Med spominom in pozabo

Med spominom in pozabo

Spomenik Veri Blagojević v Beogradu. Direktor fotografije: Ivan Marković. Krajine upora © Theory at Work / Bocalupo Films 2021.

Krajine upora so ganljiv filmski portret Sonje Vujanović – ene izmed prvih partizank v Srbiji, ki spodbuja razmislek o vse obrobnejši družbeni vlogi spomina na osvobodilni boj. Avtorici Marta Popivoda in Ana Vujanović s filmom postavita spomenik partizanskim borkam in borcem ter se pri tem močno opreta na statične in trajajoče podobe pokrajine, zaradi katerih je ogled filma bolj podoben ogledu fotografske razstave ali listanju fotoknjige kot pa filmski predstavi.

Krajine upora (2021) so dokumentarni in eksperimentalni portret partizanke Sonje Vujanović, ki svojo zgodbo pripoveduje iz naslanjača v majhnem in natlačenem beograjskem stanovanju. Sedemindevetdesetletnica potrebuje pomoč pri večini vsakdanjih opravil: pri vstajanju iz postelje, oblačenju in hoji, vojne pa se še vedno spominja natančno. Kot da bi se zgodilo včeraj, pripoveduje, kako je s tramvaja skupaj z drugimi sojetniki metala listke s sporočili in upala, da jih bodo meščani prenesli sorodnikom, s katerimi so se želeli srečati na beograjski železniški postaji, preden nadaljujejo pot v koncentracijsko taborišče na Poljskem. Vujanović je ena od maloštevilnih žensk, ki so se odporniškemu gibanju pridružile po nemški okupaciji srbskega ozemlja. Bila je med soustanovitelji lokalnega partizanskega odreda, preživela je več spopadov z nemškimi enotami, zasliševanje in mučenje v zaporu za politične zapornike in taborišče Auschwitz. Med vojno se je izkazala kot politično angažirana posameznica, kot organizatorka in borka, vendar spomin na osvobodilni boj umira z njo in preostalimi borci. Sonjo in njenega moža Iva je starost izolirala in odmaknila. Dnevno dogajanje v mestu pronica v njuno stanovanje samo kot hrup s prometne ceste. Pripadata drugemu času in to vesta. V enem izmed dnevniških zapisov, ki spremljajo Sonjino pripoved, avtorici filma Ana Vujanović in Marta Popivoda zapišeta:

»8. marec, Beograd. Po koncu snemanja smo se pridružili manjšemu sprevodu žensk na Trgu republike. Mednarodni dan žena – zaprašen in pozabljen – je bil v času socializma državni praznik, danes pa je samo še obroben aktivistični dogodek. […] Skupina najstnikov se sprehodi mimo nas in reče:

ʻKaj se tuki dogaja?ʼ

ʻNe vem, mogoče spet pedri kaj proslavljajo.ʼ«

Sonja Vujanović. Direktor fotografije: Ivan Marković. Krajine upora © Theory at Work / Bocalupo Films 2021.
Sonja Vujanović. Direktor fotografije: Ivan Marković. Krajine upora © Theory at Work / Bocalupo Films 2021.

Vujanović in Popivoda se upravičeno sprašujeta, kako z zapuščino osvobodilnega boja ravnajo mlajše generacije. Pri tem ne prizanašata nikomur. Niti sebi ne. Naveličani obrobnega statusa kulturnih delavk sta se iz Beograda preselili v Berlin. Nemška prestolnica je zanju glavno mesto kapitalizma in protimigrantske evropske politike, vendar tudi prostor, kjer lahko v nasprotju z domačim mestom živita svobodneje in dostojneje. Zdi se, kot da sta se zavoljo bolj perspektivne prihodnosti odpovedali nekaterim prepričanjem, ki so jih partizani v nekem drugem času in kontekstu bili pripravljeni braniti z življenjem. Film obravnava travmatično izkušnjo vojne, kot jo je doživela generacija borcev, in razočaranje druge, mlajše generacije, ki je podedovala sicer že načete temelje osvobodilnega boja, na katerih pa tudi sama ne uspe graditi.

