- št. -
- 2023
- 28/08/2023
30 min.
Pogovor s priznano fotografinjo Susan Meiselas, predsednico fundacije Magnum in članico istoimenske agencije, pokaže širino njene petdesetletne kariere, v kateri je spremljala družbene, etnične, verske in vojne konflikte, še pred tem v ospredje postavila stigmatizirano delo striptizet in se pozneje posvetila dokumentiranju družinskega nasilja nad ženskami. Pri tem pa je želela in še želi polje fotografije nenehno širiti, nas opozarjati na njen kontekst in to, kar ostaja izpuščeno. K mnogim subjektom se vrača večkrat, njihovo pripoved vključuje v projekte, vzpostavlja dolgotrajne odnose in kaže na dogajanje onkraj trenutka, ki ga zajamejo fotografije. Na razstavah združuje fotografijo, video, zvok in instalacijo, razprodane knjige dopolnjuje v nove izdaje, da razširi pogled. Prepoznavna je postala predvsem s svojim delom v Latinski Ameriki v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je med drugim spremljala nemire in revolucijo v Nikaragvi. Pogovor je nastal ob gostovanju njene razstave Mediacije v Galeriji Jakopič.
Iza Pevec (1987) je zaključila študij umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti. Že dlje piše o umetnosti in kulturi, bila je sodelavka Radia Študent, trenutno je zaposlena na Tretjem programu Radia Slovenija – programu Ars, kjer se posveča predvsem sodobni umetnosti in je urednica oddaje Likovni odmevi. Poleg tega občasno kurira in vodi pogovore s področja umetnosti, končala pa je tudi Šolo za kuratorske prakse in kritiško pisanje v okviru SCCA Ljubljana.
Susan Meiselas (1948) je članica agencije Magnum in predsednica fundacije Magnum. Že pet desetletij uporablja svoj fotoaparat kot orodje pričevanja in povezovanja. Na začetku kariere je delala kot učiteljica v New Yorku in organizirala fotografske delavnice za podeželske šole na ameriškem jugu. Med najhujšimi državljanskimi vojnami v teh državah je potovala v Nikaragvo in pozneje v Salvador. V naslednjih desetletjih se je še naprej vključevala v različne skupnosti in spremljala konflikte po vsem svetu. Meiselas je prepotovala svet in pokrivala različne teme, od spolne industrije do vojn in kršitev človekovih pravic. Opozarja na manjšine in konflikte, ki so pogosto spregledani. Vselej si prizadeva za neposreden stik in dialog z ljudmi, ki jih upodablja. Njen pristop temelji na sodelovanju in vključuje pogled ljudi, ki jih fotografira.
Umetniška praksa Toma Lovelacea je mešanica različnih zvrsti umetnosti s sidriščem v fotografiji. Performans, zvok, fotogrami in telesnost fotografije se pri njem združujejo v holističen umetniški eksperiment. Intervju k tej raznovrstnosti pristopa z različnih zornih kotov in odpira nove možnosti razumevanja njegovega dela.
Luka Savić je umetnik in filozof, rojen leta 1990 v Ljubljani. Študiral je likovno umetnost na Akademiji za likovno umetnost (AVA) v Ljubljani, nato pa nadaljeval študij filozofije na Filozofski fakulteti v istem mestu. Leta 2022 je zaključil magistrski študij na Univerzi za uporabne umetnosti (Die Angewandte) na Dunaju na oddelku za Transdisciplinarno umetnost (Transarts). Njegova dela so bila razstavljena po vsej Evropi, nazadnje v: Mahler & LeWitt Studios, Spoleto, Italija (kjer je bil rezidenčni umetnik); Arte Fiera Polis, Bologna, Italija; 31. grafičnem bienalu, Ljubljana, SI; Galeriji DLUL, Ljubljana, in galeriji ŠKUC, Ljubljana; Vienna Contemporary, Dunaj, Avstrija; Light Night Leeds, Leeds, Združeno kraljestvo; A Shop is a Shop is a Shop, Kunsthalle Dunaj, Avstrija. Med letoma 2011 in 2017 je bil asistent Mirana Moharja, ki je del skupine IRWIN. Od leta 2017 je sodelavec Studia Archive Davida Gotharda, ki deluje med Ljubljano, Londonom in Gorico. Kot gostujoči predavatelj je predaval na različnih ustanovah po Evropi, nazadnje na Kosovu, v Galeriji ŠKUC v Ljubljani; na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani; in v GHMP (mestna galerija) v Pragi. Večina njegovih predavanj se nanaša na povezavo med umetnostjo in filozofijo. Objavil je več člankov in intervjujev o umetnosti, pred kratkim z Mladenom Dolarjem, Aleksandro Vajd, Laurentom Fievetom in Sharon Sliwinski. Trenutno raziskuje umetniško skupino OHO kot neodvisni raziskovalec za zbirko Kontakt in je soustanovitelj platforme z imenom Why Knot.
