Javni prostor narekuje, kako živimo in kako se obnašamo, kako se socializiramo in celo kako se upiramo. Če ni skupnosti in solidarnosti, ni mesta niti civilizacije; obstaja lahko le »mestna državica« kot sodobna različica imperija, pravi Murat Germen, fotograf, najbolj znan po kritičnem pogledu na svoje rodno mesto Istanbul. V svoji verjetno najbolj znani seriji Muta-morfoze (Muta-morphosis) uporablja digitalno manipulacijo, s katero želi prikazati temačno vizijo mest v prihodnosti: stavbe, narinjene skupaj kot rezultat neprijetnega in nevarnega procesa mutacije, skoraj kot stapljanje objektov na Dalíjevi sliki. Murat Germen v svoji umetniški praksi, besedilih in predavanjih kritično obravnava čezmerno urbanizacijo, ki jo motivira kapital, ne pa človeška potreba. Med drugim je dokumentiral proteste za park Gezi, ki so razkrili očitni politični vidik upravljanja mest. Njegove fotografije je moč razumeti kot vizualni protest. Murat Germen meni, da bodo nekatere morda služile kot slikovno gradivo in dokaz urbanih zločinov, ki jih je od leta 2002, odkar je prišla na oblast, zagrešila trenutna turška vlada.
Vaše fotografije arhitekture in mest so verjetno najbolj znana dela iz vašega fotografskega opusa. Ampak glavna tema vaše zgodnejše serije Človeške krajine – pogled z ulice (Humanscapes – Street View) so ljudje ali natančneje – družba. In resnična tema vaših fotografij mesta je, predvidevam, prav tako družba. Kako v vašem delu razumete ta preobrat k naslavljanju mesta in kako se to povezuje z vašim predhodnim delom?
Serija Človeške krajine – pogled z ulice je očitno fotografirana v mestih. Del naslova, »street view«, se nanaša na Google Street View, ki je produkt konglomerata Google, ustvarjenega v mestu za mesta, in ki dokumentira in prikazuje ulice v večinoma urbanih območjih. Po drugi strani pa je mesto tisto, ki oblikuje človeštvo, obnašanje, izbire, politiko, pravila, moč, kulturo, in če skrajšam, skoraj vse. Zato se moje delo, ki je navidez osredotočeno na mesta, pravzaprav koncentrira na človeško raso: kaj počne, ko se ustali, kako ustvarja tradicijo in kulturo, kako komunicira, kako se razvija, kako preživi, zakaj prav vse transformira v vprašanje moči? »Zastarela« predstava o mestu je neposredno povezana s predpostavko, da se je civilizacija rodila, preživela in ohranila v mestu. V pomenu korena besede civilizacija se prav tako pojavi mesto, saj je beseda civilno v slovarju Merriam Webster razložena kot »kar pripada ali je povezano z običajnimi opravki ljudi v mestu«. Če si ogledamo hitrost urbanizacije po vsem svetu, še posebej v razvijajočih se državah, je možno opaziti dejstvo, da se je ideja mesta reinterpretirala in da imamo sedaj novo urbano naselitveno dogajanje, ki ga lahko poimenujemo »novo mesto«! Ta novi tip mesta je oblikovan kot območje prikritega sodobnega suženjstva. Prvotno avtonomne kmete iz podeželja, ki so popolnoma sposobni zadovoljevati svoje najosnovnejše potrebe, kot sta hrana in bivališče, država poziva k selitvi v mesta in opuščanju njihovih veščin in kmetijstva. Ko so preseljeni (ali bolje »privedeni« ali »dislocirani«) v socialna stanovanja v obupnih mestnih stolpnicah novih mest, začenjajo nabirati dolgotrajne dolgove zaradi stroškov, o katerih jim prej ni bilo treba razmišljati: izobrazba, nakup osebnih avtomobilov, veliko večji stroški živil za mnogo manj zdravo hrano, blokovski upravniški stroški, višji nepremičninski in občinski davki, veliko višje najemnine in tako naprej. Ko doumejo, da so bile obljube varljive, zavajajoče in prazne, je žal že prepozno, saj so razlastninjeni in na podeželju nimajo več posestva, kamor bi se lahko vrnili.
