Priprave na razstavo so trajale več let, nastala pa je na pobudo direktorja Mestnega muzeja Blaža Peršina. Ko ste v dvomu, pojdite v muzej je razstava petih zasebnih evropskih zbirk. Vsaka ima unikaten značaj in se na svojstven način ukvarja z zbirateljstvom. Tevž Logar, kurator razstave, ima izredno dober pregled nad dogajanjem v sodobni umetnosti, zato je iz širokega nabora zasebnih zbirk izbral peterico: Ovidiu Şandor Collection, Lah Contemporary, Fondazione Sandretto Re Rebaudengo, Collection Laurent Fiévet in Thyssen-Bornemisza Art Contemporary Collection (TBA21). Vsaka ima v razstavišču Mestnega muzeja svoj prostor, ki je bil deloma predelan prav za to razstavo.

Razstava se ukvarja s statusom zbirke v lokalnem in širšem prostoru, z odnosom med umetniškim delom in trgom, med javnim in zasebnim ter s transdisciplinarnostjo sodobne umetnosti. Posebej poudarjena je tematika javnega značaja predstavljenih zbirk. Tevž Logar je večkrat izpostavil, da vse zbirke umetniško delo razumejo v javni funkciji in niso blago z namenom zaslužka. Minimalna kategorija javnega značaja neke zbirke je javna dostopnost njenih del. Predstavljene zbirke niso zaprte v strogo varovanih sefih, kjer jih nekateri hranijo skrite pred občinstvom kot zlate palice, ampak neprestano krožijo po najrazličnejših umetniških ustanovah. Vsaka izmed zbirk na svojstven način vrača javnosti. Večina ima izobraževalne programe, arhive, produkcijsko omogočajo nastanek umetniških del in strateško podpirajo še neuveljavljeno mlado umetniško sceno.

Eden od namenov razstave je predvsem opozoriti na nerazvitost tovrstnih institucij v slovenskem prostoru. Razen Lah Contemporary, ki v kratkem načrtuje odprtje lastnega muzeja na Bledu, pri nas praktično ni resnih zbirateljev. Direktor Mestnega muzeja Blaž Peršin se že vrsto let ukvarja s problematiko, kako slovensko javnost spodbuditi in izobraziti o pomenu zbirateljstva. Peršin je leta 2018 v Dnevniku objavil izjemen prispevek z naslovom Veš, zbiratelj, svoj dolg?. V njem je opozoril, da »zbiratelj sodobne umetnosti danes ne pomeni samo tistega, ki kupuje in zbira umetniška dela, temveč razkriva tudi pomen in vrednotenje njegove osebne in družbene orientacije« (Peršin, 2018). Zbiratelj z zbiranjem umetnosti in vzpostavljanjem specifične logike, ki dela povezuje med seboj, ne ustvarja samo dobre zbirke, temveč spreminja tudi samega sebe. Zbirka ni le nekakšna izjava za javnost o tem, kakšen je zbirateljev položaj, temveč govori tudi o tem, da je pripravljen premišljevati lastno subjektivnost. Lep primer slednjega je ravno zbirka Laurenta Fiéveta, ki je sam umetnik in s svojo zbirko reflektira lastno umetniško prakso. Zbirka je nekaj, kar zbiratelja predstavlja, hkrati pa ga spreminja, tako kot on spreminja njo.

Manko zasebnih galerij in zbirateljev, ki bi podpirali umetnike, je problem, ki ga bo v prihodnosti treba reševati, zato je pomembno, da je Tevž Logar na razstavo vključil zbirko romunskega zbiratelja Ovidiuja Şandorja (Temišvar, Romunija). Ta je na začetku zbiral starinske zemljevide, kasneje pa se je osredotočil na zbiranje romunske umetnosti. Romunski prostor po strukturi umetniškega sistema izredno podoben slovenskemu. Obstaja velik manko zbirateljev, zasebnih galerij in dobre institucionalne prakse, zato je zbirka Ovidiuja Şandorja dober študijski primer za potencialni razvoj slovenskega prostora. V umetnostnem vodniku BMW Art Guide je Şandor zapisal: »Začel sem zbirati šele potem, ko se je umetniški trg v državi bolje vzpostavil. Mislim, da se je to zgodilo vzporedno z mednarodno prepoznavnostjo Cljužke šole« (Sandor b. d.). To pravzaprav pomeni, da je za to, da se ljudje začnejo zanimati za zbirateljstvo, najprej treba vsaj minimalno vzpostaviti trg in del tega mozaika je tudi razstava v Mestnem muzeju.

