Katere so prve besede, na katere pomislite ob besedi arhiv? Tišina. Prah. Police. Vrste knjig. Teža zgodovine. Temačna soba, komaj kaj osvetljena, rumeno-zelenkasta luč. Previden dotik. Vse je sveto. Oltar, kamor kar najbolj skrbno polagamo tisto, kar nam bo čez desetletja, morda celo stoletja, omogočalo, da bomo še vedeli, kdo smo.

Zdaj pa še enkrat pomislite na arhiv. Trije veliki računalniški zasloni. Še večji optični čitalnik, ploski skener s težkim, širokim pokrovom, ki stoji med dvema ekranoma. Zmogljivi trdi diski, označeni, naloženi na kup drug čez drugega. Podatki, ta teža preteklosti, čakajo na strežnikih, dostopni so prek portala na ekranu.

Prav tak arhiv trenutno hrani več kot 50.000 fotografij v eni sami majhni sobi pisarne Foto kroga (Photo Circle) v Katmanduju. Ta sobica je Nepalska knjižnica slik (NKS), prvi digitalni arhiv v Nepalu, namenjen izključno fotografijam. Z njim upravlja fotografska skupnost. Takih institucij je malo, gre za katalogiziran, javno dostopen vizualni arhiv, ki vsebuje na desetine družinskih zbirk, življenjsko delo številnih fotoreporterjev in ohranjene portrete izdelane v fotografskih studiih po vsej deželi.

Pri preskoku na digitalno shranjevanju slik pogosto objokujemo izgubo materialnosti, a v tropskem okolju, kjer ozračje vsako sekundo neumorno izpodjeda zgodovino, je to pravi božji dar. Ekranu sicer manjka sakralne dramatičnosti knjižnice, učenjak pogreša vonj po prhkih listih in previdno listanje po svetih straneh fragmentov, ki se komaj še držijo skupaj. Zato pa se ni treba več obremenjevati s stroški urejanja in najskrbnejšega shranjevanja resničnih predmetov, ni treba več škiliti na uro, kdaj se bodo vrata arhiva treskoma zaprla. Če se ukvarjaš s podobami iz preddigitalnih časov, ko so bili kemični procesi in tiskanje vsake fotografije prav tako pomemben del njene kompleksnosti in bistva kot upodobljeni dogodki ali osebe – ovojnica, rokopis na hrbtni strani fotografije, kartonske škatle, v katerih so bile slike shranjene, leseni prekati z diapozitivi – je jasno, da so izgube gromozanske. A v procesu ustanavljanja vsakega arhiva se vedno ogromno izgubi. Neki element pristnosti, neka sled resničnosti, ki je ni mogoče ohraniti. To velja tudi za najbolje ohranjene dokumente v vsej zgodovini človeštva. Z uvedbo digitalnih arhivov pa je bilo celo samo bistvo materialnosti postavljeno pod vprašaj in v nekem oziru popolnoma izničeno, zato preobrazbo doživlja tudi samo pojmovanje arhiva. 

To še posebej velja za NKS, saj ga upravljajo državljani, ki imajo na razpolago samo običajne vire, ne pa učenjaki, zgodovinarji ali poklicni arhivarji. Ekipa se zelo zanima za vizualno kulturo in javni angažma, za izobraževanje otrok, za uvajanje sprememb v časopisni fotografiji, za spremembe v ekonomiji fotografske industrije. Želijo si, da bi nadarjeni ljudje imeli možnost, da se preživljajo s fotografiranjem in da bi v Nepalu spremenili status podobe. Ko jim v roke pride nova slika, zaživi povsem drugo življenje, pri tem pa imajo vedno v mislih tudi množico drugačnih življenj, ki bi jih še lahko imela.

Zgodbo o NKS bom začela s 25. aprilom leta 2015. Prvi potres se je zgodil ob 11:56, ko sem bila skupaj s še 15 drugimi študenti ravno na tečaju oralnega zgodovinopisja in digitalnega arhiviranja v Katmanduju. Delavnico je organiziral NKS in v sobi sta bila tudi ustanovitelja, Najantara Gurung Kakšapati in Bhušan Šilpakar. Tam je bilo tudi veliko drugega osebja, ki pri NKS sodeluje že vse od njegovih začetkov leta 2011. Bil je zadnji dan delavnice in tisto jutro smo razpravljali o izkušnjah ljudi, ki so preživeli prejšnje potrese v Nepalu, in o metodah zapisovanja zgodovine, ki ne bi temeljile na starih besedilih ali vladnih arhivih, temveč na subjektivnih glasovih, ki nam jih lahko odpre sedanjost. Pogovarjali smo se o tem, da ima vsaka družina, vsak posameznik, svojo zgodovino, ki teče vzporedno z zgodovino – nacionalno zgodovino, politično zgodovino, zgodovino vojn – kljub temu pa si nikoli nismo zadali cilja arhivirati vsak glas in vsako fotografijo, saj nismo imeli namena ustvariti nedoumljive kakofonije, temveč smo hoteli poiskati raznovrstne glasove, glasove, ki so jih do takrat sistematično zanemarjali, obredno utišali; glasove ljudi, ki so jih vizualno izbrisali. Pogovarjali smo smo se, kako nujno je ves čas delovati vzporedno z zgodovinarji. 

Tistega dne je na tisoče družin izgubilo vse, kar so imele. Tisoči so umrli. Nešteto nedotaknjenih zgodovin in nedoživetih prihodnosti je izpuhtelo v manj kot 24 urah. Naslednjega jutra, 26. aprila, me je Bhušan na svojem kolesu odpeljal v pisarno Foto kroga, kjer sem živela. Ko sem metala stvari v kovček, je pohitel v sobo NKS in hitro podstavil blazine pod vsak ekran. Stavba je sicer prestala potres in vsa njihova oprema tudi, a popotresni sunki so se še vedno kar vrstili. 12. maja 2015 pa je državo stresel še en silovit potres.

