Če je kdaj obstajal oče fotografske teorije in če to ne bi zvenelo hudo patriarhalno (in žaljivo do feminističnih premislekov, kot se kažejo v njegovem delu), bi to bil umetnik, pisec in profesor Victor Burgin. Burgin je kot urednik zbirke esejev in ključnega besedila za študente fotografije Misliti fotografijo (Thinking Photography) iz leta 1982 pogumno zahteval in uvedel sistematični kritični teoretski pristop do področja najbolj vsakodnevnega, demokratičnega in banalnega načina ustvarjanja podob: fotografiranja in vseprisotne fotografske podobe. Njegov pristop pa ni bil zgolj zapisan, temveč predvsem vizualen: Burgin zadnjih 50 let s svojim pisanjem in umetniško prakso ni odnehal preizpraševati in razkrivati predpostavljenih načinov reprezentacije, hkrati pa je neutrudno izumljal načine »fizičnega realizma«, da bi odkril možnosti predstavitve fizične realnosti človekove zaznave.