Tom Lovelace je londonski umetnik, ki deluje na področju fotografije, performansa in kiparstva. V svoji praksi se ukvarja z jeziki in zapuščino abstrakcije, zgodovino fotografije, fenomenologije in gledališča. V središču njegovega dela sta pogosto materialnost svetlobe in časa. Od leta 2017 razvija projekt Living Pictures, v okviru katerega predstavlja fluidne razstavne prostore ter s konvergenco performansa in fotografije raziskuje trenutke v zgodovini umetnosti in mesta arhitekture. Kot predavatelj deluje na Royal College of Art, University for the Creative Arts in Glasgow School of Art. Nedavne razstave in predstavitve so: Known and Strange, Victoria and Albert Museum (London 2021–2023) / Your Echo, Hockney Gallery, Royal College of Art (London 2023) / A Sudden Vanishing, Seen Fifteen (London 2023), Repetition Room, Atletika Gallery (Vilna 2022) / Bathers, The National Gallery (London 2022) & Sid Motion Gallery (London 2021) / Eclipse, Bodø Biennale, NŌUA (Norveška 2022) / A Japanese Dream, Van Gogh House London (2022) & The Eye Sees (Arles 2022) / The State of Things, Landskrona Foto (Švedska 2022 & 2020) / The Dancer and the Shadow, Maison Européenne de la Photographie (Pariz 2020) / On Photographic Beings, The National Museum of Art (Riga, Latvija 2020) / Present Tense, Materia Gallery (Rim 2019) / Interval, Flowers Gallery (London 2019) / Postcards from Prison, Sotheby’s (London 2018) / On Board, Crispr (Bogota 2017) / On the heights, Yorkshire Sculpture Park (2017) / Tipping Point, Alma Zevi Gallery (Benetke 2016) / Groundwork, The New Art Centre (Salisbury 2015) / Mirage Valley, Lendi Projects (Švica 2015) / To Camera, Golden Thread Gallery (Belfast 2015) / This Way Up, Flowers Gallery (London 2015) / Project 05, Contemporary Art Society (London 2014) / Sweep, Victoria and Albert Museum (London 2014) / In Preparation for Arles, Les Rencontres d’Arles (Francija 2013) / Art Licks, ICA (London 2012), Work Starts Here, Son Gallery (London 2012) / Uncommon Ground, Flowers Gallery (London 2012) / Vessel, Karst, British Art Show 7 (Plymouth 2011).