Strategije, ki onemogočajo samostojnost na različnih ravneh, individualizacija posameznikov in zmanjšanje sodelovanja in kolektivnosti, hkrati pa tekmovanje za uspešnost v urbanih skupnostih, ki so glede na prihodke stanujočih consko razdeljene v različne soseske – vse to je razlog, da nova mesta ljudi ločujejo, namesto da bi jih enakovredno povezovala. Morda je to razlog, da se bo civilizacija končala tam, kjer se je začela: v mestu! To je tudi razlog, zakaj se moje delo večinoma osredotoča na mesta; želim preveriti, ali je moja teorija o koncu civilizacije v mestih smiselna ali ne …
Kljub temu lahko po svetu najdemo primere dobrih praks arhitekture, ki naslavlja problematiko, ki jo opisujete.
Da, seveda obstajajo odlični primeri izvrstnih, miroljubnih, produktivnih, zdravih mest, kjer ljudje mirno sobivajo. Težava je v velikosti. Večje kot zraste mesto (na primer metropola, megalopolis, velemesto ali z drugimi besedami – mesto, ki ima več kot deset milijonov prebivalcev), bolj je njegov prebivalec odvisen od samega sebe. Glede na urbanistične študije in članke bo v prihodnosti na svetu le še več velemest.
Študirali ste arhitekturo in kratek čas celo delali kot arhitekt. Kako je ta izkušnja zaznamovala vaše delo?
Pred arhitekturo sem študiral mestno in regijsko načrtovanje. Urbanizem in arhitektura imata različne obsege delovanja in oboje vključuje velik kapital. Ker sem nasprotnik napihnjenih kapitalističnih ekonomij, ki so odvisne od brezmejne potrošnje, sem se odločil zapustiti obe področji, saj nista zagotavljali svobodnega okolja, ki sem ga iskal. To svobodo mi je dala fotografija. Sta me pa študija urbanističnega načrtovanja in arhitekture naučila nekaj pomembnih dejstev: najprej pomembnosti razmisleka v različnih merilih, nato pa sposobnosti združevanja teh razponov, da uvidiš, zakaj se stvari dogajajo, tako kot se. In dalje, šolanje je zame izčistilo nepogrešljivo povezavo, ki obstaja med prakso (obrti) in ustvarjanjem (umetnosti); z drugimi besedami, estetiko in teorijo. Če bi lahko umetniško ustvarjanje razumeli kot astralno potovanje v vesolje, sta me študija načrtovanja in arhitekture naučila, kako se vrniti nazaj na Zemljo.
Vaši projekti, predvsem spremljajoči teksti, vsebujejo ostre kritične opazke; zdi pa se mi, da je moč začutiti izrazito obžalovanje do zgradb, parkov ipd., ki so uničeni zavoljo kapitalizma in investicijsko dobičkonosnejših stolpnic. Bi rekli, da je dokumentiranje teh novih zgradb, za razliko od dokumentiranja objektov, ki jih uničujejo, kritičnejši in manj nostalgičen pristop?
Stvari se tako hitro spreminjajo, da je mnogo tistega, kar sem fotografiral v preteklem desetletju, že izginilo, poleg tega pa sem dokumentiral tudi tisto, kar je bilo uničeno. Če želim trditi, da je s čezmerno urbanizacijo nekaj narobe, moram to dokazati s primerjavo vizualnih dokumentov starega in novega stanja. Razlog, da je v mojem delu navidez bolj poudarjena dokumentacija novega, je to, da so za temeljit prikaz »prizorišča zločina« potrebne detajlne fotografije, da je možno ugotoviti, kaj točno je v nekem primeru urbani zločin, kako je bil načrtovan in izvršen, in naposled, zakaj bi ga bilo treba obsoditi in zaustaviti.
Vidik »prizorišča zločina« je zelo zanimiv. Je zato na vaši spletni strani moč najti zapis vaših misli ob fotografijah? Je to za pojasnilo, poglobitev v problem? Do kolikšne mere vaše fotografije opremljate s teksti na razstavah?
