Sledil sem medijskemu poročanju o Fotokini – največjemu sejmu fotografske industrije. Vse se je vrtelo okoli pripomočkov: pametni telefoni proti namenskim fotoaparatom, brezzrcalni fotoaparati proti DSLR fotoaparatom … Zakaj pripomočki še vedno dominirajo diskurz? 

Morda zaradi tega, ker t. i. profesionalna fotografija še vedno ohranja prednost pripomočkov, ki jih običajni posameznik ne more imeti. Dostop imajo do globinske ostrine, nasičenosti barve in drugih tehničnih vidikov, ki jih uporabnik pametnega telefona ali amaterski fotograf ne more zajeti. To je resničen problem. Kdo je lahko fotograf – nekdo, ki poklicno prodaja ali objavlja fotografije –, ko je vse digitalno in računalniško. In vsak dan se ustvari več milijard fotografij. Uporabniki na Snapchatu vsak dan objavijo več kot 3,5 milijard posnetkov. Kako lahko torej nekdo sploh izstopa iz množice?

To je še posebej težko za fotoreporterje, ki imajo zelo specifičen etos o tem, da so posebne vrste ljudje, ki svoja telesa postavljajo v kraje, ki si jih številni ne bi upali obiskati. Včasih so bili edini, ki so odhajali na vojna območja in fotografirali. Prišli so s svojimi veščinami in fotografskimi pripomočki ter ustvarjali učinkovite in praktične fotografije. Ampak sedaj … številni ljudje se znajdejo na vojnih območjih ter v drugih težkih situacijah in prav tako fotografirajo. Njihovi posnetki – vsaj zame – pogosto izražajo močnejše podobe kot najbolj strokovne fotografije. Mislim, da je to tisto, kar skrbi profesionalne fotografe. Učinek, ki ga povzroči nizko resolucijska, zamegljena in še na druge načine nepopolna doma narejena fotografija, je močan. Te slike delujejo avtentično na načine, na katere mnoge profesionalne fotografije ne. Smo na zelo drugačnem mestu, kot smo bili, ko sem odraščal jaz. Svet je zelo drugačen. 

Obstaja tudi nekaj dokazanih povratkov analognega, starih fotografskih tehnik in obrti. To označuje obrat v paradigmi; zelo podobno je temu, kar se je s fotografijo zgodilo v 19. stoletju, ko je le-ta izpodrinila slikanje. Sedaj pa navadna fotografija zamenjuje profesionalno. Ne gre niti več za »fotografijo«, saj so digitalni posnetki digitalni podatkovni nizi, ki jih upravlja programska oprema na takšen način, da lahko vidimo fotografije. Če nam je to všeč ali ne, programska oprema opravi veliko izbir, ki se jih sami niti ne zavedamo. Vsaka fotografija je le vzorec, ne glede na to, kako dober je vaš senzor. Stroj opravi vse delo. 

Kaj naj si mislimo o računalniški fotografiji? Na kakšne načine se piksli razlikujejo od analognega filma? 

Fotografija je bila tradicionalno simbioza med človekom in aparatom. Sedaj pa je prav tako simbioza med ne-človekom in aparatom. Živali so bile naučene, da posnamejo fotografije, sedaj pa urimo računalniško programsko opremo, da bo delala enako. Stroji delajo zelo močne in pomembne fotografije. Poglejmo si najnovejši primer v ZDA z gibanjem Black Lives Matter. Posnetkov, ki so krožili naokoli, niso fotografirali ljudje. Številne fotografije in video posnetke, nekatere izmed najbolj kontroverznih, so naredili stroji: telesne kamere, kamere na armaturnih ploščah … Večina jih je bila nizke resolucije in brez zvoka, vendar so bili kljub temu še vedno zelo močni. 