Krajine upora so intimen film, podprt z videoposnetki iz domačega arhiva, dnevniškimi zapisi in risbami, žanrsko pa bi ga lahko uvrstili med filme pokrajine, saj avtorici pripoved opremita z meditativnimi posnetki, ki se navezujejo na dogodke, o katerih pripoveduje ostarela partizanka. Vidimo gozd, v katerem so se na skrivaj srečevali partizani, spomenik postavljen v spomin usmrčenega tovariša in ostanke taborišča v Auschwitzu. Filmi pokrajin pogosto preizkušajo meje narativnega in se kot taki redko uvrstijo v program kinodvoran, ki niso specializirane za prikazovanje eksperimentalnih filmov. Nekaj več pozornosti je žanr gotovo prejel s filmi Abbasa Kiarostamija. Pet posvečenih Ozuju (2003) in 24 sličic (2017) sta bila predstavljena na filmskem festivalu v Cannesu, Poti Kiarostamija (2005) pa v Rotterdamu in na Tribeci. Nedavno se je žanra lotil tudi priznani ruski dokumentarist Viktor Kossakovsky z Aquarelo (2018), medtem ko za eno najpomembnejših imen filma pokrajin velja ameriški filmski ustvarjalec James Benning s filmi, kot so Sogobi (2001), 13 jezer (2004), Utopija (2005) in mnogi drugi.

Sonjina zgodba je polna pitoresknih motivov in preobratov, zato bi si jo zlahka predstavljali kot snov za scenarij ali kot izhodišče za dokumentarni film, ki bi z uporabo arhivskih gradiv ali poustvaritve poskušal gledalca čim bolj približati dogodku. Avtorici sta se odločili za drugačno obravnavo, ker zanju nevarnost, drama in trpljenje glavne protagonistke niso v ospredju. V Krajinah upora je bistveno dejanje spominjanje, zato pokrajino vidimo, kot je zdaj, in ne kot je bila med vojno. Sledi dogodkov, o katerih pripoveduje Sonja, na platnu zaznamo bežno ali pa jih sploh ne. Tovrstni pristop otopi dramski potencial zgodbe in obenem odpre prostor za razmislek o posledicah vojne ter o trenutni družbeni vlogi spomina na osvobodilni boj. 

Gozd in risba s partizanskim motivom. Direktor fotografije: Ivan Marković. Krajine upora © Theory at Work / Bocalupo Films 2021.
Gozd in risba s partizanskim motivom. Direktor fotografije: Ivan Marković. Krajine upora © Theory at Work / Bocalupo Films 2021.

Pokrajine kot žanrskega motiva smo veliko bolj vajeni v fotografskih ali slikarskih delih, zato pustijo filmi pokrajin svojevrsten, v primerjavi s prevladujočo filmsko izkušnjo nenavaden pečat. Zanje je značilno, da nosilec dramskega dejanja ni človek, ampak naravno ali urbano okolje. Kiarostamijev Pet posvečenih Ozuju je film brez dialoga, sestavljen iz petih 16-minutnih posnetkov, v katerih se kamera nikoli ne premakne. V prvem prizoru opazujemo naplavljen kos lesa, v drugem ljudi, ki se sprehajajo ob obali, v tretjem skupino psov, ki se pozimi podi ob morju … Kiarostami za izhodišče vsakič postavi prizor, v katerega človek še ni vstopil. S tem nam ponudi nešteto možnosti za dramski dogodek in težko si je zamisliti kaj, kar bi bolj razburkalo domišljijo. Po drugi strani pa ravno zaradi odsotnosti človeka podobo sveta doživimo drugače. Podoba obale ni več samo ozadje, pred katerim se odvijejo človeške zgodbe, ampak fenomen, ki ga je vredno opazovati. V tovrstnih filmih smo ljudje del naravnega sveta, enakovreden živim in neživim elementom narave: kamenju, vodi, svetlobi, rastju in živalim.