Dekodiranje odpornosti (Decoding Resilience) je bila razstava, odprta 23. maja 2023 v sklopu majskega cikla festivala Mesto žensk. Njene avtorice Samar Zughool, Behnaz Aliesfahanipour, Safa Saad in Sammar Al Kerawe so članice skupine SIDE. Ime skupine je kratica za solidarnost v vsakodnevnih prizadevanjih (Solidarity in Daily Effort). Razstava v prostorih Centra kulture Španski borci v Ljubljani je bila le zaključna faza performativnega popotovanja, v kateri so predstavile fotografsko dokumentacijo ter izsledke skupnih razmislekov in javnih delavnic. Izvirna akcija, na kateri je Dekodiranje odpornosti slonelo, je bila namreč ulična performativna intervencija, v kateri so Samar, Behnaz in Sammar v modrih delavskih oblekah mimoidočim ponujale storitev čiščenja čevljev, Safa pa je bila zunanja opazovalka. Po opravljenem delu so sprejele prostovoljne prispevke in očiščene čevlje fotografirale. Na fotografije so kasneje intervenirale na podlagi interakcij, ki so se med čiščenjem dogajale, in občutij med temi in kasnejšimi refleksijami. Skupina SIDE je z večplastnim procesom dekodiranja odpornosti predvsem zastavila vprašanje, kako pravzaprav želimo razumeti skupnostno ustvarjanje. Na podlagi izkušenj, ki so v sodelovalne procese soustvarjanja prinesle vnaprej določeno hierarhijo, in ne dejanskih sprememb, tako predlagajo dekodiranje odpornosti kot model, kako ustvarjati medsebojno. Med pogovorom so predstavile, kaj jih je spodbudilo, da so se lotile projekta, ki se dotika razgaljanja dinamik moči med tujci in lokalnim prebivalstvom ter nagovarja položaj žensk znotraj njih, in teoretična izhodišča na podlagi katerih razmišljajo o skupnostnem delovanju na področju sodobne umetnosti.
Urška Savič (1992) je fotografinja, piska in novinarka na področju kulture ter ustvarjalka radijskih oddaj in zvočnih pokrajin. Leta 2014 je diplomirala iz fotografije na FAMU v Pragi, kjer se je ukvarjala s tematikami kolaža in fotomontaže, magistrirala pa na ALUO (2020) v Ljubljani, kjer se je na oddelku za kiparstvo osredotočala na obsesivno dokumentacijo in arhivarsko prakso v sodobni umetnosti. Kot samozaposlena v kulturi sodeluje z različnimi publikacijami in soustvarja večmedijske projekte.
Samar Zughool (1986) je raziskovalka in performativna umetnica, ki se ukvarja predvsem s skupnostnimi oblikami ustvarjanja. V svojem delu se osredotoča na dekonstrukcijo družbene komunikacije in vsiljenih binarizmov. Objavlja kratke politične analize, strokovna gradiva in študije primerov, ki temeljijo na participatornih raziskovalnih metodah na evropskih in mednarodnih platformah, kot so Global Action against Poverty, evropska kampanja Faces of Migration, evropska mreža Political Foundations, ENoP in Fundacija Anna Lindh za evro-sredozemski dialog v Sloveniji. Je soustanoviteljica skupine SIDE, ustanoviteljica društva za raziskovanje in umetnost Reka si ter izvajalka projektov Zavoda Povod.
Behnaz Aliesfahanipour (1984) je aktivistka za človekove pravice, mladinska delavka in vizualna umetnica. Zaradi aktivizma na področju pravic žensk je morala zapustiti Iran. Kot prostovoljka trenutno sodeluje z različnimi slovenskimi organizacijami, kot so Slovenska filantropija v Mariboru, Rdeči križ in Zavod Diaspora Maribor. V okviru Zavoda Povod se ukvarja z medkulturnim učenjem in trajnostnim razvojem ter sodeluje pri mednarodnih programih, kot sta WomIN Creative Power in Faces of Migration.
Safa Saad (1996) se je rodila v Bagdadu, ki ga je zaradi vojne z družino zapustila pri desetih letih. Kmalu zatem je odkrila, da je nadarjena za risanje, kar je uporabila za odkrivanje lastne identitete v povezavi s pojmi vojne, migracij in integracije. Risbe uporablja za sporočanje svojih občutkov o družbenih vprašanjih ter z njimi zagovarja medkulturno razumevanje in vključevanje. Kot prostovoljka je sodelovala z različnimi organizacijami v Sloveniji, kjer je svoj čas posvetila pomoči novim prišlekom na njihovi integracijski poti s prevajanjem iz arabščine v slovenščino. Sodeluje z Zavodom Povod kot ilustratorka, prevajalka in raziskovalna asistentka.
Sammar Al Kerawe (1984) je po poklicu frizerka, sicer pa je aktivna tudi v različnih socialnih programih v Sloveniji. Uči se slovenščine in je pridobila licenco za turistično vodnico. Zavzeto se zavzema za enakost spolov in pravice žensk. Diskriminacija na podlagi spola je eden od glavnih razlogov, zaradi katerih je morala zapustiti svoj rojstni kraj v Iraku in oditi v Slovenijo. Sanja o vključujočem svetu z enakimi pravicami in pravičnostjo za vse.
