Južnokorejski fotograf Daesung Lee, ki sedaj živi in dela v Franciji, je fotografijo prvotno povezoval s potovanji ter ohranjanjem spominov. Obiski raznovrstnih lokacij, spoznavanje ljudi ter njihovega življenja so ga pripeljali do zavedanja o potencialu fotografije pri naslavljanju širših socialnih problematik. Njegovo delo se od takrat z njimi nepovratno prepleta, saj je zapustil službo v komercialnem okolju ter se posvetil samostojnim fotografskim serijam. 

V projektih zadnjega desetletja ustvarjanja je naslovil teme, kot so nabiralci žvepla v Indoneziji (Nabiralci žvepla [Sulfur Collectors], 2009) ter premoga v Indiji (Jharia: Dežela premogovniškega ognja [Jharia: The Land of Coal Fire], 2010), surovin, ki služijo zahodnemu svetu v njegovi vedno hitrejši in luksuzni razvitosti ter potiskajo lokacije izvora surovin v bedo in samouničenje. S tem ko je Lee podrezal v le delček velike gmote družbenih nepravičnosti, se je zgodila verižna reakcija, v kateri vsaka zgodba vodi v naslednjo. Težke industrije tako med drugim povzročajo globalno onesnaževanje, ta pa je posredni krivec za dvig ravni oceanov (Izginjajoči otok [Vanishing Island], 2011). Paradoksalno se istočasno zelene pokrajine znotraj celin izsušujejo (Futuristična arheologija [Futuristic Archeology], 2014), oba pojava pa potiskata ljudi v življenje zunaj njihovih izvornih geografskih lokacij.

V vseh štirih omenjenih serijah Lee kadrira subjekte v njihovem naravnem okolju. Včasih fotografira ljudi med opravljanjem dela in spet drugič k njim pristopa, kot da bi bil lokalni fotograf, ki je prišel naredit profesionalni portret prebivalcev, in tako njihova okolica postane studijsko ozadje za motrečimi pogledi, usmerjenimi naravnost v kamero. Če je bilo v prvih dveh serijah delovno okolje ljudi tisto, ki je ustvarjalo atmosfero fotografij in njihovih zgodb, se je pri Izginjajočem otoku in Futuristični arheologiji posvetil življenjskemu okolju. Podobe prebivalcev otoka v Zahodnia Bengaliji, ki stojijo na poslednjih koščkih svoje zemlje, so dovolj zgovorne brez fotografove razlage – pokrajina sama nam sporoča, da izginja, vidimo plasti, ki jih erozija počasi izpira. Ko je avtor raziskoval problematiko izsuševanja tal v Mongoliji, je prišel do zaključka, da obstaja določena nostalgija po tradicionalnem nomadskem življenju, ki se ohranja kot turistični spominek in se tako počasi pripravlja na svoj vstop v muzejsko dioramo, resnične probleme pa le redkokdo zares rešuje. Lee naslavlja arhiviranje zgodovine v muzejih kot prakso, ki se vzpostavlja kot pomembnejša od dejanskega ohranjanja določenih območij, ljudi ter načinov življenja v sedanjosti. In da ne bi slučajno kdo podvomil o njegovem namenu, je pred fotografije idilične mongolske pokrajine znotraj resnične mongolske krajine postavljena tudi rdeča muzejska vrv, ki preprečuje obiskovalcu, da bi se zgodovini preveč približal. 

Čeprav backdrop pri Leejevih projektih ni bil nikdar v ospredju kot koncept, je končal kot njegova poslednja strategija, preden se je umaknil od reportažnih esejev v studijsko dokumentacijo (Unwanted Souvenir, 2016) in sanjski svet (The Red Forest, 2018).