Zgodovina neke prihodnosti

O razstavi Konci dolgega razcveta

Zgodovina neke prihodnosti

O razstavi Konci dolgega razcveta

No data was found
Ho Rui An. Konci dolgega razcveta, Kunsthalle Dunaj 2021. Foto: www.kunst-dokumentation.com

Ho Rui An je v Singapurju živeči umetnik, čigar prva evropska samostojna razstava Konci dolgega razcveta je na ogled v dunajski Kunsthalle. Avtor v svojih delih (videih, instalacijah, performansu) izpostavlja načine, na katere so s podobami posredovana razmerja moči ter odnosi med Vzhodom in Zahodom. Razstavo tematsko uokvirja esej iz leta 1997 Dolgi razcvet: Zgodovina prihodnosti, 1980–2020, ki je (tragikomično) predvidel 25 let blaginje in svetovnega razcveta, a je njegove teze že kmalu za objavo spodnesla azijska finančna kriza. V pričujočem besedilu se sprehodimo skozi razstavo in analiziramo, kako so v razstavljenih delih pod vprašaj postavljeni prevladujoči diskurzi.

»Pred nami je 25 let blaginje, svobode in boljših okoljskih razmer po vsem svetu. Imate morda težave s tem?«

To sta pred 24 leti zapisala Peter Leyden in Peter Schwartz v eseju Dolgi razcvet: Zgodovina prihodnosti, 1980–2020 (The Long Boom: A History of the Future, 1980-2020). V skrajno optimističnem scenariju, ki ga njuna Zgodovina predstavi, ne prevzemata vloge prerokov, ki poskušata napovedati, kaj se bo neizogibno zgodilo, temveč predstavita svet v idealnem razcvetu; svet, kakršnega še ni bilo in ki naj bi ob neomejeni (ekonomski) rasti pomenil blaginjo za vse in dobro za ves planet. Za to prihodnost sta sicer menila, da ni nujna, je pa možna – in jo kot tako moramo jemati resno, saj se v nasprotnem primeru lahko zalomi. Scenarij bi morda v svoji neutemeljenosti utonil v pozabo, postal naiven poskus ukane prihodnosti, če se ne bi pokazal v vsej tragikomičnosti že kmalu po objavi v reviji Wired. Julija 1997 je namreč razvrednotenju tajskega bahta sledila azijska finančna kriza, medtem ko sta Leyden in Schwartz v Zgodovini prihodnosti zatrjevala, da bo eden izmed ključnih dejavnikov dolgega razcveta prav azijski trg. »Azijski vzpon preprosto ne more biti ustavljen,« sta zapisala (Leyden in Schwartz, 1997).

Da je težava potencialnosti dolgega razcveta prav v predpostavki neomejene ekonomske rasti, so že dobri dve desetletji prej prikazovali diagrami v Mejah rasti (Meadows et al., 1974); da se sistemi podirajo in je bil optimizem neupravičen, smo najkasneje ob koncu te »zlate dobe«, leta 2020, lahko že z bežnim pogledom nazaj (in zadržanim naprej) laično ocenili tudi sami. Navkljub preteklim razočaranjem nujnost vere v razcvet vztraja in ostaja aktualna – le da jo danes vidimo s protislovji, ki jo sestavljajo, in zlomi, ki ji neizbežno sledijo (pa tudi s spremembami, ki se ne zgodijo).

Ho Rui An. Konci dolgega razcveta, Kunsthalle Dunaj 2021. Foto: www.kunst-dokumentation.com
Ho Rui An. Konci dolgega razcveta, Kunsthalle Dunaj 2021. Foto: www.kunst-dokumentation.com

V svoji prvi samostojni razstavi v Evropi, naslovljeni Konci dolgega razcveta (The Ends of a Long Boom), v Singapurju živeči umetnik Ho Rui An prikazuje načine, na katere se tovrstni diskurzi pogreznejo v življenje in postanejo nerazpoznavni. Kako se neoliberalizem kaže (oziroma skriva) v vseh porah vsakdana in kako zapleteni so odnosi med Vzhodom in Zahodom, sta skupni očišči večine del njegovega opusa. Na dunajski razstavi zoperstavljanje prevladujočim pripovedim uokvirja prav zgoraj omenjeni Dolgi razcvet,ki ga Ho vzame za izhodišče na treh ravneh: za premisleke kriz kot konstitutivnih v »brezkončni rasti« (rast je namreč vselej polna koncev), za premisleke načinov, na katere so ti konci posredovani v tkivu vsakdana, in kolonialnih predpostavk, ki uokvirjajo zahodnjaško pisanje zgodovine in narekovanje ekonomije. Z raznolikim naborom materialov (dokumentarnih fotografij, filmov, posnetkov, revij in knjig) in premetenimi sopostavitvami nas razstava povabi, da pogledamo na hrbtno stran vsake izmed podob.