Predstavnike šole v Cluju lahko vidimo v sobi Ovidiuja Şandorja, to pa je le eden od treh stebrov njegove zbirke. Na razstavi si lahko poleg prakse po padcu komunističnega režima ogledamo zgodovinsko avantgardo in postavantgarde. V prostoru zgodovinske avantgarde so imena kot: Marcel Iancu, Tristan Tzara, Arthur Segal, Jean Arp, Gherasim Luca … Še posebej navdušujoča je izpostavljena povezava med romunskimi umetniki in züriško dado, eno najpomembnejših umetniških smeri v zgodovini, saj so bili močno vpleteni v njen razvoj. Romunija ima zgodovinsko gledano izredno uspešne umetnike, ki jim je kljub mnogim oviram uspelo prodreti v mednarodni prostor. Poleg tega pa je izredno pomemben tudi bienale v Bukarešti, ki vedno postreže z izredno zanimivim izborom. 

Razstava ima tri enakovredno zastopane poudarke. Prvi sledi zbirateljskemu pristopu, na katerega sem že opozoril, drugi kuratorskemu, ki je viden pri izboru in povezavi del, tretji pa posameznim umetniškim delom. Na razstavah so velikokrat močno poudarjena le načela umetniških praks. Mislim, da je Tevž Logar tukaj pokazal, kako delo kuratorja lahko govori samo zase – brez posebnega izpostavljanja – in da je prav tako pomembno kot vsi preostali vidiki razstave. Ko se obiskovalec sprehaja po prostorih muzeja, na prvi pogled ne opazi povezave med deli v eni ali drugi sobi. Ravno ta tihi diskurz je nekaj, kar celotni razstavi daje značaj. Kurator je imel pred seboj težko nalogo, saj je moral reprezentativno predstaviti posamezne zbirke in hkrati narediti razstavo, ki deluje kot celota. V bistvu gre za izredno zapleten miselni proces, ki mora enakovredno obravnavati celoto in posamezne sklope. Gledalec ne dobi občutka, da gleda več razstav, ampak eno samo, na kateri je kljub temu vsaka zbirka predstavljena s svojim primarnim značajem.

Mogoče se kuratorski pristop najbolje opazi v sobi zbirke Lah Contemporary (Bled, Slovenija–Hünenberg, Švica; zbirka zakoncev Lah je edina na razstavi predstavljena zbirka iz Slovenije) pri kateri pride do izraza kuratorsko tankočutno povezovanje vsebine in obravnave posameznih medijev. V njej zbiratelja hranita poleg svetovno priznanih umetnikov tudi mednarodno priznane slovenske ustvarjalce. Na tem delu razstave si lahko ogledamo deli Marjetice Potrč in Ištvana Išta Huzjana. Ti sta tematsko podobni: Marjetica Potrč izhaja iz arhitekturnega ozadja in Ištvan Išt Huzjan v svojem delu Brez naslova neposredno referira gradnjo z opekami v odnosu do mavčne valjaste oblike. V neposredni bližini je razstavljeno delo Hito Steyerl, arhitekturna konstrukcija, na kateri sta pritrjena ekrana z video vsebino. Ta se formalno lepo povezuje z delom, ki  je predstavljeno vzporedno in sicer z objektom umetnika Williama Kentridgea, na katerega je projicirana animacija.

