Grimase pomenijo pomemben nabor izrazov na obrazu, ki se uporabljajo pri umeščenih interakcijah za preizpraševanje družbenih hierarhij in razmerij moči. So pravo nasprotje toplega nasmeha, ki vabi k skupnim žariščem pozornosti. Na fotografijah, ki nas obdajajo, le redko najdemo grimase, nasprotno pa je nasmešek izraz, ki je na upodobitvah naših »družb obraza« (Macho, 2011) tako rekoč vseprisoten. Zanimivo pa je, da potreba po upodabljanju nasmeškov proizvaja vedno več slik, na katerih niso upodobljeni le nasmeški, temveč vedno več različic kvazinasmeškov. To so izrazi obraza, ki bi jih po Goffmanu lahko opredelili kot »grimase z zobmi«. Grimase z zobmi sicer razkrivajo določene vidike tega, kako nastanejo nasmeški za potrebe upodabljanja v naših družbah obraza, a v prispevku ugotavljam, da poleg tega potrebujemo več grimas, pa manj nasmeškov, da ne pozabimo, zakaj je treba družbene hierarhije in razmerja moči, ki še zdaleč niso zgolj abstraktni pojavi, ob umeščenih interakcijah vedno znova preizpraševati.