V naslednjih nekaj mesecih se je ta skupnost ne le mobilizirala v eno od najučinkovitejših reševalnih skupin v deželi, temveč so organizirali tudi prvi festival Photo Kathmandu. Oktobra 2015, sredi bencinske krize in politične paralize, ki sta že tako raztreščeno prebivalstvo pahnili v še večje trpljenje, je Photo Kathmandu omogočil tisočem Nepalcev, da so dva tedna preživeli zatopljeni v na tisoče slik Nepala, ki so bile v vseh pogledih diametralno nasprotje razdejanja okoli njih. Fotografski festival je bil pravo kulturno slavje, trenutek olajšanja, prostor za resno refleksijo in javna zgodovina v najboljši luči. Takrat sem prvič videla razstave, ki so jih pripravili iz zbirk NKS, v muzeju Patan (Soočenje s fotoaparatom: Zgodovina nepalske studijske fotografije – Facing the Camera: A History of Nepali Studio Photography), na ulicah (Bikaš Raunjar: Devetdeseta, demokratično prebujenje – Bikash Rauniar: The 90s, a Democratic Awakening) in po domovih (Džudžu Bhaj Dhakva: Varuh spomina – Keeper of Memories). Nepalci vseh starosti so si vsak dan trumoma ogledovali fotografije in razpravljali o njih. Presunilo me je, kako zlahka so s temi razstavami katalizirali javni diskurz. Obenem so ustvarili številne izzivalne reprezentacije in dobesedno na novo izumili, kaj pomenijo kraj in njegovi prebivalci in kaj vse lahko postanejo.

V deželi s tako pomembno zgodovino, kot je Nepal, ki se še danes ni pomiril s preteklostjo, in v kateri redno pustošijo naravne katastrofe, je potreba po takšnem arhivu velikanska. Leta 2006 je bil ves svet priča prevzemu krmila nacionalne politike, potem ko je Komunistična partija Nepala (maoisti) dobila odločno večino v ustavodajni skupščini. Po koncu druge svetovne vojne je Nepal tako postal edina država, kjer je Maova strategija dolgotrajnega konflikta pripeljala neko stranko na državno oblast. Državljanska vojna je trajala od leta 1996 do 2006 in v Nepalu še danes velja za sporno temo. Ne le, da so se politiki komunistične partije zapletali v številne afere in padali v enake pasti kot politiki Nepalskega kongresa in drugih strank v zadnjem desetletju, ampak je ostala neznana tudi dejanska razsežnost človeškega trpljenja , ki jo je terjal konflikt. Vojna je nedvomno porodila kulturo agitacije in spremenila način, kako ljudje razmišljajo o identiteti, narodnosti in svojih pravicah. A za sabo je pustila tudi 18.000 mrtvih, 100.000 pregnanih iz domov in 1800 pogrešanih. Ta travmatična zapuščina in dejstvo, da več zaporednih sklicev parlamenta ni bilo dovolj, da bi lahko sprejeli ustavo (vse dokler jih ni v to prisilil pritisk po potresih leta 2015), sta v javni sferi privedla do občutka zastoja in nezadovoljstva. Že to, kako se morajo različne zgodovinsko zatirane skupnosti v Nepalu danes boriti, da bi se v novo ustavo zapisale tudi njihove pravice, jasno kaže na neenakost in diskriminacijo, ki ju povzročajo razredne, kastne in spolne razlike v modernem Nepalu.

Kako naj se fotografski arhiv spopade s takšnimi političnimi in osebnimi vprašanji? Maja leta 2017 sem že tretjič obiskala Katmandu in izvedla vrsto intervjujev, da bi prišla do odgovorov. Da bi odkrila zgodovino NKS, kako je nastal, kako je posegal v življenje, kako je vplival na ljudi, sem se pogovarjala z arhivarji, kuratorji, fotografi, pisci, darovalci fotografij, katerih zasebna življenja so tako postala javna, in tistimi, ki še vedno snemajo slike. Govorila sem tudi z zgodovinarji, nevladnimi organizacijami, učenjaki, s širšim krogom ljudi, ki poznajo arhiv. Nepal sem spoznala izključno skozi objektiv fotografov, fotografij, fotografskih razstav in knjig, prek kroga, ki ga sestavljajo podobe, ljudje in kraji, s katerimi sem prišla v stik prek teh podob. In odločila sem se slediti obrisom tega kroga. 

Spreminjanje kulture shranjevanja

V južni Aziji je naloga ohranjanja zgodovinskih spomenikov in dokumentov prežeta z nevarnostmi in dvoumnostjo. Javno mnenje temu namreč ni naklonjeno. Vsepovsod leži preveč dobre stare šare, a premalo ljudi ve za to ali pa jim ni mar. Vem za zgodbe o tujcih, ki so prihajali in za drobiž nakupovali na kilograme starih fotografij, osupli nad tem, da tu nihče ni poznal vrednosti teh reči. 

V zadnjem času pa se je to končno začelo spreminjati. Leta 2010 je Anuša Jadav zagnala projekt Indijski spomin (Indian Memory), digitalno platformo, ki predstavlja stare fotografije in pisma. Kriteriji za objavo so jasni: fotografije se morajo navezovati na južnoazijsko podcelino, izvirati iz preddigitalne dobe, se pravi pred leto 1991, in spremljati jih mora nekaj odstavkov zgodbe o sliki, ljudeh na njej in o njenem pomenu. Jadavova je delala s pomočjo WordPressa, kjer so bile zgodbe predstavljene, in Facebooka, kjer zgodbe najprej krožijo, in bila je neverjetno uspešna pri pritegovanju spletnega občinstva. Formula je bila povsem preprosta: sprejemala je prispevke z vsega sveta in vzbudila več zanimanja za družinske fotografije, kot bi si drznila sanjati. Leta 2011 sta po njenem navdihu s podobno akcijo začela tudi Kakšapati in Šilpakar, a s pomembno razliko. Namesto posameznih slik in zgodb sta začela arhivirati celotne zbirke. 

