Ana Peraica
Ana Peraica je avtorica knjig Fotografija kao Dokaz (Multimedijalni institut, Zagreb, 2018), Culture of the Selfie (Institute of Network Cultures, Amsterdam, 2017) in Sub/versions (Revolver, Berlin, 2009). Je tudi urednica Smuggling Anthologies (MMSU, Rijeka, 2015), Victims Symptom (Institute of Network Cultures, Amsterdam, 2009) in Žena na raskrižju ideologija (HULU, Split, 2007). Poglavja iz njenih knjig so objavljena v antologijah, ki jih objavljajo Afterall/MIT Press, Loecker Verlaag, Samarah Institute of Cultural Studies idr. Je tudi avtorica gesel v izdajah enciklopedije, ki jo je objavila založba Sage. Članke je objavljala v akademskih revijah, kot sta Leonardo in Afterimage, pa tudi v revijah, kot so Springerin, Flash Art, Fotografija in mnoge druge.Trenutno piše knjigo Postdigital Arcadia, skupaj s Patrickom Lichtyjem je tudi sourednica revije Intelligent Agent Reader. Poučuje na magistrskem programu Zgodovine medijske umetnosti na Donavski univerzi v Kremsu ter na magistrskem programu Kulture medijske umetnosti (ERASMUS MUNDUS) na Donavski univerzi v Aalborgu, Poznanu in Singapurju. Peraica živi in dela v Dioklecijanovi palači v Splitu na Hrvaškem, kjer vodi družinsko fotografsko trgovino Atelier Perajica in se aktivno angažira pri ohranjanju življenja znotraj tega naseljenega rimskega spomenika, ki je na seznamu svetovne dediščine.
Ana Peraica se je rodila v družini fotografov. Njen dedek in oče sta vodila družinski foto studio Atelier Perajica na glavnem trgu Dioklecijanove palače v Splitu na Hrvaškem. Studio je prešel v Anine roke in danes še vedno tam dela sama. Poleg vodenja ateljeja se osredotoča na fotografsko teorijo, natančneje na področju sodobne umetnosti, študij vizualne kulture in teorij medijev. Zelo navdihujoče je videti, kako njena preteklost in praksa v studiu vpliva na njeno raziskovanje in obratno. V svojih spisih se osredotoča na omrežno družbo, strategije anonimnosti in psevdonimnosti, vzporedne hiper-narative itd. Trenutno dela na svoji novi knjigi Postdigital Arcadia, v kateri se osredotoča na spremembe v post-digitalni fotografiji (npr. slike iz zraka in 360° slik) in razpravlja o spremembah, ki jih prinaša nova vizualna govorica, našem dojemanju realnosti. Govorila sva tudi o njeni zadnji objavljeni knjigi Kultura selfijev (The Culture of the Selfie), pomembni raziskavi o tem sodobnem pojavu.
- Ključne besede: fotografija, fotografski studio, kulise, ozadje, selfi
Emina Djukić (1982) je vizualna ustvarjalka in pedagoginja. Magisterij iz fotografije je opravila na VŠVU v Bratislavi, trenutno pa kot docentka predava na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer fotografija. Od 2005 do 2010 je sodelovala z Zavodom Mladinski kulturni center Medvode, kjer je bila nekaj časa tudi programska direktorica. Več let je kot mentorica sodelovala na poletni delavnici Celje Fokus in bila leta 2013 njena umetniška vodja. Od 2015 je sodelavka uredniškega odbora revije Fotografija. Medij fotografije raziskuje že dolgo; trenutno se ukvarja predvsem z narativnimi možnostmi fotografije in njenim odnosom do preteklosti.
