Mikro založba Angry Bat se že več kot deset let osredotoča na izdajanje omejenih edicij fotoknjig. Situirana je v Mariboru, tako kot njen idejni vodja in ustanovitelj Matej Sitar. Začetna strast do fotoknjig in potreba po izdajanju svojih del v lastni režiji, je Sitarja poleg ustanovitve založniške hiše obenem pripeljala tudi do obširne zbirke raznovrstnih fotografskih knjig mednarodnih avtorjev in avtoric. Angry Bat je namreč glavni organizator bienalne nagrade Maribor Photobook Award. Praviloma organizatorji tovrstnih natečajev poslanih materialov ne vračajo in tako znotraj Sitarjevega doma počasi nastaja obsežna zbirka fotografskih knjig javno-zasebnega značaja. Javnosti je namreč dostopna ob izraženi raziskovalni potrebi, vendar pa je umeščena v zasebni prostor njenega lastnika, ki uradnih ur seveda nima – obisk je možen po dogovoru. Tovrstne prostorske razmere spominjajo na začetno fazo Začasnega slovenskega plesnega arhiva Roka Vevarja, ki sicer od leta 2018 stalno naseljuje enega izmed prostorov Muzeja sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) v Ljubljani. Navkljub precej bolj zgodovinsko-arhivski orientiranosti Vevarja nasproti sodobno-zbirateljskemu interesu Sitarja, sta oba pričela iz opažanja, da področje, ki ju zanima, preprosto ni dovolj pokrito s strani javnih institucij v vlogi zgodovinjenja oziroma spremljanja aktualnega razvoja ter potreb, ki jih ta prinaša.
Fotografska knjiga je vsekakor medij, ob katerem se pojavlja mnogo vprašanj ter izrazoslovnih zagat. Ali je pravilno reči fotoknjiga ali so tovrstni izdelki avtorske knjige? Je fotografska knjiga le podkategorija knjige umetnika? Kaj knjigo dela knjigo, je morda in pravzaprav objekt? S takšnimi in podobnimi vprašanji se je srečevala komisija Mariborske nagrade fotoknjig 2023 v sestavi umetnice in fotografinje Tanje Lazetić, lastnice in vodje Galerije Fotografija Barbare Čeferin, kustosa v Galeriji Božidar Jakac Mihe Colnerja in kuratorja za področje fotoknjig v OstLicht Photo Galleries na Dunaju Michaela Kollmanna v pogovoru z urednikom revije Fotografija Janom Babnikom, tik po izboru in razglasitvi zmagovalnih del tokratnega natečaja. Nanj je prispelo več kot 150 fotoknjig iz celega sveta, komisija pa je podelila tri priznanja. Prvo nagrado je prejela Patricia Morosan za delo (I) Remember Europe, ki je izšla pri založbi Fotohof v letu 2022, drugouvrščeni pa je bil Gian Marco Sanna s projektom Paradise, za katerim stoji Artphilein Editions SA v letu 2023. Posebna in novoustanovljena nagrada za fotoknjige iz območja Jugovzhodne Evrope je bila podeljena Persephone Michou za If I Forget You, I Will Love You Again izdano pri založbi Zoetrope iz Aten leta 2023. Ključno vprašanje komisiji je torej bilo, na kakšen način se odločajo, kaj je dobra fotoknjiga, ali sploh fotoknjiga.