Nada Žgank je v svoji dolgoletni fotografski praksi dokumentirala velik del lokalnega kulturno-umetniškega dogajanja, kot sodelavka pri številnih festivalih, organizacijah in časopisih pa ne le spremlja umetniške procese, temveč jih tudi soustvarja. V pogovoru beseda teče njenih projektih, dolgoletnih sodelovanjih, zanimanju za socialni in politični aktivizem ter okoljih, ki so jo oblikovala. Poleg nekaterih konkretnih projektov in razstav se intervju tako dotakne tudi specifik zgodovinjenja umetniških projektov in različnih modusov sodelovanja pri njih.
Ana Likar (1996) je vizualna umetnica, ki je študij zaključila na Dunaju, trenutno pa živi in dela v Ljubljani. Ustvarja intermedijsko, v svojem delu pa se ukvarja predvsem z vprašanji o pogojih produkcije narativov in podob ter poskuša nasloviti tisto, kar ostaja skrito. Do sedaj je razstavljala na Dunaju (mumok, Mauve, New Yörg, Fluc), v Ljubljani (MSUM, Galerija P74, SCCA, Prirodoslovni muzej), v Beogradu in Moskvi.
Nada Žgank (1967), fotografinja, je diplomirala iz agronomije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Med študijem je bila kot fotografinja vključena v prostovoljno delo v romskih naseljih v Sloveniji. Že skoraj dve desetletji spremlja performativne umetnosti, njena fotografija sega na polje sodobnih godb in jazza, identitetnih kulturnih praks ter socialnega in političnega aktivizma (revija Narobe [2007–2014], časopis Kralji ulice [2012–]). Njene fotografije so objavljene v večini slovenskih medijev, v specializiranih tujih publikacijah o performativnih umetnostih in knjigah. Je prejemnica nagrade Ksenije Hribar za umetniško fotografijo na področju sodobnega plesa (2017). Kot fotografinja, občasno pa tudi kot soavtorica, sodeluje z umetniškimi organizacijami (Maska, Emanat, Bunker, Federacija, Slovensko mladinsko gledališče, Gledališče ŠKUC, Prešernovo gledališče Kranj) in festivali (Mesto žensk, Mladi levi, Exodos, Gibanica, Jazz festival Ljubljana, Jazz Cerkno). Večkrat je tudi razstavljala.
Dolar, Mladen, Tim Etcheels, Adrian Heathfield, Amelia Jones in Aldo Miholić. 2014. Janez Janša, Life II (in progress): [International Centre of Graphic Arts, Ljubljana, Slovenia, 25th February – 4th May 2014]. Fotografije Nada Žgank. Ljubljana: Maska in International Centre of Graphic Arts; London: Live Art Development Agency.
Jones, Amelia in Adrian Heathfield, ur. 2012. Perform, Repeat, Record: Live Art in History.
Intellect Books.
Rauch Podrzavnik, Andreja. 2016. Trajanje. Fotografije Nada Žgank. Besedila Katja Kosi, Nina Milin, Jasmina Križaj, Bor Pungerčič, Mojca Kasjak in Pia Lavuger. Maribor: Plesna izba.
Pogovor z Joštom Frankom se kronološko posveti razvoju njegove fotografske in umetniške prakse. Franko že od vsega začetka pristopa k izbranim tematikam dolgoročno, zanimajo pa ga margina in zgodbe skupin ali posameznikov, ki jih prve strani časopisov rade spregledajo. Ob razglabljanju o prvih projektih in izkušnjah z novinarskimi agencijami preidemo v razmisleke o položaju avtorja in subjekta, njunem medsebojnem povezovanju in skupnostnem načinu ustvarjanja. Glavna tema njegovega raziskovanja so v zadnjem desetletju postale migracije oziroma posledice, ki jih prinese vojna tistim območjem, kjer pustoši, pa niso takoj vidne. Franko je spomladi 2023 postal prvi slovenski (in tudi evropski) avtor, ki je prejel štipendijo The Aftermath Project. Ameriška organizacija se posveča ravno povojnim območjem in posledicam, ki jih konflikti pustijo z seboj. Poleg terenskega dela je aktiven tudi kot pedagog, saj predava na oddelku za fotografijo na VIST v Ljubljani. Svoje raziskovalno delo, ki vključuje participatorne tehnike sodelovanja v obliki delavnic in skupnostnega ustvarjanja v mediju časopisa, opravlja v sklopu doktorskega študija na Univerzi uporabnih umetnosti na Dunaju.