Kaj naj si mislimo o računalniški fotografiji? Uporablja številne nove in napredne veščine, ki jih ni v teorijah vizualne kulture. Napredno kodiranje, branje računalniških jezikov na način, za katerega večina humanističnih učenjakov ni usposobljena. Za primer vzemimo formulo stisnjenih posnetkov. Gre za zelo kompleksno programsko opremo. Mislim, da še nismo sposobni brati te kode kulturno. Ampak smo še v zgodnjih letih. Predstavljajte si, da bi nekdo predvidel časopise, literaturo, romane, literarno in kulturno kritiko, slovarje in druge potomce tiska le nekaj let po tem, ko je Gutenberg izumil tiskarski stroj. Za to smo potrebovali stoletja. In za digitalno kulturo si lahko predstavljam podobno pot. Ne moremo pričakovati, da bomo s pozicije trenutnega momenta lahko videli celotno prihodnost. Lahko gre tudi za generacijsko zadevo. Prihodnje generacije bodo imele nove kulturne in kritične veščine, s katerimi bodo navigirali svoj računalniški svet. 

Vsak izumljen stroj je proteza, ki krepi in širi človeški pogled in človeško percepcijo. Kar se dogaja zdaj, s stroji v vlogah vmesnikov, je podobno temu, kar smo delali vse od začetka fotografije. Izboljšali smo – ali obogatili – našo vizualno napravo. To smo naredili s hitrostjo, različnimi lečami, posneli smo fotografije znotraj telesa … Sedaj me zanimajo predvsem socialni vidiki: kaj se dogaja med državljani in policijo, na mejnih območjih, kako izgleda svet, slikan s perspektive brezpilotnih letal? Kako se sklepajo odločitve na podlagi tega, kar vidi brezpilotno letalo, preden se »odloči« ubiti ali ne ubiti? 

Še vedno pa so ljudje tisti, ki določijo prag za algoritme …

Radi verjamemo, da imajo brezpilotna letala neverjetne tehnične sposobnosti. Ampak resolucija njihovih kamer je še vedno tako slaba, da tudi izurjen operater ne vidi dobro tega, kar gleda. Tam se odvija drugačna matematična analiza. Nekdanji podpredsednik ZDA Dick Cheney je govoril o doktrini enega procenta. Če obstaja le en procent verjetnosti, da je človek, ki ga opazuješ terorist, je to dovolj za sprejetje odločitve, da ga/jo ubiješ. To pomeni, da lahko ubiješ skoraj vsakogar. 

Tako me torej ne skrbi toliko učenje računalniške miselnosti, ampak uporaba računalniških posnetkov. Država sedaj lahko mobilizira nekaj, kar so države že od nekdaj želele uporabljati, vse od začetka kolonializma: vsevidno oko. Ideja ni nova, ampak tehnološka aplikacija te ideje je. V Veliki Britaniji so CCTV kamere absolutno povsod. Zbrane so neverjetno gromozanske količine vizualnih podatkov, ki so nato procesirani in analizirani. Ti so nato obogateni z metapodatki: osebnimi informacijami, lokacijo in našo uporabo družbenih omrežij. Kljub temu pa se še vedno spopadamo s staro krizo policijskega dela in moralno paniko o imigrantih ter nasilju na ulicah. 

Fotografije lahko bogatimo, a ne vem, če lahko tudi kulturo. Namesto tega vsak dan še vedno bijemo bitko sami s seboj v situacijah, za katere smo verjeli – morda naivno – da so že za nami. Upali smo, da vrhovni sodniki ne bodo nominirani, če bodo imeli zgodovino spolnih prestopkov. Mislili smo, da ljudje na cestah ne bodo podvrženi diskriminaciji zgolj zaradi barve njihove kože. Nedavno sem se udeležil konference na Danskem, ki je model sodobne progresivne socialno demokratične države. Naokrog smo hodili kot skupina ljudi, nekateri so prihajali iz Palestine, nekateri iz Južne Azije, nekateri pa so bili vidno beli. In pogledi, komentarji in sovražnost, ki so nam bili namenjeni kot skupini, so bili neverjetni. Moji afroameriški prijatelji bi verjetno rekli: dobrodošel v naši realnosti. Pravkar sem prebral esej Nicole Fleetwood, ki piše o fotografiji v zaporih. Opisuje svojo tesnobo, ki jo doživi vsakič, ko mora njen 12-letni otrok iti peš v šolo na Upper West Side na Manhattanu, kar naj bi bil domnevno še en odličen liberalni kraj na svetu: kako se mu beli ljudje umikajo na poti in umikajo svoje stvari iz njegovega dosega. 

