Monika Schwarzler

Monika Schwärzler is an Associate Professor at Webster Vienna Private University, Department of Media Communications; Doctorate in Philosophy from the University of Vienna; graduate training at the Museum of Modern Art in Vienna; taught at Webster University in St. Louis, MO and in the study abroad program of the University of Oregon; lectures at the International Summer and Winter School of the University of Vienna; founder and chair of the T.K. Lang Gallery at Webster University. Main fields of research: visual culture, art and media theory, history of photography, animation. Most recent publication: At Face Value and Beyond. Photographic Constructions of Reality, Transcript Verlag, 2016.

št. 98/99
2021
04/09/2022

Esej

Zgovorna koža

Koža, ki ugovarja

Monika Schwarzler

št. 98/99
2021
04/09/2022

8 min.

V svetu simbolnega reda ni predhodno nekaznovanih in neizkušenih in tudi prazne in čiste površine nosijo nevidna besedila, ki so lahko precej škodljiva in nasilna.

Pričujoči esej se osredotoča na kožo kot površino, dovzetno za projekcije in vsakovrstne družbene karakteristike. Ukvarja se z zapisi na koži, tako z latentnimi besedili kot jasnimi oznakami; s transgresijami in transkripcijami somatskih podatkov na moralne dileme; z ženskim zardevanjem v portretistiki 18. stoletja in brezsramnim obnašanjem v spletnih performansih deklet danes; s pordelimi lički, snežno belo kožo in počečkanimi telesi. Ukvarja se z »nežnejšim spolom«, ideološkimi konstrukti čistosti in nedolžnosti ter namernim preoblikovanjem kože, z dejanji in poustvarjanjem dejanj nasilja in agresije, upora in kljubovanja. Esej vključuje predstavitev fotografskega projekta avstrijske umetnice Iris Andraschek – projekta, ki zleze pod kožo.

Ključne besede: Iris Andraschek, koža kot diskurzivno polje, spletni performans, transgresija, uprizoritev

Monika Schwärzler je neodvisna pedagoginja in piska, profesorica in nekdanja vodja katedre za umetnost s poudarkom na vizualni kulturi na dunajski zasebni univerzi Webster, kjer je ustanovila in predsedovala galeriji T. K. Lang. Doktorirala je iz filozofije na Dunajski univerzi, podiplomsko izobraževanje pa je opravila v dunajskem Muzeju moderne umetnosti. Poučevala je na Univerzi Webster v St. Louisu v ZDA in v programu izobraževanja v tujini Univerze v Oregonu. Trenutno predava na Univie: na poletnih mednarodnih in evropskih študijah ter zimskih kulturnih in zgodovinskih študijah (na Dunajski univerzi). Predava tudi na Donavski univerzi. Njene raziskave zajemajo umetnost in medijsko teorijo, vizualno kulturo in kreativno pisanje; na vseh področjih so izdali njene publikacije, med katerimi je na primer At Face Value & Beyond: Photographic constructions of Reality, ki jo je 2016 izdala založba Transcript Verlag.

Andraschek, Iris. n.d. »Iris Andraschek: Where to draw the Line?« Dostopno tukaj.
Rosenthal, Angela. 2005. »Visceral Culture: Blushing And The Legibility Of Whiteness In Eighteenth-Century British Portraiture.« V Art:History:Visual:Culture, uredila Deborah Cherry. New Jersey: John Wiley & Sons.
Rouquet, A. 1806. »The Present State of the Arts.« In Bell´s Court and Fashionable Magazine, uredil John Bell, zvezek 1. London.

št. 84/85
2019
08/12/2020

eng

Recenzija

Nasmehnite se in stojte pri miru! Krotke živali in načrtna poziranja

Skupinski portreti živali Roba Macinnisa

Monika Schwarzler

št. 84/85
2019
08/12/2020
https://doi.org/10.47659/m6.054.rev

8 min.

Po pravici povedano sem sramežljiv in ljudje so me strašili. Živali pa so se samo podelale na čevlje.