Ho Rui An. Konci dolgega razcveta, Kunsthalle Dunaj 2021. Foto: www.kunst-dokumentation.com
Ho Rui An. Konci dolgega razcveta, Kunsthalle Dunaj 2021. Foto: www.kunst-dokumentation.com

Besedilo Dolgega razcveta ima osrednjo vlogo pri razstavi tako tematsko kot prostorsko. Njegova reprodukcija se na treh dolgih ploščah prizemljeno razprostira v središču razstave, obkrožena s preostalimi štirimi umetniškimi deli. Nečudežna Azija (Asia the Unmiraculous, 2018–2020) sestoji iz 14 plastičnih tabel, osvetljenih s svetlečimi diodami, s fotografijami in besedili, dvokanalnega videa Hojevega predavanja, tapete in mizice s knjigami ter lebdečega modela roke. Pod stropom nasproti fotografij je v video instalaciji 2027 (2021) obešenih pet zaslonov, na katerih se za imeni azijskih prestolnic kažejo utripajoči distopični prizori iz filma Otroci človeštva (Children of Men, 2006), na preostalih dveh zaslonih v desnem delu razstavnega prostora se vrti 3D-simulacija Ultimativni test s kovancem Kitajska hitri vlak (Ultimate Coin Test China High-Speed Rail, 2018) in filmski esej Študentska telesa (Student Bodies, 2019). Gre za Hojevih pet najnovejših del, ki jih je septembra pospremilo tudi umetnikovo performativno predavanje v dunajski muzejski četrti.

Četudi ne gre zanikati, da je esej zastavljen kot okvir te razstave, pa od vseh del, ki jih ta obsega, nobeno ni zares jedrno na način, da bi predstavljalo glavo mnogim lovkam, ki so pognale iz umetnikovih raziskovanj, in za vsako se zdi, da poleg tistega, kar reprezentira, premišljuje hkrati tudi samo sebe.Kljub temu dabi dela lahko stala tudi sama zase, dajejo vtis, da se z nujnostjo navezujejo eno na drugo. Ko denimo v predavanju Nečudežna Azija poslušamo o »čudežnih učencih«,tako imenovani berkeleyjski mafiji,1 in ključnih vlogah, ki so jih ti študentje ekonomije prevzeli ob vrnitvi v domovino, nas umetnik hkrati vodi po ozadju fotografije Suhartovega podpisa posojila Mednarodnega denarnega sklada (IMF). (Se berkeleyjska mafija skriva za kulisami? So njeni člani morda predstavljeni v sencah, upodobljenih na njih? Ali so, konec koncev, prisotni vsepovsod?) Ta fotografija, medtem ko iz fotelja spremljamo predavanje, visi v vrsti tabel za našim hrbtom, pospremljena z besedilom in naslovljena Nisem vedel, kam bi dal svoje roke (I Didn’t Know Where to Put My Hands). Med aktom Suhartovega podpisovanja dogovora o posojilu je namreč takratni generalni direktor IMF-a, Michel Camdessus, s prekrižanimi rokami in strmeč v pogodbo stal ob strani kot nekakšen simbol kolonialne arogance. Od vsega na fotografiji tako najbolj bodejo v oči prav roke glavnega zastopnika »nevidne roke trga« in zdi se, kot bi slednja v trenutku ponižanja postala meso in omogočila jezi ljudstva, da je našla svoj objekt. Kot zapiše Ho ob fotografiji: »Ob prvi objavi fotografije podpisovanja indonezijske javnosti ni najbolj pritegnila podoba ponižanega diktatorja, temveč pokončna postava poleg njega.« Skulptura lebdeče roke nad okroglo stekleno mizo pa je tudi tik pred nami in se vseskozi nekoliko trese na magnetnem mehanizmu.

