Londonska policistka Alison Young je prva leta službe preživela v odzivnem centru. Želela si je postati detektivka, zato je izrabila vsako priložnost, da bi se približala detektivskim kolegom na slavnem Scotland Yardu. Na predvideni karierni poti bi jo čakalo še veliko urjenja in zahtevnih preizkusov, a je imela nepričakovano srečo.
Njen oddelek so povabili na poseben preizkus, kjer so morali policisti in policistke prepoznavati človeške obraze. Na začetku so jih pričakale fotografije znancev in sodelavcev v različnih družbenih okoliščinah – na uradni fotografiji, na terenu ali na počitnicah. Nato so postajale naloge vedno težje. Youngovi so pokazali fotografijo iz potnega lista ali osebne izkaznice. Nato je morala to osebo prepoznati v različnih oblekah, v množici ali na posnetku nadzorne kamere. V zadnjem delu preizkusa se je zdela naloga že skoraj nemogoča, saj so bili posnetki vse slabši – zrnati, kontrastni, slabo osvetljeni – ali so posameznike namenoma zamaskirali. Gospod v poslovni obleki je postal tetoviran roker, uporniška najstnica se je preoblekla v elegantno mlado damo. Obrazi so dobili brke, spremenili barvo las, si nadeli očala ali se ostrigli.
Čez nekaj mesecev so Youngovo poklicali na pogovor in ji povedali, da jo vabijo v posebno enoto Scotland Yarda, v kateri so zbrali najboljše prepoznavalce obrazov iz vseh londonskih policijskih oddelkov. S človeškimi superprepoznavalci so hoteli pomagati preiskovalcem, ki so morali na posnetkih nadzornih kamer prepoznati kriminalce, teroriste in druge osumljence, ki so se skrivali v množici.
Pri Scotland Yardu so vedeli, da ljudje večinoma zelo slabo prepoznavajo neznane obraze, saj so se možgani med evolucijo prilagodili predvsem iskanju članov ožje družbene skupine – staršev, otrok in pripadnikov istega plemena. Ugotovili so, da imajo številni operaterji nadzornih kamer in policisti na mejnih prehodih ali letališčih velike težave, če morejo potrditi, da je pred njimi zares oseba s potnega lista – sploh takrat, ko oseba pripada drugi rasi. Še veliko slabše so se odrezali, če so jim razdelili fotografije iskanih posameznikov, ki so jih morali opaziti v množici, na posnetku ali na mejni kontroli. Takšne naloge so zares dobro opravili samo redki policisti, ki so imeli – čisto naključno in najbrž prirojeno – zmožnost izjemno natančnega prepoznavanja obrazov. Lastnost, ki je med splošno populacijo približno tako pogosta kot absolutni posluh.
Youngova in njeni sodelavci so opravili nekaj zelo uspešnih iskalnih akcij, ko so na ulici prepoznali osumljence, ki so jih bremenili samo zelo nejasni posnetki nadzornih kamer. Toda policisti, pripadniki varnostnih agencij in drugi poklicni nadzorovalci imajo preveč dela, da bi smeli biti odvisni samo od posameznikov z izjemnimi zmožnostmi prepoznavanja. Množičnega nadzora prebivalstva ne zagovarjajo več samo diktature in avtoritarne države, temveč tudi politiki v demokratičnih družbah. Zato bodo potrebovali drugačne pomočnike: računalniške algoritme za prepoznavanje obrazov.
Kako zanesljivo je takšno elektronsko prepoznavanje? Tajne službe tega ne razkrivajo, prav tako ne velika informacijska in internetna podjetja, ki razvijajo tehnologije za prepoznavanje obrazov. S takšnimi algoritmi je opremljen operacijski sistem Windows 10, nekateri zmogljivejši pametni mobilniki že znajo uporabiti obraze namesto gesel. Predstavniki Facebooka so na več tehnoloških konferencah povedali, da zna njihov algoritem za prepoznavanje obraza Deepface v 97 odstotkih primerov pravilno ugotoviti, da je na različnih fotografijah ista oseba. Za morda najbolj nazoren primer uporabe nove tehnologije pa sta poskrbela mlada ruska tehnološka podjetnika Artem Kuharenko in Aleksander Kabakov, ustanovitelja podjetja Findface.