Težko bi rekli, da v Krajinah upora podobe narave nastopajo kot življenjski prostor, ki ga človek še ni okrnil, vendar je motivu pokrajine kljub temu pripisana zelo pomembna vloga. Avtorici sta film označili za spomenik Sonji in drugim borcem protifašističnega gibanja ter pokrajino opredelili kot prostor spominjanja, prek katerega je mogoče vzpostaviti stik s preteklostjo. »Razmišljala sem znotraj paradigme filma pokrajine,« je v intervjuju za spletno različico ameriške revije Filmmaker Magazine zatrdila Popivoda. »Želela sem raziskati različne pristope k filmski perspektivi in poiskati nove načine prikazovanja pokrajin – telo me je zanimalo kot pokrajina. Z direktorjem fotografije Ivanom Markovićem si nisva želela gledati stvari zgolj od daleč, ampak sva se jim želela približati, kolikor je bilo mogoče […] Želela sem si priti kar se da blizu njenemu telesu, da bi lahko začutili prisotnost telesa, ki prenaša to izjemno zgodbo« (Wissot 2021). Če je pokrajina lahko telo, potem moramo o njej razmišljati tudi kot o metafori. Sonjino ostarelo in utripajoče telo je večkrat obravnavano kot površina, ki se na njeno zgodbo navezuje prav tako kot motivi iz narave. Pomen telesa v zgodbi o pokrajinah je upravičeno poudarjen, saj je ena od najpomembnejših sledi Sonjine zgodbe – taboriščna številka – zapisana prav na njeni koži.

Spomenik Stjepanu Filipoviću v Valjevu. Ivan Marković. Krajine upora © Theory at Work / Bocalupo Films 2021.
Spomenik Stjepanu Filipoviću v Valjevu. Ivan Marković. Krajine upora © Theory at Work / Bocalupo Films 2021.

Pokrajina in vojna sta dva pomembna pripovedna motiva, ki se pogosto pojavljata v delih srbskih filmskih režiserjev mlajše generacije. Domovine (2020) Jelene Maksimović, ki je pri Krajinah upora sodelovala kot montažerka, neposredno naslavlja bolečino izseljevanja, povezano z vojnimi spopadi med grško državljansko vojno. Globina dva (2016) Ognjena Glavonića raziskuje zgodbo za množičnim grobiščem, ki so ga leta 2001 odkrili v Batajnici v okolici Beograda. Popelje nas v čas etničnega čiščenja albanskega prebivalstva na Kosovu in poskusov tedanjih srbskih oblasti, da bi zločin prikrile. Ko slišimo izjave ljudi, ki so bili vpleteni v poboje in prikrivanje ter pričevanje ženske, ki je zločin preživela, gledamo statične, fotografijam podobne motive prizorišč, kjer so bili zločini storjeni. Glavonić je svoj film opredelil kot spomenik žrtvam vojnih pobojev, katerih zgodbe so bile načrtno zamolčane.

Glavonićev zapis na spletni strani spominske iniciative Batajnica pravi:

»Spomenik je predmet, ki osredotoči naš spomin na posameznika ali dogodek. […] Lahko pa je tudi sled, entiteta, ki jo ustvarimo, da bi z njo zaznamovali boleče poglavje v zgodovini. […] Čeprav se množična grobišča nahajajo v skrb vzbujajoči bližini glavnega mesta Srbije, 15 let kasneje ta prostor še vedno ni označen. Nikjer ni nobenega spomenika in skoraj nihče v današnji Srbiji ne ve nič o njem ali o zgodbi, ki tiči zadaj.«

(Glavonić 2016)

Roland Barthes je v knjigi Camera lucida fotografijo opredelil kot zaznamek prostora, osebe, predmeta ali prizora, kot je bil v določenem trenutku – kot spomenik. Nekaj je bilo in kamera je to zabeležila. Fotografija kot taka je torej zaznamovana z izkušnjo smrti, ki je tudi izhodiščna točka Krajin upora. Film uvedejo posnetki makovih cvetov, ki so v šibki jutranji svetlobi komaj razločni. Nekaj trenutkov pozneje zaslišimo partizansko pesem, ki nam rdeč makov cvet predstavi kot sled smrti. Polja – pravi pesem – niso obdelana, ker ni nikogar, ki bi skrbel zanje, in kjer je nekoč rasla pšenica, zdaj raste plevel. Ogled Krajin upora je zaradi trajanja pokrajinskih podob bližje ogledu fotografske razstave ali listanju fotoknjige kot pa filmu. Motivi, ki sta jih za film izbrali Vujanović in Popivoda, so večinoma statični. Če bi jih poskušali opisati, bi zvenelo nekako tako: »Odsev gozdne pokrajine na gladini blatne mlakuže«, »vhod v staro in zapuščeno kmečko hišo«, »razpoka v steni«. Te podobe nimajo nobene narativne vrednosti, ampak v skladu z Barthesom zgolj odražajo nekaj, kot »je bilo«.