To je odlična opazka. Da, besedila, ki vključujejo moje misli, bi lahko smatrali kot zelo poglobljeno poročilo o zločinu; da bi lahko drugi, ki so usposobljeni za reševanje teh problemov, uporabili dano tekstovno-slikovno celoto kot temelj za začetek.
Tekst je zelo pomemben del mojega delovanja. V umetniškem prizorišču vedno najdem najvidnejše mesto in postavim besedilo o konceptu na najpomembnejšo lokacijo. Ta tekst ni namenjen temu, da bi gledalcu narekoval, kako naj dojema dela, temveč da bi razsvetlil, zakaj počnem, kar počnem, in kateri so moji interesi, bojazni.
Predzadnje vprašanje sem vam verjetno postavila zato, ker je zame prva asociacija na temo mesta in fotografije Atget, ki je bil, seveda, popolnoma drugačen umetnik, ampak na neki način vidim povezavo. Atget je želel dokumentirati arhitekturo in ulice, še preden izginejo zaradi modernizacije, vi pa kritizirate drugačne vrste modernizacijo oziroma »urbanizacijo«, ki za vas ni prava urbanizacija.
Resnično sem vesel, da ste to, kar poskušam ustvariti, povezali z Atgetovo prakso, resnično odlična opazka! Atget je, kot ste rekli, fotografiral Pariz, da bi dokumentiral arhitekturno zapuščino, preden bi jo uničila modernizacija. Jaz fotografiram Istanbul, preden bo mesto izgubilo svojo dušo, upoštevajoč dejstvo, da je večino državne arhitekturne dediščine že uničila brezobzirna nepremičninska gradnja. Sto let po Atgetu je Christopher Rauschenberg v odličnem projektu ponovno fotografiral nekatere izmed Atgetovih motivov – izbral je fotografije navadnih uličnih prizorov iz različnih sosesk, ne pa pomembnih spomenikov, ki bi v vsakem primeru preživeli. Čudovito je videti, kako dobro so ohranjene pariške ulične strukture in zgradbene osnove. V primeru Istanbula se bo del ali pa večina fotografij spremenila v vizualne dokaze o urbanih zločinih, ki jih je zagrešila trenutna vlada od leta 2002, ko se je vzpela na oblast. Te fotografije bodo služile tudi kot opomnik na »Zgodbe o izgubljenemu Istanbulu«, ki jih bomo pripovedovali našim vnukom, če bo svet takrat še obstajal in preživel globalno segrevanje.
Zelo zanimivo. Nisem vedela za ta projekt in vedno sem mislila, da je »haussmannizacija« drastično spremenila Pariz. Domnevam, da je primer Istanbula s tega vidika res specifičen in drastičnejši, še posebej, če upoštevamo, da je urbani razvojni načrt za park Gezi privedel do vala demonstracij, ki ste jih tudi dokumentirali. Lahko opišete situacijo in posledice, ki jih prinese pretirana urbanizacija? Ljudje prodajajo hiše za stanovanja, ki si jih ne morejo privoščiti, in ljudje, ki so ostali brez domov, ker podjetja ne morejo dokončati zgradb.
Ta vlada in njeni podporniki nimajo pojma, kaj je »urbano«. Menijo, da je konstrukcija tisto, kar ustvari mesto, in to je zelo potrošniški vidik. Mesto ne samo troši, temveč tudi zagotavlja potrebno okolje, v katerem lahko posamezniki ustvarjajo razne stvari, vse od oblikovanja in umetnosti do majhnih strešnih, terasnih in balkonskih vrtičkov. Če so vsa podjetja zasnovana tako, da ustvarijo dobiček provladnim izvajalcem, bodo meščani ukleščeni v sistem slepih ulic. Po eni strani je v luksuznih stanovanjskih stavbah veliko praznih stanovanj, ker v Turčiji ni tako veliko milijonarjev; po drugi strani pa ljudje, ki si tega luksuza ne morejo privoščiti, obupano potrebujejo bivališče. Med ponudbo in povpraševanjem sta ogromno neravnovesje in diskrepanca. Sredi te gradbene mrzlice ni bilo nikakršnega sistematičnega pristopa, glavno vodilo je bilo obogatiti izvajalce (in uganite, koga še!). Ekonomija ne bi smela sloneti na gradnji, temveč na raziskavi in razvoju.
