Dekodiranje odpornosti (Decoding Resilience) je bila razstava, odprta 23. maja 2023 v sklopu majskega cikla festivala Mesto žensk. Njene avtorice Samar Zughool, Behnaz Aliesfahanipour, Safa Saad in Sammar Al Kerawe so članice skupine SIDE. Ime skupine je kratica za solidarnost v vsakodnevnih prizadevanjih (Solidarity in Daily Effort). Razstava v prostorih Centra kulture Španski borci v Ljubljani je bila le zaključna faza performativnega popotovanja, v kateri so predstavile fotografsko dokumentacijo ter izsledke skupnih razmislekov in javnih delavnic. Izvirna akcija, na kateri je Dekodiranje odpornosti slonelo, je bila namreč ulična performativna intervencija, v kateri so Samar, Behnaz in Sammar v modrih delavskih oblekah mimoidočim ponujale storitev čiščenja čevljev, Safa pa je bila zunanja opazovalka. Po opravljenem delu so sprejele prostovoljne prispevke in očiščene čevlje fotografirale. Na fotografije so kasneje intervenirale na podlagi interakcij, ki so se med čiščenjem dogajale, in občutij med temi in kasnejšimi refleksijami. Skupina SIDE je z večplastnim procesom dekodiranja odpornosti predvsem zastavila vprašanje, kako pravzaprav želimo razumeti skupnostno ustvarjanje. Na podlagi izkušenj, ki so v sodelovalne procese soustvarjanja prinesle vnaprej določeno hierarhijo, in ne dejanskih sprememb, tako predlagajo dekodiranje odpornosti kot model, kako ustvarjati medsebojno. Med pogovorom so predstavile, kaj jih je spodbudilo, da so se lotile projekta, ki se dotika razgaljanja dinamik moči med tujci in lokalnim prebivalstvom ter nagovarja položaj žensk znotraj njih, in teoretična izhodišča na podlagi katerih razmišljajo o skupnostnem delovanju na področju sodobne umetnosti.

Pogovor z Joštom Frankom se kronološko posveti razvoju njegove fotografske in umetniške prakse. Franko že od vsega začetka pristopa k izbranim tematikam dolgoročno, zanimajo pa ga margina in zgodbe skupin ali posameznikov, ki jih prve strani časopisov rade spregledajo. Ob razglabljanju o prvih projektih in izkušnjah z novinarskimi agencijami preidemo v razmisleke o položaju avtorja in subjekta, njunem medsebojnem povezovanju in skupnostnem načinu ustvarjanja. Glavna tema njegovega raziskovanja so v zadnjem desetletju postale migracije oziroma posledice, ki jih prinese vojna tistim območjem, kjer pustoši, pa niso takoj vidne. Franko je spomladi 2023 postal prvi slovenski (in tudi evropski) avtor, ki je prejel štipendijo The Aftermath Project. Ameriška organizacija se posveča ravno povojnim območjem in posledicam, ki jih konflikti pustijo z seboj. Poleg terenskega dela je aktiven tudi kot pedagog, saj predava na oddelku za fotografijo na VIST v Ljubljani. Svoje raziskovalno delo, ki vključuje participatorne tehnike sodelovanja v obliki delavnic in skupnostnega ustvarjanja v mediju časopisa, opravlja v sklopu doktorskega študija na Univerzi uporabnih umetnosti na Dunaju.

Ob menjavi političnega sistema v državah za železno zaveso, so se nekateri arhivi odprli, medtem ko vsebina drugih ni nikoli postala del javnega spomina. Indrė Šerpetytė je v avtorski knjigi (1944 – 1991) Bivše stavbe NKVD – MVD – MGB – KGB nadgradila obstoječ, a neobjavljen seznam stavb, ki jih je v času hladne vojne uporabljala tajna policija Sovjetske zveze. Poleg terenskih ter zgodovinskih posnetkov obravnavanih stavb, objavljenih v obliki avtoričinih zapiskov, je glavni del knjige namenjen studijskih fotografijam lesenih miniatur, katerih večina je že izginila iz njihovih dejanskih lokacij. Miniatura ustvarjena po fotografiji in fotografija ustvarjena po miniaturi, gledalčevo pozornost preusmeri na vlogo večkratne interpretacije posameznikov znotraj formiranja skupne zgodovine.

Ob praznovanju 30. obletnice žametne revolucije na Češkem je komemoracija tega pomembnega zgodovinskega dogodka potekala na mnogih frontah. Projekt Podobe konca zgodovine. Češka vizualna kultura 1985–1995 se ga loteva s perspektive prepleta vizualnih podob, ki so tedaj napolnjevale javni prostor, se gledale v gospodinjstvih in nastajale na umetniški sceni. Spremembe na medijskem področju umešča v kontekst političnih in družbenih sprememb tistega časa ter hkrati postavlja tezo, da prehod iz enega političnega sistema v drugega ni bil nenadna sprememba, temveč daljši proces. Zato kot delovno časovno obdobje zajame nenavadno desetletje, ki posega tako v osemdeseta in devetdeseta leta, ter izpostavlja vizualne kontinuitete, ki so prečile pomembno prelomnico in tako imenovani konec zgodovine.

V pogovoru med Urško Savič in Manco Juvan, fotoreporterko in ustvarjalko avtorskih multimedijskih projektov, je beseda tekla o fotografskem delu v sferi medijev ter njihovem vplivu na pomnjenje, kolektivno znanje in nastajanje zgodovine. Pa tudi o pomenu nekonvencionalnih izobraževalnih metod za razvoj empatije pri naslovnikih in pomembnosti etičnega delovanja pri ustvarjalcih medijskih vsebin. Manca Juvan, ki izhaja iz fotožurnalističnega sveta, je leta 2016 v sodelovanju s Sašo Petejan in Urško Strle izdala knjigo Varuhi žlice (Guardians of the Spoon), ki je na 32. Slovenskem knjižnem sejmu dobila nagrado za najbolje oblikovano knjigo v kategoriji monografij in bibliofilskih izdaj. V njej so avtorice naslovile politično povzročeno zgodovinsko amnezijo obstoja italijanskih fašističnih taborišč v času druge svetovne vojne in njihovih žrtev. V predhodnem samostojnem projektu Neobičajna življenja (Unordinary Lives, 2010) je s fotografijami, nastalimi v Afganistanu, izstopila iz »igre« narekovanih smernic novičarskih agencij in predstavila svoje videnje tamkajšnjih ljudi in prostorov, ki jih je spoznala na pogostih potovanjih. Najnovejši dokumentarni film o iniciativi Glas ljudstva (2022) nadaljuje rdečo nit družbeno aktiviranih tematik, ki zaznamujejo njen opus in pritrjujejo značilni večmedijski reprezentaciji projektov, ki se jih loteva.