Zagata v terminologiji, ki koleba med pravilnim poimenovanjem je hitro rešljiva. Fotoknjige so najpogosteje avtorski projekti, torej so nekakšna podzvrst ali tip avtorskega dela, podobno kot razstava. Kot je poudarila Lazetić, ki je tudi sama v svoji umetniški karieri izdala več kot 25 fotoknjig, je oblika fotoknjige preprosto prostor izražanja in ima svoje specifike, kot jih ima tudi za predstavitev fotografskih del bolj konvencionalno razumljena razstavna postavitev. Izkaže se, da so fotoknjige dostikrat le del kompleksnih projektov, ki jih avtorice in avtorji pripravljajo dolgoročno, a so obenem pripraven končni medij za konsistentno predstavitev celotne serije ali opusa. (Sitar 2022) Navsezadnje knjiga predstavlja tudi materialnost, ki ostane po razstavi in praviloma ni dokumentarno gradivo ali le katalog razstave, temveč delo samo zase. Minljiva oblika razstavne predstavitve se venomer prilagaja specifikam prizorišč, ki jo gostijo. Nakljub svoji repetitivni naravi je tako vsakič drugačna. Nasprotno knjiga dopušča spreminjanje znotraj tistega, ki si jo ogleduje na dolgi rok. Namenjena je naseljevanju intimnih prostorov bralcev ter ponavljajoči izkušnji listanja in ogledovanja istih strani z drugačnim pogledom. Kot se je v prej omenjenem pogovoru ob razglasitvi letošnjih zmagovalcev v Umetnostni galeriji Maribor izrazila Čeferin – tako kot roman tudi fotoknjiga raste z nami in njeni podtoni se razvijajo skupaj z našo zrelostjo, ki obenem spreminja prvotno razumevanje, ga plasti in razširja.
Dvoumnost fotoknjige se sicer pojavi tudi ob spoznanju, da je v razmerju do klasične knjige venomer v podrednem položaju. Kljub temu, da je osnovana na vizualnem pripovedništvu ter na njem svojo zgodbo tudi gradi, besedi ostaja podrejena – četudi ne vsebuje besedila in jo sestavljajo le fotografije, za potrebe njenega obtoka med publiko, kateri je namenjena, vendarle potrebuje vsaj naslov.[1] In komisija se je tu soglasno strinjala – naslov je nadvse pomemben. Pravzaprav se v njegovem polju največkrat zgodi prelomna odločitev ali fotoknjigo sploh vzamemo v roke in jo odpremo, ali ne. In v kolikor vsebina ne ustreza pričakovanjem, ki jih naslov v naši domišljiji ustvari oziroma gre dlje od njih, jih torej preseže in nas preseneti, potem knjigo preprosto zapremo. Četudi se zgodi, da fotoknjiga ne uporablja besed ali besedila v svoji notranjosti, ima tudi vizualni medij svojevrstne figure; vzpostavlja metafore, simbole ter se poigrava s pomeni ob sopostavljanju ujetih realnosti, ustvarja protislovja in bistroumne nesmisle – fotograf z določanjem sosledja strani oziroma sekvence pridobi tudi glas; glas pripovedovalca, vizualnega poeta. (Badger, 2017)
Poleg fotoknjige, ki se definiciji svojega imenu približa do skrajne točke in gradi izključno na vizualnem pripovednem loku, so nadvse pogosti tudi raziskovalni projekti, ki najdejo svojo končno obliko v knjižni formi. Njihova vsebina medsebojno prepleta historične in sodobne fotografije, pričevanja, pisne dokumente in besedilne ter druge vire. Pogost je preplet med vsebino zasebnih in javnih arhivov. Nagovarjajo zgodovino iz drugačne perspektive oziroma odkrivajo njena prej neobravnavana stališča, predvsem takšna, ki opozarjajo na bolečino ali krivico, ki je bila ponavadi zgodovinsko pozabljena ali pavšalno interpretirana. Za tovrstne knjige je značilna kompleksnost ter večdisciplinarnost. Zastavljene so lahko kot uganka, ki se počasi razkriva pred bralcem. V fotoknjigi, ki je produkt zgodovinskega raziskovanja, intimni svet avtorja ni več v ospredju. Vsebina prestopa v teme družbene krajine in delujejo na podlagi kolektivnega spomina ali pozabe – ponavadi pa se igra ravno v njunem nestanovitnem medprostoru. V slovenskem prostoru je raziskovalni projekt Neje Tomšič, Opijske ladje v letu 2018 na Slovenskem knjižnem sejmu vzpodbudil uvedbo nove kategorije knjiga kot objekt ter bil v njej tudi nagrajen. Opijske ladje, ki raziskujejo sodobno nasledstvo kolonialnega trgovanja z opijem iz 19. stoletja, je avtorica označila kot vizualni esej, katerega končna oblika je bila grafična mapa – v katero se listi vstavljeni brez vezave.