Kot ste omenili, so vprašanja javnega prostora izredno pomembna, saj prostor narekuje, kako živimo in se obnašamo, kako se socializiramo in celo kako protestiramo. Omenila sva Haussmanna in široke pariške bulvarje, ki jih je domnevno zgradil namesto ozkih ulic, ki so v revolucijah omogočale uporabo barikad. V primeru Istanbula berem, da so pred začetkom protestov zaprli ulice in postajališča podzemne železnice v bližini trga … Kako dojemate ta vprašanja, povezana z mestom in protestom ter njun odnos?
Večino istanbulskih trgov so spremenili v izpraznjene in velikanske bazene monolitnih betonskih površin skoraj brez dreves, tako da ljudje ne morejo zgraditi manjših zatočišč, kot bi jih nekoč na modularnih pločnikih, s čimer so odrinjeni v »puščavo« cementa, v kateri jih je mogoče zelo enostavno nadzorovati. Ista logika je bila uporabljena pri haussmannizaciji. Mesto bi moralo biti prostor, v katerem imajo meščani na ulicah pravico do svobodnega izražanja potreb, pritožb, želja, saj so oni davkoplačevalci in vsi prisilni ali primerni načrtovani urbanistični projekti so lahko realizirani izključno z davkoplačevalskim denarjem. Ulice in trgi so bistvo mesta; če stlačite ljudi v zapečatene enklave nakupovalnih centrov, poslovnih nebotičnikov, večpasovnih avtocest in zaprtih sosesk, uničite pomen skupnosti. Če ni skupnosti in solidarnosti, ni mesta, ni civilizacije, lahko je samo »mestna državica« kot sodobna oblika imperija.
Rekla bi, da se zdi tudi, da sta obe tesno povezani s civilizacijo. Še posebej, če imamo v mislih zanimivo etimologijo besede civilizacija, kot ste omenili v prvem odgovoru.
Točno tako.
Zdi se mi tudi, da čeprav je zagotovo pomembno biti kritičen do sodobnih problematik, jih je pomembno videti tudi v širšem kontekstu, tako geografskem kot zgodovinskem – razmerja moči niso nič novega ali omejenega. Ste to morda želeli prikazati s projektoma Šanghaj-Istanbul/Brisanje spomina (Shanghai-Istanbul/Erasing Memory) in Ankara: Od začetkov modernizma do obuditve mimikrije in lažnega futurizma (Ankara: From pioneering modernism to revivalist mimicry and fake futurism)? Za slednjega ste zapisali, da je cilj projekta primerjava različnih načrtovanih urbanističnih taktik, ki so jih uveljavljale različne oblasti v več kot devetdesetletni zgodovini turške republike, s sopostavljanjem vizualnih sledi in brazgotin, ki so jih raznovrstne ideologije pustile na mestu.
Šanghaj in Istanbul sem primerjal upoštevajoč dejstvo, da imata zelo podobno »usodo«. Imperialni vladi, premočno navzočnost tradicije, ki upočasnjuje socialno naprednejše pristope, izredno globoko in omejujočo zgodovinsko preteklost, čezmerno urbanizacijo, ki uničuje kulturno dediščino, kljub temu da obe vladi trdita, da sta konservativni, poslušno populacijo, ki ne dvomi o tem, o čemer bi resnično morala dvomiti.
V študiji Ankare sem želel prikazati rezultate dveh različnih urbanističnih načrtov; reformističnega prvega in konformističnega drugega načrta.
Kje se vidite v kontekstu drugih avtorjev, ki preizprašujejo problematike mest, arhitekture, neenakosti, kritike kapitalizma, gentrifikacije?
