Uporabniki aplikacije mobilne telefonije za slikovna sporočila Snapchat se večinoma lahko izražajo zgolj s posredovanjem vgrajenih filtrov, ki jih opisujejo kot Leče, in pa z obilno uporabo kratkih odlomkov besedil in emotikonov. Njihovo izražanje pa v veliki meri določa tudi dejstvo, da slika po določenem času izgine. Gotovost, da se slike ne bodo ohranile – da bodo izginile s prejemnikove mobilne naprave – dopušča več svobode pri tem, kar si uporabniki pošiljajo. Vendar je nujno tudi medsebojno zaupanje. Čeprav aplikacija nima možnosti trajnega shranjevanja slik, lahko prejemniki naredijo posnetek zaslona in jih tako ohranijo. Uporabniki sicer dobijo obvestilo, da so njihovo sliko shranili kot posnetek zaslona. Neizogibno je, da to najverjetneje izzove spontan obup, tesnobo in nemir zaradi kršitve kodeksa izginjajočih podob, ki ji je sicer zavezana komunikacijska metoda Snapchata.
Kakšen je torej namen slikovne aplikacije za snemanje portretov, ki namenoma ne pristaja na normativne konvencije človeškega obraza? Snapchatova aplikacija Leče temelji na programski opremi za prepoznavanje obrazov, ki se zažene, ko uporabljamo opremo za obogateno resničnost. Ta uporabnikom omogoča, da s »selfijem« naredijo nekaj novega. A zakaj bi si uporabniki Snapchata sploh hoteli dodajati zajčja ušesa, pačiti poteze, dorisovati klobuke in očala ali celo zamenjevati lastni obraz? V tem procesu ima pomembno vlogo humor, ki izraža prezir do samega sebe. Nobenega dvoma ni, da je tak »samoomalovažujoč« humor sprejemljiv ravno zato, ker podobe niso trajne, ker je njihov obstoj časovno omejen. A kaj Snapchat pomeni za referenčne točke fotografskega portretiranja? In še naprej, kakšen izziv za običajno razumevanje slike pomeni dejstvo, da ta temelji na predpostavki izginjanja namesto ohranjanja?
Portreti na Snapchatu ne prikazujejo obraza kot slike, temveč sliko pojmujejo kot nedoumljiv, izginjajoč, spremenljiv pojav. Snapchat sicer ohranja ohlapno navezavo na žanr fotografskega portreta, vendar se ne ukvarja z identiteto, podobnostjo ali ponovljivostjo, temveč poudarja podvojitev, krinko in izginjanje kot prevladujoče lastnosti jaza v sodobni kulturi.
Poleg tega zaradi uporabe Leč, filtrov in popačenj Snapchatova sporočila begajo naše pojmovanje indeksov – včasih je moralo biti namreč vse, kar je bilo prikazano na fotografiji, tudi v resnici pred fotografskim aparatom – zaradi vgrajenega izginjanja pa postavljajo pod vprašaj dojemanje slike kot »proteze« spomina. V kulturi, kjer je fotografiranje postalo že prava obsedenost in prisila, se Snapchat kot način portretiranja ne obremenjuje kaj dosti s slikovno podobnostjo. Prav tako se ne navezuje na nobeno od prepoznavnih pojmovanj identitete, temveč le doprinaša k množični proizvodnji in preobilici slik, ki so nas povsem zasule, kot to doživljamo danes. Ravno dejavnost izdelovanja slik tisto, kar določa, kdo smo, ne pa vizualne reprezentacije naših obrazov. Fotografiranje, še posebej samih sebe, je pač tisto, kar dandanes počnemo.
Fotografski snepšot je že od nekdaj slika ujetega trenutka, ki je navidezno za vselej zamrznjen v času. Pogosto se je zgodilo, da nam je pokazal brezzobo režanje, smešno spako na obrazu, nasmešek ali celo solze ob doživetjih. Zgodovinsko gledano so snepšoti že od nekdaj prikazovali najbolj vsakdanje, banalne, ponavljajoče se, klišejske dogodke, ki so del življenja vsakogar. In s pomočjo Snapchata je mogoče praktično katero koli vsakdanjo dejavnost izkoristiti za izdelavo in razpošiljanje vsakdanjih slik. Kot pravita Daniel Rubinstein in Katrina Sluis (2008, str. 24), snepšoti učinkujejo, tako da se »specifične zgodovinske okoliščine zazdijo naravne in vsesplošno veljavne«. Pa je v tej vsesplošni dejavnosti izdelovanja in razpošiljanja avtoportretov, pokanja neumnih frisov, pačenja, šobljenja in veriženja lastnega videza, da bi nasmejali druge, mogoče razkriti kakšno resnico o žalosti, ki se skriva za klovnovskim obrazom? Morda pa je pravi razlog, da potrebujemo tovrstno razvedrilo – izdelovanje lastnih slik z namenom, da nasmejimo druge – ravno neznosna gotovost, da nas le tanka meja loči od vsakdanjega obupa vpletenosti v omrežje človeških in nečloveških sil. Obup, ki ga občutimo, ker je, tako kot pri snepšotu, podlaga in pogoj človeškega življenja »negotova prisotnost« (Rubistein in Sluis, 2008, str. 23). Snepšote lahko zlahka zanemarimo ne le zaradi vsakdanje tematike, temveč tudi zato, ker jih posrka nepretrgani tok podatkov, med katerimi se izgubijo.
