Nevedna umetnica

O razstavi Prikriti kurikulum Annette Krauss

Nevedna umetnica

O razstavi Prikriti kurikulum Annette Krauss

Annette Krauss. Prikriti kurikulum, Škuc 2021. Foto: Ana Likar

Prikriti kurikulum je dolgoletni participativni projekt, ki ga je zasnovala umetnica, piska in pedagoginja Annette Krauss. Skupaj z dijaki na delavnicah preiskuje nevidne in nenamerne oblike znanja, ki ga osvojimo v šoli, nastale performanse, intervencije, intervjuje pa sodelujoči dokumentirajo s kamero. V njeni zadnji razstavi, ki je bila na ogled v Škucu, so bili predstavljeni izbrani primeri z delavnic, v besedilu pa ocenjujemo, kako povezovanje pedagogike in umetnosti vzajemno bogati oziroma vpliva na obe področji.

Galerijski prostori so eni tistih, v katere ni najlažje vstopiti. Kadar niso povezani s turističnimi znamenitostmi, pogosto niso zares vabljivi in ne pripadajo vsakomur, četudi so sem ter tja brezplačno dostopni. Tu mislimo zlasti oddaljenost in nedostopnost tistih razstavnih prostorov, kjer so na ogled dela, nastala v našem času, in še posebej tista, ki nimajo spektakelskih lastnosti. Očitno je, da se v galerijah sodobne umetnosti zahtevata določeno vedenje in tempo gibanja, da se pričakuje postanek in razmislek pri eksponatih (včasih pa, odvisno pač od paradigme, tudi interakcija z njimi) in da se ob vsem tem predvsem predpostavlja neko temeljno razumevanje, ki se ga redko da nadomestiti z obrazstavnimi besedili ali vodenimi ogledi. Veljajo določeni kodi, ki se, kadar sodobne umetnosti ne razumemo, izkažejo za toge ali pretenciozne.

Annette Krauss. Prikriti kurikulum, Škuc 2021. Foto: Ana Likar
Annette Krauss. Prikriti kurikulum, Škuc 2021. Foto: Ana Likar

Za tiste, ki smo med belimi stenami dodobra udomačeni, je tovrstno gibanje in kontempliranje lahkotno, predvidljivo in predvsem – samoumevno. Kadar se poruši kako pravilo, ga malo branimo in malo zasmehujemo, sledimo zapovedim in smo hkrati neverniki. Vajeni dekonstruiranja umetniških del, galerijskih prostorov in institucij v svoji kritičnosti pogosto ne moremo prikrivati cinizma, a ga tudi hitro pozabimo, kadar stopamo v bran lastni profesiji ali kadar po galerijah vodimo novince. Samoumevnosti v odzivanju na institucije, legitimne oblike znanja, kot tudi strategije upora, nemalokrat postanejo najočitnejše, prav kadar se na vodenih ogledih sodobne umetnosti znajdejo skupine šolarjev, ki nezadržno dvomijo. Nekaj podobnega pa se lahko zgodi tudi, ko je razmerje obrnjeno – in v šolo vstopi umetnica. Annette Krauss, ki je poleg umetnice tudi pedagoginja in piska, v svoji praksi med drugim počne natanko to – vstopa v izobraževalni sistem ter skupaj z dijaki preizprašuje in preiskuje tisto, kar je v njem skrito, nevidno, samoumevno. 

V okviru 27. festivala Mesto žensk in v koprodukciji z Galerijo Škuc je bila oktobra na ogled razstava Prikriti kurikulum (Hidden Curriculum), ki je prikazovala primere z delavnic tega dolgoletnega projekta. Slednji obsega devet sodelovanj z mladimi na različnih srednjih šolah, ki so od leta 2007 potekala predvsem v Nemčiji, na Nizozemskem in v Veliki Britaniji, krajša delavnica je bila izvedena tudi s slovenskimi dijaki. Videoposnetki performansov, intervencij in intervjujev, ki so jih med projektom posneli sodelujoči, so na razstavi predstavljeni skupaj s pesmimi, ki nas na prosojnem blagu viseče s stropa pozdravijo ob vhodu, in literaturo, ki po eni strani obsega teoretsko podlago za delo pri projektu, po drugi pa publikacije, ki so nastale med že izvedenimi razstavami, projekti in delavnicami. Na celotni razstavi je jasno poudarjena procesualnost projekta, ki po skoraj 15 letih še vedno poteka. Poleg tega, da so delavnice Prikritega kurikuluma zasidrane v (šolskem) vsakdanu, namreč posnetki in dokumenti ne delujejo zgolj kot reprezentacija ali arhiv, ampak se vsaj deloma kot metodologija iztezajo tudi v vsakdan gledalca. Prvi znak, da gre za še vedno aktualen projekt, so prav Pesmi izgovorov, ki so jih letos spisali slovenski dijaki (ista skupina, ki je pripravila tudi gledališko predstavo Vse je v redu v Lutkovnem gledališču Ljubljana). Za njimi je na steni shema metod in vaj, ki so bile v delavnicah uporabljene in jih lahko beremo kot pojasnilo k videoposnetkom, ampak tudi kot navodila za uporabo ali odprtokodni sistem, ki ga lahko poustvarimo, prilagajamo, si ga prisvojimo in nadaljujemo. V eni izmed točk prav tega miselnega vzorca je omenjeno tudi, da so udeleženi dijaki vedno sami odločali o tem, do katere mere bodo njihovi izdelki (videi) javni – nekateri so ostali skriti (vidni zgolj sodelujočim), drugi so bili dani na ogled naslednjim skupinam udeležencev, ti, ki smo jih lahko videli v Škucu, pa so dostopni širši javnosti (tako na razstavah kot spletu).