Ana Peraica je avtorica knjig Fotografija kao Dokaz (Multimedijalni institut, Zagreb, 2018), Culture of the Selfie (Institute of Network Cultures, Amsterdam, 2017) in Sub/versions (Revolver, Berlin, 2009). Je tudi urednica Smuggling Anthologies (MMSU, Rijeka, 2015), Victims Symptom (Institute of Network Cultures, Amsterdam, 2009) in Žena na raskrižju ideologija (HULU, Split, 2007). Poglavja iz njenih knjig so objavljena v antologijah, ki jih objavljajo Afterall/MIT Press, Loecker Verlaag, Samarah Institute of Cultural Studies idr. Je tudi avtorica gesel v izdajah enciklopedije, ki jo je objavila založba Sage. Članke je objavljala v akademskih revijah, kot sta Leonardo in Afterimage, pa tudi v revijah, kot so Springerin, Flash Art, Fotografija in mnoge druge.Trenutno piše knjigo Postdigital Arcadia, skupaj s Patrickom Lichtyjem je tudi sourednica revije Intelligent Agent Reader. Poučuje na magistrskem programu Zgodovine medijske umetnosti na Donavski univerzi v Kremsu ter na magistrskem programu Kulture medijske umetnosti (ERASMUS MUNDUS) na Donavski univerzi v Aalborgu, Poznanu in Singapurju. Peraica živi in dela v Dioklecijanovi palači v Splitu na Hrvaškem, kjer vodi družinsko fotografsko trgovino Atelier Perajica in se aktivno angažira pri ohranjanju življenja znotraj tega naseljenega rimskega spomenika, ki je na seznamu svetovne dediščine.
(odlomek iz knjige Postdigital Arcadia, v pripravi)
Selfiji ne služijo samo tradicionalni vlogi fotografskega (samo)beleženja, temveč tudi manevriranju prostora za lastnim hrbtom. Na žalost pa prihaja do številnih nesreč snemalcev selfijev zaradi zadenjske hoje pri delanju posnetkov, ker se obe resničnosti, neposredovana in posredovana, človeški in strojni vid, ne ujemata. Tako fotografska tehnologija, ki temelji na vzvratnem ogledalu (v katerem se predmeti v ogledalu zdijo bližje kot v resnici), dokončno rešuje eno največjih tragedij človeškega zaznavanja samega sebe – nezmožnost, da bi videli in nadzorovali svet za lastnim hrbtom.
- Ključne besede: fotografija, mobilna fotografija, optične priprave, ozadje, selfi
Ana Peraica je avtorica knjig Fotografija kao Dokaz (Multimedijalni institut, Zagreb, 2018), Culture of the Selfie (Institute of Network Cultures, Amsterdam, 2017) in Sub/versions (Revolver, Berlin, 2009). Je tudi urednica Smuggling Anthologies (MMSU, Rijeka, 2015), Victims Symptom (Institute of Network Cultures, Amsterdam, 2009) in Žena na raskrižju ideologija (HULU, Split, 2007). Poglavja iz njenih knjig so objavljena v antologijah, ki jih objavljajo Afterall/MIT Press, Loecker Verlaag, Samarah Institute of Cultural Studies idr. Je tudi avtorica gesel v izdajah enciklopedije, ki jo je objavila založba Sage. Članke je objavljala v akademskih revijah, kot sta Leonardo in Afterimage, pa tudi v revijah, kot so Springerin, Flash Art, Fotografija in mnoge druge. Trenutno piše knjigo Postdigital Arcadia, skupaj s Patrickom Lichtyjem je tudi sourednica revije Intelligent Agent Reader. Poučuje na magistrskem programu Zgodovine medijske umetnosti na Donavski univerzi v Kremsu ter na magistrskem programu Kulture medijske umetnosti (ERASMUS MUNDUS) na Donavski univerzi v Aalborgu, Poznanu in Singapurju. Živi in dela v Dioklecijanovi palači v Splitu na Hrvaškem, kjer vodi družinsko fotografsko trgovino Atelier Perajica in se aktivno angažira pri ohranjanju življenja znotraj tega naseljenega rimskega spomenika, ki je na seznamu svetovne dediščine.
- Blesser B., Salter, L. R., 2007. Spaces Speak, Are You Listening?: Experiencing Aural Architecture. MIT Press. https://doi.org/10.7551/mitpress/6384.001.0001
- da Vinci, L., 1478–1519. Codex Atlanticus.
- Derrida, J. 1993. Memory of the Blind Man: The self-portrait and other ruins. Chicago: University of Chicago Press.
- Benjamin, W., 2002. The Arcades Project. Belknap Press. Third Printing edition.
- Grau, O., 2003. Virtual Art: From Illusion to Immersion. Cambridge MA: MIT Press.
- Didi-Huberman, G., 2008. Images in Spite of All: Four Photographs from Auschwitz. Chicago: University of Chicago Press.
- Halpern, O., 2015. Beautiful Data. Durham: Duke University Press.
- Gombrich, E., 2000. Art and Illusion: A Study in the Psychology of Pictorial Representation. Princeton University Press.