Ne znam se umestiti. Prvič, presojanje pozicij različnih avtorjev je stvar umetnostnih kritikov, umetnostnih zgodovinarjev in vodij umetniških institucij. Drugič, kar je še pomembnejše, kljub vsem omenjenim težavam raje živim v Turčiji, ker tukaj med ljudmi še zmeraj najdem neverjetne ravni človečnosti, odporništva in solidarnosti. Ko (oziroma če) živiš v Turčiji in nisi del lokalnih umetniških krogov, ki oglašujejo in prakticirajo točno določen tip umetniških vsebin in konceptov, naletiš na precejšnje težave pri pridobivanju kontaktov, medijske pozornosti in mednarodne prepoznavnosti. Mimogrede, tudi »protežirani« turški umetniki ne morejo pritegniti dovolj svetovne pozornosti. To je pravzaprav precej nedopustno. Kadar slišim, vidim ali naletim na novice o razstavah, ki naslavljajo iste težave, s katerimi se ukvarjam sam, imam vedno občutek, da so moja pokrajina, moja država, moja kultura in jaz – moja dela – vedno izključeni. To je žalostno, ker so problematike, na katere se osredotočajo različni avtorji z vsega sveta, svetovne problematike, s katerimi se moramo soočiti kot globalna skupnost; rešimo jih lahko skupaj v solidarnosti. Če se v ospredje spusti le določene države, kulture ali ljudi, bo sistem, ki te države, kulture in ljudi (na primer Zahod) vodi, izkoristil in zlorabil probleme, navedene v konceptnih besedilih razstav iz prestižnih umetniških prizorišč.
Kako ste razvili svoj značilni slog digitalnih intervencij v fotografije? Zdi se mi, da vam z intervencijami uspe posredovati kritiko gentrifikacije in kapitalizma na zelo vizualen način, ki učinkuje na skoraj čustveni ravni.
Zelo natančno sledim tehnološkemu napredku. Verjamem, da novi načini zajemanja vsebine omogočajo ustvarjanje novega stavka, koncepta, teorije. Tehnologija fotoaparatov in objektivov se je očitno pozitivno spremenila, kar omogoča fotografom, da dosegajo rezultate, ki jih včasih niso mogli. Pomembnejše je to, da nam različna programska oprema (poleg Photoshopa, neizpodbitnega giganta, lahko bi rekli matere vse programske opreme) omogoča ustvarjanje in domišljanje fotografskih vizualnosti, uprizoritev, ki jih je nemogoče ustvariti z enim samim objektivom. Ko začneš uporabljati programe, da bi »ustvaril« fotografije, ki jih aparat z objektivom ne more »zajeti«, se soočaš tudi z možnimi napačnimi rezultati, kot so programske napake (glitches). Nekatere moje serije, ki so prejele veliko pozornosti (Nenamerna umetnost [Ars Accidentalis] in še posebej Muta-morfoze), so pravzaprav nepričakovani, stohastični, ponesrečeni, nepravilni, pokvarjeni in pomanjkljivi rezultati programskih postopkov, ki sem se jih odločil obdržati, ker mi je odgovarjal njihov vizualni in/ali pripovedni potencial.
Rekla bi, da natanko ti glitchi prispevajo k vaši poanti kritike na način, da nas vizualni vidik resnično pritegne. Mesta v seriji Muta-morfoze so dejansko videti, kot da bi prestala neki čuden in nevaren proces mutacije. Zdi se mi zanimivo, da so nekatere izmed fotografij nastale s krčenjem panoramskih fotografij v eni osi? Torej ste pravzaprav nekako zgostili tisto, kar je tam že bilo?
Res je, hiperpanoramske fotografije so bile na vodoravni osi v več fazah algoritemsko skrčene v ožji vizualni obseg s skoraj nepanoramskim razmerjem. Čeprav je algoritem fotografije spremenil v prepletene in razdrobljene podobe, nisem nič dodal, izbrisal, izpustil, kolažiral ali zmontiral; na neki način bi te podobe lahko razumeli kot dokumentarne.