Ho Rui An. Konci dolgega razcveta, Kunsthalle Dunaj 2021. Foto: www.kunst-dokumentation.com
Ho Rui An. Konci dolgega razcveta, Kunsthalle Dunaj 2021. Foto: www.kunst-dokumentation.com

Berkeleyjska mafija medtem odzvanja v videu na drugem koncu prostora, v delu Študentska telesa, ki s premenami teles – iz metafore v dejanskost, individualnega v skupnost, iz čudežnega učenca v prevratno telo – pripoveduje o protislovnosti figure študenta. Med znanjem, ki so ga implementirali posamezniki po vrnitvi iz Amerike, študentskimi protesti in Aziji kot »čudežnemu učencu kapitalizma« tako motiv študenta preskakuje med svojimi pomeni na način, ki spominja na majavost lebdeče roke nad mizo. In vseh 26 minut videa je študent prikazovan izključno v svoji mediiranosti– v spominskih kipih, študentskih kampusih, s kopijami besedil upora, na televizijskih in računalniških zaslonih. Celo zvok, ki spremlja video in v katerem sicer lahko prepoznamo govor, je obdelan do nerazpoznavnosti in ga je mogoče »razumeti« zgolj posredno – s podnapisi. Ta večglasnost pomenov nas neprestano opominja in vrača nazaj k razstavljenim fotografijam, k spremljevalnim besedilom, k predavanjem v ozadju. Ko se na slednjega ozremo od daleč, prepoznamo na tapeti, ki zastira stekleno steno za njim, na glavo zasukano fotografijo obzorja z ene od akrilnih plošč z naslovom Novo obzorje (A New Horizon).

Ho Rui An, Študentska telesa, 2019, video still, z dovoljenjem umetnika.
Ho Rui An, Študentska telesa, 2019, video still, z dovoljenjem umetnika.

Vse te asociacije in obrati gledalca premeščajo iz oddaljene vloge opazovalca naravnost v mrežo povezav, kjer stežka privzame stabilno pozicijo v odnosu do podobe. Obzorje je pač enkrat fotografija, podprta z besedilom, drugič kot zastor prekriva okno, tretjič je  besedna figura. Enkrat je njegova praznina obrnjena na Vzhod, spet drugič se odpira na Zahod. Sočasno ju spremlja misel iz filma Študentska telesa:»Če greš dovolj daleč na Vzhod, se vrneš na Zahod.« Vsaka izmed razstavljenih podob tako za trenutek izstopi iz konteksta, vsaka je postavljena pod vprašaj. In tako, strukturno,Ho Rui An dekonstruira hierarhije med središči in obrobji, učitelji in študenti, predvsem pa spodnese »univerzalno« v zahodnjaškem. Fotografija ali posnetek ali naslovnica niso nikoli pretirano izstopajoči sami po sebi, ampak izstopijo šele v sopostavitvi. Polifonija je tista, ki glavnega govorcapostavi na laž. Tako se ob podobah, ki razglašajo svobodo, odprtost, napredek, hkrati pa vzdržujejo dinamiko dominacije in nadzora, vseskozi odpirajo alternativna branja.

Ho Rui An. Konci dolgega razcveta, Kunsthalle Dunaj 2021. Foto: www.kunst-dokumentation.com
Ho Rui An. Konci dolgega razcveta, Kunsthalle Dunaj 2021. Foto: www.kunst-dokumentation.com

Razstava je postavljena premišljeno tudi z estetskega vidika. Zasloni, fotelji in osvetljene plastične plošče se formalno povsem ujemajo z zastekljenim prostorom, v katerem so. Mehanizmi, ki jih uporabljajo, se ne oddaljujejo od okvirov, ki so jim dani. A ko tako razmišljamo oestetikiprikazanega, se hitro in vedno znova začnemo zatekati v epistemologijo. Način, namreč, kako je analiza ekonomskih procesov v njegovih delih postavljena ob bok ikonografiji popularne kulture in kako medijsko analizo spremljajo metode, ki spominjajo na raziskovalno novinarstvo, nas ob ogledu Hojevih del navda z občutkom, da gre primarno za produkcijo novih znanjoziroma premeščanje starih. Da se Ho ne ukvarja izključno z vizualno umetnostjo, ampak slednjo združuje s (teoretskim) pisanjem, ni razvidno zgolj iz seznama objav v njegovem življenjepisu, temveč iz vseh razstavljenih del – predvsem tistih, ki jih predstavi v obliki predavanj, kar celotno razstavo podčrta z vprašanjem, ki si ga pri umetnosti, osnovani na raziskovanju, vedno znova zastavljamo: v kolikšni meri se tovrstni pristopi resnično zoperstavljajo dominantnim tendencam? In koliko v resnici uporabljajo enake mehanizme in se podrejajo (ter služijo) uveljavljenim institucijam?

