Kognitivna (foto)pristranskost

Fotografija in resničnostnost

Kognitivna (foto)pristranskost

Fotografija in resničnostnost

V prispevku se avtor sprašuje, kakšen učinek imajo fotografije, ki spremljajo objave na družbenih omrežjih, sploh če gre za lažne novice. Povzema tudi ugotovitve kognitivne psihologije, ki pričajo o tem, da fotografije, ki so vsebinsko povezane z neko izjavo, a ne predstavljajo nobenih novih dokazov za sprejetje te izjave, kljub temu krepijo subjektivni občutek, da je izjava resnična. Ta ugotovitev je reflektirana v luči epidemičnega širjenja lažnih novic na spletu in pomanjkanja konkretnih rešitev, ki bi ta problem nagovarjale sistemsko in ne na ravni posameznika.

Med pandemijo, sploh potem ko nas je vse, ki smo se s tem sploh lahko ukvarjali, minila kolektivna kreativna evforija prvega lockdownain se je nekaj časa zdelo, kot da je na internetu preprosto zmanjkalo vsebine, smo se morali naučiti uživati v zabavnih prebliskih sicer precej sive realnosti. Eno od takšnih, v resnici precej žalostih razvedril, h kateremu smo se zatekli s skupino prijateljev, je bilo včlanjevanje v obskurne anti-lockdown, v začetku leta 2021 pa še anti-vaxx skupine na Facebooku, v katerih so posamezniki širili svoje teorije zarote, pritožbe nad vladnimi ukrepi in priporočila, kako se jim izogniti. Verjetno najzabavnejše pa so bile fotografije, fotomontaže in različne infografike, ki so spremljale nekatere objave. Po mojem mnenju in mnenju mojih prijateljev te niso bile drugačne od običajnih memov, a je bilo hkrati očitno, da so člani skupin vsaj nekatere razumeli informativno, torej kot grafično predstavitev dejstev.

Ena takšnih objav, ki mi je padla v oči, je podpirala teorijo zarote, da odvzem brisa nosne sluznice pri testiranju na koronavirus poškoduje krvno-možgansko pregrado in v sluznico vstavi čip. Zapis je spremljala fotomontaža profila mladega moškega, čigar nos in zgornja čeljust sta bila zamenjana z grafičnim prikazom nosne votline, v katero je vstavljena palčka za jemanje brisa. Montaža naj bi verjetno delovala kot demonstracija tega, kako strašno invazivno in škodljivo je testiranje, a poleg tega, da je bila anatomsko povsem zgrešena, k zapisu ni ničesar dodala. Ni šlo na primer za fotografijo poškodovane krvno-možganske pregrade ali vstavljenega čipa, ki bi lahko služila kot dokaz za katero od trditev v zapisu; šlo je za nespreten grafični prikaz procesa jemanja brisa. Prikaz, ki je bil poleg tega tako neroden, da je deloval skoraj komično in se je uvrščal med infografiko in mem. Sicer smo vajeni, da zapise na spletu, pa tudi v drugih medijih in oglaševanju, spremljajo fotografije, ki so z zapisom povezane, a ne vsebujejo nobenih novih relevantnih informacij, pa vendar se mi zdi primer takšnih in podobnih objav na družbenih omrežjih izrazito pomenljiv. Najprej kaže na izjemno pomemben fenomen sodobnega spleta, namreč na uporabo memakot formata za predstavljanje dejstvenih informacij. A bom to tu pustil ob strani. V tem prispevku me bo namreč zanimalo nekaj drugega: spraševal se bom, kakšen je učinek takšnih fotografij oziroma fotomontaž in kaj nam lahko razmislek o njih pove o problemu širjenja napačnih informacij na splošno.

Ekskurz v psihologijo


Za trenutek se odmaknimo od moreče (a na trenutke komične) realnosti zanikovalstva covida-19 in si za primer vzemimo kakšno bolj trivialno trditev, na primer da psi vidijo samo črno-belo. Fotografija psa, ki bi lahko spremljala to trditev ob objavi na družbenem omrežju, bi težko vsebovala kakršnokoli informacijo, ki bi jo pomagala dokazati: spekter barv, ki jih psi lahko vidijo, je odvisen od anatomskih lastnosti, predvsem tipa fotoreceptorjev, tj. celic, ki na fotografiji psa seveda niso vidne. Zato bi verjetno sklepali, da prisotnost ali odsotnost fotografije ob zgornji trditvi ne bo vplivala na to, ali jo bomo imeli za resnično ali ne (mimogrede: odgovor ni povsem jasen; drži sicer, da imajo psi v primerjavi z ljudmi zgolj dva tipa fotoreceptorjev in tako zaznavajo ožji barvni spekter, a ni jasno, kaj to pomeni za njihovo zaznavanje barve [Byosiere idr. 2018]).