Delo, ki gledalcu zaradi svoje provokativne narave najbolj pade v oči, je fotografija Roberta Mapplethorpa. Gre za fotografijo razgaljenega temnopoltega moškega, ki v roki drži revolver. Njegova obravnava pomembnih tem, kot so homoseksualnost, rasno vprašanje in pornografija, ga je poleg njegovega družabnega življenja izstrelile med zvezde sodobne umetnosti. Na tej fotografiji je pištola zagotovo eden izmed vidnejših elementov, ki znotraj razstave dobi specifičen pomen takrat, ko gledalec opazi, da se motiv orožja in streljanja ponavlja na celotni razstavi. Zato niti ni naključje, da je podnaslov celotne razstave Umetnost je orožje, vzemite ga v roke, ki parafrazira Brechtov slogan »Knjiga je orožje, vzemi ga v roke«.

Že v naslednji sobi z izborom del iz Fondazione Sandretto Re Rebaudengo (Torino, Italija) se motiv orožja pojavi v videu Yong-Baeka Leeja, kjer se zakamuflirani vojaki počasi premikajo, kot da bi se sovražniku želeli priplaziti za hrbet. Patrizia Sandretto Re Rebaudengo je spada med najvplivnejše osebe v svetu sodobne umetnosti. V kratki predstavitvi fundacije je močno poudarjena podpora mladim umetnikom. Ko oseba, kot je Patrizia Sandretto Re Rebaudengo, v svojo zbirko vključi še neuveljavljene umetnike, jim s tem pomaga dograditi njihov simbolni kapital. To do neke mere počneta tudi zakonca Lah, vendar Patrizia Sandretto Re Rebaudengo to izvaja na širši ravni. Fundacija se poleg podpore mladim umetnikom ukvarja tudi s produkcijo kompleksnejših del na velikih dogodkih, kot sta Manifesta in Beneški bienale. S svojim delovanjem je ena izmed ustvarjalk diskurza sodobne umetnosti oziroma je njen vpliv tisti, ki pomaga pri poteku in določbi smernic v sodobni umetnosti.

Patrizia Sandretto Re Rebaudengo je od samega začetka podpirala Maurizia Cattelana. V Mestnem muzeju je razstavljeno njegovo zgodnje delo Lullaby, ki je skromen konceptualni spomenik mafijskemu napadu na muzej v Milanu. Poleg Cattelana na razstavi najdemo izjemno fotografinjo Nan Goldin. Njene fotografije se ukvarjajo z odrinjenimi temami naše družbe: droge, prostitucija, heroinska kriza, transseksualnost in hiv. Zanimivo je, da je v sedemdesetih letih fotografirala v baru, ki je bil v lasti mafije, in prav tu lahko opazimo možno povezavo z delom Lullaby.

V naslednji sobi je Collection Laurent Fiévet (Pariz, Francija) istoimenskega francoskega zbiratelja in umetnika. Pri njem je zanimivo dodati to, da njegova zbirka vpliva na njegovo umetniško ustvarjanje in se v njem reflektira. Kot pravi v besedilu, objavljenem v katalogu razstave: »Ljuba mi je misel, da ne izbirajo zbiralci umetnosti, temveč umetnine zbiralce. Prav rad bi verjel, da me kdaj vodi razum, ali vsaj, da kdaj ravnam premišljeno, uravnovešeno in dosledno. Vendar hočeš nočeš ugotavljam, da prepogosto ugriznem v vabo, ki mi jo nastavljajo umetnine, zato o svoji modrosti nisem preveč prepričan« (Fiévet v Logar 2021, 98). V primerjavi s prej omenjenimi zbirkami se njegova ne ukvarja z logiko zbiranja tako očitno. Značaj zbirke je izredno »intimen« in ima posebno senzibilnost. Za njo se ne skriva višji smoter zbiranja velikih imen. Tovrstni pristop je Fiéveta pripeljal do tega, da zbira fotografije anonimnih avtorjev. Te izredne fotografije mogoče nikoli ne bi ugledale muzejskih luči, če jih v svojo zbirko ne bi vključil tako pomemben zbiratelj/umetnik. Poleg že prej omenjenih dejavnosti pa Fiévet skrbi za projekt LabʼBel, ki se deloma ukvarja tudi z umetniškim trgom in dostopnostjo umetniških del. Sirarsko podjetje mu je dovolilo, da znani umetniki na embalaži njihovega produkta LaVache qui rit naredijo lastne intervencije in ga v trgovinah prodajajo po ceni navadnega sira. V tem primeru gre za izrazito politično gesto, saj se s tem nekaj, kar je razumljeno kot ekskluzivno in rezervirano za določen družbeni razred, naredi inkluzivno in dostopno sleherniku. Gre za večplastni komentar na umetniški trg, ki umetnine večinoma prodaja kot navadno potrošno blago. Cena je tisto, kar delu večinoma pričara določeno avro. Tu pa se umetniška dela prodajajo po ceni navadnega sira in se brez mistifikacije znajdejo v domu naključnih ljudi.

