Če Galeba spoznavamo s fotografij Matije Brumna, zbranih v drobni fotoknjigi Galeb (izšla je pri založbi The Angry Bat), se zdi, da z očmi in konicami prstov ne tavamo po Titovi ladji, temveč po cenenem hotelu ob reškem pristanišču. Galeba je Tito uporabljal vse do svoje smrti leta 1980, ob razpadu Jugoslavije pa je postal last črnogorske vlade. Podajali so si ga iz rok v roke, kot da ne gre za plovilo, ampak za igračo, ki je od neumitih rok brezbrižnih lastnikov zdaj že vsa zamaščena in oguljena. Kmalu jo je kupil John Paul Papanicolaou (Grk, ki je imel v lasti tudi prestižno jahto Christino O,¹ na kateri so svoj čas gostovali John F. Kennedy, Greta Garbo, Grace Kelly, Elizabeth Taylor in drugi), nekaj časa je bila privezana v bližini ladjedelnice v Kostreni, nato pa so jo odvlekli na trenutno lokacijo na Reki. Hrvaške oblasti so Galebu odredile ohranitev v upanju, da bo postal muzejska ladja. Ta načrt se je (tudi dobesedno) počasi sesedal – leta 2008 je namreč Galeb delno potonil na desni strani.

Galeb je v času delovanja težave povzročal tudi samemu Titu, ko se je marca 1953 iz Boke Kotorske z njim odpravil na prvi sestanek v Veliko Britanijo. Guverner Malte je zaradi ladjine velikosti takrat zavrnil prošnjo, da bi se posadka na svoji poti ustavila pri njih. Kot da je bil Galeb že takrat prevelik za svet, v katerega je plul. In če so njegovo velikost v Titovem času spregledali (morda zato, ker se je mnogim Jugoslovanom večji od sveta zdel prav Tito), je v zadnjih letih znova v napoto. Kot da je svet premajhen za Galeba in kot da je težaška tudi njegova zgodba.

Se narodi nekdanje skupne države Galeba danes skorajda izogibajo? Včasih je bilo drugače.² Marcel Štefančič jr. v spremni besedi k Brumnovi knjigi piše, da so se Galeba pretekla leta vsi otepali, kot da bi želeli svarilno reči, da je kapitalizem brez alternative in da je razkroj tisto, kar ostane od socializma. Glede na to, da so lastniki ladjo doslej ponujali tudi v komercialne namene (priložnosti pa zasebniki niso zagrabili), te besede morda niso popolnoma točne. Po tem, ko je bila leta 2009 ladja prodana mestu Reka za pičlih 150 tisoč dolarjev, je reški župan namreč napovedal, da bodo Galeba dali v najem za mešano uporabo. Razpisi za naložbe zasebnega sektorja so bili neuspešni. Samo predstavljamo si lahko, kaj bi si o neuspeli komercializaciji mislil Tito, vprašanje pa je tudi, ali bi kapitalistično trženje ladjo morda celo rešilo propada.³ Kakorkoli že, Galeb se s tako metodo ohranitve očitno ni želel pečati (ali pa so bili pozivi izpeljani na nesmotrn način). Štefančič ima prav, ko malce romantično zapiše, da se je ladja upirala logiki trga. Kaj bi se zgodilo v nasprotnem primeru, je težko trditi, dejstvo pa je, da je bil Galeb že za časa socializma močno povezan z denarnimi vložki in  glamurjem, ki ga je ponujal svojemu »očetu«. Sanjati, da je (nekoč razkošna) ladja še danes simbol socializma, je zato paradoksalno.