Kakšapati je izučena fotografinja. V Nepal se je vrnila sredi ljudske revolucije proti kralju Gjanendri leta 2006 (drugi džana andolan ali ljudska vstaja) in obupno si je želela nekako pridružiti. Ko je dokumentirala ulične proteste, je po naključju spoznala Šilpakarja, ki je takrat delal kot oblikovalec spletnih strani za časopis Nepali Times. Povedal ji je, da časopis išče nove fotografije in že kmalu so Kakšapatine slike nalagali v svoje spletne galerije. 

Kakšapati in Šilpakar sta doumela, da težava ni v tem, da bi manjkalo lokalnih fotografov. Manjkalo je občutka skupnosti, domačne kulture. Tako se je leta 2007 kot neformalni forum rodil Foto krog, s katerim sta skušala zapolniti to praznino Ob sobotnih srečanjih, na katerih sta fotografe spodbujala, da so svoja dela delili z drugimi in govorili o tem, kaj jih zanima, se je izkazalo, da manjka še veliko drugega: manjkalo je boljših urednikov, kuratorjev, bolje izraženih idej, pa koherentnih pripovedi in projektov. Kot mi je Kakšapati zaupala v intervjuju 23. aprila leta 2015, v preroškem trenutku le dva dni pred potresom: »Imeli so arhive, ki so segali do 30 let nazaj, a delali so iz dneva v dan, iz dneva v dan, nikoli se niso ozrli in si ogledali arhivov.« (Kdo ve, koliko fotografov je po v potresu izgubilo arhive.) To gre delno pripisati tudi dejstvu, da je sicer obstajalo nekaj fotografskih institutov, ki so učili osnove dela s fotoaparatom in komercialne fotografije, ni pa bilo širšega pogleda na snemanje slik.

Foto krog je tako začel pripravljati delavnice z mednarodno uveljavljenimi fotografi in uredniki, ki so bile odprtega tipa in cenovno dostopne vsem. Po nekaj letih se jim je zdelo izvedljivo, da bi poskusili vzpostaviti digitalni arhiv, kar bi bil primeren naslednji korak. In če upoštevamo širši kontekst, ni težko uganiti, zakaj. Nepal je bil novopečena, po novem sekularna demokracija, ki se je končno osvobodila iz primeža vojne. Laura Kunreuther, antropologinja, ki se je ukvarjala z vprašanjem javne kulturne dediščine v Nepalu, je zapisala (2017): 

»Domači arhivi razkrivajo odnos med osebnim, domačim in državo. In to je vse bolj razširjena posledica industrije javne dediščine, ki se pogosto izmakne pozornosti javnosti in stroke. Prvi državni arhiv pomembnih dokumentov v Nepalu se je imenoval Džajši Kotha ali soba astrologov. Bil je povezava med zbiranjem, interpretacijo preteklosti in tvorbo možnih prihodnosti.«

Kot pripadniki generacije, ki je bila priča drugemu džana andolanu (drugi ljudski vstaji), je Foto krog v NKS morda začutil priložnost, da pograbi zgodovino, fragmente preteklosti, ki bi lahko postali sedanjost in prihodnost. 

Fotografova knjižnica

Prvo zbirko, uvrščeno v NKS, je, kot se tudi spodobi, daroval Mukunda Bahadur Šreštha, prvi uradni fotograf oddelka za turizem v Nepalu. V državi, ki nima urejenega cestnega ali železniškega omrežja, vsaka pot zunaj Katmanduja pomeni več dni ali celo tednov nevarnega potovanja. Kljub še mnogo hujšim oviram v sredini in proti koncu prejšnjega stoletja pa se je Mukundi Bahadurju posrečilo prepotovati vse dostopne nepalske pokrajine. S pomočjo vladne podpore je turiste v spremstvu nosačev vodil po slikovitih poteh. Ko je Nepal v petdesetih letih odprl meje, so bile fotografije Mukunde Bahadurja prve, ki so tujini v oglasih predstavile podobo dežele. Na prvi večji razstavi NKS z naslovom Razglednice in onkraj (Postcards and Beyond, Siddhartha Art Gallery, avgust 2012) so predstavili mešanico njegovih slik in anonimnih del drugih fotografov, ki jih je zbral skozi leta. To je bilo prvič, da so v njem prepoznali pionirja. Vse tiste razglednice, ki so preromale svet, niso nosile njegovega imena. Ko so ga v domačem kraju končno poimenovali in počastili, je bil star že 84 ali 85 let.

Mukunda Bahadur je preminil leta 2016, manj kot pet let po razstavi. Kapil Bišt, pisec in prav tako zagrizen pohodnik, ga je intervjuval za arhiv. Presunil ga je Nepal, kot ga je videl in slišal iz Bahadurjevih slik in besed, ko je rekel: »Ni možnosti, da bi takšne mostove in takšne poti in takšne obleke (danes še lahko našli) … takrat je bil v Nepalu neki antropolog, ki je pravil: ‚Zajel je obdobje, ki je zdaj minilo‘.«« Žal pa so vizualne figure Makunde Bahadurja Nepalu tudi škodile, saj je vsa dežela zelo odvisna od turistov. Njegove »razglednice«, slike sončnih vzhodov in zahodov nad raznimi himalajskimi vršaci, dramatične gorske krajine in neskončna obzorja, so še danes prevladujoča predstava o državi, ki pa je v resnici veliko raznovrstnejša. Celo fotografom, ki že desetletja delajo za časopise, se očitno zdi neizbežno, da leto za letom poustvarjajo tovrstne fotografije, vključno s podobami kulturnih dogodkov, kot so Dašain, Rath Jatra in vsa druga pomembna verska slavja v Katmanduju.