Oblikovalske odločitve določajo način srečanja med bralcem in knjigo ter kontekst v katerem si jo lahko ogleduje. Je dovolj majhna za listanje v udobnem položaju na kavču med katerim lahko odtavamo v lasten asociativni svet ali pa morda zahteva večjo delovno površino, dobro osvetlitev in pozorno obravnavo? S knjigami smo – za razliko od klasično razstavljenih artefaktov – praviloma v taktilnem stiku. Njihove platnice lahko razumemo kot nekakšno lupino ali kožo. Predstavljajo mejo, ki jo prestopimo z fizičnim dejanjem odpiranja, ki nam njen notranji svet šele naredi viden. Ne glede na to, ali se pred nami razkrije fiktivna, distopična realnost, ali smo vrženi v nadvse realen zgodovinski dogodek[2], so Lazetić, Čeferin in Colner ugotovaljali, da je pomembna univerzalnost, s katero fotoknjiga preseže prostor in čas ter ostane aktualna ter pomembna tudi čez mnoga desetletja. Zgodovina je gumijast pojem, zgodovinski spomin pa kratek. Ključno je nasloviti in najti tiste teme, ki se tekom minevanja časa ponavljajo in tako univerzalno naslavljajo individualno izkušnjo tako avtorja, kot bralca.
Pomemben atribut knjige je seveda tudi potencial množičnosti, katere posledica je večja dostopnost. Četudi so fotoknjige največkrat izdane v majhnih nakladah, jih je Colner v pogovoru označil kot demokratičen medij, saj so najbližje temu, da so dostopne vsem. In kljub temu, da so cene nekaterih, predvsem kultnih fotoknjig, že precej visoke, so v primerjavi s cenami nekaterih unikatnih umetniških del vseeno povečini (bolj) dosegljive. Zato so postale tudi bolj popularne med zbiratelji – navsezadnje pospravljene na knjižni polici praktično gledano zavzamejo manj prostora. Fotografija kot medij, ki je namenjen reprodukciji, multipliciran v knjižni obliki pravzaprav uresniči svoje množično poslanstvo. Vsekakor pa je potrebno vzeti v zakup, da majhne izdaje fotoknjige potiskajo na obrobje vidnosti, zato je tudi njihov povratni družbeni vpliv zelo omejen. (Colner, 2022)
Pogovor ob razglasitvi zmagovalcev Mariborske nagrade fotoknjig se je zaključil s komentarjem pogojev, ki omogočajo fluidno izdajanje fotoknjig ter pogoji delovanja založništva na tem področju.[3] Kot pomemben faktor pri nastanku je bil izpostavljen splošen življenjski standard v državi, v povezavi z dostopnimi in delujočimi mehanizmi javnega financiranja. Ni naključje, da največ fotoknjig izide v Zahodni in predvsem Severni Evropi, saj tam že obstaja finančna podpora namenjena izključno tej knjižni obliki, poleg tega pa zaradi višjega standarda tudi avtorji sami lahko pripomorejo k procesu. Na javni agenciji za knjigo RS (JAK) že obstaja posebna kategorija za strip in ilustracijo, medtem ko fotoknjiga zaenkrat takšnega financiranja še nima. Komisija je majhno število prispelih del v novoustanovljeno kategorijo Jugovzhodne Evrope umestila ravno v problematiko vsesplošno slabih pogojev za fotoknjižno aktivnost. Možnosti za optimiziranje polja fotoknjige je tako pri nas še veliko. Zajec tiči v grmu pripoznanja obskurnih form umetniškega izraza kot javnega dobrega – v kolikor definicijo tega pojma razumemo kot dobro za kulturni razvoj njenih “potrošnikov” in ne dobro za rast same potrošnje.
[1] V pogovoru je bila omenjena knjiga iz ožjega izbora komisije Rauchnacht nemške fotografinje Ute Genilke, ki dejansko nima niti kolofona, vsebuje le naslov.
[2] Kot sta bili recimo knjigi v ožjem izboru komisije Kje je after? o protestnem obdobju epidemije domačega fotografa Nika Erika Neubauerja in Silent River o brutalnem umoru bolgarske raziskovalne novinarke avtorice Eugenie Maximove.
[3] Glej tudi: Gerčar, 2023.