Če serija Muta-morfoze poudarja zgoščenost in čezmerno urbanizacijo, potem serija Faksimile (Facsimile) kaže drugo plat medalje, ki asociira na izbris, torej na stare mestne predele, ki jih uničujejo? Faksimile je tudi ena vaših vizualno najosupljivejših serij.
Faksimile briše jedro mesta, to je del, ki so ga osmislili in ustvarili meščani, in pušča najvišji zgornji del, ki ga ponavadi zasedajo »templji« kapitala in religije (večnih partnerjev še iz starih časov), nedotaknjen. Če mesto neha zrcaliti značaj svojih prebivalcev, se spremeni v veliko »zasebno« palačo, in ne v kolektivno prizorišče. Spodnji del podobe, ki je videti kot črtna koda, se nanaša na način, kako nas sistem kodira kot enake.
Bi svoja dela morda lahko opisali kot distopična?
Samih del ne želim opisati kot distopičnih, temveč kot precej realistične, točne, reprezentativne in prepričljive podobe, ki v bližnji prihodnosti nakazujejo na zelo mogočo distopijo.
Bi jih lahko opisali kot vizualni protest?
Zagotovo.
Na tem mestu se lahko soočiva z vprašanjem moči umetnosti – kakšno vlogo ali moč ima lahko angažirana in kritična umetnost? V vaših besedilih izrecno omenjate pogovore in predavanja za mlajše generacije. V kakšnem odnosu je ta pedagoški aspekt z umetniškim delom vašega delovanja?
Umetnost nima pretirane moči. Umetnost je najprestižnejše, zabavno (pa tudi dobičkonosno) razvedrilo za ljudi, ki imajo moč. Institucionalizirana umetnost (muzeji, galerije, dražbe, kuratorji, direktorji, galeristi, prodajalci in tako naprej) je eno najboljših orodij za legitimacijo in pranje velikega kapitala.
Kot ste zelo pravilno omenili, dojemam predavanja (moji nedavni nastopi so obsegali tri pogovore mesečno doma in v tujini) kot najiskrenejši način posredovanja problematik, ki me skrbijo. V predavanjih ni trgovanja ali prodaje, ni kuratorstva, ni cenzure, ni pokroviteljstva, ni velikih stroškov, ni sponzorjev, ni politične korektnosti, ni kreditnih točk za opravljen tečaj ali ocen, ni zaključnih zabav, ni ekskluzivnih večerij; taki pogovori so vključujoči, ne izključujoči … Udeležujejo se jih ljudje, ki so resnično zainteresirani, in ne ljudje, ki imajo prikrite interese …
Pri predavanjih se mi ne zdi zelo pomemben pedagoški vidik, temveč potencial za soustvarjanje vsebin. Zato so nekatera predavanja organizirana znotraj struktur delavnic, ki jih je mogoče zaključiti z ustvarjalnimi vsebinami.
Po drugi strani pa Stephen Snyder ponuja zanimiv pogled na umetnost oziroma umetniški proces znotraj vala demonstracij, ki so se razvile iz sedečih stavk v parku Gezi. V članku »Prevrednotenje in estetska premestitev«, ki je prav tako objavljen v tej številki revije Fotografija, zapiše, da je »Estetska energija je pokazala združujoč prostor, namenjen nekemu prerezu turškega ljudstva, tistemu, ki se je upiral vsemu, kar je občutil kot poseganje v lastno svobodo, demokratične pravice in način življenja.« Snyder prav tako opisuje, kako je gibanje zavzelo moč besed, simbolov in prostora ter jih prevzelo kot simbole moči v umetniškem svetu, v katerem Erdogan ni mogel ukrepati.
Gezi se je izkazal za enega najbolj kooperativnih gibanj, če ne kar za najbolj kooperativnega v zgodovini Republike Turčije, pri katerem so ljudje z zelo različnimi motivi in ozadji stopili skupaj, da bi izrazili in zagovarjali skupni interes. Ljudem je uspelo pokazati, da je skupnostno ustvarjanje prostorov mogoče in da je idealno mesto tisto, v katerem je individualno uvajanje ustvarjanja prostorov predstavljivo.
Prevedla Nataša Ilec.