Časovno določeni izbris slik na Snapchatu ustvarja praznino in potrebo, ki jo je treba neizogibno zapolniti z novimi slikami. Tako slike postajajo nedokončana poročila o neresničnih, komedijskih gestah in lažnih obrazih, podobnih tistim iz risank, vse to pa je nekako treba nenehno reproducirati, kot da bo ponavljanje na neki točki razrešilo, zakaj so slike v prvi vrsti sploh nastale. Morda prav »risankam podobne« lastnosti slik na Snapchatu ustvarjajo nujo po ponavljanju, saj v svetu, kot ga prikazuje večina risank, ne poznajo krivde, temveč samo zabavo, nihče nikoli ne umre in za vsak konec se zdi, da ga je mogoče znova narisati.
Pri Snapchatu kot aplikaciji za slikovna sporočila, pri čemer »sliko« in »sporočilo« razumemo v kar najširšem pomenu besede, gre nedvomno za obliko komunikacije, za način pošiljanja sporočil. Vendar pa ne ustvarja sporočil, kot jih po navadi beremo, pa tudi ne slik, kot smo jih razumeli včasih. Kakšen je torej smisel slikovne aplikacije, ki spodbuja izdelovanje portretov – selfijev – ki se namerno ne skladajo z normativnimi konvencijami človeškega obraza? Ugotavljam, da je tako zato, ker slike v resnici sploh niso več pomembne. Morda smo videli in izdelali že toliko slik, da ni več ničesar edinstvenega ali dovolj posebnega, kar bi še lahko delili. Ali pa smo nemara tako obsedeni s »selfiji« ravno zato, ker je samo sebstvo v krizi in si obupano želimo, da bi nas prepoznali, razločili in razumeli.
Seveda ima fotografija že od nekdaj zmožnost, da zabeleži, priča in nam pokaže stvari – dobre in slabe, ne smemo pa pozabiti, da fotografija vpliva tudi na naše odzive, interakcije in da ustvarja čustveno napetost. Še posebej zato, ker je fotografija tako zelo vtkana v naravo interneta in informacijskih omrežij, v njihovo mobilnost in nastajanje vsebin. Ko prepoznavamo, kako »se tehnologija razvija skupaj z dinamiko sistemov, katerih del je« (Hand, 2010, str. 15), postane jasno, da fotografija ni več to, kar je včasih vidno bila. Fotografija v pluralnem smislu – v vseh mnogoterih oblikah – ni več ločeni mehanizem, ki zgolj pasivno beleži resničnost, temveč deluje vzročno v prekinjanju dogajanja in kot dejavnik znotraj prekinitve, ki jo ustvari. S pomočjo fotografije lahko vplivamo na to, kako doživljamo resničnost, a ne zato, ker dejansko izdelujemo slike, temveč ker slike omogočamo. Fotografija ni Kodakov trenutek, pa tudi ne tlesk fotografske zaslonke, temveč okoliščine, ki omogočijo, da si zamislimo vse te stvari. Fotografija, pa naj jo dobimo s Snapchatom ali kako drugače, pomeni tvorjenje razpoke v sistematični ureditvi resničnosti, ki nato povzroči, da se pojavi nekaj takega, kot je slika.
Fotografija v digitalni obliki poudarja lastnosti, ki so tesneje povezane s ponavljanjem, s tokovi podatkov, inkorporacijo, s tem, da je forma, ki lahko re-formira z navideznim in nevidnim. Na enak način selfiji na Snapchatu ne izražajo obraza kot slike, temveč samo sliko kot nejasen in spremenljiv objekt. Te šaljive slike spačenih izrazov na obrazu z vsemi nanosi obogatene resničnosti, ki so v virtualni obliki neizogibno shranjene kot podatki v podatkovni bazi, nakazujejo premik v izdelovanju slik, ki jih obvladuje in nam jih posreduje programska oprema, algoritmi, ne pa kulturne prakse. Čakajo na algoritmično preobrazbo iz številk v vidne piksle. Tako digitalna slika postaja vmesnik med človeško in nečloveško komunikacijo.
