodovine umetnosti na Oddelku za zgodovino umetnosti in na Fakulteti za zgodovino na Univerzi v Oxfordu. Profesor Batchen se kot predavatelj, pisec in kurator pri delu osredotoča na zgodovino fotografije. Njegove knjižne objave, med drugimi, obsegajo Goreč od želje: Zasnovanje fotografije (Studia humanitatis, 2010); Each Wild Idea: Writing, Photography, History (MIT Press, 2001); Forget Me Not: Photography and Remembrance (Princeton Architectural Press, 2004); William Henry Fox Talbot (Phaidon, 2008); What of Shoes: Van Gogh and Art History (Seemann Henschel, 2009); Suspending Time: Life, Photography, Death (Izu Photo Museum, 2010); Emanations: The Art of the Cameraless Photograph (Prestel, 2016); in Obraz a diseminace: Za novou historii pro fotografii (NAMU, 2016). Nova zbirka njegovih esejev 更多的疯狂念头 (Več divjih idej: zgodovina, fotografija, pisanje) je bila objavljena v kitajščini leta 2017. Uredil je tudi knjigo Photography Degree Zero: Reflections on the Camera Rolanda Barthesa Lucida (MIT Press, 2009) in souredil knjigo Picturing Atrocity: Photography in Crisis (Reaction, 2012). Njegova zadnja publikacija je Apparitions: Photography and Dissemination (Power Publications, 2018). Batchen je kuriral tudi številne razstave, ki so bile predstavljene v Braziliji, Avstraliji, ZDA, na Nizozemskem, Islandiji, Veliki Britaniji, Nemčiji, na Japonskem in Novi Zelandiji.

št. 88/89
2019
09/12/2020

eng

Intervju

Najboljše orožje je fotoaparat

Intervju z Gabrielom Uchido

Louise M. Hisayasu

št. 88/89
2019
09/12/2020
https://doi.org/10.47659/m7.014.int

15 min.

Upor in protest sta v srčiki biti slehernega staroselca, še posebej v današnjih časih v Braziliji.

Prispevek se osredotoča na serijo Travelling Through the Territory (Potovanje skozi Teritorij), ki je nastala ob sodelovanju brazilskega fotografa Gabriela Uchide z ljudstvom Uru-eu-wau-wau. Intervju popisuje fotografovo izkušnjo življenja in sodelovanja z staroselskim amazonskim plemenom, razpravlja pa tudi o politični klimi v Braziliji in o vznemirjajočem občutku glede uničevanja Amazonije. Brazilska zgodovina se je bolj ali manj oddaljila od zgodovine avtohtonih prebivalcev, ki jih je mnogokrat marginalizirala in odrinila v pradavne čase. Nezakoniti vdori na ozemlja, grožnje s smrtjo in krivice naraščajo, k čemur prispeva tudi uničujoče govoričenje predsednika Bolsonara. Dandanes se fotografija avtohtoni populaciji, ki je neločljiva od upora in protesta, ponuja kot orodje za samoobrambo in ohranitev. Poleg fotoaparatov h kroženju informacij in nepristranskim pripovedim pripomorejo tudi v glavnem dostopen internet in pametni telefoni, ki omogočajo neposreden stik z globalnim občinstvom.

Ključne besede: Amazonija, Brazilija, marginalni narativi, staroselci, uru-eu-wau-wau

Louise M. Hisayasu je interdisciplinarna raziskovalka, rojena v São Paulu, ki živi v Berlinu. Zanimajo jo diskurzi o dekolonialni teoriji, marginalnih zgodbah in o spominu. Njen projekt Arhiv Tadaima (Arquivo Tadaima) odpira mesto japonsko-brazilski pripovednosti, ki jo raziskuje s (pre)oblikovanjem kultur s kritičnim premislekom o migraciji in identiteti. Nedavno je s programom Erasmus Mundus – Mediji, umetnost in kultura zaključila večpredmetni podiplomski študij na področju medijskih študij ter umetnosti in tehnologije.

Gabriel Uchida je bil rojen v Valinhosu, (São Paulo, Brazilija). Po končanem študiju novinarstva se je leta 2008 začel ukvarjati s fotografijo. Po tem je delal po številnih državah, med drugim v Argentini, Urugvaju, na Kubi, v ZDA, Nemčiji, Turčiji, Etiopiji in Namibiji. Njegove fotografije so bile doslej objavljene že v več kot 30 državah, razstavljal pa je v Nemčiji, Etiopiji in Braziliji. Leta 2018 je Uchida osvojil prvo nagrado na Svetovnem vodnem forumu in na tekmovanju »Ojo a La Amazonia – FAO/ONU«. Od leta 2016 živi in potuje po brazilskem amazonskem pragozdu, kjer fotografira staroselce in pojave, povezane z okoljskimi vprašanji.

