Dokumentarna fotografija v dobi Instagrama

Dokumentarna fotografija v dobi Instagrama

Nik Erik Neubauer, Petkovi protesti, 2020-.

Nik Erik Neubauer spada med dokumentarne fotografe mlajše generacije, ki so se med protikoronskim zaprtjem javnega življenja pridružili javnim protestom, jih neumorno dokumentirali in fotografije objavljali na Instagramu. Njegova dela so podlaga za razmislek o vlogi dokumentarne fotografije danes ter o razlikah med objavami v tiskanih medijih in na družbenih omrežjih. Glede na porast nezaupanja v množične medije se sprašujem, ali je Instagram platforma demokratičnosti in umetniške svobode ali slabe kakovosti in zavajanja.

Besedilo: Hana Čeferin
Fotografije: Nik Erik Neubauer

Množica ljudi vseh starosti se vali po ulici. Zopet je petek, dan, da tako mladi kot stari izkažejo svoje nezadovoljstvo s trenutno vladajočo politiko. Zberejo se na Prešernovem trgu in nadaljujejo pot do Trga republike, ob tem pa plapolajo s transparenti, vrtijo glasbo, pozdravijo morebitne znance, se veselijo, negodujejo in glasno ponavljajo gesla v megafone.

Razlogov za vsakotedenski zbor tisočev ljudi v središču Ljubljane je bilo od marca 2020 naprej mnogo. Državljani so protestirali proti desno usmerjeni vladi Janeza Janše in političnemu kadrovanju, korupciji in žaljivim tvitom, proti pol leta trajajoči policijski uri, izstradavanju medijev in spornemu zakonu o vodi. Protestirali so v podporo Palestini, Avtonomni tovarni Rog in žvižgaču Ivanu Galetu. Protesti so se začeli marca 2020, ko je vlada Janeza Janše zopet prevzela oblast. Ker je marca izbruhnila globalna epidemija in je bilo druženje prepovedano, so ljudje sprva protestirali z balkonov in oken – transparente, pevske nastope in druge performanse so izvajali kar v lastnih domovih. Že 24. aprila pa so se kljub prepovedim odpravili na ulice – najprej na kolesih, nato v avtomobilih in končno peš. Protesti so se odvijali skoraj vsak petek in se v neprecedenčni vztrajnosti ponavljali več kot eno leto.

Fotograf Nik Erik Neubauer se je skoraj vsak petek pridružil množici protestnikov in številnih fotografov, ki so za medijske hiše dokumentirali dogajanje. Neubauer spada med fotografe mlajše generacije, ki se ukvarjajo z velikokrat politično obarvano dokumentarno fotografijo, a ne delujejo pod okriljem tiskovnih agencij. Kot neodvisnega fotografa ga ni zanimal konvencionalno fotožurnalistični pristop. Ni želel posneti le objektivne dokumentacije širšega poteka dogodkov, pač pa je iskal mikrozgodbe znotraj makro dogajanja. Objektiv je usmeril v intimnejše trenutke – včasih objet par ali posebej šaljivo protestniško masko, včasih objokane protestnike v trenutku ganjenosti ali zdolgočasene policiste. Tak pristop k fotografiranju, ki daje prednost osebnim zgodbam nad objektivno distanco, uporabljajo uveljavljeni ulični fotografi, kot sta Matt Stuart ali Alex Webb, ki pripovedno moč dosegata ravno s svojo občutljivostjo za izkušnjo posameznika znotraj širše družbene situacije. Takšna fotografija se od običajnega fotožurnalizma pogosto ne razlikuje le v vsebinskih poudarkih, temveč tudi v platformah, na katerih je predstavljena. Velikokrat se seli na spletne medije ali celo na socialna omrežja, kar je uporabil tudi Neubauer – svoje fotografije protestov je namreč redno objavljal na Instagramu, in ne v tisku. Prav ta sprememba platforme, ki zahteva svojevrsten način branja podob ter posebno estetiko in publiko, spreminja sam koncept dokumentarne fotografije, obenem pa tudi občinstva, ki si jo ogleduje.

Nik Erik Neubauer, Petkovi protesti, 2020-.
Nik Erik Neubauer, Petkovi protesti, 2020-.