- Gowen, A, 2016. More People Died Taking Selfies in India Last Year than Anywhere Else in the World. The Washington Post [na spletu], January 14. Dostopno tukaj. [Dostopano 28. nov. 2018]..
- Lynch, K., 1960. The Image of the City. Cambridge MA: MIT Press.
- Maillet, A., 2004. The Claude Glass: The Use and Meaning of the Black Mirror in Western Art. Cambridge MA: MIT Press.
- Virilio, P., 1997. Open Sky. London: Verso.
- Wills, D., 2008. Dorsality: Thinking Back Through Technology and Politics. Minnesota: University of Minnesota Press. https://doi.org/10.3366/olr.2011.0009
KUPI PDF: Ana Peraica: Selfiji in svet za vasim hrbtom – PDF
PRENESI PDF:
Članek utemeljuje, da se sodobna kultura selfija suče okrog grimas – da temelji izključno na sosledju obraznih izrazov. Ker sta »račka« (duck face) in »riba« (fish face) na fotografijah vseprisotni, sta postali že skoraj naravni in družbeno sprejemljivi. Članek v to domnevo podvomi in se sprašuje, ali nista ta tipa grimas dejansko obstajala že prej. Grimasa lahko prihaja od znotraj, kot posledica bolečine ali blaznosti, ki spačita naraven izraz in ga prekrijeta, kakor obleka pokrije intimne dele telesa. Obstajajo torej smešne in manj smešne, družbenokomunikacijske in zrcalne grimase, pomenljiva in popolnoma brezpomenska spačenja obraza. Ob obravnavi del umetnikov in znanstvenikov, med drugimi Antona Josefa Trčke, Alphonsa Bertillona, Jean-Martina Charcota, Duchenna de Boulogne, Hanne Wilke in Sanje Iveković, se spoprijema s pojmom grimase kot poze na preseku med javnim in zasebnim.
- Ključne besede: buržuizacija umetnosti, fiziognomska znanost in umetnost, grimasa, selfi
Ana Peraica ima doktorat iz fotografske estetike. Po diplomi na Univerzi v Zagrebu s področij umetnostne zgodovine in filozofije je postala raziskovalka umetnostne teorije na Jan Van Eyck Akademie v Maastrichtu, kjer je prejela podporo Unescovega Mednarodnega sklada za promocijo kulture (UNESCO-IFPC). Vzporedno je vpisala triletni doktorski študij kulturne analize, teorije in interpretacije na ASCA Univerze v Amsterdamu in zagovarjala svojo disertacijo z naslovom »Fotografija kot dokaz« na Univerzi na Reki. Je urednica zbornika Žena na raskrižju ideologija (Split, HULU / Governmental Office for the Equality of Rights Split, 2007), Victims Symptom – PTSD and Culture (Institute for Networked Cultures, Amsterdam, 2009) in avtorica knjige Sub/versions (Revolver Publishing, 2009). Njene eseje s področij vizualnih študij in medijske teorije objavljajo mnogi časopisi in revije, na primer Springerin, Pavilion, Fotografija/Membrana, Afterimage, Leonardo idr.
- Bergstein, M., 2010. Mirrors of Memory: Freud, Photography, and the History of Art (Cornell Studies in the History of Psychiatry), Toronto: Cornell University Press. https://doi.org/10.1086/662356
- Bourdieu, P., et al., 1998 [1965]. Photography: a middle-brow art. Prevedel S. Whiteside. Cambridge: Polity.
- Didi-Huberman, G., 2003. Invention of Hysteria Charcot and the Photographic Iconography of the Salpêtrière, Cambridge, Massachusettsm: MIT Press. https://doi.org/10.1017/s0007087406388279
- Elkins, J., 2003. The Poetics of Perspective. Ithaca, London: Cornell University Press.
- Kittler, F., 2010. Optical media. Berlin lectures 1999. Prevedel A. Enns. Cambridge, Walden: Polity.
- Kozloff, M., 2007. The Theatre of the Face. Portrait Photography since 1900. London, NewYork: Phaidon.
- Lasch, C., 1991. The Culture of Narcissism: American Life in an Age of Diminishing Expectations.
- Melchoir-Bonnet, S., 2006. The Mirror. A History. Prevedla Katherine H. Jewett. London, New York: Routledge, Taylor and Francis.
- Owens, C., 1994. Beyond Recognition: Representation, Power and Culture. University of California Press. W. Norton & Company; Revised edition.