Fotografa Prasiit Sthapit in Kišor Šarma, ki že od vsega začetka veliko sodelujeta pri arhivu, sta poskenirala skoraj vse slike Makunde Bahadurja. Oba spadata med najboljše v novi generaciji, za svoje delo sta prejela že več nagrad in razstavljala doma in v tujini. Zanimalo me je, kakšen je bil njun odziv na novo vizualno zgodovino lastne dežele, ki se jima je razkrila. Se je njun vizualni besednjak začel spreminjati? Kako je to vplivalo na njuno prakso?

Sthapit in Šarma sta mi povedala veliko o tem, kakšen izziv je bilo delo v arhivu za njuno konvencionalno razumevanje »dobre fotografije«. Vsi, od Mukunde Bahadurja pa do navadnih ljudi z ulice, so imeli v duhu utrjeno nekakšno estetiko, na katero so nedvomno vplivali razglednice in časopisi, poleg tega pa tudi »velika fotografija«, slike, ki so jih videvali na naslovnicah revij Time in National Geographic. Mukunda Bahadur je bil prav tak kot številni drugi Nepalci, s katerimi so se prostovoljci in osebje NKS srečevali vsa leta. Sprva ni hotel deliti svojih del. Dvomil je
o samem procesu. Kot je povedal Sthapit:

»Na začetku – a to je samo moja analiza – nam je prepustil samo komercialne fotografije. Družinske slike je obdržal, ker so se mu zdele nepomembne … Ko smo začeli javno razstavljati tistih nekaj družinskih slik, ki smo jih dobili, pa so ljudje prihajali in govorili: ‚To je moj ded, to sem pa jaz, ko sem bil še majhen.‘« 

Treba je bilo več mesecev pogovorov in manjših razstav in nenehnih stikov z ljudmi, preden jim je postalo jasno, kaj se je zaradi arhiva začelo dogajati: slike so imele pomen, ki je segal daleč onkraj estetike, kot so jo poznali do tedaj. Ko smo jih umestili v okvir močne zgodbe, kontekstualne globine in v zadostnem razponu, da se je lahko pokazalo, kako so se družine in soseske spreminjala skozi desetletja, so se odprle brezmejne možnosti za to, kar bi še lahko naredili s slikami.

Mislim, da je Sthapit govoril v imenu večine fotografov, ki so kdaj sodelovali z NKS, ko je dejal: 

»Prav to me je prisililo, da sem začel več razmišljati o slikah, ki sem jih snemal … Zdaj se bolj zavedam političnosti fotografije. Moji dedje so verjetno fotografirali tako, kot so ljudje na fotografijah pač hoteli biti predstavljeni. To je ena od stvari, ki sem si jih res zapomnil. Zato zdaj nočem biti več eden tistih, ki samo fotografirajo. Če človek pred fotoaparatom noče biti predstavljen na določen način, ga tudi jaz nočem tako predstaviti. In mislim, da je tako zaradi arhiva. Tudi vse te razprave, vprašanja, branje … vse to je močno vplivalo name. Vzpostavilo je nekakšen vizualni kontekst.«

Pa je spremenil tudi njegov pogled na deželo? Niti ne. Ko je pomislil, kako je po izkušnji z NKS gledal na fotoalbume lastne družne, je odgovoril: 

»Moje dojemanje Nepala se ni spremenilo, sem pa začel drugače gledati na … svojo družino in na srednji razred. Jaz, tisti pred mano in mogoče tudi moj stric nismo poznali drugega kot stisko in revščino. In to mi je obtičalo v glavi. A ko sem pregledoval te fotografije … saj so se imeli lepo, bili so čisto običajni. Poslušali so rokenrol. To je popolnoma spremenilo moj pogled nanje, postali so taki kot mi.« 

Samopredstavljanje, Nepalci, ki fotografirajo Nepalce, Nepalci, ki razmišljajo o tem, kako so gledali nanje včasih in kako danes, kako bodo nanje gledali jutri, v skoraj vsakem od pogovorov tistih dveh tednov so odmevale podobne skrbi, ki jih je proces arhiviranja še povečal. 

Izzivanje elite

Zbirka Mukunde Bahadurja je bila tako obsežna, da NKS najprej ni imel primernih tehničnih orodij za obdelavo. A z velikodušno pomočjo Madan Puraskar Pustakalaja (MPP), neprofitne knjižnice, so si lahko sposodili optične čitalce in se začeli učiti. Poleg NKS je MPP ena od dveh glavnih skladovnic slik, druga je narodni arhiv. V obeh ustanovah večina slik izvira iz albumov kraljevske in drugih vplivnih družin. Tam se ni nihče kaj dosti ukvarjal s shranjevanjem in preučevanjem slik, saj je njihov glavni vir večinoma druge vrste dokumentacija. Kraljevske slike iz teh zbirk vključujejo predvsem portrete v slavnostni opravi in udeležence lovskih odprav, ki pozirajo na trofejnih slikah. V pisarni NKS smo takim fotografijam v šali rekli »rana ali nosorog«. Rane so bili pripadniki ene zadnjih kraljevskih družin v Nepalu in so imeli do leta 1910 (poleg tujcev) ekskluzivno pravico do fotografiranja. 

