Maša Žekš

Maša Žekš (1993) je diplomirana kulturologinja Vzhodne Azije, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaključuje magistrski študij na Oddelku za umetnostno zgodovino na temo geneze čebelje emblematike ljubljanskih operozov. Od leta 2016 je sodelavka spletne platforme Koridor, za katero piše kritike razstav, reportaže in opravlja intervjuje s področja sodobne likovne produkcije. Sodelovala je pri kuriranju razstav v ljubljanski galeriji DobraVaga, butičnemu festivalu FOTO VIST 2021 in je sodelavka pri projektnem prostoru R SPACE.

št. -
2022
08/06/2022

Recenzija

Asfaltne stezé

Maša Žekš

št. -
2022
08/06/2022

9 min.

Soočenje Lina Gerkmana in Jakuba Staneka na razstavi deluje dopolnjujoče, saj gledalcu omogoča primerjavo dveh različnih, a hitro prepoznavnih, celo sorodnih zgodb, ki pričajo o človeškem neuspehu in pljuvanju v lastno skledo v prid gospodarski rasti in zaslužkarstvu.

Na začetku leta sta se v ljubljanski galeriji Photon v obliki Avtorskega dialoga predstavila poljski fotograf Jakub Stanek in mladi slovenski umetnik Lin Gerkman. Kot finalista dveh preteklih natečajev galerije (Drugačni svetovi, 2020 in Betonske sanje, 2020) sta se v ločenih galerijskih prostorih predstavila s samostojnima projektoma. Lin Gerkman je razstavljal nadaljnji, a zgolj fragmentarni razvoj projekta Prvi sneg, Jakub Stanek pa se je predstavil s serijo desetih fotografij z naslovom V pričakovanju sonca (In Anticipation of the Sun, 2019). Oba avtorja se ukvarjata s pripovednim oblikovanjem zgodb različnih krajev, zanimajo ju problemi sodobnega sveta in ljudi, njun primarni pristop k delu pa ostaja dokumentarne narave. Eden od njiju raziskuje zgodovino ljubljanskega kamnoloma v času velikih političnih sprememb, drugi pa okoljske grozote in posledice rabe fosilnih goriv na Poljskem. Izbrana projekta sta si pravzaprav zelo različna, tako v svojem obsegu kot tudi vsebini, ki je pri enem subtilno politična, pri drugem pa neposredno intimna.

Ključne besede: dialog, gospodarske tranzicije, kamnolom, onesnaževanje, smog

Maša Žekš (1993) je diplomirana kulturologinja Vzhodne Azije, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaključuje magistrski študij na katedri za umetnostno zgodovino na temo geneze čebelje emblematike ljubljanskih operozov. Od leta 2016 je sodelavka spletne platforme Koridor, za katero piše kritike razstav, intervjuje in reportaže s področja sodobne likovne produkcije. Sodelovala je pri kuriranju razstav v Miklovi hiši v Ribnici, butičnem festivalu FOTO VIST 2021 in je sodelavka v ljubljanski galeriji DobraVaga, GALERIJI Y in projektnem prostoru R SPACE.

Jakub Stanek (1988) je na Univerzi v Varšavi študiral filozofijo, fotografijo pa na Akademiji za fotografijo v Varšavi in Inštitutu za kreativno fotografijo v Opavi na Češkem. Leta 2014 je začel z mentorskim programom Sputnik, leto pozneje pa je bil izbran med 50 najboljših mladih poljskih fotografov v okviru projekta Debut 2015. V delih se ukvarja s človekom, zgodbami in zamolčanimi razkritji. Gledalcem ponuja nove perspektive in vzpostavljanje intimnega dialoga tako med portretiranci in objektivom kot tudi med gledalci, posamičnimi deli in zgodbami, ki jih upodablja. Zanimajo ga aktualne tematike, sodobni človek in raziskovanje povezav med posameznikovimi čustvenimi odzivi na okolje in svetom, v katerem živi.

Lin Gerkman (1995) je leta 2018 diplomiral na smeri industrijsko oblikovanje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Prek fotografije in videa raziskuje ostanke sodobne zgodovine, človeško razumevanje različnih družbenih tranzicij, političnih sprememb in razmerje posameznikovega odnosa do doma in zasebnosti. Zanimajo ga povezave med najdenimi predmeti in razumevanjem preteklosti ter zaznavanje aktualnih dogodkov. Raziskuje različne kraje in predmete ter jim pripisuje sentimentalno vrednost, nakar jih pogosto postavlja v nove kontekste ali spaja v nove povedne celote. Fascinira ga princip in doživljanje izgube, nepopolnosti in odsotnosti.

št. -
2021
27/12/2021

Recenzija

Jagodni izbor

Maša Žekš

št. -
2021
27/12/2021

8 min.

Jagoda Malanin je ustvarila diptihe, ki z načinom naglašenega kontrasta – najsibo to v barvi, teksturi ali vsebini – poudarjajo mnogoznačnost kože in njeno vseprisotnost.