Zaradi obogatenih nanosov navidezni svet ekranov in fizični svet predmetov ne izključujeta več drug drugega. Snapchat prepleta oba. Drugo vprašanje pa je, ali Snapchat ponuja kaj novega, če tistega, kar nam prikazuje, nimamo samo za nekonvencionalne, obogatene selfije, s katerimi se zabavajo in komunicirajo zdolgočaseni posamezniki. Menim, da gre pri tem za novo uprizarjanje želje. Snapchat nam ponuja komedijsko napačno prepoznanje: pretirano določenost, ki podžiga zaznavanje neke izmišljije in namiguje, da si vsi želimo biti smešni, zabavni in všečni, a da bi to dosegli, moramo postati nekaj drugega, kot v resnici smo.
Snapchat s takšno komunikacijo, ki pove bore malo, učinkuje protislovno. Hkrati postavlja pod vprašaj tudi ustvarjalnost in pojmovanje, da lahko z upodabljanjem razkrijemo kaj o naši resničnosti. Snapchat kot aplikacija v veliki meri regulira ustvarjalnost, saj zameji, do katere mere lahko slike, ki jih proizvaja, izražajo kaj bistveno drugačnega. Nenehno proizvajanje in menjavanje slik nam le redko pove kaj vizualno novega o svetu, saj tovrstne slike samo reproducirajo ekonomske okoliščine kapitalizma. Snapchat nenehno posodablja leče, ponuja nove ali celo priskrbi posebne nanose za specifična okolja. Takšne posodobitve pa so namenjene zgolj nadaljnjemu spreminjanju in nadomeščanju tistega, kar nismo bili včeraj, s tem, kar nismo danes. Portreti, ki jih naredimo s Snapchatom, so samo različne plati nenatančnega in spremenljivega uprizarjanja identitete, ki je v krizi, združenega z izjavami o statusu, komentarji ali razglasitvami, ki poskušajo obraniti, upravičiti ali oživiti izginjajočo prisotnost. Ti portreti v resnici signalizirajo izginjanje v vseh možnih pomenih: izginjanje slike in človeškega subjekta. Snapchatovi portreti so zaradi minljive narave in zakrivanja vizualne podobnosti ter vzročne povezave s pomenom vzorčni primer točke izginotja.
Ko izginjanje postane bistveni element slike, ta ne more več biti prostor zgodovine, spomina ali pomena v kakršnem koli trajnem smislu. Nekje v bazi podatkov naše podobe še naprej vztrajajo kot trupla, ki čakajo na identifikacijo. Freud je menil, da se prek obraza identificiramo začutimo empatijo do sočloveka. Obraz je tisto, kar prekriva in zakrinka grozote, ki se skrivajo v nas. A kot pravi Slavoj Žižek, kaj če zakriti obraz – spačeni, obogateni, šaljivi obraz Snapchata – vzbuja tesnobo ravno zato , »ker nas neposredno sooči z breznom Drugega-Reči, z Bližnjikom v njegovi uncheimlich razsežnosti« (2012, str. 19)? Na ta način nanosi v resnici odstranijo zaščitno prevleko obraza in nam pokažejo čudnega »drugega«, ki strmi naravnost nazaj v nas. In tako smo na kratko, za omejen čas, soočeni z desubjektiviziranim subjektom.
Ker je trajanje teh podob pod strogim nadzorom, tvorijo trenutek sedanjosti, v katerem pošiljatelji in prejemnik za bežen hip res obstajata skupaj. Ta čas je omejen in kratke sape, Snapchat pa je tisti, ki nadzoruje tempo in obliko zaznave. Gre za instantni čas – čas interneta, računalnikov, telefonov in naprav. Popačeni in filtrirani Snapchatovi portreti niso slike ljudi, temveč slike namišljenih nečloveških izdelkov, ki temeljijo na resničnih obrazih. Tisto, kar v resnici upodabljajo, pa čeprav zelo kratkotrajno, je čas kot omejeno in nadzorovano blago. Ponujajo nam subjekt, a ne tak, da bi ga zlahka prepoznali, temveč subjekt, ki razume, da ni več in da morda nikoli ni bilo nikakršnega subjekta, ki bi ga sploh lahko poznali.
Prevedel Jaka Andrej Vojevec.
Viri
- Hand, M., 2010, The Rise and Fall of Cyberspace, or How Cyberspace Turned Inside Out. V: Hall, J. Grindstaff, L. Ming-Cheng, L., ur. Culture: A Sociological Handbook. London: Routledge. https://doi.org/10.4324/9780203891377.ch34
- Rubinstein, D., & Sluis, K., 2008. A Life More Photographic. V: Photographies, 1:1, str. 9–28.
- Žižek, S., 2012. Življenje v času konca. Ljubljana: Cankarjeva založba.
