Monika Schwarzler
Monika Schwärzler is an Associate Professor at Webster Vienna Private University, Department of Media Communications; Doctorate in Philosophy from the University of Vienna; graduate training at the Museum of Modern Art in Vienna; taught at Webster University in St. Louis, MO and in the study abroad program of the University of Oregon; lectures at the International Summer and Winter School of the University of Vienna; founder and chair of the T.K. Lang Gallery at Webster University. Main fields of research: visual culture, art and media theory, history of photography, animation. Most recent publication: At Face Value and Beyond. Photographic Constructions of Reality, Transcript Verlag, 2016.
Macinnisove fotografije različnih skupin živali so tako osupljive, ker se zdi, da so vse živali, zbrane pred fotoaparatom, kar najbolj pripravljene sprejeti strmenje v objektiv in razmerja moči, ki jih to prinaša s sabo. Običajno je živali težko fotografirati, saj ne sodelujejo preveč rade, gibljejo se nepredvidljivo in pogosto se izmuznejo iz dosega objektiva. Macinnisovi protagonisti pozirajo in zrejo naravnost v objektiv. Videti so krotki, umirjeni, ‘civilizirani,’ potrpežljivo čakajo na svojo fotografsko upodobitev. Kot na vseh dobro zastavljenih in reprezentativnih skupinskih fotografijah ni nobenih znakov nereda ali potencialne subverzije. Macinnisove pisane družine so videti prijazne ter izžarevajo enotnost in občutek estetskega reda. Macinnisove fotografije omogočajo razmislek o skupinskih fotografijah in njihovih specifičnih postavitvah. Obenem pa se zaradi njih človek boleče zave, kako disciplinirano početje je fotografiranje. Poziranje in mirovanje pred fotoaparatom je kulturna praksa, ki se je je bilo treba priučiti in jo ponotranjiti. Izjave iz zgodbe iz začetnega obdobja fotografije to dokazujejo. Ko gledamo Macinnisove popolnoma disciplinirane živalske modele, spoznamo, kako velikemu delu svoje lastne neukrotljivosti smo se morali odreči za to, da smo se prilagodili sistemu fotografiranja.
- Ključne besede: antifotografija, disciplina, sestavljena fotografija, skupinski portreti živali
Konec 19. stoletja so pačenje imeli za simptom shizofrenije, pokanje frisov pa za napad na spodobnost in zanesljivost obraznih potez. Dandanes pa je pačenje postalo pogosta praksa v družbenih medijih. V članku zagovarjamo stališče, da spačena fiziognomija uporabnikov Facebooka pomeni »ready-made« izraze, ki ne ustrezajo kakšni globlje občuteni psihični resničnosti. Pri krčenju obraznih mišic, kot ga odigravajo člani skupnosti družbenih medijev, ne gre za nič esencialnega. Gre samo za igro, preizkušanje poz in oponašanje že priznane burkaške izraze. Moja teza je, da z uprizarjanjem tovrstnih grimas mladi ustvarjajo resničnost presežnosti in ekscesa, ki bi jo drugače pogrešali. Dandanes naj bi se vsakdo imel kar se le da dobro, pretirano pačenje pa učinkovito sporoča prav to. Pačenje je tako postalo performativno dejanje, s katerim s pomočjo fotografij samega sebe prepričaš v občutenje uživaškega življenja. V zagovor te teze predstavlja članek poglobljeno branje reklame, ki se je pred kratkim pojavila na reklamnih panojih na Dunaju. Reklama prikazuje dekle, ki uprizarja eno od standardnih grimas. Besedno sporočilo ob tem pravi: »Kaj samo stojiš? Poziraj!« S tem namiguje, da si manekenka zasluži pohvalo za dodatni napor, ki ga od nje zahteva poziranje. Posledično pa se njen lik prelevi v klasično disciplinirano telo, ki že dolgo velja za eno glavnih bojnih področij ekonomskih interesov in merjenja moči.
- Ključne besede: družbeni mediji, ekspresiven performans, fotografija, grimasa, kultura selfija, selfi