Esej se posveča najnovejšemu fotografskemu projektu poljske umetnice Jagode Malanin. Serija fotografij z naslovom Kože, v katerih živimo je nastala v času hude osebne stiske in intenzivnega proučevanja nemške filozofije prve polovice 19. stoletja, natančneje interpretacij hindujskega koncepta svetovne iluzije Arthurja Schopenhauerja. Izhodišče za diptihe, pri katerih je poudarjen kontrast med organsko in anorgansko kožo, predstavlja zelo specifično in nenavadno spajanje vzhodnega koncepta odstiranja iluzionistične tančice, sodobnih dognanj o morebitni semiotski koži in želja po opolnomočeni samopomoči. Esej preizprašuje, do kolikšne mere je pripisovanje tako raznovrstnih in kompleksnih konceptov ter filozofskih premislekov na serijo ducatov fotografij še smiselno in obvladljivo in ali je v oziru umetniške svobode in legitimnih osebnih pristopov ta praksa pri občinstvu dobrodošla ter kdaj je nakopičenih idej vseeno preveč.

Ključne besede: Arthur Schopenhauer, interpretacija, koža, maya, tragedija

Maša Žekš (1993) je diplomirana kulturologinja Vzhodne Azije, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaključuje magistrski študij na katedri za umetnostno zgodovino na temo geneze čebelje emblematike ljubljanskih operozov. Od leta 2016 je sodelavka spletne platforme Koridor, za katero piše kritike razstav, intervjuje in reportaže s področja sodobne likovne produkcije. Sodelovala je pri kuriranju razstav v ljubljanski galeriji DobraVaga, butičnem festivalu FOTO VIST 2021 in je sodelavka v projektnem prostoru R SPACE.

Jagoda Malanin (1982) je poljska fotografinja, ukvarja se tudi z videom, kuriranjem in urednikovanjem. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost v Vroclavu na Poljskem, po prejemu štipendije pa je študij nadaljevala na Filozofski fakulteti Univerze v Portu. V letu 2020 je pod mentorstvom Agnieszke Rayss zaključila intenzivni mentorski program Sputnik Fotografija. Razstavljala je v Varšavi, Vroclavu, Portu in Lodžu. Njeno delo je bilo predstavljeno v nemški fotografski reviji Der Greif in irski Abridged Magazine. Nekaj časa je vodila manjšo galerijo v klubu Proza v Vroclavu, zdaj pa sodeluje v kolektivu NIK Ładne. Leta 2020 je z delom Memoir found in a bathtub sodelovala na vroclavskem festivalu TIFF. Trenutno skupaj z ameriško vizualno umetnico Saro J. Winston ustvarja svojo novo fotoknjigo.

št. -
2021
17/12/2021

Recenzija

Med lakoto in karanteno

Refleksija knjige Golden Apple of the Sun Teja Cola

Maša Žekš

št. -
2021
17/12/2021

9 min.

Pojedina bo izginila, ostanki bodo zgnili.

Prispevek obravnava zadnjo fotoknjigo nigerijsko-ameriškega avtorja z naslovom Golden Apple of the Sun, ki sestoji iz naključnih, melanholičnih, z datum in uro opremljenih fotografij avtorjeve kuhinje, ki jih je Teju Cole posnel jeseni leta 2020. Dokumentiranje lastne kuhinje, tam prisotnih predmetov in hrane je bila v glavnem posledica zaprtja države in omejenega dostopa do restavracij in trgovin. Poleg fotografij so v knjigi tudi rokopisni kuharski recepti in obsežen esej na temo novoveškega slikarstva, lakote in vsesplošnih tegob, ki jih je prineslo tedanje leto. Esej, v katerem avtor svoja osebna občutenja, spomine in pripetljaje prepleta s kompleksno zgodovino nizozemskih tihožitij, prihajajočimi predsedniškimi volitvami in konceptom lakote v povezavi z rodno jorubščino, je pomemben za poglobljeno razumevanje fotografij, ki na prvi pogled delujejo povsem preproste, nenačrtovane in ravnodušne. Četudi lična fotoknjiga deluje kot kompleksna, s čustvi nabita celota, dopolnitveni esej zaradi svoje dolžine, zgoščenosti in raztresenosti ostaja nekoliko vprašljiv. Smiselno se je vprašati, do kolikšne mere je ta koristen in potreben, glede na to, da deluje tudi kot samostojno literarno delo.

Ključne besede: 2021, jorubščina, lakota, memento mori, naključje, tihožitje

Teju Cole (1975) je nigerijsko-ameriški umetnostni zgodovinar, fotograf in pisatelj. Otroštvo in mladost je preživel v Lagosu v Nigeriji. V Združene države Amerike se je vrnil star 17 let in tam leta 1996 diplomiral. Študij afriške umetnostne zgodovine je nadaljeval v Londonu. Za svoja literarna dela je prejel številne nagrade: za roman Open City je leta 2012 prejel nagrado PEN/Hemingway, nagrado ameriških literarnih kritikov in mednarodno literarno nagrado. Svoja fotografska dela je predstavljal na samostojnih razstavah po vsem svetu. Med letoma 2015 in 2019 je kot fotografski kritik sodeloval z revijo New York Times, znan pa je tudi kot tvorec termina »White Savior Industrial Complex«. Trenutno živi in dela v Cambridgeu, kjer na univerzi Harvard poučuje praktično in kreativno pisanje.

Maša Žekš

Avtorji

Umetniki & Projekti

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke

izdaje

za avtorje

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke

novice