A vrsta eksperimentov v kognitivni psihologiji kaže na to, da zelo verjetno velja obratno (za pregled glej Newman in Zhang 2020). Ko so znanstveniki raziskovali učinek fotografij na subjektivni občutek o resničnosti neke trditve – v literaturi se je za to uveljavil izraz resničnostnost (ang. truthiness)–, se je namreč izkazalo, da so sodelujoči v eksperimentih trditve, ki jih je spremljala tematsko povezana fotografija, označili za bolj gotovo resnične kot tiste brez fotografije. Ta učinek se je izkazal za precej robustnega in prisotnega v več domenah odločanja. V eksperimentu iz leta 2012 so udeleženci na primer ocenjevali pravilnost trditev o tem, ali je neka bolj ali manj slavna oseba živa ali mrtva, pri čemer so nekateri ob trditvi videli fotografijo te znane osebnosti, drugi pa ne (Newman idr. 2012). Izkazalo se je, da so trditve o manj znanih slavnih osebnostih, ki jih je spremljala fotografija, udeleženci v eksperimentu v povprečju ocenili kot bolj gotovo pravilne, ne glede na to, ali je šlo za trditev, da je oseba mrtva ali da je živa. V istem članku so raziskovalci poročali tudi o izsledkih eksperimenta, v katerem so podobno naredili z različno težavnimi trditvami iz splošne razgledanosti, in dobili podobne rezultate: udeleženci so trditve, ki so jih spremljale fotografije, spet ocenili za bolj gotovo resnične, sploh pri res težavnih primerih. Podoben učinek so različni raziskovalci nato pokazali še na primeru ugibanja o spreminjanju cen izdelkov na trgu (Zhang, Newman in Schwarz 2021) in ocenjevanju značajskih lastnosti neznancev (Abed, Fenn in Pezdek 2017), pokazali pa so tudi, da učinek povečanega občutka resničnosti neke trditve vztraja še vsaj dva dneva potem, ko smo prvič videli skupaj trditev in fotografijo (Fenn idr. 2013).

Zanimiva je tudi ugotovitev, da imajo fotografije, ki s trditvijo nimajo nobene zveze – na primer da bi trditev o vidu kužkov spremljala fotografija termometra –, obraten učinek, torej povečajo občutek, da je trditev napačna (Newman idr. 2015). Morda pa je za nas v tem trenutku najpomembnejše odkritje učinka, ki ga imajo spremljajoče fotografije na širjenje informacij na spletu. Fenn idr. (2019) so v svojem članku poročali o izsledkih eksperimenta, s katerim so poskušali ugotoviti, ali je možno ugotovitve prejšnjih raziskav posplošiti onkraj laboratorija na situacije v resničnem življenju. V ta namen so ustvarili simulacijo družbenega omrežja, udeležencem v eksperimentu pa so rekli, da sodelujejo pri testiranju tega novega omrežja. Njihovi rezultati so pokazali, da so udeleženci v simulaciji pogosteje delili in všečkali trditve, ki jih je spremljala fotografija, kot tiste brez nje. To je veljajo tako za pravilne kot za napačne trditve.

Kognitivne pristranskosti in asketstvo


Fotografije, ki so sicer vsebinsko povezane z neko trditvijo, a ne predstavljajo dokaza zanjo, torej okrepijo naš občutek, da je ta trditev resnična. Kljub neintuitivnosti je torej verjetno, da bi se nam trditev, da psi vidijo črno-belo, zdela resničnejša, če bi jo spremljala fotografija kužka. In če se zdaj obrnemo nazaj k neprijetni realnosti zanikovalstva covida-19: naj se ljudje, ki na spletu objavljajo informacije sumljive narave, tega zavedajo ali ne, imajo fotografije in fotomontaže, ki objave spremljajo, učinek prepričevanja uporabnikov. Čeprav ima takšno vlogo tudi fotografija ob naslovu članka v Delu, je tega v nasprotju z objavo v anti-vaxx skupini pregledal urednik in verjetno vsebuje resnične informacije. To seveda še zdaleč ni edini faktor, ki vpliva na širjenje napačnih informacij in lažnih novic po spletu, a verjetno ima svojo vlogo, predvsem ker družbena omrežja omogočajo tako preprosto objavljanje in deljenje fotografij. Hkrati pa ima strukturo, ki je značilna za večjo skupino pomembnih dejavnikov: gre za lastnost našega kognitivnega delovanja, ki v določenih kontekstih povzroča, da delamo sistematične napake.