Macinnisove fotografije različnih skupin živali so tako osupljive, ker se zdi, da so vse živali, zbrane pred fotoaparatom, kar najbolj pripravljene sprejeti strmenje v objektiv in razmerja moči, ki jih to prinaša s sabo. Običajno je živali težko fotografirati, saj ne sodelujejo preveč rade, gibljejo se nepredvidljivo in pogosto se izmuznejo iz dosega objektiva. Macinnisovi protagonisti pozirajo in zrejo naravnost v objektiv. Videti so krotki, umirjeni, ‘civilizirani,’ potrpežljivo čakajo na svojo fotografsko upodobitev. Kot na vseh dobro zastavljenih in reprezentativnih skupinskih fotografijah ni nobenih znakov nereda ali potencialne subverzije. Macinnisove pisane družine so videti prijazne ter izžarevajo enotnost in občutek estetskega reda. Macinnisove fotografije omogočajo razmislek o skupinskih fotografijah in njihovih specifičnih postavitvah. Obenem pa se zaradi njih človek boleče zave, kako disciplinirano početje je fotografiranje. Poziranje in mirovanje pred fotoaparatom je kulturna praksa, ki se je je bilo treba priučiti in jo ponotranjiti. Izjave iz zgodbe iz začetnega obdobja fotografije to dokazujejo. Ko gledamo Macinnisove popolnoma disciplinirane živalske modele, spoznamo, kako velikemu delu svoje lastne neukrotljivosti smo se morali odreči za to, da smo se prilagodili sistemu fotografiranja.

Ključne besede: antifotografija, disciplina, sestavljena fotografija, skupinski portreti živali

Monika Schwärzler je izredna profesorica na Websterjevi zasebni dunajski univerzi na oddelku za medijske komunikacije. Iz filozofije je doktorirala na Dunajski univerzi. Diplomsko usposabljanje je opravljala v Muzeju moderne umetnosti na Dunaju. Predavala je tudi na Websterjevi univerzi v St. Louisu v zvezni državi Missouri ter v okviru programa študija v tujini na Univerzi v Oregonu. Predava tudi na Mednarodni poletni in zimski šoli Dunajske univerze. Je ustanoviteljica in predsednica Galerije T. K. Langa na Websterjevi univerzi. Njena glavna raziskovalna področja so: vizualna kultura, teorija umetnosti in medijev, zgodovina fotografije, animacija. Zadnje objavljeno delo je At Face Value and Beyond. Photographic Constructions of Reality, Transcript Verlag, 2016.

št. 71/72
2016
03/12/2020

eng

Članek

Ko se pridne punce pačijo

Pačenje in ekonomija ekscesa

Monika Schwarzler

št. 71/72
2016
03/12/2020
https://doi.org/10.47659/m2.082.art

11 min.

Spačeni obrazi mladih na družabnih medijih predstavljajo vnaprej pripravljene izraze, ki ne ustrezajo nikakršni globoko občuteni psihični resničnosti. Obraz tako ne deluje več kot površina, temveč zgolj kot platno, na katerega je moč projicirati močno standardizirane znake.

Konec 19. stoletja so pačenje imeli za simptom shizofrenije, pokanje frisov pa za napad na spodobnost in zanesljivost obraznih potez. Dandanes pa je pačenje postalo pogosta praksa v družbenih medijih. V članku zagovarjamo stališče, da spačena fiziognomija uporabnikov Facebooka pomeni »ready-made« izraze, ki ne ustrezajo kakšni globlje občuteni psihični resničnosti. Pri krčenju obraznih mišic, kot ga odigravajo člani skupnosti družbenih medijev, ne gre za nič esencialnega. Gre samo za igro, preizkušanje poz in oponašanje že priznane burkaške izraze. Moja teza je, da z uprizarjanjem tovrstnih grimas mladi ustvarjajo resničnost presežnosti in ekscesa, ki bi jo drugače pogrešali. Dandanes naj bi se vsakdo imel kar se le da dobro, pretirano pačenje pa učinkovito sporoča prav to. Pačenje je tako postalo performativno dejanje, s katerim s pomočjo fotografij samega sebe prepričaš v občutenje uživaškega življenja. V zagovor te teze predstavlja članek poglobljeno branje reklame, ki se je pred kratkim pojavila na reklamnih panojih na Dunaju. Reklama prikazuje dekle, ki uprizarja eno od standardnih grimas. Besedno sporočilo ob tem pravi: »Kaj samo stojiš? Poziraj!« S tem namiguje, da si manekenka zasluži pohvalo za dodatni napor, ki ga od nje zahteva poziranje. Posledično pa se njen lik prelevi v klasično disciplinirano telo, ki že dolgo velja za eno glavnih bojnih področij ekonomskih interesov in merjenja moči.

Ključne besede: družbeni mediji, ekspresiven performans, fotografija, grimasa, kultura selfija, selfi

Monika Schwarzler

Avtorji

Umetniki & Projekti

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke

izdaje

za avtorje

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke

novice