Vaši afroameriški kolegi bi verjetno rekli: dobrodošli v naši realnosti. 

Našo realnost smo obogatili okoli tako zelo osnovnih pogojev patriarhije in kolonializma, da nas preganjajo že stoletja. Mislili smo, da smo naredili boljše in da smo naredili korak naprej, vendar je zelo moreča realnost danes ta, da temu ni tako. Brexit je bil morda prvi viden primer tega na Zahodu. Pred tem imamo premierja Modija v Indiji, predsednika Duterteja na Filipinih. Utelešajo idejo močnega moškega, junaka s posebnimi močmi in močno podobo. Trdijo, da imajo sposobnost vizualizacije družbe – da bodo razkrili, kaj se dogaja na svetu. 

To se zgodi, ko predsednik ZDA Trump stoji pred občinstvom in reče: »Jaz sam lahko to popravim.« In ljudje prepoznajo vizualni stereotip in nanj občutijo odziv. Volijo za takšnega človeka in to se dogaja povsod. Ne moremo se več pretvarjati – tudi če smo se želeli –, da živimo v zaporedju slabih trenutkov. Namesto tega smo se znašli v novi konjunkturi, kjer sta rasizem in nacionalizem obogatena z vseprisotnostjo vizualnih tehnologij nadzora in sredstvi za družbeni nadzor. In kmalu moramo priti k sebi, kajti stroji so v tem primeru korak pred nami. 

Računalniška fotografija temelji na strojnem učenju. Stroj se uči iz ogromnih podatkovnih nizov, ki niso nevtralni. Robo-policaji in robo-sodniki se učijo od prejšnjih policijskih praks in sodnih primerov, ki vključujejo močno rasno pristranskost. Kakšna vrsta pristranskosti lahko vpliva na našo vizualno kulturo?

Dolgotrajni problem pristranskosti sega vse do analognega filma. Ustvarjalci filmov so centrirali barvno lestvico na podlagi t. i. vzorcev deklet, ki so imele zelo svetlo polt. Nekateri kritiki so opazili, da je bil film diskriminatoren do ljudi s temno kožo. Pametni telefoni imajo zelo podoben problem. Tehnologija prepoznavanja obraza ima dokazano težave pri prepoznavanju ljudi z afriškim poreklom, včasih odvratno predlaga, da so opice. Zakaj je to pomembno? Če vstopaš na neko varovano območje ali na letališče in moraš iti mimo varnostnega sistema, se mora tvoja fotografija, ne tvoj dejanski obraz, ujemati z varnostno podatkovno bazo. In obstaja veliko napak pri prepoznavanju t. i. »ne-belih« ljudi. Ne vemo, kako bi takšni sistemi obravnavali deviacije. Bi jih ignorirali? Preveč poudarjali in prišli do napačnih zaključkov? 

Vsaka fotografija vsebuje veliko socialnih informacij, kar je ključnega pomena za kulturno in politično analizo fotografije. V ZDA so ljudje izjemno učinkoviti pri prepoznavanju posameznikovega rasnega porekla zgolj z opazovanjem. V Veliki Britaniji ljudje lahko prepoznajo tvojo pozicijo v družbenem sloju v trenutku, ko spregovoriš. Kar moramo vzeti v zakup, je obstojnost arhetipa in stereotipa. Kot-iz-risanke ideje o razlikah so ostale usidrane v ljudeh, navkljub našemu trudu za nasprotni učinek. Zato me bogatenje realnosti ne zanima kaj preveč. Raje bi določene stvari razkril. Na način, ki ga je prvi izpostavil Frantz Fanon, beli ljudje še vedno prepoznajo osebo afriškega porekla kot rasni tip in so se že naučili, da jih mora biti strah, še preden pridejo s tako osebo prvič v neposredni stik. 

Socialni metapodatki?