V današnji poplavi podob se zdi, da so minila stoletja, odkar so ZDA preplavile srh vzbujajoče fotografije vietnamske vojne, ki so množice ljudi prepričale v protivojne proteste, ali odkar je fotografija protestnice, ki postrojenim policistom ponuja rožo, Marca Ribouda postala simbol mirnega upora.1 Dokumentarna fotografija, ki je civiliste daleč od dejanskega dogajanja pozivala k uporu, je svojo moč dokazovala vedno znova – od fotografij mrtvecev v ameriški državljanski vojni, ki jih je posnel Andrew Gardner, španske državljanske vojne Roberta Cape, številnih posnetkov druge svetovne vojne, podobe Napalm girl, ki jo je v Vietnamu posnel Nick Ut, lakote v Somaliji, ki jo je dokumentiral James Nachtwey, itd. A v misli si bomo težko priklicali podobe v 21. stoletju ranjenih ameriških vojakov v Afganistanu ali Iraku, saj jih je bilo praktično nemogoče posneti, še težje pa objaviti. Če so imeli v vietnamski vojni fotografi neomejen dostop do dogajanja, je danes vojska močno poostrila nadzor nad svojo javno podobo. Fotoreporter Christopher Nunn, ki je med letoma 2013 in 2019 fotografiral rusko-ukrajinski konflikt v regiji Donbas, je v intervjuju za Balkanist dejal, da se je mnogo lažje priključiti dogajanju v ukrajinski vojski, zato je na tem območju delovalo veliko število fotografov, ki so posneli vse od protestov do mrtvih žrtev. Takšne podobe bi ameriška ali britanska vojska skoraj zagotovo cenzurirala (Sayej 2020).

Vprašanje, ki danes torej postaja vedno bolj pereče, je vprašanje neodvisnosti uveljavljenih medijev in fotografskih agencij – katere podobe so javnosti sploh prikazane in komu je v interesu, da so. Vprašanje nikakor ni novo – leta 1994 je polemiko sprožilo dejstvo, da agencije fotografov niso pošiljale v Ruando, zato širša javnost zelo dolgo sploh ni vedela za genocid nad Tutsiji (Bogre 2020, 55). Tudi danes veliko ljudi dvomi o integriteti javnih medijev in v želji po informacijah »iz prve roke« raje spremlja družbena omrežja. Na slednja leti ogromno kritik, ki jim očitajo prenasičenost, premalo preverjanja dejstev, toksičnost algoritmov in marketinškega bombardiranja. Pa vendar, zakaj vidimo vedno večji porast ljudi, ki Facebook, Instagram in Twitter citirajo kot legitimne vire novic? Nedavna raziskava inštituta Reuters in Univerze v Oxfordu je ugotovila, da je v Nemčiji 38 odstotkov anketirancev, starih med 18 in 24 let, za glavni vir informacij o covidu-19 uporabilo Instagram, v Argentini pa kar 49 odstotkov (Kleis Nielsen et al., 2020). Ali reportažna fotografija na družbenih omrežjih upravičeno išče svoj novi dom, če ta postajajo vedno bolj »verodostojna« medijska platforma?

Fotografija, ki se posveča gibanjem za človekove pravice, kamor spadajo tudi fotografije protestov, ki vznikajo po vsem svetu, si je svoje mesto na Instagramu že dodobra utrdila. Profili, kot so @humanrightswatch, @theslacktivists ali celo @worldpressphoto, fotografske vsebine, ki jih v tiskanih medijih ne vidimo tako pogosto, redno objavljajo na svojih profilih, ki imajo lahko med nekaj tisoč in več milijoni sledilcev. Vznikajo profili, kot je @now_you_see_me_moria, ki organizira umetniške projekte v podporo beguncem v Grčiji in javnost ozavešča o tamkajšnji situaciji. Ne smemo pozabiti tudi na gibanji Black Lives Matter in MeToo, ki opozarjata na rasne in spolne neenakosti in sta v zadnjih letih dosegli skokovito podporo prek družbenih omrežij in uporabe zapomnljivih ključnikov. Na družbenih omrežjih je danes preprosto slediti dogajanju v Palestini, Jemnu ali na Kubi, obenem pa informacije prejmemo iz prve roke, kar ustvarja (velikokrat lažen) občutek večje kredibilnosti. O pomembnosti takšnega poročanja navsezadnje priča dejstvo, da so na Kubi v luči množičnih protivladnih protestov civilistom onemogočili dostop do družbenih omrežij, kot so Facebook, Instagram in WhatsApp (Marsh et al., 2021). Tako se kljub številnim pastem, s katerimi se na internetu zlahka srečamo, mnoge od njih so povezane z dezinformacijami in zavajanji, Instagram kaže kot platforma s potencialom velike demokratičnosti in dostopnosti.