Delo, ki v kolekciji obravnava odnos med umetnikom in institucijo, je Mavrica Daniela Gustava Cramerja. Mavrica je sestavljena iz sedmih barv, ki jih v zaporednih dneh muzej nanese na steno razstavnega prostora. S tem umetnik obravnava nevidno polje komunikacije med muzejem in umetnikom. V zbirki Laurenta Fiéveta poleg Daniela Gustava Cramerja najdemo še dela: Mercedes Azpilicueta, Oliverja Beera, Jeana Cocteauja, Dominique Gonzalez-Foerster, Laurenta Grassa, Richarda Hamiltona in Pierra Huygha. 

Aktualen in kritičen odnos do določenih družbenih problemov obravnava tudi Thyssen-Bornemisza Art Contemporary Collection (TBA21). Na razstavi lahko prvič vidite mednarodno zbirko del, ki so nastala v času covida-19. Francesca Thyssen-Bornemisza je v času, ko je bil kulturno-umetniški sektor hudo prizadet, podpirala in zbirala dela umetnikov z vsega sveta. Večina del na razstavi se bolj ali manj vidno ukvarja z ekološko tematiko. Akademija TBA21 združuje raziskovalce, umetnike in mislece in jih podpira pri transdisciplinarnem obravnavanju ekološke krize.

Delo Dane Awartani z naslovom Pridi, dovoli, da ti zacelim rane se ukvarja s protivladnimi protesti arabske pomladi, ko so islamski ekstremisti s streli preluknjali fasade zgradb. Dana Awartani je na platno s svilo odtisnila vzorec, ki so ga naredili streli, izrezala luknje prestrelkov in jih simbolno zašila. Barve svile, ki jih je izbrala, so tesno povezane z islamsko tradicionalno zdravilno metodo, pri kateri imajo določene rastline moč zdravljenja.

Razstava je ključna za razvoj umetniškega sistema v Sloveniji, kjer je, zaradi dogajanja na mednarodnem umetniškem trgu, pogosto opazen negativen odnos do pojma zasebnosti – tako v povezavi z zasebnimi galerijami kot tudi zasebnimi zbirkami. Toda, če je celoten umetniški sistem odvisen od ministrstva za kulturo, kot je v Sloveniji, se hitro pokaže, da lahko spremembe v politiki hipno spremenijo trend in porušijo obstoječe strukture. Ne gre za to, da bi bil zasebni trg stabilnejši, temveč za to, da je v mnogih pogledih veliko bolj pluralen. Kot želi prikazati razstava v Mestnem muzeju, so dobre alternative državnim tudi zasebne institucije javnega značaja. Mnoge od njih podpirajo muzeje in dela darujejo v javne zbirke, torej ne delujejo zgolj na podlagi zasebnega interesa, temveč tudi v obče dobro. Slovenski prostor potrebuje več mednarodno priznanih zasebnih galerij in zbirateljev, saj mu bo to omogočilo več avtonomije in pluralnost – tako v smislu produkcije kot financiranja.

Reference

• Logar, Tevž. 2021. Ko ste v dvomu, pojdite v muzej. Ljubljana: Mestni muzej, Muzej in galerije mesta Ljubljana.
• Peršin, Blaž. 2018. »Veš, zbiratelj, svoj dolg?« Dnevnik. 12. december.
• Şandor, Ovidiu. B. d. »Establishing Roots and Creating Links.« BMW Art Guide. Dostopno tukaj.

Projekt Kontrola & kritika je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021.