Seveda. Tako prepoznavanje kot afekt sta neločljiva – četudi živimo v pretežno belem družbenem svetu. Upali smo, da bo obilje informacij transformiralo družbo na boljše, ampak tega je bilo zelo malo. Prav nasprotno: komunikacijske tehnologije in digitalne platforme širijo diskriminacijo, sovraštvo in tudi nasilje. Uporablja se jih kot orožje. Nekaj mojih kolegov je izvajalo akademsko delo na temo Palestine in drugih socialnih problemov. Nisem mogel verjeti, kako agresivni so bili troli na internetu. Nasilje na spletu, grožnje s smrtjo, blatenje … Zapustiti so morali družbena omrežja, izbrisati osebne profile, v svojih pisarnah namestiti gumbe za preplah, celo najeti varnostnike. Grozno jim je bilo. In vse to se je zgodilo zgolj zaradi njihovega pisanja. To je resnično bogatenje spletnega medija, ne oblika razsvetljenja, na katero smo upali. 

Takšno širjenje ima še en pomemben stranski učinek. Ljudje so, npr., veliko bolj zaskrbljeni zaradi migrantov kot zaradi podnebnih sprememb. Znano je, kaj so ljudje naredili biosferi. Samo spomnite se posnetkov iz Evrope to poletje. Gozdni požari, tajfuni, orkani, poplave in suše so sedaj postali običajni dogodki. Realnost očitno prehiteva še najbolj pesimistične računalniške podnebne modele. Ampak zaradi tega, ker so podnebne spremembe v svojem jedru problem kolonializma in pridobivanja virov, so jih beli ljudje ponovno odrinili na stran kot neprepričljiv problem. 

Spomnim se svojega Instagram računa to poletje. Podobe gozdnih požarov, poplav in družbenih protestov so bile premešane s tistimi vplivnih ljudi in kolegov, ki so uživali na počitnicah. Kako naj ima zgolj ena sama fotografija vpliv v takšni množici posnetkov?

Vedno smo precenjevali idejo, da fotografija – ena ikonična fotografija – lahko spremeni zgodovino. Ljudje še vedno rečejo, da se je vojna v Vietnamu končala zaradi dokumentarne fotografije. Toda najbolj znane podobe iz tiste vojne so bile narejene veliko pred dejanskim koncem vojne. Večino žrtev na obeh straneh je bilo po tem, ko so bile posnete te fotografije in objavljene leta 1968. Podobna stvar se je zgodila tudi z Martinom Luthrom Kingom in gibanjem za državljanske pravice v ZDA. Zelo močno so se trudili, da bi njihova dejanja dobila medijsko pozornost in pri tem so bili dobri. A King je rekel – eno leto preden so ga ustrelili –, da jim ni uspelo. Da niso dosegli tega, kar so želeli. Postal je »viden«, zakoni so bili sprejeti – vendar revščina, rasizem in militarizem družbe v ZDA se niso spreminjali. 

Se spomnite fotografije Alana Kurdija, otroka, ki se je utopil v Sredozemskem morju in ga je iz vode potegnil turški policaj? Za kratek čas je imela ta fotografija dramatičen učinek. Ljudje so začeli govoriti o beguncih in ne o migrantih. Politiki so svoji javnosti zagotavljali, da bi morale biti takšne smrti preprečene in da bodo države poskrbele za boljšo namestitev. A ta učinek je imel zelo kratko življenjsko dobo – deloma zaradi tega, ker je bilo na voljo preobilje drugega vizualnega materiala, ki je vzbujal manj sočutja, in deloma zaradi belega strahu. 

Morda moramo spremeniti naš pristop do razmišljanja o tem, kako družbeni mediji spreminjajo naša življenja danes. Poglejmo si npr. Black Lives Matter. Verjamem, da je to gibanje dvignilo ozaveščenost med ljudmi na način, ki poprej ni deloval. Drži, število ubojev s strani policije je ostalo enako, kljub fotografijam. A je sedaj več novic o ubojih s strani policije. V kulturi ljudje sedaj veliko bolj neposredno govorijo o nadvladi belcev, ki nič več ni le abstraktno mišljenje. Postalo je bolj vidno. Morda je naloga vizualnega aktivizma – politično, kulturno in izobraževalno –,
da ohranja vztrajnost videnja in pomaga ohranjati relevantne podobe vidne. Če na Instagramu radi sledite Justinu Bieberju, mu dajte. Naj vas to ne zamoti. Zavedajte se drugih pomenov. 