V fotoknjigi nam Brumen predstavlja 24 fotografij različnih delov ladijskega eksterierja in interierja, podrobneje pa se posveča predvsem slednjemu. Če je bila v Fotografiji nedavno objavljena kritika razstave Joca Žnidaršiča, Titovega uradnega fotografa – ki je maršala bojda predstavil necenzurirano, a vsekakor skladno z ideologijo –, je vredno reči, da Tito Brumnovih fotografij gotovo ne bi uporabil za reklamo. Brumen za svoje fotografije morda ni izbral najbolj propadlih, vsekakor pa vse prej kot laskave kotičke Galeba. V Mariboru rojenega fotografa (1975) pri delu tudi sicer zanimajo posamezniki, njihovo vedenje, okolje, v katerem se gibljejo, pa tudi to, kako minevanje časa vpliva na vse našteto. Prav neusmiljeno tiktakanje ure se zdi pri seriji fotografij, predstavljenih v Galebu, bistvenega pomena. Če se Brumen ustvarjanja največkrat loti v znamenju »straight« fotografije, ki upodablja prizore realistično in objektivno, pri tem pa ustvarja jasne, frontalne in osredinjene podobe (Kukovič, 2014), Galeb na nekaterih mestih od do zdaj videnega izrazito odstopa. V največji meri najbrž prav zaradi izbranega motiva. Četudi bi na Titovo ladjo želeli gledati le skozi prizmo dejstva, da gre za propadajoče plovilo, je tako slepo gledanje zaradi simbolike, ki jo Galeb nosi, težko in nedosegljivo. Jasno je, da je sloje fotografije – tako Tomanić (2016) – treba razbrati glede na okoliščine, v katerih so nastale, glede na vtis, ki so ga lahko dosegle v trenutku objave, glede na fotografovo motivacijo, svetovni nazor in na koncu – to je pomembno! – glede na oči, skozi katere jih opazujemo danes. Galeba, kakršen je danes, zato lahko razumemo kot to, kar je ostalo od socializma, kot piše Štefančič; sama pa na to povezavo gledam s pridržkom, saj že ideja Galeba, kakršen je bil, ne more biti socialistična. Razkošje in razvratno velike pogostitve za izbrance – Štefančič jih primerja z Velikim Gatsbyjem – so v svetu »tovarištva« spektakularno zgrešene. Ideja družbene lastnine, do katere ima dostop le »nekaj tovarišev«, to zgrešenost še poglablja.

Morda bi lahko rekli takole: propadli in zarjaveli Galeb, kakršnega prikazuje Brumen, je alegorija jugoslovanskega socializma, kakršen je zmerom bil (in ne tega, kar je od socializma ostalo, ko je obtičal v kapitalizmu).

Brumnovo avtorsko fotografijo zaznamuje prikazovanje drobcev trohnobe. Fotograf opazovalca potegne v prostore, ki jih je na hitro sicer lahko spregledati – zbliža nas z Galebovimi umazanimi zavesami, zarjavelo pločevino in razgaljeno električno napeljavo. Praksa obeleževanja navidez nepomembnih in preprostih, včasih pa tudi precej slabo vzdrževanih objektov je že desetletja skupna več balkanskim fotografom (mednje denimo spadajo Franjo Mosinger – zanj je obenem značilno fragmentiranje tovrstnih motivov, Vladimir Guteša in Đuro Janeković). Zametke omenjene prakse je mogoče iskati že v razstavi Film und Foto;⁴ leta 1930 je bila postavljena na ogled v okviru sejma Zagrebški zbor, šlo pa je za predstavitev jugoslovanske amaterske in poklicne fotografije, ki je nove pristope predstavila in približala širšemu krogu ustvarjalcev ter tudi med člani Fotokluba Ljubljana spodbudila nastanek množice novostvarnostnih fotografij po letu 1930 (Magaš Bilandžić, 2019). Fran Krašovec, Karlo Kocjančič, Janko Skerlep in drugi so v prvi polovici tridesetih let jasno izšli iz pikturalistične tradicije in se posvetili raziskovanju materialne stvarnosti. Skerlep je planinsko fotografijo takrat recimo opustil zaradi študij, ki so bile blizu fotografiji Alberta Rengerja-Patzscha. Slednji je redno prikazoval strukture različnih predmetov, fragmente narave in rastlinske detajle; izkazoval je izredno dovzetnost za snovnost, svetlobne učinke in potujevanje vsakdanjih motivov (prav tam).

