Duh je kost (Spirit is a Bone) je arhiv fotografij, ki ga sestavlja okoli 100 portretov meščanov Moskve, posnetih z napredno tehnologijo prepoznavanja obrazov. Uporabo sistema, ki so ga pred kratkim razvili v Moskvi, uporabljajo pa ga že v vseh velikih mestih po svetu, so oblasti pospremile z (običajnim) argumentom o zagotavljanju večje varnosti na javnih površinah, kot so postaje podzemne železnice in železniške postaje, stadioni in koncertne dvorane ipd., ter o učinkovitejšem nadzoru državne meje.
Z uporabo kamere in programov za prepoznavanje obrazov sta umetnika Adam Broomberg in Oliver Chanarin, sledeč kolosalnemu (in pogosto zlorabljenemu) delu Augusta Sanderja Državljani dvajsetega stoletja, oblikovala svojo taksonomijo portretov sodobne Rusije. Ohranila sta Sanderjevo kategorizacijo poklicev in dejavnosti, le da so ti ljudem pripisani povsem arbitrarno.
Obstajata dva tipa algoritma za prepoznavanja obraza: slikovni in prostorski oziroma topografski. Prvi posnetke obrazov splošči na dvodimenzionalno sliko in na njej išče in izračunava točke, ki se ujemajo: razdaljo med očmi, dolžino nosu, ličnic, čela, itd. Trodimenzionalna metoda rekonstrukcije pa deluje, tako da ali/in primerja dve fotografiji, posneti z rahlim zamikom perspektive, pri čemer deluje na podoben način, kot naša očesa, pri tem pa upošteva še meritve lobanje. Rezultat je trodimenzionalni faksimile obraza, ki ga je na računalniškem zaslonu nato mogoče vrteti in natančno preiskovati. Ker so ljudje s kamero običajno ujeti med premikanjem, pri vizualni rekonstrukciji prihaja do distorzij in zamikov. V dvodimenzionalno podobo sploščeni obrazi se lobanjam ne prilegajo popolnoma, ampak so videti, kot da so napeti čez njeno trodimenzionalno ogrodje. Abstrahirani iz okolja lebdijo v praznini belega prostora in delujejo umet(el)no, nenaravno in mestoma bizarno. Bolj kot na individualne portrete spominjajo na digitalne posmrtne maske, ki so tako generične, da bi lahko predstavljale slehernika.
Knjiga vsebuje tudi besedilo Kost ne laže (The Bone Cannot Lie), ki je nastalo na podlagi pogovora Broomberga in Chanarina z Eyalom Weizmanom, v Londonu živečim izraelskim arhitektom, predavateljem in piscem, ki se je v svojih raziskavah ukvarjal tudi z aplikacijami in implikacijami forenzičnih študij na razumevanje (državljanskih) pravic, tako v fiziološkem kot v ideološkem smislu. V pogovoru Weizman osvetli, kako so ideje fiziognomije (odkrivanje človekove osebnosti na podlagi lastnosti njegovega obraza ali videza) in frenologije (nauk o spoznavanju človekove osebnosti iz oblike lobanje), izoblikovane v 19. stoletju, ki sta danes označeni slabšalno kot psevdoznanosti, usidrane tudi v uporabi sodobne tehnologije. Iz tega konteksta je vzet tudi naslov knjige Spirit is a Bone, za katerega sta si Broomberg in Chanarin sposodila Heglov izrek »duh je kost«. Hegel v knjigi Fenomenologija duha med drugimrazpravlja tudi o fiziognomiji in frenologiji, ki sta se vsaka na svoj način želeli dokopati do odkritja, kje leži »resnica« subjekta. Za Hegla duh z določenega stališča ni (zgolj) eteričen in transcendenten, temveč posredovan skozi materialnost kosti, obenem pa je tudi varljiv (obraz je vedno zavajajoč, ker je zavesten izraz identitete), in v tem smislu je, posplošeno rečeno, duh kost. Podobno tehnologija prepoznavanja obrazov, ki skuša identificirati obliko lobanje pod kožo in tkivom obraza, temelji na predpostavki, da je lahko karkoli, kar se pojavlja na površini obraza, potencialna kamuflaža, medtem ko je strukturo kosti pod njim nemogoče ali vsaj zelo težko preoblikovati. Če je bil namen frenologije med drugim ta, da na podlagi klasifikacije (lobanj) in preteklosti (iskanje vzroka smrti) predvideva morebitna prihodnja kazniva dejanja v prihodnosti, pa je namen uporabe tehnologije prepoznavanja obrazov to, da jih preprečuje.
Pri tehnologiji prepoznavanja obrazov namreč ne gre zgolj za preračunavanje obraznih razmerij, ampak za sledenje premikom lobanje skozi prostor ter mapiranje, identifikacijo in dokumentacijo vzorcev obnašanja in ponavljanja. V praksi to pomeni predvsem nadzor točno določenih ljudi brez njihove vednosti. Pri tem se zastavlja ključno vprašanje, kdo zbira, ureja, upravlja, uporablja in kontrolira arhiv tako pridobljenih podatkov in zakaj. Argument o odkrivanju potencialnih vršilcev kriminalnih dejanj (in njihovem preprečevanju) je prikladen izgovor za nadzor preglasnih kritikov obstoječega sistema. Obljuba večje varnosti vedno pomeni tudi več nadzora in arhiv Stasija je zgolj eden od (poznanih) primerov, kako lahko država zbira informacije o lastnih državljanih in jih uporabi proti njim.
Broomberg in Chanarin s svojim projektom pokažeta, kako lahko si je prisvojiti napredno tehnologijo prepoznavanja obrazov in oblikovati arhiv fotografij, ki je potencialno odprt za kakršno koli nadaljnjo (zlo)rabo. Ob tem opozarjata, da se javna sfera spreminja v panoptikum, v katerem je lahko vsakdo opazovan vedno in povsod. Ob tako subtilnih mehanizmih državne represije pa se zdi možnost, da bo človek razvil (še večjo) stopnjo nenehnega samoopazovanja in samonadzora, enako verjetna kot ta, da ga paranoidno-shizofrena pozicija prižene natanko v položaj, ki naj bi ga varnostno-nadzorni sistemi preprečevali.