Učinek fotografij na občutek resničnosti trditev je tako le ena od številnih pristranskosti (bias), ki smo jim podvrženi, ko sprejemamo odločitve (o kognitivnih pristranskostih obstaja obsežna literatura, njen najbolj znan popularni izraz pa je verjetno uspešnicaDaniela Kahnemana Razmišljanje, hitro in počasno). Dejstvo, da smo ljudje tako sistematično slabi v sklepanju in da pogosto niti ne vemo, na podlagi česa sprejemamo nekatere odločitve – udeleženci v eksperimentih namreč niso vedeli, da prisotnost fotografije vpliva na njihovo oceno resničnosti fotografije (Newman in Zhang 2020) –, je precej strašljivo in vsaj sam se nanj odzovem z nekakšno askezo ter se izognem kontekstom, v katerih bi lahko na moje odločitve vplivali najrazličnejši neznani dejavniki. A se mi hkrati to izmikanje, ki bi praktično pomenilo izbris računov na družbenih omrežjih, po tehtnem premisleku ne zdi konstruktivno. Predvsem ni uresničljivo v dovolj velikem obsegu, da bi zares pripomogel k reševanju problema. Hkrati pa je v nekem smislu paradoksalno: odgovornost prelaga na posameznike in posameznice, pri čemer je narava problema – podvrženost najrazličnejšim nezavednim pristranskostim pri razmišljanju in odločanju – takšna, da jo posamezniki oziroma posameznice težko rešijo sami. Ob trenutni odsotnosti drugih rešitev nam verjetno ne ostane veliko drugega, kot da se sami poučimo o takšnih pristranskostih in poskušamo biti na njihove učinke pozorni – lahko pa fotografije, ki nekaterim pomagajo verjeti, da s testiranjem in cepljenjem države čipirajo svoje prebivalce, uporabimo za izobraževanje o pristranskosti fotografije in o našem dojemanju resničnosti, nenazadnje pa tudi za lastno zabavo.

Reference

  • Abed, Erica, Elise Fenn in Kathy Pezdek. 2017. »Photographs Elevate Truth Judgments About Less Well-Known People (But Not Yourself).« Journal of Applied Research in Memory and Cognition 6 (2): 203–209. Dostopno tukaj.
  • Byosiere, Sarah-Elizabeth, Philippe A. Chouinard, Tiffani J. Howell in Pauleen C. Bennett. 2018. »What do dogs (Canis familiaris) see? A review of vision in dogs and implications for cognition research.« Psychonomic Bulletin & Review 25 (5): 1798–1813. Dostopno tukaj.
  • Fenn, Elise, Eryn J. Newman, Kathy Pezdek in Maryanne Garry. 2013. »The effect of nonprobative photographs on truthiness persists over time.« Acta Psychologica 144 (1): 207–211. Dostopno tukaj.
  • Fenn, Elise, Nicholas Ramsay, Justin Kantner, Kathy Pezdek in Erica Abed. 2019. »Nonprobative Photos Increase Truth, Like, and Share Judgments in a Simulated Social Media Environment.« Journal of Applied Research in Memory and Cognition 8 (2): 131–138. Dostopno tukaj.
  • Newman, Eryn J., Maryanne Garry, Daniel M. Bernstein, Justin Kantner in D. Stephen Lindsay. 2012. »Nonprobative photographs (or words) inflate truthiness.« Psychonomic Bulletin & Review 19 (5): 969–974. Dostopno tukaj.
  • Newman, Eryn J., Maryanne Garry, Christian Unkelbach, Daniel M. Bernstein, D. Stephen Lindsay in Robert A. Nash. 2015. »Truthiness and falsiness of trivia claims depend on judgmental contexts.« Journal of Experimental Psychology: Learning, Memory, and Cognition 41 (5): 1337–1348. Dostopno tukaj.
  • Newman, Eryn J., in Lynn Zhang. 2020. »Truthiness: How non-probative photos shape belief.« V The Psychology of Fake News, uredili Rainer Greifeneder, Mariela E. Jaffé, Eryn J. Newman in Norbert Schwarz, 90–114. Routledge. Dostopno tukaj.
  • Zhang, Lynn, Eryn J. Newman in Norbert Schwarz. 2021. »When photos backfire: Truthiness and falsiness effects in comparative judgments.« Journal of Experimental Social Psychology 92 (januar): 104054. Dostopno tukaj.

