Posmrtni portreti v Indiji

MAA - Federico Carpani & Indra Kumar Jha

Posmrtni portreti v Indiji

MAA - Federico Carpani & Indra Kumar Jha

Federico Carpani & Indra Kumar Jha: MAA, 2015.
Razširjena praksa portretiranja umrlih iz konca 19. in začetka 20. stoletja je zaradi korenitih sprememb v splošnem odnosu zahodne družbe do mrtvega telesa in smrti sčasoma začela izginjati, ni pa še povsem zamrla.

Knjiga MAA je naslov dobila po skorajda univerzalni besedi za mater. Z njo Indijci označujejo tudi različne boginje. Uredniško, konceptualno in oblikovno jo je zasnoval italijanski fotograf Federico Carpani, ki je apropriiral arhiv Indra Kumarja Jhaja, indijskega fotografa mrtvih, ki mu je dovoljeno fotografirati na Manikarnika Ghatu, glavnem prostoru upepeljevanja v Varanasiju.

Mesto Varanasi ob reki Ganges – zanjo Indijci verjamejo, da ima očiščevalno moč – in tamkajšnjih 5 kilometrov stopnišča veljata za glavno (hindujsko) romarsko središče in duhovni center Indije. Mnogi Indijci verjamejo, da smrt v Varanasiju pomeni osvoboditev (mokša) krogotoka življenja, smrti in ponovnih rojstev (reinkarnacije). To v Varanasi vsako leto pripelje na tisoče romarjev in turistov. Tako je to eno najbolj obiskanih in največkrat fotografiranih indijskih mest. V delu Varanasija, imenovanem Manikarnika Ghat, kjer se odvijajo ritualni sežigi mrtvih, pa je fotografiranje prepovedano in tukaj kot profesionalni fotograf deluje Indra Kumar Jha. Svojci umrlih lahko pri njem za nekaj rupij naročijo posmrtni portret in fotografije ob koncu rituala odnesejo s seboj. Vzorce fotografij si morebitne stranke lahko ogledajo na zidu ulice, ki je fotografovo delovno okolje. Tam jih je opazil tudi italijanski fotograf Federico Carpani in v njih prepoznal pristen zapis lokalnega dogajanja, ki ga sam kot turist in tujec ni mogel ujeti. Od Indra je dobil dovoljenje, da njegove fotografije uporabi v knjigi in (lastno) doživljanje Manikarnika Ghata predstavi s (pre)oblikovanjem že obstoječega materiala. 

Rezultat je knjiga, ki vsebuje izbor fotografij iz sistematično zbranega arhiva približno 10. 000 Indrovih fotografij, posnetih med leti 2012 in 2015. Oblikovana je tako, da se strani prepogibajo, in tako pregled zunanjih in notranjih strani deluje kot opazovanje dveh istočasnih sekvenc. Zunanje strani povečini prikazujejo portrete umrlih, skupaj jih je 108, in so Carpanijev poklon boginji Kali, poosebljenju (minevanja) časa, stvarjenja in uničenja, ki po hindujski ikonografiji okoli vratu nosi venec s prav toliko odrezanimi glavami. Kontrapunkt posmrtnim portretom so notranje strani, ki jih sestavljajo prizori iz vsakdanjega življenja, od najrazličnejših portretov (živih), podob templjev in drugih interjerjev, do družinskih fotografij porok, krstov in drugih praznovanj. Z listanjem in odpiranjem strani se pred gledalcem tako sestavlja barvita podoba vsakdanjega življenja na Manikarnika Ghatu, kjer je vseprisotnost smrti običajen del vsakdana tamkajšnjih prebivalcev.

Čeprav knjiga MAA vsebuje nastavke za različne interpretacije njene (za nekatere problematične) vsebine, pa je ravno z obliko (če fotoknjigo razumemo kot samostojen umetniški medij) podan način njenega branja. Apropriacije tako ali drugače ”najdenih” fotografij v umetniških praksah niso novost. V njihovi prilastitvi je ključno oblikovanje novega konteksta in/ali pomena, ki pa potrebuje tudi kontekst, znotraj katerega bo kot tak tudi razumljen. V konkretnem primeru gre za transformacijo obrtniškega izdelka v umetniški projekt, reinterpretacijo njegove namembnosti ter relokacijo iz ene kulture v drugo (iz Indije na Zahod). Običajna praksa portretiranja mrtvih pred sežigom na Manikarnika Ghatu postane označevalec neobičajnosti in eksotičnosti indijske kulture, čeprav ima posmrtno portretiranje dolgo in kontinuirano tradicijo tudi v zahodnem svetu, le da smo nanjo pozabili. Razširjena praksa portretiranja umrlih iz konca 19. in začetka 20. stoletja je zaradi korenitih sprememb v splošnem odnosu zahodne družbe do mrtvega telesa in smrti sčasoma začela izginjati, ni pa še povsem zamrla. Medkulturne primerjave se ponujajo na vseh ravneh branja in ne glede na to, s katere perspektive se jih lotevamo, se pri tem stežka izognemo zgodovini zahodnega imperializma. Knjiga MAA tako odpira vrsto razmislekov in pomislekov, ki presegajo zgolj vprašanje fotografskega medija in avtonomnih načinov umetniškega izražanja. Si je zahod(njak) prisvojil pogled na indijsko kulturo in jo ovrednotil s tem, ko se je odločil katere podobe so vredne pogleda, ali se je nemara kolonizacija (pogleda), ki jo je (in jo še), tudi s pomočjo fotografije, vršil Zahod, usidrala tako globoko, da tudi Indijci danes gledajo na svojo kulturo skozi oči zahodnjaka.

Razširjena praksa portretiranja umrlih iz konca 19. in začetka 20. stoletja je zaradi korenitih sprememb v splošnem odnosu zahodne družbe do mrtvega telesa in smrti sčasoma začela izginjati, ni pa še povsem zamrla.
Federico Carpani & Indra Kumar Jha: MAA, 2015.

Samozaložba, 2015
220 strani
500 izvodov

Sorodne objave

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.

prijavi se

in začni prejemati zadnje novice in informacije o pozivih za prispevke in projekte