NKS se je vse bolj osredotočal na to, kako ponuditi alternativo takim prizorom. Kišor Šarma, prvi fotograf in arhivar NKS, je še posebej ponosen na arhivske zbirke, ki so jih pridobili zunaj Katmanduja. Tudi Šarma sam se je v mesto priselil. Z družino so se preselili v dolino, ko mu je bilo deset let. Prišli so z južnega področja Nepala Teraj, kjer so še do pred kratkim vladali nemiri. Čeprav ni tiste vrste človek, da bi govoril o svojem življenju, je začutil, da lahko z lastnimi izkušnjami postavi pomen takšnih poskusov NKS, da bi segli tudi onkraj Katmanduja, v primeren kontekst. Spominja se izleta s Šilpakar v Birgundž, kjer sta organizirala koncert. Kamorkoli sta pripotovala, sta lokalne prebivalce spraševala, če poznajo koga, ki bi hranil kake fotografije. In v vročem, vlažnem mestecu sta naletela na sina Aate Hussaina Šejkha, fotografa, ki je imel v petdesetih letih v Birgundžu svoj lastni studio. Ko sin ni več zmogel opravljati dela, je studio zaprl in odprl prodajalno čevljev. Ko sta šla k Šejkhu na dom, sta našla več kot meter krat meter veliko škatlo polno negativov, nekateri so se zaradi vlage sprijeli, drugi pa so bili še povsem v redu. Šarma se je nasmehnil, ko mi je povedal: 

»Našla sva neverjetne fotografije, ki so jih posneli v Birgundžu … Ker jih niso šteli za del nepalske fotografske scene, je bilo to res nekaj povsem novega. In ves ta čas je čakalo na naju. To je bil zelo vznemirljiv trenutek za arhiv pa tudi zame osebno. Najbolj zanimivo pri tem pa je, da smo ta del našli v Madhesu, kjer se trenutno odvija politični spopad. Fotografiral pa je ljudi različnih etničnih skupin in družbenih razredov.«

Pri konfliktu v Madhesu, ki ga je omenil Šarma, gre za gibanje, da bi jih v novi ustavi priznali. Madhesijci živijo v bližini meje z Indijo in se po videzu razlikujejo od gorskih Nepalcev, zato so bili v mestih, kot je Katmandu, že od nekdaj diskriminirani. Ker jih niso imeli za Nepalce, jim niso zaupali. Nacionalistični Nepalci pogosto sovražijo Indijo zaradi nenehnega vmešavanja v nepalsko politiko in Madhesijci so bili po krivem spet in spet žrtve tega sovraštva. Zato nič ne kaže, da bodo njihovim ustavnim zahtevam kaj kmalu ustregli. Ko je Anurag Ačaraja junija leta 2017 poročal o lokalnih volitvah (2017), je opomnil, da je »20. septembra leta 2015, ko je ostanek države z ognjemetom pozdravljal ustavo, v Teraju prišlo do zatemnitve. In dve leti kasneje vprašanje pripadnosti še vedno ni razrešeno.«

Arhiv dviga valove

To je samo eden od primerov družbenih gibanj, ki jih lahko danes naslavljamo s pomočjo NKS. Diwas Radža, kurator zadnje razstave NKS z naslovom Dalit: V iskanju dostojanstva (Dalit: A Quest for Dignity, Muzej Patan, september–november 2016), ki je sodeloval pri protestih Madhesijcev v Katmanduju, mi je v pogovoru razkril še druga vprašanja o identiteti in zgodovinskem zatiranju. Kot izučen zgodovinar je Radža spregovoril o javni zgodovini kot o načinu razmišljanja o tem, kako so državljani dojemali zgodovino v vsakdanjem življenju. A kot je izpostavil, je najpomembnejše vprašanje: »Ali s pomočjo zgodovine osmišljajo svoj čas, svoj svet?« Daliti so najnižja kastna skupnost. Dandanes mestno in bolj izobraženo prebivalstvo ne želi več, da bi se v modernem Nepalu še spraševali po kasti, zato kastno diskriminacijo prelaga na podeželske, zastarele ali tradicionalne prakse. Radža pa je želel kasto predstaviti kot moderni subjekt, ne kot prastaro družbeno zlo, temveč kot proces delitve in diskriminacije, ki se je razvila in prevzela sodobnejše oblike tudi v svojevrstnem okolju Katmanduja. Kot pojasnjuje: »Z razstavo o Dalitih sem želel pokazati, da imajo rasni predsodki tudi zelo jasno vizualno razsežnost. Vplivajo namreč na način, kako gledamo in vidimo, na kar pa vplivajo tudi naše kastne navade.«

Fotografija je bila zelo primeren medij za to, saj gre za dokaj moderno tehnologijo. Razstava NKS je obravnavala zgodovino Dalitov od leta 1940 do današnjih dni. Ko se je pogovarjal z dalitskimi gibanji, je Radža odkril, da imajo, kot vse etnične manjšine, tudi sami svojo lastno zgodovinsko premico: kje v Nepalu se je začela kastna delitev, kateri kralji so bili odgovorni za najokrutnejša dejanja, kateri zakoni so jim spreminjali življenja, katere zakone so poskušali spremeniti sami. Imajo pa tudi dovolj razlogov za ponos: Daliti se imajo za prve znanstvenike, ki so izdelovali orodje vseh vrst, njihova kulturna zgodovina je prežeta z glasbo … seznam odkritij je zelo dolg. Pogovori so bili ključni ne le zato, da so našli čim več vizualnega gradiva in skupine Dalitov prepričali, naj delijo dokumentacijo o svojih tegobah, ampak tudi zato, ker je bilo v Nepalu objavljenih malo podrobnih etnografskih raziskav na temo kast. Da bi lahko postavili razstavo in v kratkem objavili tudi knjigo, ki jo bosta založila Foto krog in NKS, in tako izpeljali nekakšno družbeno in politično rehabilitacijo zgodovine Dalitov, so fotografi v iskanju šli daleč onstran gradiva, ki ga je imel NKS v svojem arhivu.