Tudi v Brumnovi fotografiji je opaziti dovzetnost za materiale – nekdanje razkošje kavča in draperij, ki v tem ozračju deluje nekoliko ceneno, avtor v Galebu prepleta s fotografijami propadajoče infrastrukture (kot so denimo razsvetljava, stopnišče in podobno). V Galebu se izkaže, da čas – če ne poskušamo tekmovati z njim – ruši še tako visoke zidove najstva. Obenem pa v delu izstopa eksperimentiranje s samim medijem, raziskovanje kompozicije in tudi kot kadriranja. Nizek fotografski kot in simbolni pogled navzgor sta bila že skozi zgodovino značilnosti portretov junakov, zahodnih vojaških in političnih voditeljev, poslovnežev pa tudi vzhajajočih hollywoodskih filmskih zvezd. Pri Brumnovi fotografiji je tak kot najočitneje opazen pri naslovni fotografiji, ki prikazuje pročelje ladje in napis Galeb (že sama zarjavelost napisa obenem demantira možnost, da bi slovito ime na tem mestu dojemali kot nekaj vzvišenega). Pri fotografijah notranjosti postaja vse očitnejši pogled navzdol in pa čisto linearni pogled na interier, ki kaže na opazovalčevo enakopravnost in dejansko tovarištvo v odnosu do videnega. Po besedah Rolanda Barthesa, ki se je ukvarjal s kotom gledanja pri politični fotografiji, pogled navzgor prikazanega ne »sooči« z gledalcem, temveč se fotografirano po svoje dvigne nad opazovalca in s tem kaže na skrite hierarhične interese (Kurtović, 2010). Pri Brumnu je hierarhija določena na novo; kot opazovalci se Galebu največkrat približamo kot nadrejeni ali vsaj enakopravni. Postavljeni smo na mesto tistega, ki ima do ladje dejanski dostop.

Listanje po knjigi je z vidika oblike izzivov polna izkušnja. Pravzaprav gre za zgibanko, ki sta jo oblikovala Anja Delbello in Aljaž Vesel. Kompozicija je vabljiva, vendar je o smiselnosti take predstavitve, vsaj ko gre za fotografijo, vredno vnovič razmisliti. Dolgi format zgibanke je neroden in hitro se zazdi, da onemogoča celostni pregled na predstavljenim (če pred seboj seveda nimaš likalne mize ali česa podobno prostornega, na čemer bi jo lahko razprostrl). Vendar pa je pregled še vedno koherentnejši kot v klasično vezani knjigi. Nelagodje ob srečanju z zgibanko nas torej ne sme zavesti. Pravzaprav gre za zmes razstavnega in knjižnega formata. Slednje je gotovo mogoče misliti tudi simbolično – naj gre za prispodobo ladje, ki je nerodna in (pre)velika ali za neobvladljivost socializma, ki ga številni niti nismo doživeli. Na drugi strani je format zanimiv z vidika pripovedovanja zgodbe o Galebu⁵ kot plovilu. V Brumnovi knjigi lahko zasledimo koščke »histeričnega diskurza« (ta je po Jane Gallop običajno paradigma »ženske zgodbe«), v katerem vlada fragmentarnost, razdrobljenost, nelinearnost in kjer se je težko dokopati do resnice (Kearney, 2016). Galebovo razpadanje lahko v končni fazi razumemo tudi kot znak, da za obnovo preprosto ni interesa, vsaj ne resničnega. In če to več ni prioriteta držav bivše Jugoslavije, to niti ni tako zelo tragično.

Tito Galeba ni uporabljal zgolj kot prevozno sredstvo, temveč v veliki meri kot rekvizit za mreženje in poglabljanje diplomatskih odnosov. Čeprav je bilo v jugoslovanskih medijih pogosto prikazano, da Tito večino svojih poti prepotuje z Galebom, to ni docela držalo. Ladja je na številne destinacije potovala brez njega, on pa je skočil na letalo. Torej ravno nasprotno kot Greta Thunberg. Ladja je bila kvečjemu njegov okras in teh je bilo več, sorazmerno pa so vplivali tudi na fotografska obeležja. Ne govorim le o Titovi fizični pojavi z belo obleko in pikčasto kravato – v nasprotju z robustnim videzom diplomatske fotografije ga kot dostojanstvenega, a dostopnega jugoslovanskega voditelja recimo predstavlja John Phillips (maršal je postavljen na dvorišče in v neposredno bližino svoje poletne vile ob Blejskem jezeru). Tito je znal okolje vsekakor dobro izkoristiti in iz njega potegniti tisto, kar mu je koristilo.

Obenem pa nas skozi pretekla fotografska obeležja Tita in njegovih prostorov največkrat popeljejo fotoeseji, ki so praviloma artikulirani v tematsko zaporedje. Tako opazovalec pomena ne ugotavlja na ravni katerega koli od fragmentov, temveč gleda tisto, kar bi jezikoslovci imenovali nadsegmentna raven združevanja. Pripovedna struktura in pomen sta v takih formah dodatno okrepljena z močjo besednih sestavin zgodbe, vključno z naslovom in dodatnim besedilom (Kurtović, 2010). Takih dodatkov v Galebu ni, nedoločenost in nesugestivnost pa prinašata svežino ter neobremenjenost, ki je med generacijami, rojenimi v Jugoslaviji, rado manjka.