Kuharenko je razvil zelo napreden algoritem za prepoznavanje obrazov, ki lahko na običajni in poceni računalniški infrastrukturi analizira milijardo obrazov na sekundo. Fotografije obrazov sta pridobila na največjem ruskem družabnem omrežju Vkontakte – ruskem facebooku – kjer je obraze objavilo več kot 200 milijonov uporabnikov. Algoritem Findface je tako natančen, da je na nadzornih kamerah mestnega prometa v Sankt Peterburgu v realnem prometu prepoznal dobrih 70 odstotkov potnikov. Ustanovitelja podjetja sta tako pokazala, da je mogoče s Findface zelo hitro poiskati poljubnega posameznika, ki ga je ujela nadzorna kamera ali fotoaparat na mobilniku. Sklenila sta, da bosta storitev ponudila tudi drugim strankam, ki jih zanima njuna tehnologija: trgovcem, policiji in varnostnim agencijam.
Poslovnih priložnosti je veliko. Več ruskih trgovskih mrež je preizkusno namestilo njuno storitev v poslovalnice, da so začeli prepoznavati kupce, ki si dalj časa ogledujejo določene izdelke (te nato identificirajo in jim pošiljajo posebne ponudbe). Še izvirnejših načinov so se domislili upravljavci spletnih zmenkarij in lastniki omrežja Vkontakte. »Vas zanima, katera uporabnica našega omrežja je najbolj podobna vaši najljubši filmski igralki?« so spraševali uporabnike. »Katera samska dekleta najbolj spominjajo na vašo bivšo, ki je ne morete preboleti? Kdo neki je neznanka, ki sedi za sosednjo mizo? Preprosto. Zajemite fotografijo z mobilnikom, jo prenesite v aplikacijo in čez nekaj trenutkov boste prejeli odgovor. Ali vsaj povezavo do uporabnice, ki ji je najbolj podobna.«
Storitve, kjer vsaka poceni kamera postane superprepoznavalec človeških obrazov, bodo radikalno spremenile spletno in fizično iskanje, zmenkarije, nakupovanje, marketing in preganjanje kriminala, sta prepričana Kuharenko in Kabakov. Natančnost obraznih algoritmov bo mogoče še izboljšati, ko bodo podatke o obrazih povezali še z drugimi informacijami o uporabnikih: glasom, grimasami, govorico telesa in drugih značilnostih, ki jih ljudje nevede razkrijejo nadzorni kameri; pa tudi prijateljsko mrežo, lokacijami in fotografijami oseb, s katerimi se pogosteje pojavi določen obraz.
Inženirjem se zato ni treba zanašati samo na nevronske mreže za globoko učenje, ki danes analizirajo na milijarde podob na svetovnem spletu. Ko uporabniki družabnih in fotografskih omrežij opremljajo fotografije z opisi oseb ali označujejo prijatelje, nevede učijo še računalniške algoritme in izboljšujejo njihove superzmožnosti.
Razmah digitalne in mobilniške fotografije tako ni samo spremenil fotografskega trga, tehnike in estetike. Obraz bo postal elektronska osebna izkaznica, ki je ne bo mogoče pustiti doma ali nehati uporabljati. Nihče ne bo mogel ostati samo neznana in anonimna podoba v množici. Na vsakem javnem zborovanju ali protestu bo mogoče strojno zbirati podatke o udeležencih. Milijarde fotografij, ki so jih na osebne družabne profile naložili uporabniki Facebooka, Instagrama, Snapchata in drugih oblačnih storitev, omogočajo hiter razvoj orodij, ki teoretično omogočajo skoraj popoln nadzor nad populacijo. Pred takšnim nadzorom se posamezniki ne bodo mogli zavarovati sami – ne glede na iznajdljivost, tehnične pripomočke in anonimnostne strategije. Preprečijo ga lahko samo zakoni, s katerimi bi države omejile svojo moč, določile pravila za komercialno uporabo superprepoznavalskih algoritmov in omejile pooblastila varnostnih agencij. A se politiki v imenu varnosti in preganjanju teroristične grožnje odločajo za nasprotne ukrepe.
Na to je treba pomisliti vsakič, ko fotografijo na družabnem omrežju označimo z imenom in priimkom. V zameno za lajke, oglede in druge internetne valute.