Večina posnetkov izvira od starih prostovoljcev mirovniške organizacije Peace Corps, ki so dokumentirali svoja potovanja in delo s kmečkimi skupnostmi. V mnogo manjšem številu so jih dobili tudi od dalitskih družin in organizacij. Ko so končno odprli razstavo v muzeju Patan in so si jo prišle ogledat tudi nekatere dalitske skupnosti, so v tem, kar so videli, prepoznali svoj lastni odraz. Vodja ene od dalitskih organizacij je našel sliko svoje šole iz šestdesetih let in še eno iz vasi, kjer je bil njegov stric glasbenik na neki poroki. Tako so dosegli cilj, da bi osrednji prostor enega največjih muzejev v državi namenili ljudem, ki so garali brez priznanja in so jim odvzeli vse dostojanstvo, in te podobe pustili dostopne javnosti več mesecev. Radža ima občutek, da je razstava nekatere dalitske skupine tudi prepričala, da morajo shranjevati ne le časopisne odrezke, ampak poiskati ali izdelati lastne dokumente. Že od vsega začetka je bilo geslo NKS »Zgodovina se začne doma«. Na tej razstavi nobena od fotografij ni bila posneta doma, saj so Daliti le redko dobili priložnost, da so lahko sami upravljali s fotoaparatom. Tako se je jasno pokazalo, da obstajajo tudi drugačne zgodovine, ki jih je moč najti izključno v zapisih o protestih, v krvi, preliti na ulicah, v pisarnah političnih strank, družbenih gibanj in nevladnih organizacij.

Zgodovinska zagata

Kaj če bi vse politične stranke in fotoreporterji in časopisi darovali svoje arhive kateri od javnih knjižnic? Ob obstoju in razvoju NKS se zastavlja vprašanje o odnosu fotografij e do proizvajanja znanja, kar pa je tema, s katero se zgodovinarji le s težavo soočajo. Čeprav so antropologi v Nepalu sicer pogosto beležili vizualno gradivo, pa so zgodovinarji domeno fotografije skoraj popolnoma zanemarili. Pratjouš Onta, eden nepalskih najplodovitejših zgodovinarjev, ki se je podpisal pod 22 knjig in nešteto člankov in institucionalnih dosežkov, mi je znal sistematično pojasniti od kod izvira to akademsko nelagodje. Če povzamemo: prvič, gre za praktično oviro; med doktorskim študijem lahko učenju branja slik ali drugih vizualnih dokumentov posvetijo le zelo malo časa. Kdor želi razviti te veščine, mora temu posvetiti nekaj dodatnih let dela v semiotiki in sorodnih področjih, šele potem se lahko počutil dovolj suverenega, da bi v zgodovinsko analizo lahko vključil tudi branje slik. Drugič pa je poučevanje in raziskovanje zgodovine v Nepalu že sedaj precej neobetavno, zato je še manj motivacije, da bi se posvečali bolj ezoteričnim vidikom. Na ta študij se vsako leto vpiše le peščica podiplomskih študentov. Kar se tiče še živečih zgodovinarjev, pa jih ni niti pet, ki bi imeli službo na kakšnem oddelku za zgodovino zunaj Nepala.

Res pa je, da sta v krajih, kjer je pismenost – tako kot v Nepalu – na dokaj nizki ravni, bralna in pisna kultura običajno dokaj omejeni, tako da bistveni del komunikacije tvorita performativna in vizualna kultura kot celota. To so razumeli maoisti, ko so sprožili kampanjo na nepalskem podeželju. Ogromno so vložili v spektakel, pri čemer so se učili od kitajskih sosedov. V zakotnih vaseh so pripravljali gledališke in plesne predstave. Takoj so se polastili kulturnega prizorišča. Tako so tudi nekatere vrste lokalnih vizualnih jezikov nastale kot del politične zgodovine. In vizualni medij pogosto zajame ideologijo svojega časa. Glede neposredne rabe slik v politične namene je Onta navedel nekaj pomembnih primerov: 

»Poleg lastnikov zbirk obstaja še ena zainteresirana skupina, ki je … uporabljala arhivske posnetke, da bi dokazala trditve, ki so krožile … gre za gibanje Džandžati (gibanje avtohtonih ljudstev), v katerem je največ ljudi, ki delujejo na področju proizvajanja znanja, čeprav niso poklicni akademiki. In raznovrstnost publikacij, še posebej revij, ki so del gibanja in ki gibanje tudi promovirajo, tudi ni nepomembna.«

Po novem učnem programu v srednjih šolah zgodovine sploh ne poučujejo več kot samostojni predmet. Obstaja program za učenje družboslovnih znanosti in ta vsebuje več enot, ki obravnavajo različne zgodovinske teme. A ker otrok ne učijo več razmišljati o zgodovini kot o enoviti celoti, pogosto ne znajo povezati različnih točk in si ustvariti zgodbe, ki bi jim pomagala razumeti, kako je država postala to, kar je danes. Bližnjo preteklost – uvedbo demokracije in konec monarhije – so sicer vključili v učbenike, kaj je bilo pred tem, pa pogosto ni jasno.

Izobraževalni delavci so zato začeli delati na kontekstualizaciji slik NKS, da bi jih postavili v zgodovinski kontekst, in preizkušati načine, kako jih vpeljati v pouk. Šarareh Badžračarja, soustanoviteljica nevladne organizacije Sridžnalaja, ki se ukvarja z umetnostnim izobraževanjem in je z NKS sodelovala pri pripravi programa Ponovno pripovedovanje zgodovin (Retelling Histories) na nekaterih javnih in zasebnih srednjih šolah, čuti, kako pomembno delo so opravili glede na trenutno stanje izobraževanja po vsem Nepalu. Otroke še vedno silijo, da se učijo na pamet, umetnost pa ima v krovnem učnem načrtu res minimalno vlogo.