Agência IGBE. 2018. “10% of population concentrate nearly half of Brazilian income.” April 11. Dostopno tukaj.
Andrade, Rodrigo de Oliveira. 2019. “Alarming Surge in Amazon Fires Prompts Global Outcry”. Nature. Dostopno tukaj. https://doi.org/10.1038/d41586-019-02537-0
“Quem São?” 2018. Povos Indígenas No Brasil. Dostopno tukaj.
Rabben, Linda. 2003. Brazil’s Indians and the Onslaught of Civilization. Washington: University of Washington Press.
Watts, Jonathan. 2019. “G7 Can’t Turn A Blind Eye To Ecocide In The Amazon.” The Guardian na spletu.

KUPI PDF: L. Hisayasu & G. Uchida: Najboljše orožje je fotoaparat – PDF
PRENESI PDF:

L. M. Hisayasu, G. Uchida: Najboljše orožje je fotoaparat

št. 88/89
2019
09/12/2020

eng

Intervju

Če ni skupnosti, ni mesta

Intervju z Muratom Germenom

Iza Pevec, Murat Germen

št. 88/89
2019
09/12/2020
https://doi.org/10.47659/m7.004.int

16 min.

Če bi lahko umetniško ustvarjanje razumeli kot astralno potovanje v vesolje, sta me študija načrtovanja in arhitekture naučila, kako se vrniti nazaj na Zemljo.

Javni prostor narekuje, kako živimo in kako se obnašamo, kako se socializiramo in celo kako se upiramo. Če ni skupnosti in solidarnosti, ni mesta niti civilizacije; obstaja lahko le »mestna državica« kot sodobna različica imperija, pravi Murat Germen, fotograf, najbolj znan po kritičnem pogledu na svoje rodno mesto Istanbul. V svoji verjetno najbolj znani seriji Muta-morfoze (Muta-morphosis) uporablja digitalno manipulacijo, s katero želi prikazati temačno vizijo mest v prihodnosti: stavbe, narinjene skupaj kot rezultat neprijetnega in nevarnega procesa mutacije, skoraj kot stapljanje objektov na Dalíjevi sliki. Murat Germen v svoji umetniški praksi, besedilih in predavanjih kritično obravnava čezmerno urbanizacijo, ki jo motivira kapital, ne pa človeška potreba. Med drugim je dokumentiral proteste za park Gezi, ki so razkrili očitni politični vidik upravljanja mest. Njegove fotografije je moč razumeti kot vizualni protest. Murat Germen meni, da bodo nekatere morda služile kot slikovno gradivo in dokaz urbanih zločinov, ki jih je od leta 2002, odkar je prišla na oblast, zagrešila trenutna turška vlada.

Ključne besede: gentrifikacija, umetnost, umetnost in družbena moč, urbanizem, vizualni protest

Iza Pevec je zaključila študij umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti. Že dlje piše o umetnosti in kulturi, bila je sodelavka Radia Študent, od leta 2014 pa je tudi honorarna sodelavka Radia Ars. Kot mladi kurator je sodelovala v projektu galerije Škuc ZAGON in programu Centra in Galerije P74 Inkubator za mlade kustose. Od leta 2013 sodeluje tudi z revijo Fotografija.

Murat Germen je umetnik, profesor in arhivar, ki za ustvarjalno in raziskovalno orodje uporablja fotografijo. Rodil se je leta 1965 in trenutno živi in dela med Istanbulom in Londonom. Na Inštitutu za tehnologijo Massachusetts je kot Fulbrightov štipendist magistriral iz arhitekture in prejel zlato medaljo AIA Henry Adams, nagrado za akademsko odličnost. Deluje kot profesor umetnosti, fotografije in novih medijev na Univerzi Sabanci v Istanbulu. Poleg mnogih tekstov in fotografskih serij o arhitekturi, fotografiji, umetnosti in novih medijih, objavljenih v različnih publikacijah, je predaval več deset mednarodnih konferencah. Njegov opus se osredotoča na: vplive čezmerne urbanizacije in gentrifikacije, raz/lastninjenje, nove načine orodij in metod imperializma, državljanske pravice, participatorno državljanstvo, trajnost lokalnih kultur, človekovo uničevanja narave, podnebne spremembe, globalno segrevanje in pravico do vode.

KUPI PDF: I. Pevec & M. Germen: Če ni skupnosti, ni mesta – PDF
PRENESI PDF: