Od kod želja, da sta se na tej razstavi kot kuratorja skoraj popolnoma umaknila konceptualnemu vložku in razstavo tako rekoč prepustila gledalcem, da poglavitni del kontekstualizacije izvedejo sami in jim dala nalogo, da si sami osmislijo fotografije, katerih avtorstvo ni znano ali je pozabljeno ali morda celo odrečeno?
Peter Rauch (PR): Želja izhaja iz najinega odnosa do fotografskega medija, kjer ne gre vedno samo za produkcijo lastnih, izvornih podob, ampak navdušenje nad učinkom, delovanjem, mnoštvom nekih podob, ki jih najdeš, spremljaš, srečaš oziroma one srečajo tebe. To navdušenje naju druži tudi do te mere, da vsak zase zbirava različne stvari, ki jih najdeva. Ker se iz tega napaja najino nadaljnje delo, pedagoško in ustvarjalno, praktično in teoretsko, sva želela združiti najini zbirki, ki pa nista arhivsko organizirani – vsebujeta najdbe. Razstava zato nosi naslov Sondiranje, kot najdba nečesa, kar ima potencial odkritja nekih še dodatnih zakladov. Torej – testiranje terenov.
Peter Koštrun (PK): Ko sondiraš, lahko s fotografijo, če je dovolj zgovorna v vseh kontekstih informacij, ki jih prenaša, prideš v neko obdobje, okolje in lahko sklepaš, da se bo v tem območju in obdobju pojavila še kakšna dragocenost. Seveda tega ne raziskujeva, ker bi s tem že arhivirala in bi prešla na polje sistematičnega dela, kar ni najin namen. Pri vsaki najdbi je zanimiv odziv posameznika ob odkritju – prvi pogled, otroška navdušenost, vzhičenost, ne glede na to, ali gre za obrtniško odličnost ali je to neki vsebinski moment, kjer se pojavijo lapsusi ali sporni momenti. Moja zbirka je precej povezana z estetiko grdega, ki pa ni nujno grdo, lahko vsebuje drugačno lepoto. In s tem morda nosi odličnost, ki jo lahko nosi samo portret, narejen v Ameriki pri obrtniku v devetdesetih letih 19. stoletja s tehniko, za katero ne veš, ali jo zna sploh še kdorkoli na svetu poustvariti. Take fotografije te osupnejo, kot je verjetno osupnilo Niépca, ki je, če ga poskušam citirati, rekel nekaj takega: »Rezultati niso jasni, učinek pa je magičen.«
Mislim, da se ob vsaki najdbi zgodi ta magičnost. Ko nekaj vidiš, se podzavestno želiš tega dotakniti, pokliče te. Ta klic združujeva, soočava in ga deliva, pokličeva se, da si opiševa in pokaževa najdbe, jih preveriva. Ob pregledih materiala sva ugotovila tudi, kje so najine povezave, bodisi v formalnem objektivnem ali subjektivnem smislu, mogoče tudi kje so konstitutivne točke stroke ali pa obravnavanja tega medija. Z razstavo Sondiranje sva se dotikala skoraj vseh pogledov na ta medij, od erotike in pornografije iz začetkov fotografije, nekih oglasov iz časa socializma, do političnih komentarjev. Nekatere najine najpomembnejše najdbe pa so med fotografijami iz revije Radar, kjer se mi je zdelo zelo zanimivo, da so vse objavljene fotografije ukradene iz tujih medijev in nimajo podpisa. Danes to ni več možno. Kaže na neki odnos v nekem obdobju.
Je ves ta material večinoma starejši ali raziskujeta tudi podobe iz digitalnega sveta?
PR: Obstajajo seveda tudi arhivi, ki jih imava na diskih, ampak niso bili vključeni v razstavo, ker je bila pri izbiri izredno pomembna materialna plat, torej na kakšnem fizičnem nosilcu sva fotografije odkrila. Ničesar nisva tiskala z digitalno tehnologijo. Kakšne stvari so bile čisto nove, kot na primer natisnjene digitalne fotografije, najdene na ulici. Oglas »Išče se vrabček«, ki sem ga našel v različnih barvah papirja na različnih lokacijah, sva za razstavo izbrala v treh izvodih, v trobojnici slovenske zastave. Ta oglas je bil aktualen v času postavljanja razstave in ga spremlja izredno absurdno besedilo.
Ne ukvarjava se s tem, kateremu obdobju najdbe pripadajo, so pa nekatere zaradi starosti toliko bolj zanimive. Zaradi distance je lažje vzpostaviti drugačen odnos, ker je artefakt ali pa sama podoba potujena iz neznanega drugega okolja, obdobja ali konteksta, jo je možno gledati iz vidika fotografije kot fotografije same, kar je bilo pri tej razstavi bistvenega pomena.