Zgovoren primer, ki ga pove Badžračarja, se navezuje na sprejetje ustave: 

»Gre za zahtevo, ki se je pojavljala že vse od petdesetih let in celo še prej, s strani podtalnega gibanja … in s kompromisom v New Delhiju. Pri tem je bilo ključno in osupljivo, da je bil zraven tudi Bišwešwar Prasad Kojrala … pogajala pa sta se tudi Rane in Tribhuvan. Se pravi, da so pri tem sodelovale vse tri stranke, trije akterji, ki so zastopali vsak svoje (interese). In med drugim je kralj takrat obljubil tudi, da bo dovolil ustavodajno skupščino. To pomeni, da do tega ni prišlo kar tako, temveč so se ljudje za to borili leta in leta.« 

Otroci so sicer lahko prepoznali te tri osebe – B. P. Kojrala je bil voditelj stranke Nepalski kongres in v letih 1959–1960 predsednik vlade; Tribhuvan Šah pa je bil od 1911 do 1955 nepalski kralj – niso pa jih spoznali znotraj kontinuuma kompleksnih medsebojnih odnosov. Tako so ure ponovnega pripovedovanja zgodovin – na vsaki šoli so imeli po tri – postale prostor za ponovno učenje tega, kako pristopati k sami zgodovini.

V programu so slike uporabili tako, da so poudarjale tovrstne povezave na dveh različnih časovnicah. Prvo so sestavljale zgodovinske podobe, ki so prikazovale glavne dogodke, drugo pa osebne slike, ki so tekle vzporedno z linearno zgodovino in razkrivale, kako so politični dogodki vplivali na običajne ljudi. Študentje so morali od doma prinesti lastne fotografije, ki so se navezovale na kakšnega od dogodkov na časovnici, potem pa povedati zgodbo razredu. Naslednjo uro so s kolažiranjem ali pripravo fotostripa svoje fotografije vključili med slike iz NKS in druge časopisne izrezke. Gre za navidezno neverjetno preprosto in učinkovito metodo, s katero so otrokom razkrili množico različnih branj, ki jih lahko skriva en sam kader, in kako slike, postavljene druga ob drugo ali v povezavi z besedili, spreminjajo pomene in pripovedujejo satirične ali drugačne zgodbe.

Za to, da bi takšen program izvajali na nacionalni ravni, bi bilo težko zbrati že zadostno število ljudi pa tudi birokratske prepreke v vsaki izobraževalni ustanovi so velikanske. Badžračarja je dejala, da se Sridžnalaja nagiba k pripravi grafičnih romanov, stripov in popularnih besedil, ki bi bila dostopna na tržišču in bi opravljala podobno funkcijo. Tudi Onta verjame, da bo s širjenjem zasebnih šol in srednjega razreda trg kmalu lahko prenesel različne vrste besedil. Kot pravi: »Zares bi bili navdušeni, če bi imeli na razpolago fotografije iz različnih arhivov, vključno z NKS in MPP, tako da bi lahko pripravili besedila, ki bi jih potem pošiljali na tržišče bodisi kot otroške knjige ali pa kot resne akademske učbenike. Mislim, da bi za pedagoške potrebe potrebovali raznovrstna besedila.« Pedagoške prakse, ki se jih lahko lotimo s pomočjo fotografij, delujejo samo na množični ravni, ko so slike zlahka dostopne in ko jim uredniki in založbe dajo primerno težo. Zato je odprti arhiv, organiziran od spodaj navzgor, arhiv za vse in vsakogar, lahko začetek nečesa večjega.

Skupnostni zbiralec

Ob tem so se sprva obotavljali. Je morda imel namen fotografije prodati? Kako jim lahko zagotovi, da bodo svoje fotografije dobili nazaj? Vsakič je moral trudoma razlagati, kako poteka proces digitalizacije in kako pomembno je ohraniti slike, ter zagotavljati, da gre za neprofitno dejavnost. Družine podpišejo pogodbo z NKS, ki jim zagotavlja, da bodo dobili kopijo visokoločljivostnih digitalnih dokumentov. Sandžaj jih le stežka prepriča, da bodo tako, tudi če izgubijo originale, imeli pri sebi eno digitalizirano verzijo, še eno pa varno spravljeno v NKS. Kljub temu pa jih večina ne pristane. Sandžajeva vztrajnost izvira iz rednih osebnih stikov, ki jih ima z ekipo NKS. Gre za hvaležnost, ki mu jo izkazujejo, ko mu pripisujejo zasluge za prispevek k objavam in na razstavah, tako da čuti, da ga cenijo. A čeprav je Sandžaj poskrbel za redno skeniranje, so zanemarili pridobivanje informacij o samih slikah. Pri tem igra ključno vlogo čas, saj vidi, kako starešine iz njegove skupnosti že začenjajo pozabljati imena ljudi in slike. Kot je stvarno povedal: »Če tega ne bomo naredili v naslednjih nekaj letih, nam bodo ostale samo slike.« Tudi Onta je čisto pri koncu pogovora omenil te skrbi, ko je poudaril: »Delo arhiva je vedno težje, kadar gre za gradivo iz sredine 20. stoletja ali še prej … Ljudem je težje delati, preprosto zato, ker ljudi, ki so nam darovali te fotografije, ali tistih, ki so živeli v tem obdobju, čez kakih 10 ali 15 let ne bo več med nami.«

Med iskanjem je Sandžaj videl mnogo fotografij, ki so bile zadnje posnete slike ljudi v njihovem življenju. Po skoraj petih letih zbiranja fotografij za NKS je v skupnosti postal znan kot tisti, ki sprašuje po fotografijah. Prišlo pa je tudi do nenavadnega obrata, saj zdaj ljudje včasih prihajajo k njemu in ga sprašujejo, če je mogoče kje v obširnem arhivu videl kako fotografijo njihovih dedkov ali babic.