Makovi cvetovi. Direktor fotografije: Ivan Marković. Krajine upora © Theory at Work / Bocalupo Films 2021.
Makovi cvetovi. Direktor fotografije: Ivan Marković. Krajine upora © Theory at Work / Bocalupo Films 2021.

»Gledati fotografijo predolgo, pomeni postati razdražen,« je zapisal umetnik in teoretik Victor Burgin v eseju Fotografija, fantazija, funkcija (1982) in nekaj podobnega bi lahko rekli o Krajinah upora. Posamične filmske podobe so v Krajinah upora povezane z nizom postopnih prelivov, zato je na trenutke zelo težko določiti, kje se določena podoba konča in kje začne naslednja. Ta lastnost spominja na neskončni film, kot si ga je zamislil avtor eksperimentalnih filmov Hollis Frampton; slednji ga je opredelil kot niz podob, ki si ni v ničemer podoben, ali pa kot niz, ki si je podoben v vsem. Na eni strani je torej film hitre montaže, ki je sestavljen iz velikega števila različnih posnetkov, na drugi strani film dolgega kadra. Na obeh koncih se torej približujemo fotografiji. Krajši ko je posnetek, bližje je eni sami filmski sličici; daljši ko je, bolj se približuje fotografskemu mirovanju.

Sorodnost Krajin upora s fotografijofilm približujejo tradiciji umetniškega filma, kjer se je v drugi polovici 20. stoletja kot morda najpomembnejši vidik umetniškega dela vzpostavilo trajanje. Filmski teoretiki sovjetske šole so še v tridesetih letih 20. stoletja hitrosti pripisovali mobilizacijsko moč, po koncu druge svetovne vojne pa je izgubila umetniško vrednost in kritični potencial, saj je postala sinonim za potrošništvo, oglaševanje, pop kulturo, novičarstvo in televizijo. V tem kontekstu je trajanje kot lastnost umetniške izkušnje predstavljajo privilegij časa in zavračanje naglice, ki je vse bolj agresivno posegala v vsakdanjik ljudi. Trajanje podobe je odprlo prostor za filozofsko in estetsko refleksijo filma in hkrati potujevalo, kar se je na prvi pogled zdelo poznano. »Uveljavljanje počasnega filma je bilo znamenje vse večjega dvoma v verodostojnost filmske in fotografske podobe,« je zapisal David Campany v priročniku Fotografija in film (2008). »Dolgi pogled je sicer opisal svet, kot se je zdel na površju, a obenem v gledalca vnašal dvom o odnosu med videti in vedeti.«