Vprašanje vidnega in skritega je v grobem tudi tisto jedrno vprašanje, ki ga Prikriti kurikulum naslavlja. Strokovni pedagoški izraz z besedo »prikriti« sicer označuje predvsem dejstvo, da v nasprotju od uradnega ni nikjer zapisan in se posreduje v večji meri na nezavedne načine oziroma z nenamernimi dejavniki. Po drugi strani je skritost v njem povezana tudi s posredovanjem stališč, predsodkov ali stereotipov, ki pripadajo večinski kulturi in so torej nevidni, ker so vseprisotni. Naj gre za slepe pege ali vsakodnevne šolske rutine, avtorica s projektom nagovarja in opogumlja dijake pri preizpraševanju tako enih kot drugih in skupaj z njimi išče odgovore na vprašanje, kaj bi prikriti kurikulum sploh lahko bil, kakšen pomen in kakšne učinke ima.

A če se vrnemo k tistemu, kar je na ogled – razstavljeni videi se, z izjemo projiciranega, predvajajo na zaslonih različnih velikosti, ki stojijo na preprostih regalih.Razen obrazstavnih besedil, sheme z metodami dela, informacij o delavnicah in imen sodelujočih na stenah ni ničesar, pač pa je vsak element instalacije postavljen v sredo prostora in slednjega s tem tako rekoč preoblikuje od znotraj. Da si lahko ogledamo vsebino, jih moramo obkrožiti. Monitorji, ki stojijo na policah, so postavljeni na različne višine in gledajo v vse smeri, videoposnetki na njih pa niso visoke kakovosti, zaradi česar se ponuja prosta asociacija na nadzorne kamere in sisteme. A v nasprotju z nadzornimi sobami dogajanja na zaslonih ne moremo zajeti z enim pogledom, in kar je morda pomembnejše – tisto, kar prikazujejo, se (pravilom in normam) izmika prav tako gibko.

Annette Krauss. Prikriti kurikulum, Škuc 2021. Foto: Ana Likar
Annette Krauss. Prikriti kurikulum, Škuc 2021. Foto: Ana Likar

Delo Skrivalnice (Hide & Seek, 2012) se na vprašanje nadzora navezuje neposredno.  Videoposnetek performansa je po treh parih slušalk pospremljen s tremi različnimi pripovedmi; te vsaka po svoje spremljajo igro skrivalnic, ki se odvija pred nami. Dijakinje so kamere uporabile kot orodje in ščit in se z njimi podobno filmu A in B v Ontariu (A&B in Ontario, 1974), ki sta ga posnela Hollis Frampton in Joyce Wieland, zasledovale po šolskih hodnikih. Avdio kanali pa v Skrivalnicah vsak iz svojega kota odstirajo načine nadzorovanja – naj gre za pogovor o vpeljavi biometričnega sistema za plačevanje kosil, za šepetanje med skrivanjem ali opise šolskih prostorov z zaprtimi očmi. Med drugim lahko prisluhnemo skoraj dveurnemu intervjuju s šolskim varnostnikom, ki odgovor na vprašanje dijakinj: »Kaj pravzaprav varujete?« začne s tavtološkim: »Varnost dijakov.« 