Velik doprinos so tudi Brumnove natančne fotografije, ki prikazujejo luščenje barve z različnih koncev Galeba. Lahko luščenje spet zvedemo na spiranje barve režima, ki je obstajal? Morda, a to a to so spolzka tla, na katerih lahko izgubimo ravnotežje. Vsekakor je luščenje bolj smotrno razumeti kot minevanje tistega, kar je bilo. Ob tem sicer ni nujno, da je osnovna in najbolj primarna plast, ki jo bomo še videli, slaba – samo nepobarvana in nezaščitena je, prevleko pa je mogoče vedno znova nanesti. Nekaj podobnega se sčasoma dogaja z vsemi vrstami struktur, tudi z državami. Preobražajo se in dobivajo nove barve, ki lahko osnovno konstrukcijo krepijo ali pa je ne zaščitijo.

Po razpadu Jugoslavije je vsaka država dobila novo, četudi sorodno barvo, ki pa se površine oprijema različno trdno. Fotografi, ki k obeleževanju tega pristopajo neobremenjeno, so zelo dobrodošli. Še zlasti pri fotografiranju tistega, kar nam ostaja skupno. Eden izmed skupnih simbolov je tudi – Galeb.

Reference

• Brumen, M. 2021. Galeb. Velenje: The Angry Bat.
• Kukovič, K. 2014. Franc Mesarič in Matija Brumen, Javni prostori – intimni pogledi (zloženka), Žalec: Savinov likovni salon.
• Kurtović, N. 2010. Communist Stardom in the Cold War: Josip Broz Tito in Western and Yugoslav Photography, 1943-1980. Dostopno tukaj.
• Kearney, R. 2016. O zgodbah. Ljubljana: Literarno umetniško društvo Literatura.
• Magaš Bilandžić, I. 2019. »Vizualna umetnost«; v  Na robu: vizualna umetnost v Kraljevini Jugoslaviji (1929–1941).  Ljubljana: Moderna galerija.
• Tomanić, I. 2016. »Nacionalizem nima zastaralnega roka: lekcije 1991.« Fotografija, št. 79/70. Ljubljana: Membrana. Dostopno tukaj.

Projekt Kontrola & kritika je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021.

1. Ladja je sprva služila kot kanadska protipodmorniška fregata, prisotna je bila tudi pri izkrcanju v Normandiji. Po koncu druge svetovne vojne jo je kupil milijarder Aristotel Onassis; preobrazil jo je v razkošno jahto in jo poimenoval po hčeri Christini. Nova merila razkošja je ladja dosegla, ko jo je po poroki z Onassisom preuredila Jacqueline Kennedy Onassis (Jackie), vdova ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja.
2. Ladjo sta s hitrostjo 31 km/h poganjala dva dizelska motorja Fiat s skupno 7200 konjskimi močmi. Italijani so v preteklosti SFRJ ponudili, da motorje odstranijo in razstavijo v Fiatovem muzeju v Torinu; v zameno so jim ponudili gradnjo povsem nove, sodobne ladje. Jugoslovani so ponudbo zavrnili.
3. Od leta 2009, ko je Galeba kupilo mesto Reka, je občasno gostil umetniške razstave, konference in podobna srečanja. Sredstva za obnovo so bila nazadnje zagotovljena kot del uspešne kandidature Reke za Evropsko prestolnico kulture leta 2020. Napovedovali so, da bodo dela predvidoma opravljena do sredine leta 2021.
4. Razstava je nastala v sodelovanju Zagrebškega zbora, Združenja Forma in Združenja fotografov.
5. Galebova zgodba se je začela leta 1938, ko je bil v Genovi zgrajen kot pomožna križarka Ramb III, namenjena za uporabo v trgovini z bananami med Afriko in Italijo. Leta 1943 so ga prevzeli Nemci in ga spremenili v minolovca pod imenom Kiebitz. Leta 1952 so ga preuredili v šolsko ladjo jugoslovanske mornarice pod novim imenom Galeb. Tito se je nanj prvič vkrcal leta 1952 v Podgori, v naslednjih 27 letih pa je bil Galeb v Titovi službi skupno 549 dni, od tega je bil 318 dni na krovu maršal, ki je na Jadranu in drugih morjih preplul 86.062 navtičnih milj. Do svoje smrti je Tito na Galebu gostil 102 svetovna državnika. Galeb je bil torej tudi pomemben inštrument, ki je Titu pomagal pri diplomatskem vodenju SFRJ.