Prihodnost

Septembra 2016 je NKS objavil Čarobne dneve (Magic Days), revijo s slikami, ki sta jih posnela William Forbes in Susan Burns na vrhuncu t. i. »hipijevske steze«, ko so se »inozemci« zgrinjali v Katmandu z avtobusi, konji in sploh vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi. Slike so zelo zrnate, jasnina in barve so v letih skladiščenja zbledele. Kljub temu pa razkriva dragocene podrobnosti o tem, kakšno mesto v globalni zgodovini »otrok cvetja« zaseda Nepal: kako je vzhod odprtih rok in odprtih poti sprejel tujce, ki so iskali nove oblike duhovnosti, asketsko življenje hipijev, njihovo dolgotrajno navezanost na kraje, kjer so živeli v Indiji, Nepalu in Afganistanu, ki je lahko trajala leta in desetletja. Opisi v reviji pripovedujejo o toplini domačinov, ko so prenašali (pogosto nezaslišano) vedenje hipijev in kako se je lokalna hipijevska scena odcepila in pomešala s tujci. Gre za romantičen, a iskren pogled para, ki je tudi po tem ostal v Nepalu, kjer sta živela in delala. 

Lahko drobna knjižica fotografij sproži obsežno raziskavo? Lahko prepotuje gore in doline in nekoga nekje spodbudi, da pride iskat Ulico čudakov (Freak Street)? Bliža se konec leta 2017, šest let mineva od odprtja arhiva in desetletje od ustanovitve Foto kroga. Čarobni dnevi so ena od šestih publikacij, ki so jih objavili. Večinoma gre za tanke zvežčiče povprečne tiskarske kakovosti z nizko naklado, a kljub temu so ključni fizični dokaz njihovega truda. Številne razstave, ki so jih organizirali, pridejo, tu in tam pustijo sled, potem pa se pomaknejo naprej. Delavnice se zgodijo, ponudijo prostor za učenje, mogoče kaj postavijo v nov okvir ali koga opolnomočijo, potem pa se ljudje razidejo. Leta 2018 se bo zgodila tretja izdaja festivala Foto Katmandu. Prišli bodo stari znanci, ki se vračajo, prišla pa bo tudi nova publika, ki jo bo treba nekako pritegniti. Tako kot povsod drugod bo digitalna doba vse hitreje prinašala slike vedno globlje v vsakdanjo komunikacijsko sfero in še naprej potiskala fotoaparate v roko vsakemu drugemu človeku. Cena fotografskih delnic bo zopet narasla.

Kaj pa NKS? Fotografije, ki jih hrani, počasi začenjajo krožiti tudi zunaj njega. Koga vse bo še pritegnil? Kako daleč bo segla njegova orbita? Kako dolgo bo preživela njegova intima? Bo lahko uresničil ves svoj potencial? Njegove fotografije so palimpsesti, vsaka od njih skriva množico pripovedi. Množičnost je vpisana v njen obstoj. Vsaka fotografija v njej je dejanje prevoda; ni jih mogoče razumeti ne kot nekaj obče veljavnega ne kot posamična dejanja. Te fotografije so zdaj zgodovinsko umeščene in družbeno aktivirane. Slike bodo ostale. Ostale bodo besede, ki jih porajajo. Ostale bodo knjige.

In ostal bo tudi arhiv. Odprt. V pričakovanju. Živ.

Najantara Gurung Kakšapati (2015, 23. april)
Prasiit Sthapit (2017, 11. maj)
Kišor Šarma (2017, 11. maj)
Diwas Radža (2017, 8. maj)
Šarareh Badžračarja (2017, 15. maj)
Prawin Adhikari (2017, 10. maj)
Pratjouš Onta (2017, 16. maj)
Harša Man Mahardžan (2017, 17. maj)
Kapil Bišt (2017, 19. maj)
Sandžaj Sthapit (2017, 21. maj) 
Sumitra Manandhar Gurung (2017, 20. maj) 
Posebne zahvale: Bhušan Šilpakar, Nišant Šilpakar, Saagar Čhetri
in Šikhar Bhattarai. 
Intervjuji so bili vsi izvedeni v Katmanduju.

Vse fotografije objavljene z dovoljenjem Nepal Picture Library.

Prevedel Jaka Andrej Vojevec.

Viri

• Acharya, Anurag, 2017. Cheated and silenced, the voters in the Terai will go to the polls with a heavy heart. V: The Record. Dostopno tukaj. [24.9.2017]
• Adhikari, A., 2014. The Bullet and the Ballot Box. New Delhi: Aleph Book Company.
• Farge, A., 2013. The Allure of the Archives. USA: Yale University. 
• Hirsch, J., 1981. Family Photographs: Content, Meaning and Effect. UK: Oxford University Press. 
• History for Peace Conference 2015.Teaching History, 2017. Calcutta: Seagull Foundation for the Arts.
• Hutt and Onta, 2017. Political Change and Public Culture in Post-1990 Nepal. USA: Cambridge University Press. 
• Jha, P., 2014. Battles of the New Republic. New Delhi: Aleph Book Company.
• Kunreuther, L., 2017. Publics of Heritage and Domestic Archives among Urban Nepalis of the Valley. V: Political Change and Public Culture in Post 1990-Nepal. Cambridge University Press.
• Leichty, M., 2010. Out Here in Kathmandu: Modernity on the Global Periphery. Kathmandu: Martin Chautari Press. 
• Nepal Picture Library and Srijnalaya, 2016. Teacher’s Manual for Retelling Histories: Arts Education Program. Kathmandu: Photo Circle and Nepal Picture Library.
• Nepal Picture Library, 2016. Magic Days. Kathmandu: Photo Circle and Nepal Picture Library.
• Nepal Picture Library, 2016. Juju Bhai Dhakwa: Keeper of Memories. Kathmandu: Photo Circle and Nepal Picture Library.
• Onta, P., 1998. A Suggestive History of the First Century of Photographic Consumption in Kathmandu. SINHAS Vol. 3 No. 1.
• Ranciere, J., 2015. The Politics of Aesthetics. USA: Bloomsbury Academic. 
• Steedman, C., 2002. Dust: The Archive and Cultural History. New Jersey: Rutgers University Press.