Na primer?

Na svojih predavanjih sem dolgo časa uporabljal fotografijo, s katero sem opisoval fenomen, ki se mu reče nepremišljeno buljenje. Ta neprijeten termin se je uporabljal v režimu Jima Crowa za krepitev kazni, ki jo bo prejel Afroameričan, ko bo obsojen zaradi zločina. Nepremišljeno buljenje je namigovalo, da so afroameriški moški seksualno strmeli v bele ženske. Pogosto so bili zaradi tega pretepeni ali linčani. 

Zadnja oseba, ki je bila leta 1952 formalno obtožena tega, je bil moški po imenu Matt Ingram. Šele nedavno sem prvič opazil, da je poziral pred konfederacijskim spomenikom v mestu, kjer je živel. Šele pred kratkim, po tem, ko smo protestirali proti tem konfederacijskim spomenikom, sem ponovno pogledal to fotografijo in opazil namig. On se je že zavedal pomena takšnega spomenika – da je bil simbol bele nadvlade. To ni bilo tako opazno meni ali drugim belim ljudem. Ampak zelo opazno je bilo skupnosti Afroameričanov. Sedaj se zavedam, da je gospod Ingram govoril ne le sedanjosti, ampak tudi prihodnosti. Pošiljal nam je sporočilo. In takšna sporočila mi dajejo majhne koščke upanja v tem temačnem času. 

Takšna sporočila so relevantna, če lahko zaupamo zgodovinskim gradivom. Ampak obenem lahko vidimo tudi porast novih manipulacijskih tehnik, t. i. globokih ponaredkov. Računalniško generiranih fotografij in videoposnetkov, ki jih ne moremo razlikovati od resničnosti. Kaj, če bodo takšni posnetki postali zgodovinski dokumenti v prihodnosti?

Imamo dolgo zgodovino ponarejenih slik, ki so jih uporabljali za politične namene. V času pariške komune so krožile ponarejene fotografije, domnevni atentat na pariškega nadškofa, kako komunardi požigajo mesto … Po naših standardih so bili posnetki absurdno lažni, ampak leta 1871 jih niso dojemali kot takih. Drži, stroji nas sedaj lahko zavedejo na številne nove načine. Uporabljamo lahko programsko opremo za sinhronizacijo ustnic in računalniško animacijo, da dodamo nekaj dodatnih povedi v politični govor. Vendar bodo globoki ponaredki od nas preprosto zahtevali le to, da naredimo nekaj zgodovinskega dela v slogu stare šole. Poiščimo arhiv z originalnim govorom in najdimo razlike. Seveda bo kultura instantnih podob favorizirala globoke ponaredke. Nihče ne preverja fotografij na naših družbenih omrežjih. So vizualne in močne in imele bodo vpliv. Ko Trump izjavi toksične stvari, mediji o njih takoj poročajo in ljudje si jih zapomnijo, tudi če se s predsednikom ne strinjajo. To je njegova umetnost medijske osebnosti. Zelo je uglašen z uporabo množičnih medijev v svojo korist. Ustvaril je podobo mizoginega, rasističnega teatralnega močnega moškega – zaradi česar je bil izvoljen. 

Globoki ponaredki so zelo uporabni za ta namen. Namesto tega, da zapravljamo svoj čas in razmišljamo o tem, kako bi jih lahko razkrinkali, moramo razmišljati o načinih, na katere delimo naša videnja in razumevanja sveta. Kaj mi verjamemo, da je resnično in pomembno za ljudi na takšen način, da postane relevantno. Tukaj gre ponovno za močno lekcijo iz gibanja za državljanske pravice. Ko je Martin Luther King govoril o »militantnosti«, ni pridigal o nasilju, ampak o vztrajnosti. Še naprej bomo počeli to, tako je govoril. Četudi ne vemo ali si ne predstavljamo, na kakšen način se stvari morda lahko spremenijo. In to je tisto, kar moramo narediti. Moramo pisati, tvitati, fotografirati, objavljati … in moramo se upirati. 

Prevedla Anja Kos.