Nik Erik Neubauer, Petkovi protesti, 2020-.
Nik Erik Neubauer, Petkovi protesti, 2020-.

Posebej mlajši fotografi uporabljajo spletne platforme, ker so bolj razširjene in imajo na njih objavljene vsebine večji domet, omogočajo jim hitrejšo in neposrednejšo komunikacijo z občinstvom in interaktivnost, saj objave ostanejo odprte za komentarje in izmenjavo mnenj. Obenem družbena omrežja odpirajo prostor za eksperimentacijo in nekonvencionalnost, ki ju uveljavljeni mediji velikokrat ne dopuščajo. Tako se je razvil poseben žanr dokumentarne fotografije, ki nima ambicije verizma. Z občinstvom, kakršnega predvideva Instagram, ta fotografija komunicira z bolj osebnimi, intimnimi zgodbami, obenem pa s posebno estetiko hitrih vtisov, ki jo zahtevajo spletne platforme. Na Poljskem, kjer protesti trajajo že od leta 2015, se je oblikoval kolektiv mladih fotografov, ki še danes beležijo dogajanje na ulicah. APP (Archive of Public Protests) je samostojna organizacija, ki je na svoji spletni strani zapisala, da »ni tiskovna agencija ali objektivni medij – predvsem zato, ker je objektivna pripoved mit, uporabljen v trenutni diskusiji, le da zagotovi vdanost nekemu družbenemu redu«. Delujejo pod vodilnim načelom, da fotograf ni le pasiven opazovalec, temveč aktiven član družbe, ki jo dokumentira – fotografi so obenem tudi protestniki. Podoben pristop je v dokumentiranju protestov ubral Nik Erik Neubauer, čigar prizori delujejo, kot da je del dogajanja na protestih, ne le zunanji opazovalec, meja med čustvi upodobljencev in čustvi fotografa pa je zabrisana. Njegove fotografije so ekscentrične, prikazujejo nekonvencionalne izreze, ki zanimajo njihovega avtorja, prizori pa so tudi pri dnevni svetlobi presvetljeni z bliskavico, ki na slikah razkrije nenavadne podrobnosti in občasno celo ustvarja občutek neprijetnosti. Če je Walterja Benjamina leta 1934 skrbelo, da fotografija inherentno olepša vse, kar postavi pred lečo aparata, je v Neubauerjevi fotografiji učinek skoraj nasproten – detajli so groteskno izpostavljeni, spačeni obrazi presvetljeni in prizori vizualno surovi in neizprosni. Množični mediji, ki naj bi bili zavezani objektivnosti, ne predvidevajo fotografa, ki je hkrati tudi protestnik, tako pa velikokrat nimajo prostora za drugačne, osebne poglede.

Do fotografije na družabnih omrežjih ni skeptična le fotožurnalistična stroka, temveč tudi umetniška. Leta 2011 je Chris Wiley za Frieze napisal esej Depth of Focus, v katerem je nekoliko pesimistično izrazil nezaupanje v digitalno fotografijo: »ustvariti fotografijo, ki bi bila originalna ali bi v nas vzbudila čustva, je zdaj radikalno pod vprašajem. Ironično je ravno moment največjega fotografskega izobilja fotografijo potisnil do roba izumrtja« (Wiley 2011). Deset let pozneje lahko dokaj samozavestno trdimo, da fotografija še zdaleč ni pred izumrtjem – nikoli ni obstajalo več fotografskih sejmov, revij, fundacij, muzejev in galerij kot danes. Zdi se, da je porast družbenih omrežij le še potenciral produkcijo fotografij, tako amaterskih kot profesionalnih. Kljub očitkom, da fotografije na družbenih omrežjih ne dosegajo kakovosti analognih fotografij in da je objavljanje na Instagramu inferiorno galerijskemu prostoru, gre umetniška fotografija s spletnimi platformami velikokrat z roko v roki. To je zanimivo komentiral ameriški fotograf Stephen Shore, eden od zagovornikov in velikih ljubiteljev Instagrama, ki ima pri svojih 73 letih na profilu več kot 2000 objav. Shore je odnos med fotografijo na Instagramu in v galeriji opisal kot primerjavo med haikujem in sonetom – »haiku je bolj preprost, kot nekakšna opomba, a zato nič manj globok, ima drugačen nivo detajlnosti in kompleksnosti« (Sayej 2020). Njegove fotografije z Instagrama so bile vključene v njegovo retrospektivo v MoMi, fotoknjigo, izdano leta 2015, ter več samostojnih razstav z naslovom Instagram.