Trajanje v Krajinah upora ni v vlogi potujevanja in preizpraševanja filmske podobe, ampak zaznamuje kritično distanco avtoric do prevladujočih družbenih vrednot. V dnevniških zapisih, ki jih beremo med filmom, včasih bolj, včasih manj neposredno opišeta družbo kot konformno množico, ki se podreja nacionalističnemu sentimentu; ta v srbski dnevni politiki še vedno prevladuje navkljub tragičnemu razpletu jugoslovanskih vojn. Tovrstno družbeno razpoloženje opredelita kot bistveni razlog za načrtno pozabljanje spomina na osvobodilni boj in za nevednost, iz katere klijeta nestrpnost in sovraštvo. Distanciranje lahko razumemo kot poskus izolacije pred škodljivimi vidiki družbenega življenja; slednje pa se odraža tudi na vizualni ravni, saj v filmu poleg Sonje, njene mačke in moža ter avtoric ne vidimo nikogar drugega. O okolici in življenju, ki poteka zunaj Sonjinega stanovanja, ne izvemo praktično nič. Tovrstno izoliranje lahko tematizira osamljenost Sonje kot starajoče partizanke, lahko pa ga razumemo tudi kot poskus ustvarjanja prostora za drugačen pristop k življenju; takšen, ki ga ne bi obremenjevali škodljivi vidiki družbenega življenja in bi bil bolj v skladu s sporočilno vrednostjo Sonjinega spomina in vrednotami, ki jih predpostavlja. Podobno kot se avtorici filma poskušata izolirati pred negativnimi družbenimi vplivi, se je v zadnjih 30 letih eksperimentalni film izoliral od prevladujočega dela filmske kulture. Svoje mesto je našel v galeriji, tam razvil nov način komunikacije z občinstvom in se »približal bolj tradicionalni prisotnosti v prostoru, ki je značilna za snovne umetniške zvrsti, kot so slikarstvo, kiparstvo in fotografija«. (Campany 2008) Umetniško delo Marte Popivode vsaj delno sledi izolacijski težnji eksperimentalnega filma. Popivoda sebe opisuje kot filmarko, videoumetnico in raziskovalko, ki svojega dela ne predstavlja zgolj na filmskem platnu, ampak tudi v muzejih sodobne umetnosti, galerijah in gledališčih. Pri nas smo njeno umetniško ustvarjanje lahko spoznali že leta 2018, ko je v projektu Narodna sprava Slovenskega mladinskega gledališča z Ano Vujanović režirala predstavo Krajine svobode. Krajine upora so se v preteklem letu predstavile na pomembnih festivalih, kot so International Film Festival Rotterdam, Visions du Réel v Nyonu, Viennale na Dunaju, Beldocs v Beogradu, in prejele kar nekaj odmevnih nagrad – med drugim nagrado za najboljši dokumentarni film na Sarajevskem filmskem festivalu. Kljub izjemnemu festivalskemu odzivu pa film še vedno nima redne distribucije in vprašanje ostaja, kje bo v prihodnosti iskal občinstvo; ali se bo odpravil po poteh prvenca Popivode Jugoslavija, kako je ideologija premikala naše kolektivno telo (2013) in se premaknil v nepredušno galerijsko zavetje ali pa mu bo uspelo najti prostor v filmskih dvoranah, kjer se gotovo znajde kakšno telo več, ki ga je treba spomniti, da je tudi pred veliko težjimi družbenimi izzivi, kot jih imamo danes, mogoče izbrati pogum in storiti, kar je prav.

Reference

  • Barthes, Roland. 2012. Camera lucida: Zapiski o fotografiji. Ljubljana. ŠKUC: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
  • Burgin, Victor. 1982. ‘Photography, Phantasy, Function’, Thinking photography, str. 191. London. MacMillan.
  • Campany, David. 2008. Photography and Cinema. London. Reaktion Books.
  • Frampton, Hollis. 1983. Circles of confusion. New York. Visual Studies Workshop Pr.
  • Glavonić, Ognjen. 2016. Režijska izjava ob filmu Dubina dva. Batajnica memorial initiative. Dostopno tukaj.
  • Wissot, Lauren. 2021. »This Film is a Call to Solidarity, Self-Organization and Resistance«: Marta Popivoda and Ana Vujanović on their International Film Festival Rotterdam-debuting Landscapes of Resistance. Filmmaker Magazine. Dostopno tukaj.

Projekt Kontrola & kritika je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021.

Krajine upora, 2021
Srbija, Nemčija, Francija | 95’ | dokumentarec

Izvirni naslov: Pejzaži otpora
Format: DCP
Jezik: srbohrvaški
Režija in zgodba: Marta Popivoda
Zgodba in dramaturgija: Ana Vujanović
Direktor fotografije: Ivan Marković

Pokrajine kot žanrskega motiva smo veliko bolj vajeni v fotografskih ali slikarskih delih, zato pustijo filmi pokrajin svojevrsten, v primerjavi s prevladujočo filmsko izkušnjo nenavaden pečat.

Krajine upora, 2021
Srbija, Nemčija, Francija | 95’ | dokumentarec

Izvirni naslov: Pejzaži otpora
Format: DCP
Jezik: srbohrvaški
Režija in zgodba: Marta Popivoda
Zgodba in dramaturgija: Ana Vujanović
Direktor fotografije: Ivan Marković

Sorodne objave

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.