Urška Savič (1992) je predvsem piska, včasih fotografinja, sicer pa kritičarka in novinarka na področju kulture ter ustvarjalka radijskih oddaj in zvočnih pokrajin. Leta 2014 je diplomirala iz fotografije na praškem FAMU, kjer se je ukvarjala s tematikami kolaža in fotomontaže, magistrirala pa na ljubljanskem ALUO (2020), kjer se je na oddelku za kiparstvo osredotočala na obsesivno dokumentacijo in arhivarsko prakso v sodobni umetnosti. Kot samozaposlena v kulturi sodeluje z različnimi publikacijami in soustvarja večmedijske projekte.
Jošt Franko (1993) je fotograf in vizualni umetnik, ki dolgoročno raziskuje zgodbe skupin in posameznikov z družbenega obrobja. Za svoje delo je prejel mnoge nagrade in štipendije. Letos spomladi se je uvrstil med prejemnike ameriške štipendije The Aftermath Project, pred tem pa je bil večkratni prejemnik Pulitzerjevega sklada, TED Fellowshipa in dvakratni finalist nagrade Langor-Taylor. Njegove fotografije so bile objavljene v priznanih medijih (revija Time, The New Yorker, The Nation …) ter razstavljene na pomembnih lokalnih in mednarodnih prizoriščih (Muzej sodobne umetnosti Metelkova +MSUM, Finski muzej fotografije, Newyorški fotofestival …). Na VIST v Ljubljani predava fotografijo in je doktorski študent na Univerzi uporabnih umetnosti na Dunaju.
Pogovor se vrti okoli dela Dore Apel na področjih umetnosti in spomina. Mediacijska moč spomina je ključnega pomena za razumevanje sedanjosti in oblikovanje prihodnosti ali, kot v pred kratkim izdani knjigi Priklicati spomin na svoje mesto (Calling Memory into Place, 2020) pravi Dora Apel: »Pri učinkih spomina ne gre za preteklost. Kako spomini oblikujejo sedanjost in prihodnost? Lahko to, kako se spominjamo preteklosti, privzame dejavno vlogo v boju proti trenutnim oblikam zatiranja in preganjanja?« Ta vprašanja so kritično povabilo k premisleku o dogodkih, temah in procesih, ki zaznamujejo tudi delo Dore Apel. V pogovoru v kontekstu razmislekov o umetnosti razpravljava o vprašanjih spomina in ruševin, pravičnosti in zatiranja pa tudi okolja. Upava, da s tem ne izpostavljava zgolj mehanike delovanja spomina v umetnosti danes in tega, kaj ta proces postavlja v ospredje in kaj prikriva, temveč tudi njegov odnos do okolja.
Martin Pogačar je raziskovalec na Inštitutu za kulturne in spominske študije Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V raziskavah se ukvarja s spominom v digitalnih medijskih okoljih, tehnologijo in spominom ter jugoslovansko popularno kulturo in industrijsko dediščino. Zanimajo ga vpliv medijev na procese in prakse prenašanja, beleženja in ponovnega uprizarjanja preteklosti ter družbeni imaginariji, ki nastajajo na podlagi prepletanja tehnologije, medijev in spominskih praks. Med njegovimi novejšimi objavami najdemo A Microphone in a Chandelier: How a Secret Recording Sparks Mnemonic Imagination and Affect (Mikrofon v lestencu: Kako tajno snemanje sproži mnemonično domišljijo in afekt, v soavtorstvu z Ivo Kosmos), Social Impact in Arts and Culture: Diverse Lives of a Concept (Družbeni vpliv v umetnosti in kulturi: raznolika življenja koncepta) ter Media Archaeologies, Micro-archives, and Storytelling: Re-presenting the Past (Medijske arheologije, mikroarhivi in pripovedovanje zgodb: Re-prezentacije preteklosti).