Instagram ne bo nadomestil tiskanih medijev in galerijskih prostorov, predstavlja pa  dobrodošlo dopolnilo. Tako uveljavljeni kot manj znani umetniki na spletnih platformah najdejo prostor za delo, ki lahko obstaja zunaj institucionalnih okvirjev, v nekaterih primerih, kot pri Stephen Shoru, pa od tam vanje tudi prestopa. Vse več umetnikov se zaveda, da socialna omrežja ne predvidevajo le drugačnih del, temveč tudi drugačne gledalce – Neubauer ima na Instagramu čez tisoč sledilcev, ki lahko spremljajo njegova dela, med njimi pa vsi gotovo niso galerijska publika. Njegove fotografije slovenskih protestov tako obstajajo v dveh kategorijah: kot dokumentarna reportaža in umetniški projekt, čeprav v nobeno ne spadajo popolnoma. Predvsem nas dela opominjajo, da je fotografija več kot le prevpraševanje medija in večno iskanje novega. Fotograf in fotografija imata družbeno vlogo, ki se ne zapira vedno v svete prostore umetnosti, temveč živi med ljudmi – ko je to treba, tudi na Instagramu.

Reference
  • The Archive of Public Protests. Dostop 20. 8. 2021. Dostopno tukaj.
  • Bogre, Michelle. Documentary photography reconsidered: history, theory and practice. New York: Routledge, 2020.
  • Lynch, Lily. »War and Holy Water in Ukraine: An Interview with Photographer Christopher Nunn.« Balkanist, 25. julij 2015. Dostopno tukaj.
  • Rasmus Kleis Nielsen, Richard Fletcher, Nic Newman, J. Scott Brennen, Philip N. Howard. »Navigating the ‘infodemic’: how people in six countries access and rate news and information about coronavirus.« Reuters, 15. april 2020. Dostopno tukaj.
  • Stojko, Tone. Naša jeza je brezmejna. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2020.
  • Sarah Marsh, Elizabeth Culliford. »Faced with rare protests, Cuba curbs social media access, watchdog says.« Reuters, 14. julij 2021. Dostopno tukaj.
  • Sayej, Nadja. »Stephen Shore on Taking Photos With Drones and Why Instagram Posts Are Like Haikus.« Observer, 28. november 2020. Dostopno tukaj.
  • Wiley, Chris. »Depth of Focus.« Frieze, 1. november, 2011. Dostopno tukaj.

Projekt Kontrola & kritika je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021.

Opombe

  1. Riboudova fotografija je postala tako slavna, da se je na protestih množično začela izvajati gesta podajanja rož uniformirani avtoriteti. Podoben prizor je julija leta 1988 na protestu na Roški cesti v objektiv ujel Tone Stojko. Fotografija je na naslovnici njegove izjemne monografije Naša jeza je brezmejna (Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2020)
Fotograf in fotografija imata družbeno vlogo, ki se ne zapira vedno v svete prostore umetnosti, temveč živi med ljudmi – ko je to treba, tudi na Instagramu.

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 09. april 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 24. junij 2019. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kontaktiraje urednike na editors@membrana.si. Rok za predloge prispevkov (izvlečki dolžine 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 18.1. 2019. Rok za dokončane prispevke na podlagi sprejetih predlogov je 20.3.2019. Predloge pošljite na editors@membrana.org.

Kontaktiraje urednike na editors@membrana.org. Rok za dokončane prispevke na podlagi sprejetih predlogov je 30. september 2018. Predloge pošljite na editors@membrana.org.

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.