Sama predpostavka o sodobni umetnosti kot kritičnem akterju na področju produkcije znanja in njenem zoperstavljanju prevladujočim diskurzom je tista, ki je kljub vsem hvalospevom posameznim umetniškim delom (tudi teh, obravnavanih tu) ne gre jemati za samoumevno. Ko Tom Holert v knjigi Knowledge Beside Itself razpira prav temo produkcije znanja v umetnosti, trdi, da je

sodobna umetnost neizbežno sestavni del ideologije, ki tvori družbeno samopodobo. Kot področje špekulacij, privilegija in kritike je povezana tako s kulturo in izobraževanjem kot tudi s financami. Izjemnost umetnosti kot institucije je tako osnovana na idealistični estetski teoriji, omejeni dostopnosti, odvisni od družbenega razreda, in radikalni homologiji med avtonomnim umetniškim delom in blagom.

(Holert 2020, 19)

Holert pokaže na obronke umetnosti, parainstitucije, alternativna omrežja kot tiste, kjer gre iskati nekonformizem.

Ho Rui An. Konci dolgega razcveta, Kunsthalle Dunaj 2021. Foto: www.kunst-dokumentation.com
Ho Rui An. Konci dolgega razcveta, Kunsthalle Dunaj 2021. Foto: www.kunst-dokumentation.com

In če se vrnemo nazaj k postavitvi razstave – njena dovršenost na neki način onemogoča prav tisto, k čemur nagovarja: prelom z dominantno pripovedjo. Mreža, ki v svoji domišljenosti funkcionira kot popoln sistem, sicer lahko deluje kot znak vrhunskosti, ampak sočasno spominja na neki drug sistem, kjer je vsaka kriza odskok v iteracijo istega. Ko zapuščamo Kunsthalle tako opazimo, da je prav tisto delo, ki stoji naravnost pred vhodom, in je tudi na plakatih Hojeve razstave in na naslovnici spremljevalne brošure, skoraj ostalo neopaženo in neomenjeno. Ultimativni test s kovancem Kitajska hitri vlak, računalniško generirana upodobitev istoimenskih »preizkusov stabilnosti« kitajskih hitrih vlakov, se brez konca in kraja povsem uravnoteženo vrti pred nami. Dvoevrski kovanec, ki na oknu hitrega vlaka stoji pred bežečo pustinjo kitajske pokrajine, v tukajšnji verziji preizkusa (v nasprotju z viralnimi videi na Youtubu) nikoli ne pade. Medtem ko ga lahko interpretiramo kot fetiš stabilnosti ob neprestanih negotovostih ali zaupanje v tehnološki napredek kot rešitev vseh kriz, po tihem služi tudi kot pripis, da se bo dejanska kritika morala odviti nekje drugje.

Reference

  • An, Ho Rui. »Published Work« Dostop 20. 9. 2021. Dostopno tukaj.
  • An, Ho Rui. »Biography« Dostop 20. 9. 2021. Dostopno tukaj.
  • Holert, Tom. Knowledge Beside Itself. Berlin: Sternberg Press, 2020.
  • Leyden, Peter in Schwartz, Peter. »The Long Boom: A History of the Future, 1980-2020.« Wired, Julij 1997. Dostopno tukaj.
  • Meadows, Donella, et al. 1974. Meje rasti: poročilo za raziskavo Rimskega kluba o težavnem položaju človeštva. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Projekt Kontrola & kritika je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021.

Opombe

  1. »Berkeley Mafia«je poimenovanje za skupino indonezijskih študentov, ki so s pomočjo ameriških štipendij študirali ekonomijo na univerzi Berkeley in kasneje prevzeli pomembne pozicije v Suhartovi vladi (podobno kot zloglasni »čikaški fantje«v Čilu).

Ho Rui An: The Ends of a Long Boom

Kunsthalle Wien Karlsplatz
17. julij – 10. oktober 2021
kuratorka: Anne Faucheret

Tako se ob podobah, ki razglašajo svobodo, odprtost, napredek, hkrati pa vzdržujejo dinamike dominacije in nadzora, vseskozi odpirajo alternativna branja.

Ho Rui An: The Ends of a Long Boom

Kunsthalle Wien Karlsplatz
17. julij – 10. oktober 2021
kuratorka: Anne Faucheret

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 09. april 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 24. junij 2019. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kontaktiraje urednike na editors@membrana.si. Rok za predloge prispevkov (izvlečki dolžine 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 18.1. 2019. Rok za dokončane prispevke na podlagi sprejetih predlogov je 20.3.2019. Predloge pošljite na editors@membrana.org.

Kontaktiraje urednike na editors@membrana.org. Rok za dokončane prispevke na podlagi sprejetih predlogov je 30. september 2018. Predloge pošljite na editors@membrana.org.

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.