Dora Apel je umetnostna zgodovinarka, kulturna kritičarka in pisateljica ter zaslužna profesorica moderne in sodobne umetnostne zgodovine. Leta 2017 je bila izvoljena za dosmrtno članico Akademije znanstvenikov WSU. Pri delu se osredotoča na vizualno kulturo in politiko, ukvarja se z vprašanji travme in spomina, spola, rasnega in etničnega zatiranja, razreda, vojne, globalizacije in kapitalizma. V najnovejši knjigi Calling Memory into Place obravnava dinamično naravo spomina in spominskih obeležij, načine mobilizacije spomina za doseganje družbene pravičnosti in načine utelešenja spomina, vključno z izkušnjo holokavsta njene družine in lastno izkušnjo zdravljenja raka na dojki. Med drugim je napisala naslednje knjige: Beautiful Terrible Ruins: Detroit and the Anxiety of Decline (Čudovite grozljive ruševine: Detroit in tesnoba propadanja); War Culture and the Contest of Images (Vojna kultura in tekmovanje podob); Imagery of Lynching: Black Men, White Women, and the Mob (Podobe linčanja: temnopolti moški, belske ženske in drhal) ter Memory Effects: The Holocaust and the Art of Secondary Witnessing (Posledice spomina: Holokavst in umetnost sekundarnega pričevanja).
“Fotograf, ki se je odločil živeti v družbi in uživati njene prednosti, je hočeš nočeš akter v politični situaciji, čeprav si hote nadene plašnice, kadarkoli pokuka v iskalo fotoaparata.”
Ⓒ 2021 Membrana - Vse pravice pridržane
avtor: Andreas Müller-Pohle
produkcija: Cankarjev dom, kulturni in kongresni center, Ljubljana in zavod Membrana
kuratorstvo in postavitev: Jan Babnik in Nataša Ilec Kralj
kustosinja razstavnega programa Cankarjevega doma: Katja Ogrin
22. marec–14. maj 2023, Mala galerija Cankarjevega doma
Otvoritev: 22. marec ob 20. uri.
VODENI OGLEDI:
10. maj 2023 ob 13. uri, Mala galerija Cankarjevega dom (vodi Jan Babnik)
14. maj 2023, ob 11. uri (zaključek razstave), Mala galerija Cankarjevega dom (vodi Jan Babnik)
razstavljoči avtorji: Anne Noble, Ewa Doroszenko, Goran Bertok, Gorkem Ergun, Karina-Sirkku Kurz, Špela Šivic
produkcija: Cankarjev dom, kulturni in kongresni center, Ljubljana in zavod Membrana
zasnova: zavod Membrana (Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj)
kuratorstvo in postavitev: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kustosinja razstavnega programa Cankarjevega doma: Katarina Hergouth
19. januar–1. marec 2022, Prvo preddverje Cankarjevega doma
Otvoritev: 19. januarja ob 19. uri.
Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje
otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00
avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana
Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.
Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.
Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana
Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.
kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri
20. januar–1. marec 2020 / Prvo preddverje Cankarjevega doma
Otvoritev: Predstavitev na strani CD
ČE, 30. jan 2020, ob 18.00 // Vodstvo po razstavi z Jasno Jernejšek, sokuratorko razstave, in Špelo Škulj, vizualno umetnico
ČE, 6. feb 2020, ob 18.00 // Vodstvo po razstavi z Janom Babnikom, sokuratorjem razstave, in Miho Godcem, vizualnim umetnikom
ČE, 20. feb 2020, ob 18.00 // Vodstvo po razstavi z Jasno Jernejšek, sokuratorko razstave, Miho Godcem in Valerie Wolf Gang, vizualnima umetnikoma
ČE, 27. feb 2020, ob 18.00 // Pogovor z Marion Balac, vizualno umetnico, in Jožetom Guno, docentom na Fakulteti za elektrotehniko UL
kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik
Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.