A nadzorovanje v ožjem smislu niti ni osrednji motiv razstave oziroma je stranski produkt tega, da so najpogostejše asociacije dijakov na sintagmo prikriti kurikulum povezane s skritostjo in (ne)vidnostjo. Celoten projekt tudi precej bolj nagovarja k pedagoškim razčlenitvam kot estetskim ocenam. Njegova umetniškost je še najbolj razvidna v tem, da je bilo delavnice sploh možno izpeljati; da je pri vstopu v šolo simbolni status umetnice omogočil neke vrste alibi. Ni namreč zanemarljivo, da so se delavnice na željo Annette Krauss odvijale med rednim poukom, vzporedno s preostalimi pomembnimi predmeti – Prikriti kurikulum se mora dogajati med »prime time« poukom ali pa se ne bo zgodil. Sočasno se je dijakom možnost sodelovanja ponudila kot prosta izbira. V šolo je projekt torej vstopal tako, da ga je institucija obravnavala kot obveznega, dijaki pa kot fakultativnega – in prav zaradi tega dvojno nemogočega položaja je po svoje fascinanten že zato, ker se je zgodil.

Annette Krauss. Prikriti kurikulum, Škuc 2021. Foto: Ana Likar
Annette Krauss. Prikriti kurikulum, Škuc 2021. Foto: Ana Likar

Za projekt, ki je naslovljen Prikriti kurikulum in ne taji svoje pedagoškosti, ostaja sam koncept opredeljen precej ohlapno, med sodelovanjem z dijaki pa se umetnica definicijam pravzaprav v celoti izogiba. Z namenom, da bi prikriti kurikulum raziskovala skupaj z dijaki (pri čemer slednji sodelujejo in niso predmet raziskave), si prizadeva v praksi slediti načelom radikalne pedagogike. To predvsem pomeni, da ne želi reproducirati antagonizma učenec-učitelj in da hierarhijo, četudi je ni mogoče preprosto zanikati, v dinamiki s sodelujočimi aktivno preizprašuje. V razred vstopa kot nevedna učiteljica. Skladno z Rancierovim konceptom nevednega učitelja (2005), na katerega tu napeljujemo, prikritega kurikuluma v razredu ne pojasnjuje in se ne postavlja v vlogo intelektualne avtoritete, ki bi odstrla v lastnem umu nakopičeno znanje in ga prenesla na učence, pač pa poskuša skupaj z njimi šele (po)iskati vsebino pojma oziroma ugotoviti, kako in kje se kaže v šolskem vsakdanu. Ko projekt predstavlja v kontekstu galerijskih prostorov, prikriti kurikulum sicer v grobem opredeli kot »nenamerne in neprepoznane oblike znanj, vrednot in prepričanj, ki so del učnega procesa in vsakodnevnega življenja v srednjih šolah« (Krauss, 2014), a med dijaki to nenamerno in neprepoznano poskuša odkriti vsakič znova in od začetka, ne da bi vnaprej zamejila njihovo asociacitivno polje.

V enem od esejev, ki osvetljujejo ozadje projekta, avtorica omenja odpor, na katerega je naletela, ko dijakom ni želela v skladu s pričakovanji preprosto odpredavati snovi oziroma razložiti, kaj od njih pravzaprav pričakuje (Krauss, 2015). Njena nevednost je bila včasih razumljena kot lažna, kot nevednost tiste vrste, ki je običajno zaigrana, da bi se iz učencev izvabil odgovor, ki ga učitelj pravzaprav že ve. (Kaj pa vi mislite, kaj je to opolnomočenje? – In sledi tišina.)Do neke mere lahko to nejevoljo razumemo, saj bi Annette Krauss vsekakor lahko, v skladu z akademskimi standardi, vključno s pomembnimi referencami, ustreznim citiranjem in jasno definiranimi cilji ali pa celo kompetencami, ki jih bodo sodelujoči pridobili, pojasnila, za kaj pravzaprav gre. Lahko bi sledila logiki, ki jo zahtevajo razpisi in točkovanja in brez dvoma je bila med lansiranjem svojih projektov v to sem in tja tudi primorana. A čeprav dijake jezi umanjkanje okvira, se ne more preprosto prilagoditi njihovi želji po rigidnem sistemu, ki so ga vajeni. Reakcionarni zahtevi po zamejitvah, pojasnjevanju in tradicionalnih vlogah. Deloma lahko odpor razumemo tudi z omejitvami pristopa samega in tega, da »neenakost ne more biti preprosto izničena s tem, da zavzamemo radikalen položaj in upamo, da bo ostalo sledilo« (Krauss, 2015, 31).