V nekaterih primerih je zgodba v ozadju najdbe neznana, neznan je kontekst in zaradi tega lahko pristopiš do nje kot do fotografije, in ne kot do poročila o konkretnem dogodku. S pretiranim razmišljanjem o izvoru fotografije lahko fotografijo izgubiš. Midva pa ostaneva pri fotografiji, ustaviva se na površini, ob čemer je zelo pomembna njena materialnost. Ko fotografija ni več v svoji funkciji, ko je vzeta iz konteksta, je izpraznjena in nima ambicije. Če nima ambicije, ne sporoča nič več in lahko nastopi kot fotografija.
Kako je pravzaprav prišlo do razstave?
PR: Razstava je nastala ob povabilu festivala Celje FOKUS, kjer sva oba v preteklosti sodelovala kot mentorja. Odločila sva se, da razstaviva fotografije drugih ljudi, ob čemer nisva želela pristopiti samo kot kuratorja: ostala sva na ravni avtorja, ki se postavi v vlogo kuratorja, ki ustvarja s svojim arhivom, v najinem primeru z zbirko. Misel, da bi povabila še druge avtorje, je bila Petrova. Naa področju zbirateljstva je svojega vzornika našel v Petru Dabcu, ki je prava zakladnica takšnih najdb. Povabila sva še Petra Gorenška. Za nekaj fotografij, ki so bile na steklu, za katere sva potrebovala reprodukcije in povečave, sva vključila Petra Rombota in Petra Uhana, ki sva jima dala isti negativ, ne da bi jima to povedala, da bi ga vsak na svoj način avtorsko interpretirala. Razstavljena sta bila oba – namen ni bil tekmovanje ali vrednotenje, temveč prikaz dveh različnih pogledov dveh različnih značajev, dveh mojstrov analogne fotografije. Oba sta naredila tehnično vrhunski fotografiji, printa sta pa popolnoma različna. K razstavi je nekaj fotografij, ki jih je želel razstaviti Peter (Koštrun), prispeval tudi Jasmin Talundžić.
Vsi omenjeni so zbiratelji reči, ki nimajo jasno določenega in sistematičnega kriterija, ampak jih zbiramo na podlagi navdušenja. To navdušenje je enostavno opisljivo: Barthes temu reče punctum. Vsi ob zbirateljstvu iščemo predmete navdušenja, da lahko delimo ta skupni punctum, si ga predstavimo in se o tem pogovarjamo. Učinek vsake najdbe je resnična fascinacija, ki pa ostane nesimbolizabilna. Je neopisljiva, vendar nosi nekaj, kar je moč začutiti. Čutenje podobnih afektov nas druži – gre za afekt v odnosu do fotografije, v soočenju z istimi podobami, zaradi katere se lahko tvori skupnost, s katero sva z razstavo Sondiranje delila svoje najdbe. Ko takšne najdbe predstaviš javnosti, ima ta nalogo, da videno zagrabi in si ustvari svojo zgodbo. Dejstvo, da sva podpisana kot avtorja, odpira vprašanje, kaj želi avtor povedati z galerijsko predstavitvijo takšnih artefaktov. Sledi dvojna pot gledanja, ki je legitimna v obeh smereh: ali se navdušuješ v svoji smeri ali pa slediš možni latentni logiki, ki sva jo kot kuratorja uporabila ob umestitvi v prostore. Dvoslojnost razstave je dobro učinkovala in je bila pozitivno sprejeta prav v tem smislu, da nekako je in ni didaktična, je sistematična, ampak hkrati ni. Kar je bilo moč videti na steni galerije, je nepojasnljivo ravno zato, ker je nesimbolizabilno. Ker je jedro teh fotografij onkraj besed, se vsebine ne da pojasniti. Te zadene ali pa te ne.
PK: Brezbesednost je hkrati tudi mnogokrat naš odziv, ko si predstavimo najdeni material in z druge strani ni komentarja. Pogosto se to pokaže zgolj na osnovi obrazne mimike, z gestiko…
PR: … ali pa s krohotom in mašili, ki nič ne pomenijo. Ni nujno, da v najdeni zadevi doživimo vedno isti punctum, ampak da drug drugemu zaupamo. Tudi če ob pregledu materiala sam ne vidim iste točke navdušenja, jo poskušam videti, ker je zame ta oseba referenčna v pogledu na fotografijo. Na podlagi zaupanja referenčni osebi lahko začneš gledati iz druge perspektive, kar ti omogoči, da najdeš točko navdušenja, za katero ne potrebuješ razlage. Takih ljudi sicer ni veliko, vendar lahko z njimi najbolj iskreno govoriš o jedru svojega ustvarjalnega dela.
