Recept:

• 1 zaobljeno dekle
• 1 kos opreme iz vsakodnevnega življenja
• 1 vreča, polna suhega humorja

Sestavine zmešamo med prihodom gostov, nato damo testo počivat v hladilnik. Na koncu lahko testo narežemo na grižljaj velike koščke in jih postrežemo z okvirji. 

Iiu Susiraja je finska fotografinja, ki v osrčje svojega ustvarjanja postavlja sebe in svoje zasebno življenje. Njeni večplastni avtoportreti se od večine fotografskih avtoportretov, ki jih poznamo iz zgodovine fotografije, in priljubljenih generičnih selfijev, razlikujejo po tem, da so prežeti s humorjem in avtoričinim smislom za (samo)ironijo. Njeno delo Primerno obnašanje / popoln vsakdanjik (Good Behaviour / Perfect Everyday Life) si je bilo mogoče ogledati na skupinski razstavi finskih avtorjev v Lotrščakovem stolpu, ki se je med 4. in 18. septembrom odvijala v okviru letošnjega festivala Organ vida v Zagrebu.

Dom običajno povezujemo z zasebnostjo in ga dojemamo kot nekaj, kar je ločeno od javnega življenja in osvobojeno družbenih spon; kot okolje, kjer je oseba lahko natanko takšna, kakršna je. Susiraja pa pokaže, da je to tudi prostor, kjer se v nizu ritualiziranih in rutiniziranih opravil osebna neskladnost z družbenimi vrednotami in normami pravzaprav najbolj manifestira. Njene avtoportrete lahko beremo kot kritično refleksijo in zbadljiv komentar na družbeno zaželene in pogosto (še vedno) stereotipne predstave o žensk(ost)i, vlogi gospodinje, lepotnih idealih in razmerjih moči, ki se ob tem izpostavljajo. Po eni strani je njen komentar naperjen proti še vedno konservativnim in patriarhalnim družbenim vrednotam, po drugi strani pa nastavlja ogledalo ženskam, ki s pretirano skrbjo za videz, obsesivnim ukvarjanjem s telesom in lepoto ter »tradicionalno« skrbjo za dom na te vrednote pravzaprav pristajajo in jih perpetuirajo. Ob tem dregne v samo srž simbolne konstrukcije pomenov, smisla in samoumevnosti, kaj se nam zdi »normalno«. 

Avtorica, ki svoje delo opisuje kot »dokumentacijo emocij«, pravi, da sebe fotografira preprosto zato, ker je subjekt, ki ga najbolje pozna. Navdih za njene avtoportrete so njeno vsakdanje življenje in medosebni (partnerski) odnosi. Postopek fotografiranja je vedno enak – odvija se v avtoričinem domu, ko je sama. Včasih idejo za fotografijo porodi ime predmeta ali objekta, beseda, fraza ali besedna zveza – te se običajno znajdejo tudi v naslovih fotografij in tako dodatno naglasijo, poudarijo ali spremenijo branje njihove vsebine. 

Avtorica v ustvarjalnem procesu posebno pozornost namenja izbiri predmetov ali objektov, ki morajo biti preprosti in lahko prepoznavni. Izbiro predmeta ali objekta običajno predvideva vnaprej in razmisli o tem, kako ga neobičajno uporabiti. Včasih predmet kupi, ne da bi vedela, za kaj se uporablja, in ga uporabi, kot se ji zdi primerno. Občasno predmeti na fotografijah metaforično predstavljajo drugo osebo, kot npr. v seriji Ne jezi se (Don’t Get Angry, 2008–2009). Serijaprikazuje rože v različnih stanjih in položajih: postavljene na mizo ali lebdeče v zraku nad njo, zavite ali prelite z različnimi barvami, zavite v vrečki, zamrznjene … in na simbolne načine prikazujejo boj za prevlado med dvema osebama (partnerjema).

Vsakdanje kuhinjske in druge pripomočke in predmete avtorica tako uporablja na nenavadne načine: hlačne nogavice visijo z njenih dojk; čevlji z visoko peto so zaviti v vrečko in zalepljeni okoli njenih kolen; korenje je zataknjeno za rob postelji, na kateri leži; hrenovke kot venček krasijo njeno glavo … Z minimalno intervencijo v uporabi predmeta Susiraja v običajnost vsakdana vnese trenutek absurda in nadrealizma. To v fotografije, ki posnemajo obliko selfija in snepšota, vnaša neujemanje in neskladje, kar učinkuje komično.

V serijah Primerno obnašanje (2008–2010), Poredne ritke (Naughty Buns 2011–2012) in Popoln vsakdanjik (Perfect Everyday Life,2012–2013) se Susiraja poigrava z označevalci, pri čemer ne gre samo za poigravanje z besedami in njihovimi pomeni, temveč tudi s konteksti njihove upo/rabe, ki so postali tako samoumevni, mehanični in rutinirani, da se nihče ne sprašuje o njihovi smiselnosti. Če si izposodimo zelo poenostavljeno terminologijo Alenke Zupančič¹ in jo apliciramo na Susirajino fotografijo, bi lahko rekli, da se Susirajini avtoportreti začnejo kot šala in se nadaljujejo v monokomedijo – vsak naslednji avtoportret namreč deluje kot komična sekvenca, katere trajanje in pomen se zaokrožita v seriji (komedija), ki se odvija pred očmi gledalca. Podobno kot dobra šala Susirajine fotografije ne opozarjajo zgolj na paradoksalno delovanje označevalcev, ki konstruirajo svet naše stvarnosti, temveč tudi na ohlapnost in krhkost smisla. Smeh, ki ga izzove šala, je trenutek, v katerem ugotovimo, da je kršen neki običajen ali utečen kod, ko nas nastali pomen preseneti in se pojavi neki nov nepričakovani smisel, in to tam, kjer ga najmanj pričakujemo. 

Z ravno pravo mero lahkotnosti in brezbrižnosti Iiu Susiraja uspe na gledalca prenesti občutek, da je njena uporaba predmetov, ne glede na to, kako absurdna se zdi na prvi pogled, prav tako smiselna, naravna in običajna kot katerakoli druga. Zakaj ne bi kulinarični izraz al dente, ki velja že kar za univerzalnega in za katerega vsaka vsaj približno spodobna kuharica menda ve, da označuje testenine kuhane »na ugriz«, označeval tudi špagete prilepljene na steno? Za navidezno banalnostjo Susirajinih avtoportretov se skriva pronicljiv avtorski odziv, ki brez moraliziranja skozi prizmo osebnega doživljanja zgolj reflektira družbeno stvarnost. Družbenokritična ost njenega dela se tako zares razkrije šele ob razmisleku o tem, komu ali čemu smo se pravzaprav smejali (ali pa se nismo). 

Viri

• Zupančič, Alenka, 2004. Logika in dialektika komične sekvence. V: Poetika, druga knjiga.  Ljubljana, Analecta: str. 163–185. 

1.  Alenka Zupančič v drugi knjigi Poetike, v poglavju Logika in dialektika komične sekvence, podrobno razčleni razliko med šalo in komično sekvenco, ki jo izpostavlja kot bistveno komponento komedije.