Projekt Kontrola & kritika je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021.

Učinek povečanega občutka resničnosti neke trditve vztraja še vsaj dva dneva potem, ko smo prvič videli skupaj trditev in fotografijo.
Bralni čas: 8 min.

Sorodne objave

Za boljšo kvaliteto klikni na fotografijo.

prijavi se

prijavi se na novice in pozive za projekte in prispevke
novice

Koža, 19. januar – 1. marec 2022
Mednarodna fotografska razstava
Cankarjev dom, prvo preddverje

otvoritev: 19.1.2022 ob 19:00

avtorji: Goran Bertok, Ewa Doroszenko, Görkem Ergün, Karina-Sirkku Kurz, Anne Noble, Špela Šivic
zasnova razstave: zavod Membrana – Jan Babnik, Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
kuratorstvo: Kristina Ferk in Nataša Ilec Kralj
produkcija: Cankarjev dom in zavod Membrana

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 30. avgust 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 4. oktober 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Podaljšan rok za oddajo predlogov prispevkov (povzetki dolžine do 150 besed in/ali slikovno gradivo) je 11. junij 2021. Podaljšan rok za oddajo celotnih prispevkov na podlagi izbranih predlogov je 16. avgust 2021. Predloge pošljite prek spletnega obrazca ali se obrnite na nas prek kontaktnega obrazca in/ali naslova editors(at)membrana.org.

Prijave sprejemamo do vključno ponedeljka 26. 10. 2020 na:
elektronski naslov: info@membrana.org
in/ali
poštni naslov: Membrana, Maurerjeva 8, 1000 Ljubljana

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 27. julij 2020. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 21. september 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

kje: Cankarjev dom, sejna soba M3/4
kdaj: 27. februar 2020, 0b 18. uri

kje: Galerija Jakopič, Ljubljana, v sklopu razstave Jaka Babnik: Pigmalion
kdaj: 5. december 2019
trajanje: 18.00 – 21.00
sodelujeta: dr. Victor Burgin, dr. Ilija T. Tomanić
moderator: dr. Jan Babnik

  • 18.00: Predavanje Victorja Burgina: Kaj je kamera? Kje je fotografija?
  • 19.00: Predstavitev nove številke revije Fotografije (Kamera in aparat: Izbrani spisi Victorja Burgina) v pogovoru z umetnikom in teoretikom Victorjem Burginom in Ilijo T. Tomanićem, piscem spremne besede k slovenskemu prevodu. Pogovor bo moderiral Jan Babnik, gl. in odgovorni urednik revije Fotografija
  • 20.30: razprodaja preteklih številk revije Fotografija

Rok za oddajo osnutkov prispevkov (150 besed povzetka in/ali vizualije) je 16. december 2019. Rok za oddajo dokončanih prispevkov sprejetih osnutkov je 16. marec 2020. Osnutke pošljite preko spletnega obrazca na: https://www.membrana.si/proposal/ ali nas kontaktirajte neposredno na editors@membrana.org.

Kdaj: 18. julij 2019 ob 10.00
Trajanje:
90 min
Kje: Prvo preddverje Cankarjevega doma, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (vhod iz pasaže Maximarket)
Delavnico vodita: Leopold Štefanič in Neža Ternik

Naše spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje naših storitev. Kot uporabnik se morate strinjati z uporabo in sprejeti naše pogoje. Trenutno uporabljamo samo piškotke, ki so potrebni za normalno delovanje spletne strani. Za več informacij obiščite naš pravilnik o zasebnosti in pogoje storitev. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporabljamo, si oglejte spodnji seznam.

Ta piškotek je nujen za aplikacije PHP. Piškotek se uporablja za shranjevanje in identifikacijo edinstvenega ID-ja uporabniške seje za namen upravljanja uporabniške seje na spletnem mestu. Piškotek je sejni piškotek in se izbriše, ko so vsa okna brskalnika zaprta.

Strinjam se z uporabo piškotkov, strinjam se s pogoji storitve in pravilnikom o zasebnosti in želim še naprej uporabljati spletno stran.