Annette Krauss. Prikriti kurikulum, Škuc 2021. Foto: Ana Likar
Annette Krauss. Prikriti kurikulum, Škuc 2021. Foto: Ana Likar

Odpoved nadzoru v učilnici pa vselej pomeni to, da smo naredili prostor za vrsto tveganj in v tem smislu ni projekt nič bolj zanimiv tam, kjer uspe, kot tam, kjer naleti na odpor ali mu navidez spodleti – pogajanja s šolami za izvedbo, negodovanje profesorjev in njihovo nasprotovanje vsebinam, ki »niso resne« in ki »ne učijo ničesar koristnega«, dijaki, ki se jim nekatere dejavnosti zdijo bolj zasmehovanja vredne kot zabavne, obiskovalci razstave, ki v delu ne vidijo ničesar umetniškega – pa tudi tam, kjer se umetnica sama znajde v zanki, ko z avtomatizmi ponovno privzame vedenja, ki jo postavljajo v vlogo avtoritete. Na enem od videov, naslovljenem Hierarhije stolov (Chair Hierarchies, 20131), na primer dijakinja Ruksanah Bhana opazuje in premešča stole v šoli. Udobje pritiče avtoriteti in temu kot dijakinja ne bi zares mogla oporekati – lahko pa to stori kot udeleženka delavnice. Ko premišljuje o povezanosti določenih objektov s pozicijo moči, pa avtorici videa ne uide zdrs umetnice, ki je preizpraševanju svoje vloge avtoritete navkljub na enem izmed uvodnih srečanj z dijaki dotične delavnice segla po natanko tem, udobnem, vrtljivem, večjem stolu – stolu učiteljev.

Annette Krauss. Prikriti kurikulum, Škuc 2021. Foto: Ana Likar
Annette Krauss. Prikriti kurikulum, Škuc 2021. Foto: Ana Likar

Če je bila umetnica v šoli kljub tovrstnim situacijam pravzaprav precej uspešno drugačna od učiteljev (ker je rahljala rigidna pravila vedenja v šoli in v razred vnašala igrive pristope), pa se je v primeru, ko je skupaj z dijaki vstopila v galerijske prostore (Casco v Utrechtu ali Galerijo Whitechapel v Londonu), zgodilo prav tisto, kar si je v razredu tako zavzeto prizadevala izpodbijati. Ugotavljala je namreč, da ji v galeriji pogosteje in izraziteje zdrsne v vlogo vsevedne mentorice:

Po mojem mnenju se je to zgodilo, ker so učenci vstopali v okolje, ki ga niso bili vajeni, in so pri meni iskali napotke, kako se v tem novem okolju vesti. Posledično je bilo mojo vlogo »nevedne umetnice« težje vzdrževati oziroma se je spreminjala glede na kontekst, v katerem smo delali. Izziv pri delu v raznolikih strukturah (moči) je, da ne moremo zanikati, da smo del njih, zato moramo poiskati način, da jih preizprašamo, da pretresemo premise, ki vzdržujejo določene vloge v teh procesih, in v najboljšem primeru začnemo proces vnovičnega dogovarjanja.

(Krauss, 2015, 30)

Odpreti šolo za umetnost in umetnost za šolo v idealnem primeru pomeni pretresanje odnosov moči v obeh smereh. Kadar v Prikritem kurikulumu to uspe (in brez dvoma uspe, četudi ne vedno), gre za enega tistih primerov interdisciplinarnega povezovanja, ki s pridom beleži in doprinaša k obema področjema, ki ju povezuje. Pa tudi – čeprav posredno ali predvsem s tem, da je vsebina zanimiva za šolske skupine – uspe mu vsakič, ko na ogled Prikritega kurikuluma v galerijo Škuc vstopi skupina dijakov z učno uro likovne vzgoje ali umetnostne zgodovine ter se ponudi možnost za ponovitev momenta delavnice, kjer se odpre galerija in se prevetri pouk.

Reference

  • Krauss, Annette. »An outline of the project Hidden Curriculum.« Dostopno tukaj.
  • Krauss, Annette. 2015. »To be hidden does not mean to be merely revealed – Part 1 Artistic research on hidden curriculum.« Medienimpulse, 53(3). Dostopno tukaj.
  • Ranciere, Jacques. 2005. Nevedni učitelj: pet lekcij o intelektualni emancipaciji. Ljubljana: Zavod En-knap.

Projekt Kontrola & kritika je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021.

Opombe

  1. Video je dostopen tudi na naslovu: https://hidden-curriculum.info/w807.html.

Annette Krauss: Prikriti kurikulum
27. mednarodni festival – Mesto žensk

ŠKUC, Ljubljana
5. 10. – 5. 11. 2021

kuratorke: Tea Hvala, Iva Kovač, Sara Šabec

Kaj pa vi mislite, kaj je to opolnomočenje? – In sledi tišina.

Annette Krauss: Prikriti kurikulum
27. mednarodni festival – Mesto žensk

ŠKUC, Ljubljana
5. 10. – 5. 11. 2021

kuratorke: Tea Hvala, Iva Kovač, Sara Šabec

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.